VDSS Sodba Psp 403/2017

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije stroške pritožbe in odgovora na pritožbo sama.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi toženca št. ... z dne 22. 7. 2016 in št. ... z dne 28. 6. 2016 odpravilo v delu, kjer tožniku ni bilo priznano nadomestilo plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za obdobje od februarja 2013 do maja 2013 (I. točka izreka). Tožniku je priznalo nadomestilo plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za obdobje od februarja 2013 do maja 2013, s tem da bo toženec o višini nadomestila izdal posebno odločbo v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe in mu priznane zneske izplačal v nadaljnjem roku 15 dni od vročitve odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo zakonskih zamudnih obresti od že izplačanih mesečnih nadomestil plače za obdobje od 1. 6. 2013 do 17. 9. 2015 v skupni višini 27.317,42 EUR od prvega dne v mesecu za prejšnji mesec do 1. 7. 2016 ter od mesečnih nadomestil plače za obdobje od februarja 2013 do maja 2013 od prvega dne v mesecu za prejšnji mesec do 11. 8. 2016 (III. točka izreka). Nadalje je tudi odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 465,34 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper II., III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se zoper II. točko izreka pritožuje zato, ker bi po njegovem mnenju moralo sodišče odločitev dopolniti tako, da v kolikor toženec ne izda posebne odločbe v roku, kot ga je določilo sodišče, sodba nadomesti odločbo. V primeru, da organ ne bo hotel izdati odločbe, tožnik ne bo mogel vložiti izvršbe na plačilo zneskov. Nadalje pa se tožnik pritožuje glede odločitve v zvezi s plačilom zakonskih zamudnih obresti. Meni namreč, da je do zakonskih zamudnih obresti upravičen tako, kot je to zahteval s tožbo. Svojo odločitev sodišče prve stopnje obrazlaga z obstoječo sodno prakso, pri čemer pa te prakse niti ne našteva. Tožnik pa je sodno prakso v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi našel le glede vprašanja prispevkov, ki izhajajo iz pokojninske in invalidske blagajne. Omenjeno pa se nanaša na drug predpis (ZPIZ-2). Sodišče prve stopnje navaja, da se o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja odloča z upravnim aktom in dokler pravica ni priznana, dolžnik ne more biti v zamudi s plačilom ovrednotene pravice. Tožnik opozarja, da mu je bila pravica priznana že z odločbo št. ... z dne 13. 5. 2013, vendar pa je bila pravica po volji toženca zadržana. To pa pomeni, da je bila enostransko omejena tožnikova pravica do izplačila. Takšno zadržanje je bilo protiustavno, vsekakor pa v nasprotju s 14. členom Ustave RS in tudi s posameznikovo pravico do socialne varnosti in do zdravstvenega varstva. Tožnik je namreč prvič vložil zahtevek za izplačilo nadomestila zaradi bolezni že 22. 3. 2013 in 16. 4. 2013, vendar pa mu je bila neupravičeno izdana odločba o zadržanju pravice. Pravno podlago za priznanje zamudnih obresti predstavlja Obligacijski zakonik, ki določa, da vložnik pride v zamudo, ko upnik vloži zahtevek za izpolnitev obveznosti. Če bi toženec ravnal pravilno, bi tožniku že z odločbo, s katero je zadržal njegovo pravico do izplačila nadomestila, priznal znesek nadomestila in tožnik s tem v zvezi ne bi bil prikrajšan. Tako ne bi niti utrpel poslabšanje zdravstvenega stanja, niti hude finančne stiske. Nihče mu tudi ne bi odrekel medicinske pomoči in socialnega minimuma, ki je ogrozil njegovo življenjsko eksistenco in eksistenco njegove družine. Tožniku zato pripadajo zamudne obresti za neplačane zneske nadomestila, do katerih je bil upravičen do 13. 5. 2017 (očitno: 13. 5. 2013) in sicer vsaj od tega datuma dalje, ko je toženec na podlagi tožnikove zahteve izdal nepravilno in protiustavno odločbo o zadržanju nadomestila. Ostala nadomestila pa bi tožnik lahko prejel vsak mesec (v kolikor ne bi bila njegova pravica za izplačilo nadomestila zadržana in sicer kar za celotno obdobje prejemanja nadomestila). Če pa pritožbeno sodišče meni, da je bilo za vsako nadaljnjo nakazilo nadomestila potrebno predložiti bolniški list, pa so zamudne obresti gotovo tekle od dneva izdaje bolniškega lista dalje. V zvezi s pravico do nadomestila se tožnik sklicuje na določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)¹ in na določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila)². V trenutku, ko je bil tožnik upravičen do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela, je postal upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti in sicer v primeru zamude s plačilom oziroma njegovim neupravičenim zadržanjem. Da je šlo za neupravičeno zadržanje, pa tožnik navaja že ves čas postopka. Omenjeno tudi v pritožbi podrobno obrazlaga. Po njegovem mnenju je namreč neustavno zadržanje nadomestila v primeru, če prispevki, ki jih je bil kot samostojni podjetnik dolžan plačati, niso bili plačani. Glede navedenega ZZVZZ v 78. a členu samostojne podjetnike obravnava drugače, za kar pa nima razumnega razloga. Podana je kršitev načela enakosti pred zakonom, ki izhaja iz 14. člena Ustave RS, posledično pa je tudi kršena pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS in pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS. Tožnik pa se ne strinja tudi z obračunom stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pooblaščenki