UPRS Sklep I U 70/2017-10

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na pravni podlagi 290. člena, 292. člena v povezavi z drugim odstavkom 256. člena ter 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti v zadevi razrešitve sodne izvedenke in sodne cenilke za strokovna področja, kot jih navaja, ugotovila, da je odločba ministrstva za pravosodje z dne 15. 2. 2016 postala 15. 3. 2016 izvršljiva, zato je dovolila njeno izvršbo (točka 1 izreka); razrešena sodna izvedenka in sodna cenilka A.A.je dolžna v naknadnem roku izpolniti obveznosti iz 2. točke navedene odločbe o razrešitvi in toženki v 3 dneh izročiti štampiljke in izkaznice sodnega izvedenca in sodnega cenilca (točka 2 izreka). Po poteku naknadno določenega roka za izpolnitev obveznosti, bo v upravni organ zoper zavezanko uporabil izvršbo s prisilitvijo in ji izrekel denarno kazen v višini 1.000,00 EUR (točka 3 izreka). V tem postopku niso nastali posebni stroški (točka 4 izreka).

2Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožnica z odločbo z 15. 2. 2016 razrešena kot sodna izvedenka in sodna cenilka za strokovno področje gradbeništvo, podpodpodročje, kot so navedena, na podlagi 3. točke prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in 24. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik). Z isto odločbo je minister odredil, da mora tožnica v roku 3 dni vrniti štampiljko in izkaznico, ki ju je uporabljala kot sodna izvedenka in sodna cenilka ter določil, da se njena razrešitev vpiše v imenik ter objavi na spletni strani Ministrstva za pravosodje. Zoper odločbo je tožnica vložila tožbo, vendar pa pritožba ne zadrži izvršitve. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da obveznosti vrnitve štampiljk in izkaznic tožnica ni izpolnila, čeprav je bila k temu pozvana in opozorjena, da kolikor v 3 dneh ne izpolni svoje obveznosti, da se bo zoper njo uvedel postopek upravne izvršbe ter da se bo od nje terjal znesek 1.000,00 EUR, ki ga dovoljuje 3. odstavek 298. člena ZUP. Toženka navaja, da se z vrnitvijo izkaznice in štampiljko sodnega izvedenca prepreči njena morebitna neupravičena uporaba v sodnem postopku oziroma pri uveljavljanju pravic strank, zato je zahteva po njeni vrnitvi v javnem interesu. To zahtevo vsebuje tudi tretji odstavke 24. člena Pravilnika. Glede na to, da tožnica že dalj časa zavrača zahtevo po vrnitvi izkaznic in štampiljk sodnega izvedenca in cenilca, se je toženka odločila za najvišjo denarno kazen 1.000,00 EUR, ki se lahko v tej višini ponavlja vse do izpolnitve obveznosti.

