309. člen ZPP

Ne glede na določbo prvega odstavka 309. člena ZPP, ki govori o okrajnem sodišču, je za sklenitev sodne poravnave, ki se nanaša na ureditev razmerij iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, pristojno delovno sodišče, ki je stvarno pristojno za reševanje takšne zadeve.

Vsebina tretjega odstavka 309. člena ZPP je jasna. Predlagatelj, ki sproži postopek ureditve spornega razmerja pred vložitvijo tožbe, plača stroške tega postopka.

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjski pravni presoji, da predlagatelj s svojimi navedbami v predlogu ni izkazal pravnega interesa za sklenitev sodne poravnave po prvem odstavku 309. čelna ZPP. Vendar posledica pomanjkanja pravovarstvenega interesa ni zavrnitev predloga, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč njegovo zavrženje.

Tožbo pa vloži lahko le stranka, ki izkaže potrebo po pravnem varstvu. Gre za pravovarstveni interes, ki mora biti podan pri vseh tožbah in predlogih, s katerimi stranke oziroma predlagatelj od sodišča zahteva pravno varstvo. V kolikor te predpostavke ni, se tožba ali predlog zavržeta.

Listina predstavlja zgolj poravnalno ponudbo tožene stranke tožeči stranki in za takšne listine, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, določa 309.a člen ZPP, da jih ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Zato e-korespondrenca ne more dokazovati namena izsiljevanja, ki ga tožeča stranka očita toženi stranki v pritožbi. Z vsakim premoženjem je mogoče razpolagati, ga ″investirati″, tudi slabo, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, vendar zgolj teoretična možnost razpolaganja ne zadošča glede na materialno pravo.

Ker stečajna upraviteljica ni odobrila pritožbe, ki jo je vložil pritožnik, ki je bil ob njeni vložitvi v osebnem stečaju, pritožba ni dovoljena, saj v tem delu ni imel procesne sposobnosti. Dedni dogovor je sodna poravnana, zato ga ni mogoče izpodbijati s pritožbo.

Vprašanja obstoja protipravnosti ravnanja toženih strank, kršitve tožnikovih pravic, obstoja škode in solidarne odgovornosti, niso nič drugega kot vprašanja obstoja predpostavk odškodninske obveznosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije. Ugotovitve posameznih predpostavk pravnega razmerja pa z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati. Vložena tožba ima naravo ugotovitvene tožbe tudi v tistem delu 2. točke tožbenega predloga, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da sta toženi stranki dolžni nadomestiti izgubo. Pravnega interesa za takšno ugotovitveno tožbo pa ni, kadar lahko stranka isti cilj (nadomestitev izgube), doseže z dajatveno tožbo, tako kot v tem primeru, ko se ugotovitev obstoja dolžnosti plačila nadomestila pokriva z zahtevkom za njegovo plačilo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrglo tudi tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval pravico, da uveljavlja odškodninski zahtevek, ko postane pravdno sposoben. Procesno upravičenje kot takšno namreč sploh ne more biti predmet zahtevka. Procesne predpostavke kot okoliščine, ki lahko preprečijo, da bi sodišče vsebinsko obravnavalo zadevo, sicer res pomenijo omejitev pravice do sodnega varstva, venda

Služnostna pravica poti, v katero je dolžnikoma, kot lastnikoma služečega zemljišča z izvršilnim naslovom prepovedano posegati, je pravica na tuji stvari, za katero velja, da se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služeče zemljišče. Iz tega izhaja omejujoča razlaga v izvršilnem naslovu opredeljene pravice, ki dopušča posege lastnika služečega zemljišča na zemljišču (tudi izgradnjo škarpe z ograjo ob meji poti kot v obravnavani zadevi), s katerimi izvrševanje služnosti ni bistveno prizadeto. Sodišče prve stopnje pojasnjenega materialnopravnega pristopa ni upoštevalo, ko je kot nedopustni poseg v služnost poti opredelilo postavitev objekta (škarpe z ograjo) zunaj širine služnostne poti, ki povzroča nelagodje voznikom. Obstoj nelagodja ne pomeni bistvene spremembe načina izvrševanja poti in ne dosega standarda pomembnejšega oviranja izvrševanja služnosti.

Predlagatelj je v predlogu korektno predstavil sporno pravno razmerje in vsebino predlagane sodne poravnave. V predlogu se je celo izrecno skliceval na 309. člen ZPP, ki ureja preventivno (pretorično) poravnavo. Po navedenem zakonskem določilu lahko tisti, ki namerava vložiti tožbo, poskusi pri okrajnem sodišču, na območju katerega ima nasprotna stranka prebivališče, doseči sodno poravnavo. V tem primeru torej ne gre za pravdni ali nepravdni postopek, kot si napačno razlaga sodišče prve stopnje. Tudi krajevna pristojnost sodišča ni pogoj, če se stranke predlagane sodne poravnave z njo strinjajo. Prav tako ni pomembno, da je predmet predlagane sodne poravnave razdružitev solastnega nepremičnega premoženja, o kateri bi sicer odločalo sodišče v nepravdnem postopku. Po stališču pravne teorije tudi v takem primeru ni videti vsebinske ovire za sklenitev sodne poravnave na podlagi navedenega zakonskega določila.

