VSL Sodba I Cp 609/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 334,76 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 174328/2998-2 z dne 28. 1. 2009 razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstaja terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v znesku 3.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2006 dalje do plačila (II. točka izreka), da ne obstoji terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 3.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2006 dalje do plačila (III. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že pravnomočno prisojenega zneska 3.675,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2006 dalje plačati tudi še znesek 3.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2006 dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.547,51 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema sodbe dalje (V. točka izreka) ter v roku 15 dni povrniti sorazmerni del stroškov izvršilnega postopka v znesku 38,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2010 dalje do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče je tožencu hkrati s predmetno sodbo posredovalo tudi dopis sodišča z dne 29. 11. 2017 s prilogo, t. j dopisom zakonitega zastopnika tožnice, ki je sodišču posredoval sms izpis iz telefona, ki naj bi mu ga toženec poslal marca 2017. Dopis zakonitega zastopnika tožnice je nedopusten in v nasprotju s 309. členom ZPP, zato dejansko obstaja dvom v pošteno in nepristrano sojenje. ZPP v 309 a členu izrecno določa, da listin, ki so bile vključene v postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. V postopku je sodišče odločalo še o preostanku glavnice v višini 3.530,00 EUR. Višino glavnice je dolžna dokazati tožnica, kar pomeni, da mora dokazati, da so izdani računi utemeljeni tako po temelju kot višini, tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Tožnica ni izkazala, da je račune izdala utemeljeno v skladu s 4 pogodbami. Predloženi računi se nanašajo na vse štiri pogodbe in iz njih ni mogoče ugotoviti, kakšen je znesek po računih, ki se nanaša na pogodbo 316, kar je v tem postopku bistveno, saj je pogodba sklenjena na ključ in za fiksno ceno. Tožnica tožencu ni posredovala končnega obračuna. Iz seštevka vseh izdanih računov po 4 pogodbah izhaja, da je vsota izdanih računov 39.929,03 EUR, kar presega znesek 33.538,34 EUR, ki po ugotovitvah sodišča izhaja iz vseh štirih pogodb, brez dodanih del in materiala v znesku 1.182,80 EUR. Tožnica je izdala račune, ki niso v skladu s citiranimi pogodbami. Ker tožnica ne računov ne obračunov ni predložila, jim toženec ni mogel ugovarjati. Tožnica je zakonske zamudne obresti od glavnice 11.890,59 EUR zahtevala od različnih zneskov, pri čemer sodišče prve stopnje svoje odločitve glede zakonskih zamudnih obresti ni obrazložilo, niti v presežku zahtevka ni zavrnilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedba sodišča, da naj bi toženec pripoznal dolg v višini 9.585,75 EUR, kar naj bi izhajalo iz dopisa z dne 18. 5. 2006 in je od tedaj dalje ponovno pričel teči zastaralni rok, je v nasprotju z listinami v spisu. Prvostopenjsko sodišče je pozabilo na določilo 347. člena OZ, po katerem občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar pomeni, da je del obresti zastaran. Glede pravočasnosti grajanja stvarnih napak prvostopenjsko sodišče ni presodilo izpovedi strank in prič, ni se opredelilo do e-dopisa toženca z dne 31. 5. 2006 in e-dopisa tožnice z dne 4. 9. 2006 o nameravanem sestanku, kjer na bi se našla skupna rešitev centralnega ogrevanja. Protispisno je navedlo, da toženec po vselitvi junija 2006 pa vse do 16. 11. 2010 ni več uveljavljal nobene napake, prav tako je protispisno navedlo, da je tožnica napake odpravila pred vselitvijo. Če bi to držalo, zakaj je potem toženec tik pred vselitvijo junija 2006 v e-dopisu z dne 31. 5. 2006 in 18. 5. 