VSL Sodba I Cp 1273/2017

I. Pritožbama prvotožeče in drugotožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

"Ugotovi se, da obstaja dolg tožene stranke do sedaj pokojne B. B., umrle 3. 4. 2011 ter je tožena stranka dolžna plačati v zapuščinsko maso po pokojni B. B. oziroma njenim dedičem 57.461,26 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo

- od zneska 14.335,20 EUR od 1. 1. 2006 dalje,

- od zneska 12.446,24 EUR od 1. 2. 2007 dalje,

- od zneska 11.143,01 EUR od 1. 1. 2008 dalje,

- od zneska 11.445,06 EUR od 1. 1. 2009 dalje in

- od zneska 8.092,00 EUR od 1. 1. 2010 dalje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti v 15 dneh prvi tožeči stranki 6730,72 EUR in drugi tožeči stranki 5796,64 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila."

III. Pritožba tožene stranke se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe prvi tožeči stranki 3789,97 EUR in drugi tožeči stranki 2538,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja dolga tožene stranke do pokojne B. B. ter na plačilo 57.461,26 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi v zapuščinsko maso po pokojni oziroma njenim dedičem. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo se pritožujejo prvi tožnik in druga tožnica, toženka pa le v delu, v katerem je odločeno o zahtevkih za povrnitev pravdnih stroškov. Predlagajo spremembo oziroma razveljavitev sodbe ter opredeljujejo vsak svoje pritožbene stroške.

3Prvi tožnik v pritožbi najprej očita nepravilnost sodbi, ker sodišče S. B., kljub jasnemu stališču VS RS, ni štelo za stranko postopka. Čeprav je toženka izpovedovala, da je bil namen dvigovanja denarja izključno v vračanju posojila, je sodišče odločilo, da naj bi se pokojna B. B. odločila denar toženki podariti. Ta ugotovitev sodišča je v nasprotju z razpravnim načelom, saj tega toženka ni zatrjevala. Da pokojna B. B. spornega denarja nikdar ni sklenila podariti toženki, kaže več ključnih dejstev. Že v tožbi je zanikala takšen namen. S svojim premoženjem je vselej obdarovala le potomce, ne kogarkoli drugega. Pokojna je bila izjemno varčna, kar je bil razlog, da si ni uredila neposrednega nakazovanja pokojnine v Avstralijo. Ob notranjem nasprotju med trditvami toženke je povsem neutemeljeno stališče sodišča, da je tožeča stranka tista, ki ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s prekoračitvijo pooblastila. Temelj pooblastila je bilo naročilo pokojne B. B. toženki, da poskrbi za plačevanje stroškov, ki ji nastajajo v Sloveniji in ji nakazuje del pokojnine v Avstralijo. Glede na to je dokazno breme glede večjega obsega naročila oziroma pooblastila na toženki in ne na tožeči stranki. Toženka je priznala, da je opravila vse sporne dvige denarja in je z denarjem pokojne opravljala zasebne nakupe. Ob takem dejanskem stanju je bilo pooblastilo prekoračeno, s tem pa tožbeni zahtevek utemeljen. Ugotovitve sodišča so same s seboj v nasprotju, nasprotujejo pravilom logičnega sklepanja in nimajo podlage v trditvah toženke. Pritožnik tudi nasprotuje odločitvi sodišča, da v dokazne namene ni vpogledalo v spis tega sodišča in na seznam prilivov in odlivov na bančnem računu.