Postopek za sklenitev sodne poravnave iz prvega odstavka 309. člena ZPP je dopusten, če je med udeleženci dvomljiva in negotova zadeva, iz katere izvira nedokončan spor, kar daje predlagatelju pravovarstveni interes za vložitev tožbe in s tem predloga za sklenitev pretorične poravnave.

Predlagateljica bi lahko podala predlog za sklenitev sodne poravnave, v katerega bi poleg svojega sina zajela tudi upnike, s katerimi je v spornem razmerju (glede na to, da s predlogom sodne poravnave želi razpolagati s svojim premoženjem), sicer ni zadoščeno določilu tretjega odstavka 3. člena ZPP in je treba njen predlog iz tega razloga zavrniti.

Če je predmet sodne poravnave kmetijsko zemljišče, morajo biti pri njenem sklepanju spoštovane obvezne zakonske določbe o (predhodnem) upravnem postopku, ki je predpisan za promet s kmetijskimi zemljišči (odobritev pravnega posla, zavrnitev odobritve pravnega posla, izdaja potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna ali zavrnitev takega potrdila, če ne gre za primere, ko se izda – 22. člen ZKZ).

Za poskus sklenitve sodne poravnave pred pravdo je stvarno pristojno okrajno sodišče tudi v primeru, če bi bilo za pravdo stvarno pristojno okrožno sodišče (ko bi tožeča stranka po neuspeli poravnavi vložila tožbo).

Stroške pretoričnega naroka krije predlagatelj, nasprotna stranka pa le v primeru, da niso bili potrebni, jih je zakrivila oz. so nastali zaradi naključja, ki se je njej primerilo.

V tem postopku je predlagatelj poskusil pri okrajnem sodišču doseči sodno poravnavo. Dejstvo, da je bila poravnava sklenjena, pa ne pomeni, da je treba uporabiti določbo 159. člena ZPP. Ta se nanaša na povračilo stroškov v pravdi. Stroški poravnave, ki je bila poskušana po 309. členu ZPP, pa spadajo med pravdne stroške le v primeru, če poravnava ni uspela.

Vloga dedinje, imenovana pritožba zoper sklep o dedovanju, ni vsebovala ničesar, kar bi morala obsegati (razen formalnega naziva), da bi se jo lahko obravnavalo kot pritožbo. Ker ne gre za pritožbo, tudi ne gre za uporabo določbe 173. člena ZD.

Toženčevo sklicevanje na tožničino obveznost umakniti tožbo, dogovorjeno v sodni poravnavi, bi lahko imelo za posledico ustavitev postopka le, če bi bila taka posledica navedenega dogovora določena v ZPP. Ker ZPP učinkov zaveze k umiku tožbe, dogovorjene v sodni poravnavi, ne ureja, neizpolnitve tožničine obveznosti po sodni poravnavi ni mogoče sankcionirati niti z zavrženjem tožbe. Ker se je tožnica v sodni poravnavi, sklenjeni v drugem postopku, odpovedala terjatvi, ki je predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, je tožba zaradi učinkov zadeve, o kateri je sklenjena sodna poravnava, nedopustna.

Predlog sodišču za poskus poravnave (pred tožbo) ne pretrga zastaranja.

Sodna poravnava kljub temu, da izhaja iz dispozicije strank, ni pogodba v smislu 1089. in nadaljnjih členov ZOR, temveč sodna odločba, zato za sodno poravnavo ni mogoče uporabiti določb o ugovoru neizpolnitve po 1. odst. 122. čl. ZOR. Solidarnost dolžnikov ter enotnost upnikove terjatve pomeni, da delno ali popolno prenehanje obveznosti, ki ga doseže eden od solidarnih dolžnikov, učinkuje za vse sodolžnike (prim. 1. odst. 414. čl. ZOR). Zato je deloma utemeljen tudi ugovor tretjega dolžnika, saj je njegova solidarna obveznost deloma prenehala, kar je bilo ugotovljeno na podlagi ugovorov, ki jih je podal prvi dolžnik. Pogodba o prodaji poslovnega deleža je bila sklenjena med fizičnima osebama in ne med strankami tega postopka, zato kljub vpisu pogodbe v sodni register le-ta nikakor ne pomeni prenehanja obveznosti dolžnika - pravne osebe.

Državno tožilstvo RS je z zahtevo za varstvo zakonitosti upravičeno izpodbijati odločitev sodišča v zvezi z dovolitvijo ali zavrnitvijo sodne poravnave. Pri tem sme uveljavljati razloge, s katerimi se utemeljuje zahteva za varstvo zakonitosti, ne pa razlogov za tožbo za razveljavitev sodne poravnave.