2006 zahteval odpravo pomanjkljivosti in dokončanje manjkajočih del, niti se ni opredelilo do tega, zakaj je tožnica pripravljala sestanek za dne 12. 9. 2006 z namenom, da se najde skupna rešitev glede centralnega ogrevanja, če toženec ni grajal nobenih napak po vselitvi. Glede stvarnih napak je sodišče prve stopnje samo označilo ugotovitve izvedenca za nepravilne in skregane z zdravo pametjo, brez da bi o tem izvedenca zaslišalo ali postavilo novega izvedenca, kar ni pravilno. Sodišče prve stopnje je navedlo, da toženec ni zmogel obrazložiti svojih pobotnih ugovorov, kar ne drži. Pobotni ugovor toženca sestoji ugovora znižanja kupnine zaradi stvarnih napak v višini 4.867,85 EUR, ki se sestoji iz vrednosti stvarnih napak v višini 3.530,00 EUR ter zamenjave dveh radiatorjev v višini 1.337,85 EUR, nedobave materiala in neizvedenih del v skupni višini 6.687,65 EUR, ki se sestoji iz neizvedenih del, kot jih je ugotovil izvedenec A. A. v višini 2.380,00 EUR, nedobave osmega radiatorja, za katerega je tožnica izdala dobropis v višini 1.385,77 EUR, 350,00 EUR iz naslova ocenjenih stroškov montaže predhodno citiranega radiatorja ter zneska 2.571,88 EUR, ki predstavlja seštevek dobropisov tožnice. Razlogi sodišča prve stopnje so protispisni in neustrezno argumentirani, pri čemer se je sodišče samo sklicevalo na „zdravo pamet“ brez angažiranja izvedenca. Izpodbijana sodba je pristranska in krivična, prav tako obstoji dvom v nepristranskost sojenja. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev, prav tako sklicevanje sodišča, da je specifikacija višine stroškov razvidna iz obrazložitve na list. št. 466, za obrazložitev sodbe ne zadošča.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeni očitki, s katerimi toženec graja višino vtoževane terjatve, so neutemeljeni, nanje je pritožbeno sodišče odgovorilo že v 21. točki sodbe in sklepa I Cp 2380/2016 z dne 28. 9. 2016. Kot izhaja iz tožbe, je tožnica višino svoje terjatve v vtoževani višini 11.890,59 EUR (v obravnavanem postopku je predmet odločanja še glavnica v znesku 3.530,00 EUR) utemeljevala s štirimi pogodbami, ki jih je sklenila s tožencem, in sicer: Pogodbo o dobavi materiala in izvedbi z dne 12. 8. 2004 za pripravo instalacije za klimo ... v vrednosti 2.295,11 EUR (Pogodba A17), Pogodbo o dobavi materiala in izvedbi št. 316 z dne 7. 5. 2004 za ogrevanje v vrednosti 28.125,52 EUR (Pogodba A14), Pogodbo o dobavi materiala in izvedbi št. 501 z dne 10. 6. 2004 za prezračevanje v vrednosti 2.295,11 EUR (Pogodba A16) in Pogodbo o dobavi materiala in izvedbi del z dne 8. 7. 2004 za montažo in dobavo klimatske naprave v vrednosti 822,60 EUR (Pogodba A15) ter z enajstimi izdanimi računi (A2 - A13), ki so bili izdani na podlagi teh pogodb. Iz specifikacije računov izhaja, da je tožnica z njimi zaračunala material porabljen za izvedbo centralnega ogrevanja, klime in prezračevanja. Toženec v postopku samih izstavljenih računov po vrsti in višini ni specificirano grajal, zaradi česar so njegove pritožbene navedbe, da izdani računi niso v skladu s sklenjenimi pogodbami, neutemeljene. Ne drži pritožbeni očitek, da izdanim računom ni mogel substancirano ugovarjati, saj je tožnica vtoževane račune v postopku predložila, glede na to, da so bili računi tožencu v postopku predloženi, tudi ne drži, da jim ni mogel ugovarjati po temelju in višini, ker mu tožnica ni izdala končnega obračuna. Glede na to, da je, pri presoji višine zahtevka, kot to izhaja iz 48. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje I P 2821/2013 z dne 21. 5. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2380/2016 z dne 28. 9. 2016, pri presoji utemeljenosti višine vtoževane terjatve sodišče izhajalo iz vrednosti del po pogodbah, so pritožbene navedbe, da vsota izdanih računov presega vrednost del po pogodbah, neutemeljene. Tožničin zahtevek za plačilo zneska glavnice 4.685,23 EUR je bil že pravnomočno zavrnjen.

6Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 16. 4. 2006, ni utemeljen. Kot izhaja iz sklepa in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2821/2013 z dne 21. 5. 2015 v zvezi s popravnim sklepom z dne 1. 6. 2016 ter v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2380/2016 z dne 28. 9. 2016, je bil zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 16. 4. 2006 že pravnomočno zavrnjen. Ker je tožnica dela po vseh sklenjenih pogodbah končala aprila 2006, je toženec upoštevaje postavljen 15 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti v zamudo prišel dne 16. 4. 2006 (299. člen OZ) in je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilna.

7Iz vsebine e-dopisa z dne 18. 5. 2006 (A 18) izhaja, da je toženec tožnici sporočil, da ji dolguje še znesek 9.585,75 EUR, na podlagi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da gre za izjavo o pripoznavi dolga. Pritožbena navedba, da je navedena ugotovitev sodišča prve stopnje glede pripoznave dolga v nasprotju z dopisom z dne 18. 5. 2006 tako ni utemeljena. Ker se od 19. 5. 2006, ko je ponovno začel teči pet letni zastaralni rok (346. člen OZ), do vložitve predloga za izvršbo pet letni zastaralni rok ni iztekel, ugovor zastaranja terjatve ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen niti ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti s sklicevanjem na 347. člen OZ, saj v obravnavanem primeru vtoževane zamudne obresti predstavljajo zgolj akcesorno terjatev h glavni terjatvi. Navedeni ugovor bi bil relevanten le, če bi plačilo zakonskih zamudnih obresti tožnica vtoževala kot samostojno terjatev.

8Glede grajanja stvarnih napak je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec od vselitve junija 2006 do 16. 11. 2010 ni uveljavljal več nobene stvarne napake. Glede toženčevih navedb v vlogi z dne 29. 12. 2010, da je napaka pri ogrevanju nastala zaradi pretankih cevi, ki povezujejo radiatorje, da je tožnica napako priznala in v pritličnih prostorih izvedla dodatni vod ter glede madeža na steni, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so navedene trditve toženca podane prepozno. V obravnavani zadevi se je toženec zahtevku tožnice upiral z materialnopravnim ugovorom za znižanje plačila na podlagi drugega odstavka 635. člena OZ. Pogoj za to, da se ta ugovor lahko uveljavlja, je pravočasno grajanje napak izvršenega posla. Kot izhaja iz odgovora na tožbo (list. št. 70), toženec trditev o tem, kdaj naj bi grajal napake, ni podal, na kar ga je tožnica v vlogi z dne 1. 12. 2010 na list. št. 74 izrecno opozorila z navedbo: da toženec ne izkazuje niti ne dokazuje, da je na pravnoupošteven način in pravočasno grajal napake (bodisi skrite bodisi očitne). Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 12. 2010 (list. št. 78) je toženec na vprašanje sodišča podal navedbe, da je tožnica o napakah gretja prvič opozoril z reklamacijo po e-mailu 6. 2. 2006, nato se je popravil in navedel, da je bilo to po zagonu ogrevanja. Na vprašanje, kdaj je bila odpravljena napaka po reklamaciji, je odgovoril, da 13. 6. 2005 nato pa, da napake niso bile odpravljene in da ni razumel vprašanja. Pravočasno obvestilo o napakah (notifikacija) je pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake (prvi odstavek 633. in prvi odstavek 634. člena OZ ter 37.a člen ZVPot). Če naročnik notifikacije ne izvrši, izgubi pravice, ki bi jih lahko uveljavil zaradi napak, podjemnikova odgovornost za napake pa preneha (drugi odstavek 634. člena OZ in 37. b člen ZVPot). Glede na to, da je toženčeva trditvena podlaga glede grajanja stvarnih napak pomanjkljiva, na kar je toženca izrecno opozorila tožnica v vlogi z dne 1. 12. 2010, je njegov pobotni ugovor, ki ga utemeljuje z obstojem stvarnih napak in škode zaradi stvarnih napak v znesku 4.867,85 EUR materialnopravno nesklepčen, poleg tega pa tudi kontradiktoren s siceršnjo navedbo, da so bile stvarne napake odpravljene 13. 6. 2005. Trditveno in dokazno breme glede dejstva pravočasnega grajanja stvarnih napak je na tožencu (7. in 212. člen ZPP), ki pa mu toženec, kot izhaja iz njegove trditvene podlage, ni zadostil. Zato je sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da toženec od vselitve v objekt junija 2006 do 16. 11. 2010 ni uveljavljal nobene stvarne napake, v tem času pa je potekel dve letni rok (37. b člen ZVPoT), v katerem tožnica za stvarne napake še odgovarja, njegov pobotni ugovor iz naslova stvarnih napak pravilno zavrnilo.