4Druga tožnica v pritožbi prav tako navaja, da je sodišče prve stopnje ponovno, v nasprotju z jasnim stališčem Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča, spregledalo posledice prisilnega procesnega nasledstva tožeče stranke in tako nepravilno in nezakonito štelo, da S. B. v tej zadevi ne nastopa kot tožnik. Izhodiščni napaki materialnopravne narave pa sta opustitev razlikovanja pooblastila na bančnem računu in osnovnega posla med zapustnico in toženko ter zmotna presoja o tem, kdo nosi materialno dokazno breme. Ni sporno, da je imela toženka neomejeno pooblastilo na bančnem računu zapustnice. Tožniki ne očitajo toženki, da je prekoračila pooblastilo na bančnem računu, temveč ji očitajo, da je to neomejeno pooblastilo zlorabila za namen lastnega okoriščanja, kar ni bilo skladno z namenom, zaradi katerega ji je zapustnica to pooblastilo v razmerju do banke sploh podelila. Osnovni posel je predstavljal naročilo zapustnice toženki, da dviguje del pokojnine in ji ga pošilja v Avstralijo ter krije zapustničine stroške v Sloveniji v času njene odsotnosti. Toženka bi smela in morala z denarjem razpolagati za potrebe zapustnice. Predmet pravde je povrnitev tistega denarja, ki ni bil porabljen v okviru tega mandata, torej za potrebe zapustnice. Toženka v odgovoru na tožbo priznava obstoj mandata za potrebe zapustnice, vendar hkrati v drugem sojenju znova zatrjuje, da je obstajalo še darilno razmerje. Nepravilna in nezakonita je presoja, da je na tožnikih materialno dokazno breme, da darilnega razmerja med zapustnico in toženko ni bilo. Velja ravno obratno, da je obstoj darilnega razmerja med njima dejstvo, ki ga ugovarja in bi ga morala dokazati toženka. Tudi sicer se sodišče prve stopnje o obstoju darilnega razmerja ni prepričalo brez razumnega dvoma, temveč na podlagi indičnega sklepanja, zato je podana kršitev 8. člena ZPP. Glavni dokaz, da zapustnica ni bila v nikakršnem darilnem razmerju s toženko in da to ni bil osnovni posel med njima pri podelitvi pooblastila na bančnem računu, je prav izpoved toženke same, ki ni izpovedala, da bi zapustnica imela darilne namene, temveč nekaj povsem drugega, češ da je šlo za vračanje dolga. Nobena od neposrednih udeleženk dogovora pri podelitvi pooblastila torej ni potrdila kakršnegakoli darilnega dogovora. Enak rezultat dajo tudi vse druge okoliščine in je drugačno sklepanje sodišča očitno nepravilno in nelogično.

5Toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Na odločitev sodišča, da nasprotno tožbo zavrže in pobotnem ugovoru ne ugodi, se ni pritožila, kar pomeni, da je bilo v tem delu pravnomočno že odločeno, zato bi moralo sodišče tožečim strankam naložiti povračilo stroškov tožene stranke tako, kot je bilo s stroškovnikom priglašeno.

6Tožena stranka je odgovorila na obe pritožbi tožnikov. Vztraja, da je bila zapustnica v celoti seznanjena z načinom koriščenja njenega denarja, da nikoli ni zlorabila njenega pooblastila ter se je ves čas držala dogovora, ki sta ga imeli glede porabe denarja. Zato predlaga zavrnitev obeh pritožb tožnikov. Prvi tožnik je odgovoril na pritožbo toženke. Predlaga, da pritožbeno sodišče o stroških odloči tako, kot je predlagal v svoji pritožbi.

7Pritožba prve in druge tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

8Pritožbeno sodišče je v tej zadevi razpisalo pritožbeno obravnavo (drugi odstavek 347. člena ter prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) zaradi dvoma v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o tem, kakšen je bil dogovor med pokojno tožnico B. B. in toženko glede spornih dvigov in porabe denarja na bančnih računih pokojne. Ob reševanju pritožb prve in druge tožeče stranke je pritožbeno sodišče namreč ugotovilo, da ključni razlogi o tem, na katere je oprlo odločitev prvostopenjsko sodišče, niso prepričljivi, predvsem pa ne logični, na kar utemeljeno opozarjata pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo izvedene dokaze z vpogledom v listinsko dokazno gradivo ter zapisnike o zaslišanju strank, ponovilo pa je še dokaz z zaslišanjem toženke (peti odstavek 348. člena ZPP). Tožeča stranka je na pritožbeni obravnavi ugovor pobota umaknila.

