UPRS Sodba I U 1818/2016-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je na naslovno sodišče vložil tožbo zaradi molka organa. V njej je navajal, da je 10. 2. 2016 vložil predlog za izrek ničnosti sklepa organa, št. 31221-7/2013-4/105 z dne 21. 1. 2014, v zvezi s popravnim sklepom, št. 31221-7/2013-5/105 z dne 28. 1. 2014. Ugotovil je namreč, da je sklep z dne 21. 1. 2014 obremenjen s kršitvijo po 1. in 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ o predlogu ni odločil, zato je tožnik 27. 5. 2016 posredoval urgenco na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter na Ministrstvo za javno upravo. Dne 1. 6. 2016 je tožnik prejel poziv za odpravo pomanjkljivosti vloge, čemur je tožnik sledil. Ker o zadevi še vedno ni bilo odločeno, je tožnik poslal ponovno urgenco 22. 8. 2016, vložil pritožbo na drugostopni organ 20. 9. 2016, ki tudi ni odločil, nato pa še enkrat poslal urgenco 28. 11. 2016. Ker je nastopila fikcija negativne odločbe, tožnik vlaga to tožbo. V tožbi je še navedel vsebinske razloge, zaradi katerih je vložil predlog za izrek ničnosti, predvsem, da je organ s sklepom z dne 21. 1. 2014, ko je ugotovil kršitev četrtega odstavka 156. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ker je 4. 7. 2012 določil Začasno tarifo v primeru kabelske retransmisije avtorskih del s področja glasbe (v nadaljevanju Začasna tarifa) in jo objavil v Uradnem listu, čeprav je bila tarifa določena že prej v Tarifi za javno priobčitev glasbenih del v letu 1998, odločil o stvari, za katero nima več stvarne pristojnosti, saj je določanje tarife s pričetkom veljavnosti Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 139/16, v nadaljevanju ZASP-D) v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (157. e člen). Določanje tarif in ostalih pogojev za uporabo avtorskih del je po noveli prepuščeno kolektivnim organizacijam in reprezentativnim združenjem uporabnikov, ki v medsebojnem dogovoru dosežejo skupni sporazum. Organ pa je odločil tudi z retroaktivnim učinkom, saj je naložil tožniku, da prekliče nezakonito sprejeto Začasno tarifo z učinkom od 7. 7. 2012 dalje in objavi njen preklic v Uradnem listu RS. Takega učinkovanja ZASP posebej ne predpisuje, zato je prekoračil upravno pristojnost tudi v tem delu. Tožniku zato nastaja škoda, saj so uporabniki začeli vlagati zahtevke na povračilo domnevno preplačanega nadomestila, sodišča pa so njihovim argumentom sledila. Tarifa za javno priobčitev glasbenih del iz 1998 ni bila nikoli objavljena kot samostojna tarifa, temveč je bil objavljen Pravilnik, katere sestavni del je bila Tarifa. Samo Svet za avtorsko pravo je pristojen za preverjanje, ali Pravilnik izpolnjuje pogoje po ZASP, da bi mu bilo mogoče priznati status skupnega sporazuma po ZASP (26. člen ZASP-B). Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi tako, da sklep z dne 21. 1. 2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 28. 1. 2014 izreče za ničnega, podrejeno, da ga odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov.

2Toženka je na poziv sodišča po 39. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) posredovala odločbo, št. 31221-2/2016-11/106 z dne 10. 2. 2017, s katero je Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju organ) zavrnil predlog tožnika za izrek ničnosti sklepa z dne 21. 1. 2014.