tožnika priznalo le 50 točk za korespondenco s stranko, torej le za 30 minutni pogovor s tožnikom, kar pa je glede na kompleksnost in širino zadeve nerealna ocena. Pooblaščenka je s tožnikom opravila več kot enourni uvodni pogovor in med postopkom z njim imela še več sestankov. Zaradi navedenega meni, da je pooblaščenka upravičena do vseh zahtevanih 150 točk iz naslova korespondence s stranko. Nadalje je upravičena tudi do priznanja stroškov iz naslova urnine. Narok je namreč trajal 102 minuti, to pa pomeni, da je pooblaščenka skladno s prvim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife upravičena do priznanja vsaj 100 točk iz naslova urnine, za vsake začete pol ure nad eno uro (te sta bili dve). V kolikor bo pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožnik upravičen tudi do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, pa naj se temu ustrezno zviša priznana nagrada za tožbo, pripravljalno vlogo in pristop na narok ter tudi višji znesek materialnih stroškov in pa višji znesek DDV. Zaradi višjega števila točk se namreč poviša tudi procentualni delež omenjenih dveh stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku tožnika ugodeno, pritožbo vlaga tudi toženec in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženec se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da terjatev iz naslova nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v breme tožene stranke v konkretnem primeru ni mogla dospeti v plačilo pred poplačilom prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Glede omenjenega se toženec sklicuje na 78. a člen ZZVZZ. Ne more pa se strinjati z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da naj bi zastaranje v konkretnem primeru zaradi nepremagljivih ovir pričelo teči šele po plačilu prispevkov, torej 28. 6. 2016. To je tedaj, ko je prispevke namesto tožnika plačal donator. Po stališču sodne prakse, ki jo omenja tudi sodišče prve stopnje, je dospelost terjatve odvisna tudi od aktivnosti upnika. V tem primeru zastaranje prične teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. Takšno stališče je logično in razumljivo, saj bi v nasprotnem primeru, če bi se upoštevalo le dejansko dospelost terjatve, prišli v situacijo, da bi bil izničen namen (kogentnega) inštituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja. Zastaranje in začetek zastaranja pa bi bila negotova, kar bi bilo tudi v nasprotju z prepovedjo spremembe zastaralnega roka, kot je to določeno v 339. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)³ in prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega roka (340. člen OZ). Tožnik bi lahko izplačila nadomestila plače zahteval že naslednji mesec po preteku meseca, v katerem je bil "v bolniškem staležu". Obveznost tožnika pa je bila tudi, da tekoče poravna prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. S pravnim naziranjem sodišča prve stopnje in sicer, da je tožnik zbolel in da dela ni mogel nadaljevati ter da je razpolagal s terjatvami, ki so bile zaradi stanja na slovenskem trgu praktično neunovčljive in da to predstavlja nepremagljivo oviro, zaradi katere v skladu s 360. členom OZ zastaranje ne teče, se toženec ne more strinjati. Dolg tožnika je namreč nastal še pred pričetkom njegove bolezni in "bolniškega staleža", saj je bil dolžnik za plačilo prispevkov z občasnimi prekinitvami že od prvega meseca po ustanovitvi s. p.-ja, ki ga je ustanovil 1. 6. 2005 dalje. Temu tožnik tekom postopka niti ni oporekal. Kljub plačilni nedisciplini pa morajo samostojni zavezanci to dejstvo sprejeti in se nanj ustrezno pripraviti. Neplačilo obvezno predpisanih prispevkov ima tudi neposreden vpliv na obseg pravic zavarovanca in njegovih družinskih članov iz socialnega zavarovanja. Samostojni zavezanci sami sprejemajo odločitve, katere terjatve bodo prednostno poravnali. V primeru likvidnostnih težav pa bi tožnik lahko sprejel ustrezne ukrepe, da bi lahko poravnal dolg iz naslova prispevkov. Če pa je ugotovil, da dolgoročno ni sposoben plačevati prispevkov, pa bi moral samostojno dejavnost odjaviti. V letu 2016 je celoten dolg iz naslova neplačanih prispevkov poravnal donator, kateremu je tožnik, potem ko mu je toženec izplačal nadomestilo, plačani znesek vrnil. Če sprejmemo stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, to pomeni, da v končni posledici zastaranje sploh nikoli ne more začeti teči, vsaj dokler je na trgu prisotna plačilna nedisciplina, kar pa zagotovo ni namen 360. člena OZ. Toženec podredno oporeka tudi odločitvi sodišča v izpodbijani sodbi glede dosojenih zakonskih zamudnih obresti od 12. 8. 2016 dalje. Tožniku pravica do izplačila nadomestila ni bila priznana z upravno odločbo, temveč šele s sodbo sodišča. Po naravi stvari se lahko izvrši le "pozitivna odločba", torej odločba, s katero je stranka pridobila določeno pravico. Drugačno pravno naziranje, ob stališču sodišča, da zaradi nepremagljivih ovir, zastaralni rok prične teči šele po poplačilu prispevkov - torej lahko tudi več let po izdaji upravne odločbe, bi sicer pripeljalo toženca kot dolžnika v absurden položaj, da mora zaradi neaktivnosti tožnika plačati tudi vse zakonske zamudne obresti za nazaj. S tem pa je po prepričanju toženca izvotleno tudi načelo pravne varnosti. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