3Tožnica izpodbija navedeno odločitev. Kljub dejstvu, da izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ali sklepa iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, naj bi bilo tožnici zagotovljeno sodno varstvo glede ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o izvršbi. Tožnica izpodbija sklep zaradi odsotnosti javne koristi, na podlagi katere lahko organ v okviru tretjega odstavka 286. člena ZUP opravi izvršbo. Tožnica izpodbija tudi način izvršbe s prisilitvijo, pri katerem nista bila upoštevana smotrnost izvršilnih sredstev in načelo o socialni zaščiti zavezanca. V konkretnem primeru upravni organi ni izkazal javne koristi. Zoper odločbo z dne 15. 2. 2016 je tožnica vložila tožbo. Kljub temu je bil izdan izpodbijani sklep. Tožnica je bila v predmetnem postopku razrešena na podlagi 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Njena razrešitev in odvzem žigov in izkaznic ni bila posledica njenih strokovnih napak. Utemeljenost tožbe izhaja iz dejstva, da tožnici licenca za delo še ni potekla. Tožnica brez navedenih izkaznic in štampiljk ne more opravljati poklicne dejavnosti izvedeniškega in cenilnega dela v družbi B. d.o.o., ki jo opravlja že od leta 1991. Tožnica je lastnica in zakonita zastopnica navedenega podjetja, v okviru katerega opravlja zgolj dejavnost izdelave poročila o oceni vrednosti, izvedeniških mnenj, odškodnin, škod in predračunov v javno korist itd. Večji del njene dejavnosti izhaja iz del, ki jih je tožnica na podlagi svojih referenc, strokovnosti in usposobljenosti pridobila na razpisih. Z upravno izvršbo bi bilo njeno preživljanje ogroženo. Skladno z dejstvom, da ji licenca za opravljanje tovrstne dejavnosti še ni potekla, še vedno opravlja številne projekte na področju priprave izvedeniških mnenj in cenitev, ki so opravljene izven sodnih postopkov. Navaja družbe, s katerimi ima sklenjene pogodbe, in da vrednost znaša cca. 200.000,00 EUR na letni ravni. Na področju izvedeniškega in cenilskega dela ima več kot 30 let izkušenj. Nikoli ni bila obravnavana zaradi kršitev obveznosti izvedenca oziroma cenilca. Navaja 19. člen Pravilnika, po katerem lahko minister izvedencu oziroma cenilcu z odločbo začasno odvzame pravico opravljati delo, če obstaja utemeljena nevarnost zlorabe imenovanja ali nastanka nenadomestljivih škodljivih posledic, ki pa v obravnavanem primeru ni bil uporabljen.

4Upravni organ bi moral skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi kot tudi koristi tožnice ter napraviti zaključek, da ni nobenih razlogov, da tožnica predmetnih štampiljk in izkaznic ne bi še naprej posedovala, pri čemer bi upravni organ odločitev o izvršbi pridržal do izdaje sodne odločbe v predmetnem postopku. Na podlagi tretjega odstavka 286. člena ZUP organ po uradni dolžnosti lahko opravi izvršbo zgolj, kadar to zahteva javna korist. Ta je podana, kadar je bila že sama upravna odločba izdana kot nujen ukrep za varstvo javne koristi. V obravnavanem primeru pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja potreba po zaščiti javne koristi zaradi opravljanja dela tožnice izven sodnih postopkov. Tožnica izpodbija tudi višino zagrožene denarne kazni, saj je treba upoštevati načelo primernosti in socialne zaščite in določiti kazen, ki je za zavezanca najmilejša, z njo pa je dosežen namen izvršbe. Sodišče predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi, ustavi izvršbo, opravljena izvršilna dejanja pa odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5V odgovoru na tožbo toženka primarno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker gre za akt, ki očitno ne posega v pravice tožnice oziroma podrejeno, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Stališče tožnice, ki sklep izpodbija predvsem zaradi odsotnosti javnega interesa, ni pravilno. Postopek razrešitve se je začel po uradni dolžnosti. Javna korist se kaže v tem, da mora toženka po uradni dolžnosti razrešiti sodnega izvedenca oziroma cenilca, če ta ne izpolnjuje več pogojev za svoje imenovanje. Javna korist narekuje tudi prisilno izvršitev obveznosti, ki je tožnica sama ni izpolnila, zato izvršba v tej zadevi teče po uradni dolžnosti na podlagi javnega interesa. Že z izdajo izvršilnega naslova je podana javna korist iz tretjega odstavka 269. člena ZUP, zato tega ni treba v sklepu o dovolitvi izvršbe posebej utemeljevati. Tožnica po razrešitvi nezakonito uporablja identifikacijske znake sodne izvedenke in cenilke, zato je zahteva za povrnitev teh znakov in njihovi odstranitvi iz pravnega prometa v javnem interesu. Do posega v pravice in pravne koristi tožnice ni prišlo z izdajo izpodbijanega sklepa, temveč z odločbo o razrešitvi, zato tožnica ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Z izpodbijanim sklepom tožnici ni bila naložena kakšna nova obveznost, temveč zgolj dovoljena izvršitev dokončne in izvršljive odločbe o razrešitvi. Toženka je zgolj uporabila možnost uporabe izvršbe s prisilitvijo (298. člen ZUP). Temu bi se tožnica lahko izognila, če bi v naknadnem 3 dnevnem roku izpolnila obveznosti iz izvršilnega naslova. Razlogi za višino 1.000,00 EUR denarne kazni so obrazloženi v izpodbijanem sklepu. Tožnica v roku, niti kasneje, ni vrnila identifikacijskih znakov, kar pomeni, da jih še naprej nezakonito uporablja v pravnem prometu. Izpostavljanje, da ima še vedno „licenco“ je brez pravne podlage, saj tožnica nima več statusa sodne izvedenke in cenilke. Navajanje razlogov finančne narave, zaradi katerih ni vrnila identifikacijskih znakov, se nanašajo na vprašanje pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, na drugi strani pa predstavljajo nedovoljene tožbene navedbe (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). V tožbi tožnica navaja razloge, s katerimi zatrjuje nastanek nenadomestljive škode, ki jih tožnica ne more uveljavljati pri presoji zakonitosti sklepa o dovolitvi izvršbe. Tožnica je večino ugovorov in listin, ki jih prilaga tožbi, neuspešno uveljavljala v postopku izdaje začasne odredbe v pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 568/2016 z dne 18. 4. 2016, ki jo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo (sklep I Up 133/2016 z dne 18. 5. 2016). Sodišču predlaga, da tožbo zavrže kot nedovoljeno oziroma podrejeno, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6Sodišče je moralo tožbo kot nedovoljeno zavreči.