9Zmotno je stališče sodbe o tem, da S. B. ni stranka postopka, ker ga tožeča stranka, kljub pozivu sodišča, ni označila kot stranko postopka in ni razširila tožbe nanj. Kot izhaja iz sklepa revizijskega sodišča v obravnavani zadevi¹ (v uvodu tega sklepa je S. B. označen kot tretji tožnik), je potrebno upoštevati, da veljavnost procesnega pooblastila s smrtjo stranke ne preneha, dediči kot njeni univerzalni nasledniki pa po samem zakonu vstopijo v pravdo, pri čemer ni pomembno, ali se izrečejo o tem, da pravdo prevzemajo. Po samem zakonu z zapustnikov smrtjo postanejo stranke postopka. Tožnica B. B. je med postopkom umrla. Ker jo je zastopal pooblaščenec, sodišče ni prekinilo postopka, saj ima pooblaščenec v tem primeru še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, dedič pa mu lahko pooblastilo prekliče (prvi odstavek 100. člena ZPP). Vsi trije otroci B. B., torej tudi S. B., so v pravdo vstopili že v trenutku njene smrti. S. B. po podatkih spisa pooblastila njenemu takratnemu pooblaščencu ni preklical.

10Pokojna B. B. je tožbeni zahtevek zoper toženko (snaho, ženo njenega sina S. B.), utemeljevala s tem, da je toženko pooblastila za dvigovanje denarja z njenih bančnih računov pri Banki A., d.d. in Banki B. d.d., le z namenom, da izvede nakazila ali plačila po njenem nalogu (nakazovanje pokojnine v Avstralijo, kamor se je pokojna tožnica preselila, plačilo njenih stroškov v Sloveniji). Po trditvah tožnice, pri katerih vztrajata njena dediča prvi tožnik in druga tožnica, pa je toženka brez vednosti in privoljenja B. B. v obdobju od leta 2005 do septembra 2009, v nasprotju z njunim dogovorom, dvigovala denar z bančnih računov zase in ga potrošila za svoje potrebe, pri tem pa izkoristila njeno odsotnost in bolezensko stanje. Toženka ne zanika, da je v spornem obdobju dvigovala denar z bančnega računa pokojne B. B. in da je ta denar, z nekaj izjemami, porabila za lastne potrebe (podatki o dvigih z bančnega računa B. B. so razvidni iz obširne listinske dokumentacije v spisu). Res se je toženka ves čas branila, da je to storila v dogovoru s pokojno taščo in da je lahko njen denar na bančnem računu neomejeno porabljala za lastne potrebe, le z omejitvijo, da na posebno zahtevo pokojne izvede nakazilo ali plačilo zanjo. Pri tem pa je najprej navedla, da ji je pokojna B. B., ker je med njima vladal odnos zaupnosti in v želji, da ji pomaga, ta denarna sredstva podarila (navedbe v odgovoru na tožbo). V prvi pripravljalni vlogi pa je toženka, kot je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, drugače kot prej trdila, da si je pokojna pri njej izposodila denar za nakup stanovanja v Ljubljani v letu 2001 ali 2002, zato naj bi med njima prišlo do dogovora, da lahko toženka dviguje denar za svoje potrebe z računa pokojne ter si na ta način počasi izplača dolg. Toženka je v zvezi s tem v pobot uveljavljala iz naslova posojila pokojni plačilo zneska 58.371,34 EUR (na pritožbeni obravnavi je toženka pobotni ugovor umaknila). Ko jo je prvostopenjsko sodišče pozvalo, naj pojasni, pri kateri od trditev vztraja, kar vključuje tudi razloge za spremembo trditvene podlage, je toženka v dopisu z dne 4. 7. 2016 navedla, da vztraja le pri trditvi, da ji je B. B. denar iz svojega računa podarila, kot je navedla v odgovoru na tožbo ter da je bilo med njima le razmerje darovalke in obdarjenke. Podlaga dvigom denarja z računa pokojne naj bi bilo torej darilo in ne vračilo dolga.

11Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku ponovno opredelilo bistvo spora med pravdnima strankama v tem, ali je toženka, ki je bila pooblaščena za dvig denarja z bančnih računov pokojne B. B., v spornem obdobju denar porabljala v skladu z nalogom pokojne (po zatrjevanju zapustnice in tožnikov je šlo za pogodbo o naročilu v smislu določb 766. in nadaljnjih členov Obligacijskega zakonika – OZ), ali pa je ravnala v nasprotju z njunim dogovorom in denar z bančnih računov brez pravnega temelja in na škodo sedaj dedičev po pokojni B. B., porabila zase (pravna podlaga za vrnitev neopravičeno prejetih koristi je v določbi 190. člena OZ). Prvi tožnik in druga tožnica trdita in dokazujeta, da je toženka ravnala v nasprotju z nalogom pokojne, ki jo je brez omejitev pooblastila za dvige na svojem bančnem računu. Pri tem imata prav, da je na toženki dokazno breme za njene obrambne trditve, da je šlo pri koriščenju sredstev na bančnih računih pokojne za darilo. Dano pooblastilo brez omejitev dvigov samo po sebi namreč ne pomeni, da so bili denarni zneski, ki jih je toženka obdržala zase, tudi podarjeni. Na podlagi ponovljenih dokazov pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženki tega ni uspelo dokazati in da je sporna denarna sredstva obdržala brez pravne podlage.

12Pritrditi je treba pritožbama tožnikov, da je toženka ne le trditve o odločilnih dejstvih spreminjala, ampak je tudi njena izpovedba v nasprotju z njimi. Če je bilo dogovorjeno, da ji pokojna denar z bančnih računov podari, potem ni šlo za dogovor o odplačilu posojila z bančnih računov, in obratno. Obe trditvi se izključujeta. Toženka je izpovedala ob zaslišanju na glavni obravnavi 5. 10. 2011, da je tašči v letu 2001 posodila denar za plačilo drugega obroka kupnine za stanovanje, ker ji tega denarja ni vrnila, je toženko pooblastila na njenem računu, da bo na ta način obročno odplačevala posojilo. Ob zaslišanju na pritožbeni obravnavi je toženka na vprašanje, kakšen je bil dogovor med njo in pokojno taščo glede koriščenja denarja, neprepričljivo odgovorila, da je šlo za darilo in posojilo, oboje hkrati, da pa o samem posojilu verjetno takrat nista nič govorili. Sama je menila, da je s tem, ko je imela neomejeno pooblastilo, to predstavljalo darilo. Pritožbeno sodišče že zaradi takšnih očitnih neskladij in nelogičnih konstruktov v trditvah in izpovedbah toženki ne more verjeti in tudi ne sprejema njenih ostalih argumentov, da naj bi šlo za darilo tudi zato, ker je pokojna tašča vedela za način porabe denarja na njenih bančnih računih, pa ni nič rekla, da je kaj narobe, nič ni ukrepala niti takrat, ko je prišla v Slovenijo (od oktobra 2005 do 12. januarja 2006), in ji takrat ni preklicala pooblastila. Relevantna so dejstva, ki jih poudarjata pritožnika, da je pokojna B. B. skoraj celotno obdobje spornih dvigov (razen prej navedenega krajšega obdobja v primerjavi s celotnim obdobjem dvigov) bivala v Avstraliji in ji je njena odsotnost prav gotovo preprečevala vpogled v dogajanje na bančnih računih, poleg tega je bila starejša oseba z bolezenskimi težavami, nenazadnje je očitno zaupala toženki. Iz njenih pisem in pisma njenega moža, na katere se sklicuje toženka, sicer res ne izhaja, da naj bi toženki očitala neupravičene dvige z njenih bančnih računov, kar pa upoštevaje prej navedeno še ne pomeni, da je toženka ravnala v celoti v skladu z nalogom tašče. Tudi dejstvo, da toženka ni bila pooblaščena le za dvig gotovine neposredno na banki, temveč je razpolagala tudi z bančno kartico na ime toženke z ustrezno PIN kodo, ne pomeni, da je bila toženka upravičena z zapustničinim denarjem prosto razpolagati v svojo korist. Prvi tožnik in druga tožnica zato na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zahtevata, da je toženka dolžna vrniti v zapuščino po pokojni B. B. vse zneske denarja z njenih dveh bančnih računov, ki jih je neutemeljeno, brez pravne podlage obdržala.