4V odgovoru na pritožbo toženca tožnik navaja, da v celoti vztraja pri vseh dosedanjih navedbah. Interpretacija oziroma namen 78. a člena, ki je po mnenju tožnika protiustaven, ni pravilna. Strinja pa se z interpretacijo sodišča, da je zastaranje tožnikovih nadomestil plače lahko, zaradi nepremagljivih ovir, pričelo teči šele po poplačilu prispevkov. Namen instituta zastaranja ni v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja, temveč se po mnenju pravne teorije uvedba zastaranja utemeljuje z neizvrševanjem pravice. Dejstvo, ki opravičuje zastaranje je, da nekdo pravico ima, vendar ne izkoristi možnosti za njeno realizacijo (pasivnost upravičenca). Zastaranje pritiska na upnike, da pravočasno poskrbijo za realizacijo svojih pravic. V zadevi bi bilo gotovo mogoče govoriti tudi o pretrganju zastaranja, saj je toženec z izdajo odločbe o zadržanju pravic iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja pravzaprav pripoznal dolg. Dejstvo, da je dolg tožnika nastal še pred pričetkom njegove bolezni oziroma bolniškega staleža, ni sporno, ne držijo pa navedbe, da je bil tožnik dejansko dolžnik prispevkov z občasnimi prekinitvami že od prvega meseca po ustanovitvi s. p. dalje. Te navedbe predstavljajo tudi pritožbeno novoto. Navedba toženca, da tožnik ni imel namena, da bi prispevke pravočasno poravnal, je neresnična, nedokazana in zavajujoča in predstavlja pritožbeno novoto. Tožnik še vedno vztraja tudi na stališču, da gre v omenjenem primeru za petletni zastaralni rok in se s tem v zvezi tudi sklicuje na sodno prakso (opr. št. I Cpg 1780/2013 z dne 6. 2. 2014). Zakonske zamudne obresti po mnenju tožnika tečejo od trenutka, ko bi toženec moral tožniku plačati nadomestila plače, pa jih nezakonito ni plačal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

