VSM Sodba IV Kp 32087/2016

I. Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 32087/2016 z dne 18. 10. 2017 pod točko I. obdolženega B.B. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 263. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pod točko II. pa je zoper obdolženega B.B. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi storil tri kazniva dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2Zoper oprostilni del napadene sodbe se je pritožila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne stvarno pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Na pritožbo državne tožilke je vložil odgovor zagovornik obdolženca, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, zagovornika in obdolženca pa povabi na sejo pritožbenega senata.

4Ker senat ni ocenil, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, zagovornika pa svojega predloga tudi ni obrazložil v smislu, zakaj bi njegova in obdolženčeva navzočnost bila koristna za razjasnitev zadeve, senat stranke o seji ni obvestil. Pooblastilo za to ima v določbi 445. člena ZKP.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podan zato, ker je napadeno sodbo izdalo sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari, saj gre za korupcijsko kaznivo dejanje. Pri tem izpostavlja, da je pred izdajo napadene sodbe začel veljati KZ-1C, ki za očitano kaznivo dejanje predpisuje kazen zapora do štirih let in denarno kazen, zato meni, da bi v obravnavani zadevi moralo soditi okrožno sodišče, saj je za določitev stvarne pristojnosti potrebno uporabiti tisti zakon, ki velja v času sojenja. Le za kaznovanje storilca se v skladu s 7. členom KZ-1 uporabi zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

7Ni ji mogoče pritrditi. Pritožnica v pritožbi ponavlja povsem iste razloge, ki jih je uveljavljala že v pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 32087/2016 z dne 29. 12. 2016, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 32087/2016 z dne 1. 2. 2017 zavrnjena kot neutemeljena. Pritožnica namreč prezre določbo 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Za presojo o tem, kateri zakon je v primeru, če se od storitve kaznivega dejanja pa do sojenja zakon večkrat spremeni, je potrebno najprej skrbno primerjati besedila zakona, veljavnega ob storitvi kaznivega dejanja in vseh kasnejših sprememb, pri čemer je potrebno vedno izhajati iz konkretnega dejanskega stanu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, prav tako pa je potrebno v celoti uporabiti prejšnji ali pa kasnejši - spremenjeni predpis, ki se pri tem pokaže za milejšega. Nikakor pa ni možna uporaba dveh zakonov oziroma kombinacija določb prejšnjega in kasnejšega zakona, kot to zmotno meni pritožnica. V času storitve kaznivega dejanja (1. 6. 2013) je za obdolženca veljal KZ-1B, ki je za obravnavano kaznivo dejanje predpisoval kazen zapora do treh let. Z novelo KZ-1C, ki je stopila v veljavo dne 20. 10. 2015, je bila za obravnavano kaznivo dejanje predpisana višja kazen, in sicer zapor do štirih let in denarna kazen, kar pomeni, da kasnejši zakon za obdolženca ni milejši. Ob obvezni uporabi milejšega kazenskega zakona je tako najvišja zagrožena kazen še vedno do treh let zapora, s čemer je podana pristojnost okrajnega sodišča. Zato pritožbenim izvajanjem, ki temu oporekajo, ni mogoče slediti.

8Pritožnica nima prav, ko v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali so bili v obravnavni zadevi podani pogoji za izrek opozorila in do izpovedbe priče R.G. Napadena sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih pritožnica pogreša, in sicer v točkah 9 in 11. V kolikor pa pritožnica s temi razlogi ne soglaša in meni, da so zaključki prvostopenjskega sodišča v tej smeri napačni, pa s tem ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane procesne kršitve, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9Pritožba napada tudi pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vendar brez uspeha. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, spoznalo obdolženca za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Zato ga je tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je v napadeni sodbi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja državne tožilke, s katerimi si prizadeva za drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov napadene sodbe. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča, s katerimi v celoti soglaša, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

10Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero pritožnica ne soglaša in podaja lastno dokazno oceno obravnavanega kaznivega dejanja, ko izvedene dokaze ocenjuje drugače kot prvostopenjsko sodišče ter pri tem meni, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano. Navaja, da sploh ni relevantno, ali so bile obdolžencu ob posredovanju poznane vse okoliščine o storjenih prekrških R.G., saj je konkretne prekrške obravnaval M.V. in ne on. Meni, da je obdolženca o tem, s kakšno hitrostjo je vozil, obvestil že R.G. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ocenilo, da je podan dvom v naklepnost obdolženčevega ravnanja, saj v kolikor bi bili podani pogoji za izrek opozorila, bi obdolženec pri tem vztrajal.

11S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj ni mogoče z gotovostjo brez kakršnegakoli dvoma zaključiti, da je obdolženec ravnal tako, kot se mu očita (točka 11). Pritožba prezre, da se obdolžencu očita, da je zahteval izrek opozorila R.G. za prehitro vožnjo ob tem, da je vedel, da niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 53. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Po citirani zakonski določbi lahko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa namesto izreka sankcije, kršitelja opozori, če je storjeni prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep. Odločilno je torej, ali je obdolženec vedel, da je bila prekoračitev hitrosti R.G. tako visoka, da ni bilo pogojev za izrek opozorila, zato pritožbi, ki trdi drugače, ni mogoče pritrditi. Priča M.V. je pojasnil, da se ne spomni, ali je obdolženca seznanil z natančnimi podatki o prekoračeni hitrosti in stopnji alkohola. Priča R.G. pa je povedal, da je obdolženca poklical, ko je čakal na papirje (l. št. 374 spisa - hrbtna stran), torej še preden je bil seznanjen s prekoračeno hitrostjo, zato pritožba, ki skuša prepričati, da je obdolženca o višini prekoračene hitrosti obvestil R.G., ne more biti uspešna. Glede na to, da obdolženec ni vedel, za kako prekoračitev hitrosti gre, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da obstaja dvom v naklepnost njegovega nezakonitega posredovanja glede na očitek v obtožbi, saj bi se za prekoračeno hitrost v obravnavanem primeru lahko izreklo tudi opozorilo, kar je potrdila tudi priča M.V. Zato pritožbi, ki trdi, da pogoji za izrek opozorila niso bili podani, ni mogoče slediti. Za posredovanje v smislu določbe drugega odstavka 263. člena KZ-1 pa gre samo v tistih primerih, ko skušajo posamezniki izven okvira svojih formalnih pristojnosti in pooblastil pri uradnih osebah doseči neko nezakonito odločitev¹, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Obdolženec namreč od M.V. ni zahteval nezakonitega postopanja, saj ZP-1 dopušča, da se lahko storilcu ob pogojih iz prvega odstavka 53. člena ZP-1, namesto uvedbe postopka o prekršku oziroma izdaje odločbe o prekršku, izreče opozorilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dvom v naklepnost obdolženčevega ravnanja potrjuje tudi okoliščina, ko obdolženec M.V. ni odgovoril nič na to, ko mu je le-ta rekel, da bo postopek izpeljal tako, kot je potrebno. V kolikor bi namreč obdolženec imel naklep, da vpliva na M.V., bi na slednjega pričel pritiskati, ravnal pa je ravno nasprotno in je M.V. prepustil postopanje v zadevi. Zato so vsa pritožbena izvajanja, ki temu oporekajo, povsem nesprejemljiva.

12Po obrazloženem, zlasti pa upoštevaje v dokaznem postopku ugotovljene okoliščine, tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja vsaj dvom o tem ali je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe navedeno kaznivo dejanje. Zato je sodišče prve stopnje obdolženca v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe. Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je pritožba zoper oprostilni izrek neutemeljena.

13Iz navedenih razlogov, in ker pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.

¹ O tem sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 10314/2012 z dne 17. 7. 2014.