339. člen OZ

Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal

V skladu ustaljenim stališčem v sodni praksi v primerih, kot je predmetni, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven, začne zastaranje terjatve kljub njeni nedospelosti teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje. V nasprotnem primeru bi bil lahko začetek teka zastaralnega roka pomaknjen v negotovo prihodnost ali terjatev celo nikoli ne bi zastarala, kar bi bilo v nasprotju s kogentno določbo 339. člena OZ, ki prepoveduje spremembe zastaralnega roka. Pritožbeno sodišče glede na to, da je bila toženka v času izdaje računa v finančnih težavah zaradi razveze in izplačila partnerja iz naslova delitve skupnega premoženja, glede na to, da se ti postopki ne odvijajo hitro, in glede na to, da je tožnik že v preteklosti opravljal za toženko storitve baliranja, ocenjuje, da je v predmetni zadevi primeren rok za upnikovo terjanje plačila dolga znašal eno leto, kar predstavlja obdobje, preden bi naslednje leto začel s ponovnim opravljanjem storitev baliranja za tožnico.

V obravnavani zadevi bistveno, ali je bila z namestitvijo oddajnika na antenski stolp že pridobljena služnost razširjena, ali je dejansko po vsebini ostala enaka. Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, to je, da gre pri njej za razlaščujoč poseg (v obravnavani zadevi ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavno pravnimi varovali. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je za pridobitev le-te obstajala druga zakonsko določena možnost, pa je upravičenec ni izkoristil. Načeloma ni mogoče omejevati služnostne pravice na določeno tehnologijo, saj so vanjo praviloma vključene vse tehnologije, ki se uporabljajo v določenem razvojnem obdobju kot "tehnologije", vendar pod pogojem, da uvajanje novih "tehnologij", ki eventualno po obsegu presegajo dosedanje načine, ne pomenijo prevelike obremenitve služečega zemljišča. V tem primeru je treba lastniku služečega zemljišča priznati, da se brani pred povečano in spremenjeno obremenitvijo.

Za obogatitveni zahtevek ne zadošča le okoriščenje ene stranke in prikrajšanje druge, pač pa je pogoj, da je do premika premoženja prišlo brez pravnega temelja, torej neupravičeno. Pokojnina spada med občasne denarne terjatve, za katere je predpisan triletni zastaralni rok. Upnik in dolžnik se ne moreta dogovoriti, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo. Tudi do odpovedi zastaranju v tožnikovem primeru ni prišlo, saj bi moral toženec svojo zastarano obveznost pisno pripoznati.

Za leasingodajalca možnost zahtevati odškodnino, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, nastane z njegovim odstopom od leasing pogodbe, saj je takrat nastala škoda že določljiva. S tem trenutkom se rodi tožba in takrat začne teči tudi zastaranje. Z odstopom leasingodajalca od pogodbe zaradi razlogov na strani leasingojemalca je slednji zavezan k plačilu odškodnine zaradi kršitve pogodbe, kar pomeni, da se njegova izpolnitvena (pogodbena) obveznost spremeni v nadomestno (subrogacijsko) odškodninsko obveznost. Specifična okoliščina, na katero se tožeča stranka sklicuje, je, da 27. člen pogodbe o leasingu vsebuje v naprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa. Vendar pa to ne utemeljuje zaključka, da ravno v posledici v naprej dogovorjenega izračuna pozitivnega pogodbenega interesa tožeči stranki ob odstopu od pogodbe o leasingu, ki ta izračun vsebuje, še ni nastala škoda v določljivi višini, s tem pa tudi naj še ne bi zapadla odškodninska terjatev. Prednost pogodbene določitve povrnitve škode je namreč ravno v tem, da je odškodnina vnaprej določena ali določljiva, v naprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa pa pomeni prav

Pritrditi je treba pritožbi, da je bila tožnica po tem, ko je 12. 2. 2014 prejela dopis z dne 10. 2. 2014, seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, da bi lahko v primernem roku odstopila od Pogodbe. Na tožnici je bila zgolj odločitev, ali je predmetna sprememba, o kateri je bila obveščena, razlog za odstop ali ne. Za uveljavljanje odstopnega upravičenja ni potrebna nobena posebna aktivnost, ki bi terjala daljši čas. Poleg tega je tožnica v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je njena glavna dejavnost sofinanciranje na podlagi javnih razpisov. Torej je šlo za vprašanje iz njene profesionalne dejavnosti. Glede na obrazložene okoliščine primera pritožbeno sodišče primeren rok za odstop od pogodbe ocenjuje na en mesec. Ob ustrezno skrbnem ravnanju oz. njeni primerni aktivnosti bi tako tožnica lahko od Pogodbe odstopila najkasneje 13. 3. 2014. Kar pomeni, da je petletni zastaralni rok začel teči 14. 3. 2014 in je do vložitve tožbe, 17. 5. 2019, potekel.

Tožnik ni navedel utemeljenih razlogov za svojo neaktivnost v obdobju od leta 2011 do 11. 4. 2014 (zanašanje na to, da bo toženec izpolnil svojo pogodbeno obveznost obveščanja, ne more biti utemeljen razlog) ter kasneje do 15. 3. 2017. Zastaranje je torej kljub nedospelosti terjatve začelo teči že v letu 2011. Takrat bi namreč tožnik na toženca že lahko naslovil poziv za vrnitev sredstev in bi terjatev zapadla v plačilo. Tudi v primeru, da bi bil začetek teka zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je tožnik izvedel, da se štipendist ni zaposlil pri delodajalcu, bi petletni zastaralni rok do vložitve tožbe že potekel, saj poziv z dne 15. 3. 2017 ni pretrgal zastaranja.

Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnikova pasivnost pri izdaji računa v trajanju več kot pet let ni pravno upoštevna za določitev trenutka zapadlosti terjatve.

Stanovanjski zakon ne opredeljuje pojma poslovni prostori; za vsebinsko presojo o tem, ali gre za poslovne prostore, je potrebno uporabiti ZPSPP. Določbe so kogentne in njihove uporabe ni mogoče izključiti. Etažni lastniki so upravniku zgolj določili meje pooblastil, niso pa v ničemer spreminjali zastaralnih rokov oziroma iz pogodbe nikjer ne izhaja, da bi se dogovorili za drugačen tek zastaralnega roka.

Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel spornega dne pri padcu na marmornih tleh v prostorih svojega delodajalca. Marmorna tla niso nevarna stvar in hoja po njih ni nevarna dejavnost, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Marmorna tla v konkretnem primeru sama po sebi ne predstavljajo nevarne stvari, saj bi bilo s sprejemom ustreznih ukrepov nevarnost zdrsov in padcev možno preprečiti. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost tožene stranke zmotno presojalo le v zvezi s padcem na mokrih tleh. Zmotno je štelo, da tožnik ni podal trditev o tem, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi padca na suhih tleh. Zato v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V posledici navedene kršitve je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odgovornosti tožene stranke za padec tožnika na suhih tleh.

Izstavitev samega računa ni bila pogoj za nastanek oz. zapadlost obveznosti, in sicer ne glede na to, da sta se pogodbeni stranki v 2. členu Pogodbe o zagotavljanju pravne pomoči dogovorili, da bo tožeča stranka omenjeni pavšalni znesek plačevala mesečno na podlagi računa, ki ga bo do 15. dne v mesecu za predhodni mesec v tej zvezi izstavila tožena stranka. Tega stališča ne more omajati niti določba 11. člena ZOdvT.

V primeru pasivnosti upnika velja, da kljub nedospelosti terjatve zaradi neizstavitve računa, opomina, ipd., začne teči zastaranje po poteku primernega roka za upnikovo dejanje. Pripoznava dolga mora biti jasna in določna. Iz nje mora jasno izhajati, da dolžnik priznava, da upniku nekaj dolguje. Izjava, da je bila storitev opravljena, ne zadostuje. Ni naloga sodišča, da stranko opozarja, da v postopku ne bo uspela, če določenih dejstev, ki jih zatrjuje nasprotna stranka, ne bo prerekala. Nasprotno; s takim ravnanjem bi sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja strank.

Ker ima upnik pravico terjati, ko terjatev dospe, je za začetek teka zastaranja praviloma odločilna dospelost terjatve. Vendar pa to ni vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje, oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. Tudi v primeru, da je prišlo do veljavnega pobota in bi takšno pobotanje šteli kot (pisno) odpoved zastaranju v smislu 340. člena OZ, se je tožena stranka s tem eventuelno odpovedala zgolj zastaranju tiste terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, ne pa tudi zastaranju ostalih.

Zastaranje terjatve iz naslova regresa za letni dopust ni bilo pretrgano s tem, ko je tožnik vsako leto zahteval plačilo, toženec pa se je skliceval na slab ekonomski položaj. S tem ni bil dosežen dogovor o odlogu plačila. Četudi bi se stranki karkoli dogovorili, s pravnim poslom niti ne bi mogli spremeniti zastaralnega roka, ki je določen z zakonom.

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni določeno kaj drugega. Kasnejša izstavitev računa s strani toženca na pričetek teka zastaralnega roka ne more vplivati. S tem bi bil izničen namen instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja in v nasprotju s prepovedjo podaljševanja zastaralnega roka. V pravni teoriji, ki ji sodna praksa sledi, je zavzeto stališče, da v primeru, če dolžnik pri pripoznavi določi višino dolga, velja pripoznava le do te višine. Tožnik je res pripoznal tožbeni zahtevek v znesku 300.000,00 SIT (sedaj 1.251,87 EUR), ker pa je ta znesek od tožnika že prejel in tožnik v tem delu povračila posojila ne zahteva, pripoznava zastarane obveznosti na (ne)utemeljenost nasprotnega tožbenega zahtevka ne vpliva.

Avtorske pogodbe morajo biti sklenjene v pisni obliki. V kolikor pa tožena stranka trdi, da bi iz okoliščin primera sodišče moralo sklepati, da je bilo dogovorjeno kaj drugače, s tem smiselno trdi, da naj bi bilo ustno dogovorjeno še kaj drugega. V tem primeru pa je treba uporabiti 2. odst. 80. člena ZASP, ki določa, da se sporne ali nejasne določbe posla (v tem primeru naj bi šlo za trditve o dogovorjenem višjem honorarju istega posla) razlagajo v korist avtorja. Pogodbe je potrebno razlagati tako, kot se glasijo, upoštevati pa je potrebno tudi skupen namen pogodbenikov in načela obligacijskega prava. Tožena stranka mora plačati akontacijo dohodnine od prisojenega zneska, ko bo izpolnila sodbo. Če pa tožena stranka pri izpolnitvi sodbe ne bo odvedla po zakonu obveznega plačila dohodnine, bo tedaj nastala tožnici škoda in bo za ta znesek, za katerega bi res morala ob letu plačati dohodnino, lahko zahtevala od tožene stranke. V trenutku sojenja pa ta škoda še ni nastala.