5V odgovoru na pritožbo tožnika toženec navaja, da vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah. V zvezi z odločitvijo sodišča pod točko II izreka sodbe, s katero je bilo tožencu naloženo, da tožniku izplača priznane zneske nadomestila, toženec poudarja, da taka odločitev temelji na 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)⁴. Nadalje še navaja, da se ne strinja s stališčem tožnika, da mu je enostransko in protiustavno omejil pravico do nadomestila plače. Sklicuje se na 78. a člen ZZVZZ. Tudi glede vprašanja "pobota" je potrebno izhajati iz načel in namena obveznega zdravstvenega zavarovanja ter iz določbe 78. a člena ZZVZZ. Oporeka tudi tožnikovim navedbam, da je toženec prišel v zamudo že na dan, ko je tožnik prvič vložil zahtevek za izplačilo nadomestila, to je dne 22. 3. 2013 in 16. 4. 2013. Toženec pritrjuje stališču sodne prakse, da vse dokler ni z upravno (ali s sodno odločbo) priznana določena pravica iz obveznega zavarovanja, ni konkretne podlage za njeno izvršitev, kar pomeni, da toženec pred tem ne more priti v zamudo. Tožniku v konkretnem primeru pravica do izplačila nadomestila ni bila priznana z upravno odločbo, saj je bila zahteva tožnika v tem delu zavrnjena, temveč s sodbo sodišča. Tako izvršilni naslov v konkretnem primeru lahko predstavlja le pravnomočna sodba sodišča. Neplačilo dolga tudi ne predstavlja takšne nepremagljive ovire glede na 360. člen OZ, ki bi jo bilo mogoče upoštevati kot razlog za zadržanje zastaranja.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁵ pazi po uradni dolžnosti.

8Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 22. 7. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 6. 2016. Z omenjeno odločbo je toženec odločil, da je tožnik upravičen do izplačila nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za: obdobje od 1. 6. 2013 do 31. 12. 2013, za celo leto 2014 in za obdobje od 1. 1. 2015 do 17. 9. 2015 v višini 27.317,42 EUR neto. Zavrnjena pa je bila tožnikova zahteva za izplačilo nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za mesece februar, marec, april in maj 2013 in sicer zaradi zastaranja.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik 22. 3. 2013 pri tožencu vložil zahtevek za izplačilo nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo in sicer za mesece januar in februar 2013, 16. 4. 2013 pa še za mesec marec 2013. Z odločbo št. ... z dne 13. 5. 2013, je toženec odločil, da se tožniku pravica do nadomestila plače zadrži do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnik namreč kot samostojni podjetnik ni imel poravnanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje oziroma je imel dolg do toženca iz naslova plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (iz obrazložitve odločbe z dne 3. 7. 2013 izhaja, da naj bi na dan 24. 6. 2013 dolg znašal 18.966,00 EUR). Upoštevaje določbo 78. a člena ZZVZZ mu je toženec zadržal pravice iz zdravstvenih storitev in pravico do denarnih dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 13. 5. 2013 uveljavljal, da se mu nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo pobota z dolgom, ki ga ima do toženca. Njegova pritožba pa je bila z drugostopenjsko odločbo z dne 3. 7. 2013 zavrnjena in taka odločitev je tudi postala pravnomočna. Novo vlogo za izplačilo zadržanih nadomestil, je tožnik vložil 28. 6. 2016. S pomočjo donatorja so bile namreč poplačane zapadle obveznosti prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Toženec mu je istega dne izdal odločbo, ki je tudi predmet presoje v sporni zadevi.

10V zadevi je najprej sporno vprašanje, ali je tožnik upravičen tudi do izplačila nadomestila plače za mesece februar, marec, april in maj 2013. Navedeno izplačilo je namreč toženec zavrnil ob razlogovanju, da je prišlo do zastaranja terjatve. Po mnenju toženca naj bi namreč triletni zastaralni rok začel teči prvi naslednji dan po koledarskem mesecu odobrene začasne zadržanosti od dela, torej tedaj, ko bi lahko tožnik prvič terjal nadomestilo plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, če bi imel poravnane prispevke. Nasprotno pa tožnik meni, da je zastaralni rok 5 let oziroma da je prišlo do zadržanja zastaranja.

11V zvezi z vprašanjem, ali gre za triletni ali petletni zastaralni rok, se že sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki se je v podobnih primerih, ko gre za nadomestila plač, že izrekla, da te terjatve zastarajo v triletnem zastaralnem roku (opomba 12 v izpodbijani sodbi). Ker gre za ustaljeno sodno prakso, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem primeru potrebno upoštevati triletni zastaralni rok, kot je le-ta določen v prvem odstavku 347. člena OZ. Bistveno pri tem je, kdaj je zastaranje sploh začelo teči. Po mnenju sodišča prve stopnje je zastaranje sicer začelo teči tedaj, ko bi lahko tožnik, ob predpostavki plačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje, lahko terjal nadomestilo plače v breme tega zavarovanja. Pri tem pa je sodišče upoštevalo, da so v primeru tožnika obstajale nepremagljive ovire, zaradi katerih ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (360. člen OZ) in da je torej zastaranje lahko začelo teči šele od plačila prispevkov dalje, torej od 28. 6. 2016 dalje.