7Po presoji sodišča izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Tožnica izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je toženka izdala na podlagi 290. člena ZUP. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je toženka ugotovila, da je odločba ministra za pravosodje (izvršilni naslov), s katero je bilo tožnici naloženo, da mora v roku 3 dni po vročitvi te odločbe vrniti štampiljko in izkaznico, ki ju je uporabljala kot sodna izvedenka in sodna cenilka ter odločil, da se njena razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev in jo objavil na spletni strani ministrstva, postala izvršljiva in dovolila njeno izvršbo. Z izpodbijanim sklepom je bil tožnici določen naknadni rok za izpolnitev naložene obveznosti, sicer bo uporabljena izvršitev s prisilitvijo in bo tožnici izrečena kazen v višini 1.000,00 EUR.

8Stališče, da v obravnavani zadevi sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt, v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, je skladno z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sklepi I Up 319/2011, I Up 313/2012, I Up 429/2012). V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 je namreč upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe, ki ji je lahko stranka v postopku izdaja akta. Izpodbijani akt po presoji sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba toženke z dne 15. 2. 2016, s katero je bila tožnica razrešena kot sodna izvedenka in sodna cenilka in kjer je bilo odrejeno, da mora v roku 3 dni po prejemu odločbe o razrešitvi vrniti štampiljko in izkaznico, ki jo je uporabljala kot sodna izvedenka in sodna cenilka. Ta odločba je postala izvršljiva 15. 3. 2016, zato je toženka z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe le dovolila izvršitev te odločbe, saj tožnica v danem roku ni izpolnila odrejene obveznosti.

9Tožnica ne zatrjuje, da bi bil izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe v neskladju z izvršilnim naslovom ali da bi naloženo obveznost že izvršila. Prav tako pri izpodbijanem sklepu o dovolitvi izvršbe ne gre za odločanje o obveznosti tožnice v delu, kjer je napovedana uporaba izvršitve s prisilitvijo in zagrožena kazen 1.000,00 EUR, saj gre le za grožnjo prisile izvršitve, ki se bo opravila, če tožnica naloženega ukrepa v dodatnem roku ne bo prostovoljno izvršila sama. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe pa se sama odločitev, vsebovana v izvršilnem naslovu, torej v odločbi z dne 15. 2. 2016, v ničemer ne spreminja, in zato po presoji sodišča tudi v pravico, obveznosti oziroma v pravno korist tožnice z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo.

10Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru tudi ne gre za nobenega izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po navedeni določbi se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, med slednje pa izpodbijani sklep ne sodi, zato zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dopusten upravni spor.

11Ker po povedanem izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1 niti ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 in zato ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.