3V obrazložitvi odločbe je organ uvodoma povzel predlog tožnika, citiral 279. in 280. člen ZUP, navedel, da se je opredeljeval do razlogov, določenih v 279. členu ZUP, ne pa do drugih razlogov. Tožniku je bilo izdano dovoljenje, št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, za kolektivno uveljavljanje oziroma upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v tam navedenih, med drugim v primerih njihovega izkoriščanja: javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo. Organ je v okviru pristojnosti po 162. členu ZASP nadzoroval, ali tožnik izvaja naloge po ZASP. Ugotovil je, da je tožnik kršil četrti odstavek 156. člena ZASP s sprejetjem Začasne tarife. Tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del je bila že določena v Tarifi 98, ki je bila kot del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del objavljena v Uradnem listu RS, št. 29/98. Organ je pojasnil, da je mogoče Začasno tarifo izdati le izjemoma glede na 156., 157. in 157.a člen ZASP. Organ ni določil tarife, ni ugotavljal njene primernosti, saj to ni v njegovi pristojnosti, ampak v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo. Po ugotovitvi kršitve določbe ZASP je v skladu s 162. a členom ZASP določil odpravo te kršitve. Zoper ta sklep je bila vložena tudi tožba, Upravno sodišče pa je v sodbi, I U 362/2014 (in v vsebinsko podobni zadevi, I U 344/2014), v celoti pritrdilo stališču organa, pri čemer je tudi menilo, da organ ni prekoračil svoje pristojnosti. Iz teh sodb torej jasno izhaja, da je organ imel pristojnost za nadzor nad skladnostjo delovanja tožnika z ZASP glede določitve Začasne tarife in da z izdanim sklepom ni posegel v pristojnost Sveta za avtorsko pravo. V zvezi z določitvijo učinkovanja ukrepa za nazaj, kar naj bi tudi po mnenju tožnika predstavljalo razlog za ničnost, pa je organ ugotovil, da je Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu, X Ips 460/2014, na kateri se sklicuje tožnik, navedlo, da zakon ne konkretizira, katere ukrepe, določene v 162.a členu ZASP, sme urad izreči, zato je treba to pooblastilo razlagati omejujoče in v skladu z zakonom, ob odsotnosti konkretnih zakonskih določb pa je treba šteti, da mu je pridržan le splošni nadzor nad zakonitostjo izvajanja nalog kolektivne organizacije v smislu nadzora v javnem interesu, ki se izrazi v ukrepih, s katerimi je kolektivni organizaciji naložena javnopravna obveznost - uskladitev delovanja z ZASP. Urad lahko kolektivni organizaciji odredi le ukrep, ki je usmerjen v vzpostavitev stanja, določenega v ZASP, ne pa tudi takšnih ukrepov, ki so usmerjeni v sanacijo nadaljnjih, posrednih učinkov na položaj imetnikov pravic. Z odpravo kršitve (naložitvijo preklica nezakonito sprejete začasne tarife in objavo tega preklica z učinkom od 7. 7. 2012 v Uradnem listu RS ter obvestila organu) pristojnost organa ni bila prekoračena, saj je bil odrejeni ukrep usmerjen na vzpostavitev stanja, določenega z ZASP - zaračunavanja avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del po veljavni tarifi. Tožniku organ tudi ni naložil nobenih denarnih obveznosti ali ravnanj do posameznih uporabnikov, ki retransmitirajo glasbena dela, prav tako ni posegel v posamezna razmerja med uporabniki in tožnikom. Ker ni podan razlog po 1. točki 279. člena ZUP, prav tako pa tudi ne razlogi po 2., 3., 4., 5. in 6. točki 279. člena ZUP, je organ predlog tožnika za izrek ničnosti sklepa zavrnil.

4Toženka je k odločbi posredovala tudi odgovor na tožbo, v katerem je prerekala tožbene navedbe, povzela njeno obrazložitev in predlagala zavrnitev tožbe.

5Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi vztrajal pri svojih navedbah, dodal, da toženka spregleda, da je skupni sporazum po 5. točki četrtega odstavka 157. člena ZASP rezultat pogajanj strank oziroma predstavlja odločitev Sveta za avtorsko pravo, ki ga nadomešča deloma ali v celoti. To pa izključuje pristojnost toženke. Sicer je pa Združenje kabelskih operaterjev na Svet naslovilo zahtevo za določitev primerne tarife in zahtevo za določitev začasne tarife, iz česar sledi, da gre za vprašanja iz pristojnosti Sveta in da je tudi to združenje štelo, da tarifa ni bila določena. Svet tarife še ni določil, kar izhaja iz Predloga za takojšno določitev tarife za čas teka postopka pred Svetom in prošnje za prednostno obravnavo vloge, ki ga je isto združenje vložilo na svet julija 2017. Če bi se štelo, da je toženka pristojna na podlagi 162. člena ZASP, ki je splošna določba, bi to pomenilo za toženko neomejene možnosti nadzora, tudi v zadevah, kjer so upravičeni subjekti pred tem že vložili predvidena pravna sredstva na Svet, in sicer z namenom, da bi ta organ oblikoval sporna razmerja med strankami. Toženka bi torej lahko tožniku naložila katerokoli ravnanje ali obveznost ter tako pred odločitvijo Sveta ali sodišča vplivala na rezultat in oblikovala pravno razmerje, ki nedvomno sodi v pristojnost Sveta ali sodišča. Tožnik je se na tem mestu skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 460/2014 z dne 20. 1. 2016. Toženka tudi ni imela pravne podlage za odreditev ukrepa z retroaktivnim učinkom in že zato ne bi smela izdati tega sklepa (glej tudi 17. točko sodbe Vrhovnega sodišča RS, kjer se razlaga sodišča nanaša na ureditev za naprej). Vprašanje, ali je bila tarifa določena, je ne samo sporno, ampak tudi kompleksno, ki izvira iz začasnega dovoljenja tožnika, v njem določenega razveznega pogoja in Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji, sklenjenega 1999, z dodatkoma v 2002 in 2007. Sicer pa toženka tudi ni strokovno usposobljena za ugotavljanje določenosti tarife, ker je to zahtevno opravilo, pri tem tudi ni upoštevala vseh okoliščin in zmotno razlaga Pravilnik tožnika iz leta 1998 kot tudi Tarifo 98. Sicer se pa Tarifa 98 ni nikoli uporabljala zaradi sprejetja Memoranduma, zato ne drži, da ni določila tarife, zlasti ne, ker bo o tem šele odločal Svet za avtorsko pravo. Opozoril je še na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/03-18 z dne 15. 12. 2005, s katero je sodišče poseglo v Pravilnik in razveljavilo prvi odstavek poglavja II - Javno oddajanje - Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika. Tako naj bi ostala v veljavi le minimalna tarifa. Tudi iz tega razloga ni mogoče reči, da toženka tarife ni določila. Tožnik je še dodal, da so dovoljenji, izdani A. leta 2010 in 2012 neizvršljivi in posegata tudi v začasno dovoljenje tožnika in v pravice filmskih producentov. Ker je toženka v obrazložitvi obeh dovoljenj zapisala, da je začasno dovoljenje tožnika prenehalo, je moral tožnik določiti Začasno tarifo. V nadaljevanju je še pojasnil, zakaj meni, da sta izdani dovoljenji napačni. Tožnik je glede na navedeno vztrajal, da sodišče uporabi 37. člen ZUS-1.

6Po izrecnem pozivu sodišča je tožnik obvestil sodišče, da vztraja pri tožbi in da jo razširja na izdano odločbo z dne 10. 2. 2017.

7Toženka je v odgovoru opozorila sodišče, da v prvi pripravljalni vlogi ni navedb, ki bi bile relevantne za odločitev v tem sporu. Bistveno namreč je, ali je podan kateri izmed razlogov iz 279. člena ZUP za ničnost sklepa z dne 21. 1. 2014. Vztrajala je pri zavrnitvi tožbe.

8V drugi pripravljalni vlogi je tožnik še navedel, da bistvo upravnega spora ni zgolj in samo vidik ničnosti sklepa, saj če bi bilo temu tako, bi toženka odločila znotraj roka, tako pa je odločila šele po vloženi tožbi. Ponovil je svoje navedbe iz prejšnjih vlog in vztrajal pri predlogu.

9Tožba ni utemeljena.

10Sodišče glede na potek postopka pred naslovnim sodiščem ugotavlja, da je v obravnavanem upravnem sporu predmet presoje odločba z dne 10. 2. 2017, s katero je organ zavrnil predlog tožnika za izrek ničnosti sklepa z dne 21. 1. 2014. Tožnik je v tožbi, ki jo je najprej vložil zaradi molka organa, predlagal, da sodišče samo odloči, da je sklep z dne 21. 1. 2014 ničen, tožbo pa je po izdaji izpodbijane odločbe z dne 10. 2. 2017 razširil tudi na to odločbo. Sodišče tako presoja zakonitost odločbe z dne 10. 2. 2017 v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (40. člen ZUS-1), na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

11Izpodbijana odločba je bil izdana na podlagi 279. in 280. člena ZUP. Po 279. členu ZUP se za nično (med drugim) izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka prvega odstavka), pod pogoji iz prejšnjega odstavka tega člena se lahko izreče za ničnega tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih (drugi odstavek). Odločba se lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca (prvi odstavek 280. člena ZUP), odločba se lahko izreče za nično v celoti ali deloma (drugi odstavek 280. člena ZUP), odločbo pa izreče za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal (tretji odstavek 280. člena ZUP).

12Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je predmet presoje sklep z dne 21. 1. 2014, s katerim je organ ugotovil, da (1) se ugotovi, da je tožnik kršil četrti odstavek 156. člena ZSP, ker je dne 4. 7. 2012 določil Začasno tarifo v primeru kabelske retransmisije avtorskih del s področja glasbe in jo objavil v Uradnem listu RS, št. 51/12 z dne 6. 7. 2012, čeprav je bila tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del že prej določena v Tarifi za javno priobčitev glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98) in (2) tožniku odredil, da v roku 30 (trideset) dni od vročitve tega sklepa odpravi v prejšnji točki izreka ugotovljeno kršitev tako, da prekliče nezakonito sprejeto Začasno tarifo v primeru kabelske retransmisije avtorskih del s področja glasbe z učinkom od 7. 7. 2012 dalje in objavi njen preklic v Uradnem listu ter o tem obvesti organ. Organ je po pregledu spisne dokumentacije ocenil, da je bil postopek nadzora voden pravilno, izdan pa je bil pravilen in na zakonu utemeljen sklep, katerega zakonitost je presojalo tudi Upravno sodišče RS in s sodbo, I U 362/2014 z dne 7. 10. 2014, tožbo tožnika zavrnilo, enako oziroma podobno stališče pa je sodišče zavzelo tudi s sodbo, I U 344/2014 z dne 9. 9. 2014, s katero je odločalo o tožbi drugega tožnika v vsebinsko podobni zadevi.

13Glede uveljavljanega razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je organ ugotovil, da ta ni podan, ker z odločitvijo, kot izhaja iz sklepa z dne 21. 2. 2014, organ ni prekoračil svoje pristojnosti po ZASP.

14S tako presojo se strinja tudi sodišče.

15Iz sklepa z dne 21. 1. 2014 izhaja, da se je organ pri svojem odločanju oprl na 156., 162. in 162. a člen ZASP. V 162. členu ZASP je določeno, da pristojni organ nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu s tem zakonom (prvi odstavek); pristojni organ lahko od kolektivne organizacije kadar koli zahteva poročila o poslovnih zadevah, kakor tudi vpogled v poslovne knjige in druge poslovne dokumente v potrebnem obsegu na podlagi obrazložene in natančne pisne zahteve za pregled predmeta, določenega v zahtevi (drugi odstavek); kolektivna organizacija mora posredovati pristojnemu organu predvsem: spremembe statuta, skupni sporazum z združenji uporabnikov, tarife in njihove spremembe, sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami, sklepe skupščine kolektivne organizacije, letna poročila in poročilo revizijske gospodarske družbe skupaj z mnenjem pooblaščenega revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja kolektivne organizacije s tem zakonom, notranjimi akti kolektivne organizacije in sporazumi, ki jih je kolektivna organizacija sklenila z drugimi (četrti odstavek). Ukrepe pri kršitvah kolektivnih organizacij določa 162. a člen ZASP, po katerem pristojni organ s sklepom odredi kolektivni organizaciji, da v določenem roku odpravi ugotovljene kršitve določb tega zakona (prvi odstavek). V nadaljnjih odstavkih pa določa sankcije glede na naravo ugotovljenih kršitev. Tako, upoštevajoč zadnje citirane določbe 162. in 162. a člena ZASP, ne drži, da nadzor organa nad delovanjem kolektivnih organizacij ni omejen oziroma da takšna razlaga te določbe, kot po mnenju tožnika izhaja iz sklepa z dne 21. 1. 2014, pomeni možno poseganje organa v razmerja, ki so po ZASP pridržana v urejanje drugim organom. Nadzor je namreč omejen na preverjanje, ali kolektivna organizacija opravlja vse dejavnosti, ki jih mora, in ali posluje v skladu z zakonom.