12Po stališču pritožbenega sodišča 360. člen OZ ni odločilen pri presoji sporne zadeve. Pri odločanju, od kdaj dalje je tožnik sploh imel možnost zahtevati plačilo nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo od toženca (ne pa od sodišča), je potrebno upoštevati, da toženec z odločbo odloča o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, torej tudi o pravici do nadomestila. Pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela določa ZZVZZ v 28. in 29. členu. Pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela imajo zavarovanci, ki so opredeljeni v 1. in 2. alineji navedenega člena. V 29. členu pa je določeno, od kdaj dalje gre nadomestilo zavarovancem. V 78. a členu je določeno, da se določenim zavarovancem v času, ko nimajo poravnanih obveznosti plačevanja prispevkov, zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Do takrat lahko uveljavljajo na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja le nujno zdravljenje. V 84. členu ZZVZZ pa je določeno, da med drugim tudi o pravici do nadomestila odloča na prvi stopnji območna enota zavoda, na drugi stopnji pa direkcija zavoda. Za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zavarovanja, se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če z ZZVZZ ni drugače določeno.

13Z odločbo št. ... z dne 13. 5. 2013, ki je bila potrjena z odločbo št. ... z dne 3. 7. 2013 tožniku ni bila priznana pravica do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela. Iz izreka namreč izrecno izhaja, da se ta pravica zadrži. Te pravice tožnik glede na že citirani 78. a člen, preden je poravnal prispevke, niti ni mogel uveljavljati. Iz 78. a člena namreč izrecno izhaja, da dokler ne poravna obveznosti glede plačevanja prispevkov, lahko uveljavlja na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja le nujno zdravljenje. Ker torej tožnik vse do plačila prispevkov glede na navedeno določbo ni mogel uveljavljati pravice do nadomestila, niti mu ta z že omenjeno odločbo ni bila priznana, je zastaranje začelo teči šele tedaj, ko je tožnik izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje, da je lahko uspešno pri tožencu uveljavljal pravico do plačila nadomestila. Ker so bili prispevki plačani 28. 6. 2016, je torej zastaranje začelo teči šele z omenjenim dnem. Navedeni datum pa je sicer iz drugih razlogov upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

14Ker za obdobje od meseca februarja 2013 do maja 2013 ni prišlo do zastaranja, je v tem primeru sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženca v delu, ki se nanašata na priznanje nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za obdobje od meseca februarja 2013 do meseca maja 2013. Pritožbene navedbe toženca so torej s tem v zvezi neutemeljene.

15Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče v II. točki izreka odločitev dopolniti tako, da v kolikor toženec ne izda posebne odločbe, v roku, kot ga je določilo sodišče, sodba nadomesti odločbo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 2. alineje 82. člena ZDSS-1. Tožniku je namreč priznalo pravico do nadomestila plače za sporno obdobje, le odmero je naložilo tožencu. Določilo mu je tudi rok, v katerem mora izdati odločbo. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da če tožena stranka novega upravnega akta v določenem roku ne izda in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih 7 dneh, mora sodišče, če stranka s tožbo tako zahteva, odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi oziroma v primeru iz 2. alineje prvega odstavka tega člena, o višini tožbenega zahtevka.

