VSRS Sklep X Ips 16/2009

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo revidenta po odvetniku vlagata revizijo. Njeno dovoljenost uveljavljata po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglašata stroške revizijskega postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 6. 8. 2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka med drugim na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP zavrgla njun predlog za obnovo postopka, končanega z odločbama tožene stranke z dne 30. 5. 1995 in z dne 18. 12. 2000. Revidenta sta v predlogu za obnovo postopka uveljavljala obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena v zvezi s petim odstavkom 263. člena ZUP, tožena stranka pa je njun predlog za obnovo postopka zavrgla, ker revidenta, ki nista sodelovala v postopku izdaje navedenih denacionalizacijskih odločb, nista upravičena predlagatelja obnove postopka.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicujeta revidenta, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6V obravnavani zadevi je sporna procesna odločitev prvostopenjskega upravnega organa o zavrženju predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka. Z izpodbijanim sklepom o denacionalizaciji po vsebini ni bilo odločeno, torej ne gre za odločitev o pravici ali obveznosti stranke, izraženi v denarni vrednosti. Glede na navedeno pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije v tem primeru ni izpolnjen.

7Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

8Revidenta uveljavljata, da je revizija dovoljena zaradi več pomembnih pravnih vprašanj: ali je pri denacionalizaciji dela hiše, ki etažno ni razdeljena, ob izključitvi ostalih solastnikov, dopustno odločati o vračanju skupnih delov nepremičnine; ali je dopustno odločati o vračanju neopredeljenih delov hiše; ali upravni organ lahko odloči o istem dvakrat na različen način; ali gre v denacionalizacijskem postopku, v katerem se odloča o vračilu skupnih prostorov, položaj stranke tudi lastniku posameznega dela hiše; ali ima dejanski lastnik določenega dela zgradbe, ki etažno še ni razdeljena, in ima solastninski delež na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah hiše pravni interes za sodelovanje v denacionalizacijskem postopku v delu, ko se vračajo skupni prostori; ali se s sklepom o zavrženju zahteve za denacionalizacijo odloči tudi o pravici udeleževati se postopka kot stranka.

9Po presoji Vrhovnega sodišča navedena vprašanja, ki jih izpostavljata revidenta, niso pomembna pravna vprašanja po vsebini te zadeve. V obravnavani zadevi je sporna procesna odločitev prvostopenjskega upravnega organa o zavrženju predloga revidentov za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z izdajo odločb tožene stranke z dne 30. 5. 1995 in z dne 18. 12. 2000, ker revidenta, ki nista bila stranki v postopku izdaje navedenih denacionalizacijskih odločb, nista upravičena vlagatelja predloga za obnovo postopka. To pravno vprašanje, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev, je že rešeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča. Obnovo postopka namreč lahko predlaga le stranka, to je oseba, ki je sodelovala kot stranka v prejšnjem postopku, iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP pa tudi oseba, ki bi v postopku morala biti udeležena kot stranka, pa ji ta možnost ni bila dana (sodbe I Up 943/2001 z dne 16. 4. 2003, I Up 1385/2003 z dne 16. 3. 2005, I Up 336/2005 z dne 24. 5. 2006. Glede na navedeno pravna vprašanja, ki jih kot pomembna izpostavljata revidenta in ki se nanašajo na postopek izdaje denacionalizacijskih odločb in ti odločbi ter tudi vprašanje, ali revidentoma kot solastnikoma obravnavane nepremičnine gre položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, niso pomembna po vsebini te zadeve, v kateri se presoja procesna odločitev organa o zavrženju predloga za obnovo postopka iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidenta prav tako uveljavljata, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11Revidenta navajata, da sta zaradi odločitev v denacionalizacijskem postopku ostala brez svoje kleti in da si dediči denacionalizacijske upravičenke lastijo njuno podstrešje, ki je sestavni del njunega stanovanja, ter da sta odločbi, katerih ničnost uveljavljata, sprožili celo vrsto protipravnih in kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi so bili sproženi inšpekcijski, kazenski in pravdni postopki.

12Po presoji Vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizije iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Posledice, ki jih navajata revidenta, se ne nanašajo na izpodbijano procesno odločitev o zavrženju predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka. Vprašanja uporabe skupnih prostorov in morebitnega nastanka etažne lastnine v večstanovanjski hiši namreč niso predmet odločanja v obravnavani zadevi.

13Glede na to, da revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

14Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.