VSL Sodba II Cpg 227/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108134/2016 z dne 24. 10. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo in postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka). Prvo toženki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.582,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe), drugo toženki pa, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.337,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2016 dalje do plačila, v presežku za znesek 245,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2016 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da je dolžna tožeči stranki njene pravdne in izvršilne stroške v roku 8 dni povrniti prvo toženka v znesku 190,67 EUR, drugo toženka pa v znesku 161,10 EUR, obe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV in V. odstavek izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili toženki. Uveljavljali sta pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženko zavrne za znesek 558,36 EUR tako, da prvo toženki naloži v plačilo 1.024,46 EUR, drugo toženki pa 778,91 EUR. Pritožbenih stroškov nista priglasili.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6Pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja na pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje pisanja prvo toženki vročalo na napačen poslovni naslov. Tožena stranka navedenega pritožbenega očitka ni konkretizirala, saj ni navedla konkretno katero pisanje naj bi bilo vročano na napačen naslov in kateri naslov naj bi to bil. Iz spisa, v katerega je pritožbeno sodišče vpogledalo izhaja, da so bila vsa pisanja od sklepa o izvršbi VL 108134/2016 z dne 24. 10. 2016 naprej prvo toženki poslana in vročena na naslov, ki je od 21. 9. 2016 v poslovni register RS vpisan kot poslovni naslov prvo toženke in sicer T. Navedeno je v skladu s tretjim odstavkom 139. člena ZPP, ki določa, da se pravnim osebam vroča na naslovu, ki je vpisan v register, zato pritožbeni očitki o pošiljanju pisanj na napačen naslov niso utemeljeni.

7Nadalje ne držijo pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti narok, ker naj bi toženki njegovo izvedbo zahtevali že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika prvo toženke v ugovoru zoper sklep o izvršbi namreč ne pomeni izrecne zahteve za izvedbo naroka, kot jo določa drugi odstavek 454. člen ZPP. Ni namreč nujno, da bo oziroma bi sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.¹ Ker so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo sodbe brez izvedbe naroka za glavno obravnavo, kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8Toženki sta v zadevi vložili le eno vlogo in sicer ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem sta nasprotovali višini zahtevka. Sodišče prve stopnje je to upoštevalo in na podlagi trditev in priloženih dokazov tako tožene kot tudi tožeče stranke, po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtveku ugodilo v višini, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, s katerimi toženki nasprotujeta višini odškodnine in drugih stroškov, do katerih je upravičen leasingodajalec v primeru razdore pogodbe, niso utemeljene. Poleg tega, da gre za pritožbene novote (453. člen ZPP), toženki z njimi grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato na te očitke pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

9Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

10Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ N. Betteto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722.