16Tožnik se s tem stališčem ne strinja, saj meni, da je organ s sklepom z dne 21. 1. 2014 določil tarifo, kar pa je s pričetkom veljavnosti ZASP-D v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (157. e člen), torej prepuščeno kolektivnim organizacijam in reprezentativnim združenjem uporabnikov, ki v medsebojnem dogovoru dosežejo skupni sporazum.

17V 156. členu ZASP je urejena tarifa, kaj je njen predmet, na kakšen način se določi, kateri so kriteriji za določitev primerne tarife in pod kakšnimi pogoji se določi začasna tarifa. Organ je s sklepom z dne 21. 1. 2014 ugotovil kršitev četrtega odstavka 156. člena, po katerem lahko kolektivna organizacija sama, če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, ob upoštevanju določb o kriterijih za primerno tarifo, določi začasno tarifo, ki velja do določitve tarife po rednem postopku iz drugega odstavka tega člena; kolektivna organizacija objavi začasno tarifo v Uradnem listu Republike Slovenije (četrti odstavek). Sodišče se strinja s tožnikom, da je bil z novelo ZASP-D sistem določanja tarif spremenjen in urejen celovito, in sicer, da so pogajanja glavni način določitve tarife, saj se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije (157. člen ZASP), če pa to ni mogoče, pa jo določi Svet za avtorsko pravo (157. a člen ZASP), le v primeru, če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, pa lahko kolektivna organizacija sama določi začasno tarifo, ki velja do določitve ''redne'' tarife. Pristojnost Sveta za avtorsko pravo za (med drugim) določanje primerne tarife za uporabo avtorskih del pa izrecno določa še 157. e člen ZASP, na katerega se izrecno sklicuje tožnik. Vendar pa slednje (torej, vprašanje pristojnega organa za določitev ''redne'' tarife) ni sporno vprašanje tega upravnega spora.

18Tudi po oceni sodišča organ s sklepom z dne 21. 1. 2014 namreč ni določil ''redne'' tarife, ni odločil, ali je Začasna tarifa, sprejeta s strani tožnika, primerna oziroma v skladu s 156. členom ZASP, temveč je ugotovil kršitev četrtega odstavka 156. člena ZASP, ker je bila Tarifa za konkretna avtorska dela že določena (s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998), zaradi česar tožnik za določitev Začasne tarife ni imel podlage v zakonu. Organ torej s sklepom z dne 21. 1. 2014 ni odločil o stvari, za katero je po prej citiranih določbah pristojen Svet za avtorsko pravo, temveč je opravljal funkcijo nadzora. Tak nadzor organa pa je nedvomno podan (tudi) pri ugotavljanju, ali je kolektivna organizacija ravnala v skladu s 156. členom v povezavi z nadaljnjim določbami ZASP, ko je določila Začasno tarifo, saj gre za nadzor skladnosti opravljanja nalog kolektivnih organizacij (določenih v 146. členu ZASP) v skladu z zakonom, torej ZASP. To nedvomno potrjuje še 162. a člen ZASP, ki določa sankcije za primer, če kolektivna organizacija ne opravlja svoje dejavnosti v skladu z 146. členom ZASP (2. točka drugega odstavka) oziroma če kolektivna organizacija večkrat krši določbe tega zakona (3. točka drugega odstavka). Iz enakega razloga pa je organ zato tudi smel odrediti odpravo ugotovljene kršitve na način, kot ga je, torej s preklicem Začasne tarife in objavo preklica v Uradnem listu RS, zaradi seznanitve zainteresiranih uporabnikov, saj je bilo na tak način vzpostavljeno zakonito stanje, torej stanje pred sprejetjem sporne Začasne tarife. Ker pa je temu tako, ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. Na tako stališče k vsebinsko podobnemu ugovoru drugega tožnika se je postavilo naslovno sodišče tudi že v sodbi, I U 344/2014 z dne 9. 9. 2014.