16Glede plačila zakonskih zamudnih obresti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo zakonske zamudne obresti in sicer za čas od 12. 8. 2016 dalje. Torej od dneva izvršljivosti dokončne odločbe z dne 28. 6. 2016 dalje. Gre za primer, o katerem se je pritožbeno sodišče že večkrat izreklo (opomba 14 v izpodbijani prvostopenjski sodbi). Pritožbeno sodišče tako v omenjenih zadevah kot tudi na primer v zadevi Psp 126/2017 z dne 6. 7. 2017 posebej poudarja, da so po naravi stvari zamudne obresti objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Pogojene so z nastopom zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, kar načeloma velja tudi za terjatve, ki niso civilnopravne, temveč javnopravne narave, vendar pa področna zakonodaja zamude v izpolnitvi omenjenih dajatev ne ureja celovito. Za primere, ko v sodnem postopku pride do odprave nezakonitih upravnih aktov in priznanja pravice do denarne dajatve, ki bi morala biti že realizirana v predsodnem upravnem postopku, v specialnih predpisih ni ustrezne normativne ureditve. Pritožbeno sodišče je zato zavzelo stališče, da je pravno praznino, ko je določena dajatev priznana šele v sodnem postopku in jo je potrebno izplačati za nazaj, mogoče pravilno zapolniti z analogijo legis, torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostnih podobna⁶. Določbo 378. člena OZ je potrebno smiselno uporabiti tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana, ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna pravna odločba v sodnem postopku v celoti, ali delno odpravljena ter pravica priznana za nazaj v zakoniti višini. V tem primeru do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti pride tedaj, ko bi pravilna odločitev tožene stranke postala izvršljiva in bi s tem morala biti že tedaj tudi izplačana denarna dajatev v celoti. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe toženca, da od priznanega nadomestila, kot ga je priznalo sodišče prve stopnje, od 12. 8. 2016 dalje ni dolžan plačati zakonske zamudne obresti, neutemeljene.

17Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi mu moral toženec izplačati zakonske zamudne obresti od že izplačanih mesečnih nadomestil plače za obdobje od 1. 6. 2013 do 17. 9. 2015 od prvega dne v mesecu za prejšnji mesec do 1. 7. 2016 ter od mesečnih nadomestil plače za obdobje od februarja 2013 do maja 2013 od prvega dne v mesecu za prejšnji mesec do 11. 8. 2016. Za razliko od obrazložitve, ki se nanaša na priznanje zakonskih zamudnih obresti v primeru, ko sodišče odpravi odločbo toženca in samo prizna pravico za nazaj, odločitev toženca o izplačilu mesečnih nadomestil plače za omenjena obdobja niti ni bila sporna oziroma sodišče v ta del odločitve toženca ni poseglo. V tem primeru pa je potrebno upoštevati, kot je to pravilno storilo že sodišče prve stopnje, da gre za javnopravne dajatve in da toženec z izplačilom spornih zneskov ni bil v zamudi. Kot je bilo že pojasnjeno se pravica prizna z odločbo in v spornem primeru je bila tožniku ta pravica priznana z odločbo z dne 28. 6. 2016. Tožnik niti ne navaja, da bi bil toženec z izplačilom, potem ko je navedenega odločba postala izvršljiva, v zamudi. Do zamude glede na sodno prakso namreč lahko pride šele potem, ko je terjatev (pravica) priznana z upravnim aktom in tudi izvršljiva. Kot že rečeno, pa z odločbo z dne 13. 5. 2013, ki je bila potrjena z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 7. 2013, tožniku pravica do nadomestila ni bila priznana.

18Ker je omenjena odločba postala pravnomočna, pritožbeno sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi presojalo, ali je bila le-ta zakonita (vprašanje zadržanja izplačila nadomestila oziroma vprašanje pobota), zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje zakonitosti omenjene odločbe za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne. Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP presodilo le navedbe pritožbe, ki so za rešitev sporne zadeve odločilnega pomena.

19Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe pooblaščenke tožnika, ki se nanašajo na stroške postopka. Za priznanje višjega števila točk za konferenco s stranko (sodišče prve stopnje je priznalo 50 točk) namreč v Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT)⁷ ni pravne podlage. Posvet s stranko, ki ga odvetnik opravi pred vložitvijo tožbe, ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen obračunati višje število točk. Storitev posveta je namreč zajeta v drugih tarifnih številkah (v 300 točkah za sestavo in vložitev tožbe)⁸. Sodišče je tudi pravilno priznalo urnino. Iz razpravnega zapisnika namreč izhaja, da se je narok začel ob 10.44. uri in končal ob 11.26. uri. Obravnava je torej trajala 42 minut, torej manj kot eno uro. Za čas čakanja pa je skladno z drugim odstavkom 6. člena OT sodišče pooblaščenki pravilno priznalo 50 točk.

20Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožnika in toženca kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

21Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe in pa odgovora na pritožbo.

¹ Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
⁵ Ur. l. RS, št. 26/99.
⁶ Marjan Pavčnik, Argumentacija v pravu, CZ, 1998, stran 145.
⁷ Ur. l. RS, št. 2/15.
⁸ Psp 278/2017 z dne 9. 11. 2017.