13Prvi tožnik in druga tožnica zahtevata vračilo 57.461,26 EUR s pripadajočimi obrestmi (za zneske, zapadle do konca leta, od 1. januarja naslednjega leta dalje). Navedeni znesek predstavlja seštevek dvigov oziroma odlivov z bančne kartice pokojne tožnice pri Banki A., d.d. v obdobju od leta 2005 do 2009 ter pri Banki B., d.d., v letu 2009, pri čemer so odšteti trajni nalogi ter nakazila in upravičeni dvigi v korist tožnice, kar vse je razvidno in natančno specificirano po datumih in višini v priloženih bančnih izpiskih, na katere se sklicujeta pritožnika in nanje opirata višino zahtevka (priloge A2 do A6). Glede dodatnega seznama odlivov na transakcijskem računu B. B. (priloga A30 in A31) pa gre, kot pravilno poudarja pritožba prvega tožnika, le za povzetek podatkov iz listinskih dokazov, ki so bili v spis vloženi že s tožbo. Toženka je sicer ugovarjala višini zahtevka, a zgolj posplošeno, da je pošiljala pokojni tožnici v Avstralijo takšne vsote denarja, za kakršne sta se sproti dogovorili po telefonu, da so nastajali stroški v zvezi z letalskimi kartami in zdravstvenimi storitvami, da so s tožbo zajeti tudi stroški za stanovanje pokojne tožnice, da je pokojna veliko denarja porabila za tožbo, v kateri je skušala dobiti hišo v denacionalizacijskem postopku v Ljubljani. Kdaj in kolikšne zneske naj bi toženka na tej podlagi upravičeno dvignila s spornih bančnih računov, pa ne pove, kljub izrecnemu pozivu tožeče stranke v tej smeri. Dokazni predlog toženke s pribavo arhivske dokumentacije, ki se nanaša na pooblastila in promet na računih pokojne tožnice pri Banki A., d.d. in Banki B., d.d., je očitno neprimeren, saj se bančni izpiski (kartica prometa) z opisom transakcij in prometa na računih, v spisu že nahajajo (priloge A2 do A6). Zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča (točka 18 obrazložitve), da toženka trditev o drugačni višini spornih dvigov denarja ni dokazala, ker so njene navedbe o tem preveč pavšalne in neopredeljene.

14Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedene razloge ugotavlja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen. Na podlagi prve alineje 358. člena ZPP je zato ugodilo pritožbama prve in druge tožeče stranke ter sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi v tožbi zahtevane zakonske zamudne obresti (193. člen OZ). Glede na takšno odločitev je pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločitev neutemeljena in se zavrne (2. točka 365. člena ZPP).

15Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato je tožena stranka prvemu tožniku in drugi tožnici dolžna povrniti priglašene in potrebne pravdne stroške, kot so razvidni iz izreka te sodbe (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP). Specifikacija odmerjenih stroškov postopka na prvi stopnji ter v pritožbenem in revizijskem postopku je razvidna iz stroškovnikov in zahtevkov za povrnitev stroškov v spisu (za prvega tožnika na list. št. 126, 155, 223, 290, 322 ter stroški, priglašeni na pritožbeni obravnavi, za drugo tožnico pa na list. št. 126, 176, 189, 223, 290, 328 ter stroški, priglašeni na pritožbeni obravnavi). Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je pritožnikoma ob analogni uporabi določbe 161. člena ZPP priznalo vsakemu polovico stroškov za obdobje, ko je tožečo stranko zastopal isti pooblaščenec. Priznane stroške mora toženka plačati v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ VSRS II Ips 254/2014, II Ips 144/2014, II Ips 90/2015.