9Ker je pobotni ugovor toženca iz naslova stvarnih napak materialnopravno nesklepčen, je posledično neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi se moralo sodišče prve stopnje glede pravočasnosti grajanja napak dokazno opredeliti tudi do izpovedi strank in prič ter e-dopisa toženca z dne 31. 5. 2006 in e-dopisa tožnice z dne 4. 9. 2006, saj toženec s sklicevanjem na izpovedbe strank, prič ter listinska dokazila pomanjkljive trditvene podlage v zvezi s pravočasnostjo grajanja stvarnih napak ne more dopolniti.

10Glede na nesubstancirano trditveno podlago toženca v zvezi z notifikacijo stvarnih napak, je posledično neutemeljen tudi pritožbeni očitek protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec po vselitvi junija 2006 pa vse do 16. 11. 2010 ni več uveljavljal nobene napake. Iz istega razloga so posledično obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj stvarnih napak, nerelevantne.

11V pobotnem ugovoru je toženec uveljavljal znižanje vtoževane terjatve tudi iz naslova neopravljenega in nedobavljenega materiala v znesku 2.571,88 EUR iz naslova treh dobropisov 202-DBP/04-1.951,79 EUR, 31-DBP-205,69 EUR, 82 DBP v višini 71,46 EUR in 67 DBP-342,99 EUR ter iz naslova dobave osmega radiatorja v znesku 1.727,77 EUR, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo s pravilnim razlogom, saj je tožnica vse navedene dobropise in znesek 1.727,77 EUR od vtoževane terjatve odštela že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Znesek 4.115,77 EUR, kar je toženec v pobot uveljavljal iz naslova preplačila zaradi neizvedenih del je prav tako neutemeljen, saj je bil znesek neizvršenih del, kot so bila ugotovljena z izvedenskim mnenjem v višini 2.380,00 EUR, od preostanka terjatve tožnice že odštet (glej 48. točko obrazložitve sklepa in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2821/2013 z dne 21. 5. 2015 v zvezi s sodbo in s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2380/2016 z dne 28. 9. 2016).

12Pritožbeni očitek, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj so razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih jasni in popolni in med njimi nasprotij.

13Pritožba zoper stroškovno odločitev ni utemeljena, saj je pritožba v tem delu nekonkretizirana in pavšalna. Toženec je bil namreč z vsebino specifikacije pravdnih stroškov, na kar se je sklicevalo sodišče prve stopnje vročena, seznanjen (vročitev je bila opravljena 5. 8. 2015), višine stroškov pa ni obrazloženo prerekal, na nekonkretizirane očitke pa pritožbeno sodišče ne more odgovarjati.

14Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje pri odločanju vsebine dopisa, ki ga je zakoniti zastopnik tožnice posredoval sodišču 29. 11. 2017, s čimer je sodišče prve stopnje seznanilo tudi toženca, pri odločanju ni upoštevalo kot dokaz v postopku. Pritožbena navedba, ki zaradi tega izraža dvom v nepristranost sojenja pa ni utemeljena, saj toženec izločitve sodnika po 6. točki 70. člena ZPP iz razloga nepristranskosti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v skladu z določilom 72. člena ZPP ni predlagal.

15Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Toženec s pritožbo ni uspel, tožnici pa so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v znesku 254,40 EUR (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi), materialni izdatki v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), skupaj torej 274,40 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 334,76 EUR. Stroškov fotokopij v višini 7,5 EUR tožnica ni izkazala v skladu s postavko 6000 ZOdvT, zato jih pritožbeno sodišče ni priznalo. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 334,76 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricisjkega roka dalje do plačila.