VSL sodba I Cp 3037/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo v pretežnem delu (delno je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 8.655,73 EUR. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 728,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno odločbo se pritožuje toženec, in sicer iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Poudarja, da je bila izpodbijana odločba izdana v nasprotju s pogoji, določenimi v 318. členu ZPP. Zahtevek je tako neutemeljen že iz razloga, ker ni tožena prava stranka. Opozarja, da se je toženec že pred vložitvijo tožbe preoblikoval v družbo S. d. o. o., kar je razvidno tudi iz javnih podatkov AJPES-a. Skladno z drugim odstavkom 667. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je novoustanovljena družba univerzalni pravni naslednik A. A. s. p., zato bi tožnika morala tožiti njo. Prenos podjetja na kapitalsko družbo tudi bistveno spreminja odgovornost A. A. kot fizične osebe. Za njegove dolgove tako v celoti odgovarja družba, odgovornost A. A. pa je zgolj subsidiarna (odgovarja, če dolga ne izpolni prevzemnica). Meni, da je tožbeni zahtevek tudi sicer nesklepčen, saj je bila tožba vložena prepozno, tj. po preteku prekluzivnega roka po 635. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). O nastalih stvarnih napakah sta tožnika namreč toženca obvestila najkasneje 16. 9. 2013, tožbo za povrnitev nastalih stroškov odprave napak pa sta vložila šele 24. 3. 2015, kar je prepozno. Sodišče zato ne bi smelo izdati zamudne sodbe, saj ni podan pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, tj. utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi.

3Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V določbi 318. člena ZPP je predvidena izdaja zamudne sodbe, če so za to izpolnjeni taksativno našteti pogoji. Ti pogoji se procesne narave (pravilna vročitev tožbe v odgovor in dovoljenost zahtevka), nekateri pa spadajo na področje materialnega prava in se nanašajo na sklepčnost tožbe, kar pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki se izraža v tožbenem zahtevku. Posebnost zamudne sodbe je v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj ta sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj tožbeni zahtevek.(1) Zato sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja in ne izvaja v tožbi predlaganih dokazov, zaradi česar sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

6Sodišče mora pred izdajo zamudne sodbe v zvezi z materialnim pravom tako preizkusiti samo, če so izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, in sicer:

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; in

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da sta bila s tožencem v poslovnem odnosu, in sicer se je toženec zavezal predelati njuno vozilo v avtodom, tožnika pa sta se mu zavezala za to plačati. Ker je imel tako predelan avto številne skrite napake, na katere sta tožnika toženca opozorila, pa jih slednji ni odpravil v roku, sta od pogodbe odstopila. S predmetno tožbo sta zato zahtevala povrnitev nastale škode, ki jima je nastala iz naslova odprave napak.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navedena dejstva, podprta s predloženo listinsko dokumentacijo, izkazujejo utemeljenost tožbenega zahtevka. Ob tem je pravilno uporabilo materialno pravo (zlasti drugi odstavek 637. člena OZ in druge določbe OZ, ki urejajo pogodbo o delu). Na dejstvo, da se je toženec preoblikoval iz samostojnega podjetnika v kapitalsko družbo in da bi tožnika v skladu z določbo 672. člena ZGD-1 morala najprej tožiti prevzemno družbo kot univerzalno pravno naslednico toženca, bi se moral toženec sklicevati že v odgovoru na tožbo. Ob tem tudi sicer ne držijo pritožbeni očitki o pomanjkanju pasivne legitimacije. Trditvi, da je terjatev tožnikov do toženca nastala v času njegovega poslovanja kot podjetnika posameznika (s. p.), toženec namreč ni (pravočasno) nasprotoval. V pritožbi zatrjevano podjetnikovo prenehanje opravljanja dejavnosti tako ne vpliva na njegovo odgovornost, da sam poravna terjatve do svojih upnikov in da za njih še vedno jamči z vsem svojim premoženjem. Upnikov pravni položaj nasproti dolžniku se namreč tudi v primeru prenosa podjetnikovega podjetja na novo kapitalsko družbo (668. do 672. člen ZGD-1) ne poslabša, pač pa mu je zagotovljeno še dodatno varstvo, saj se zaradi prenosa podjetja na družbo nanjo prenesejo tudi vse podjetnikove obveznosti, ki jih je zato dolžna izpolniti njegovim upnikom, (bivši) podjetnik pa za svoje obveznosti še vedno odgovarja z vsem svojim premoženjem.(2) Res da subsidiarno, tj. po tem, ko upnik na plačilo obveznosti pozove prevzemno družbo, a bi takšne navedbe toženec moral podati že v odgovoru na tožbo. Enako velja za trditve pritožbe, da je tožbeni zahtevek vložen prepozno, tj. po preteku roka, določenega v prvem odstavku 635. člena OZ. Sodišče mora namreč v primeru, če določenega dejstva ne zatrjuje nobena od pravdnih strank, v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) šteti, da to ne obstaja. Ker se torej šteje, da je toženec priznal v tožbi navedena dejstva, jim ne more ugovarjati po izdaji zamudne sodbe, saj zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

9Po povedanem pritožba toženca ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 50/2010 z dne 14. 7. 2011.

Op. št. (2): Primerjaj tudi sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 296/2013 z dne 6. 12. 2013, I Cpg 357/2013 z dne 2. 10. 2013 in I Cpg 725/2012 z dne 22. 8. 2012.