19V zvezi z argumenti tožnika glede pomena odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/2003 z dne 15. 12. 2005, s katero je bil razveljavljen prvi odstavek poglavja II - Javno oddajanje Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, zaradi česar tarife po mnenju tožnika ni, kar še dodatno kaže na ničnost sklepa z dne 21. 1. 2014, pa se sodišče sklicuje na stališče, izraženo v sodbi, I U 362/2014 z dne 7. 10. 2014, kjer je to sodišče med drugim navedlo, da ''... drugi odstavek poglavja II – Javno oddajanje, v povezavi s točko 7 Tarife 98, pa z odločbo Ustavnega sodišča ni bil razveljavljen. Bistveno v obravnavani zadevi je zato ugotoviti, ali je šteti, kot meni tožnik, da tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe ni. Razveljavljen prvi odstavek poglavja II – Javno oddajanje je določal, da se višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji. Pri določanju višine plačila se upoštevajo standardi, ki jih je sprejela Mednarodna konfederacija društev (CISAC) in priporočila Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), in sicer: a) da je plačilo avtorskih pravic sorazmerno pomembnosti uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika; b) da se za uporabo 100 % zaščitenega repertoarja plača 10 % avtorskih pravic. Vprašanje torej je, kot meni tožnik, ali je Tarifa 98 neuporabljiva zaradi citiranega prvega odstavka. V zvezi s tem pa je ugotoviti, da je Ustavno sodišče razveljavilo zgolj osnovno pravilo iz tarife, po katerem se pri določitvi tarife upošteva celotni bruto dohodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, minimalne tarife iz Tarife 98, določene v drugem odstavku, ki določa, da če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje, ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo B. določil plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa oziroma razsežnost kabelskega omrežja in sicer: „7. Kabelska retransmisija – minimalni avtorski honorar je 42,00 SIT po naročniku. Avtorski honorar se plača mesečno.“ Tožnik ugotovitvi toženke, da je Tarifo 98 mogoče uporabiti, ugovarja, da gre za minimalno tarifo, ki je ni mogoče uporabiti, ker to pride v poštev le, če ni mogoče določiti prihodka/odhodka uporabnika. Dejstvo je, da drugi odstavek poglavja II – Javno oddajanje, točka 7 Tarife 98, s strani Ustavnega sodišča ni bil razveljavljen. Vsebuje tarifo, ki, četudi je po znesku minimalna po oceni tožnika, pomeni določitev tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe, kot je določeno tudi v sporni Začasni tarifi. Ker je po višini določena, torej na njeno določitev ne vpliva razveljavljeno splošno pravilo, zato je tudi po mnenju sodišča uporabljiva v smislu sklepanja pogodb z uporabniki. Tožnik torej svojo tožbo izpeljuje iz napačnega gledišča, da za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe, veljavna tarifa ne obstaja''.

20Tožnik drugačne presoje v tej zadevi tudi ne more doseči s sklicevanjem na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, X Ips 460/2014, saj ne gre za tak primer, kot ga obravnava citirani akt Vrhovnega sodišča RS. Organ s sklepom z dne 21. 1. 2014 namreč ni posegel v konkretna razmerja med posameznim imetnikom pravic in tožnikom, saj ni – kot že povedano – določil ''redne'' tarife, ni odločil, ali je sprejeta Začasna tarifa primerna, prav tako ni odločil, da mora tožnik - kolektivna organizacija zaradi razlike med s strani tožnika določeno Začasno tarifo in Tarifo 98 izplačati oškodovanim uporabnikom razliko zaradi (za tožnika domnevno preplačanega) nadomestila, torej ni naložil tožniku denarne obveznosti, ki naj jo izpolni tretji (upravičeni) osebi, kot je bil primer v citiranem aktu Vrhovnega sodišča RS, temveč je ugotovil kršitev zakona in naložil odpravo kršitve na način vzpostavitve stanja po zakonu, kar v konkretnem primeru pomeni zaračunavanje nadomestil po Tarifi 98.

21Tožnik je v tožbi še navedel, da je vložil predlog za izrek ničnosti sklepa z dne 21. 1. 2014 tudi po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, vendar pa to iz njegovega predloga za izrek ničnosti (in dopolnitve tega predloga), ki se nahaja v upravnih spisih ne izhaja, prav tako pa v tožbi tožnik izrecno tega ničnostnega razloga ne uveljavlja, zaradi česar sodišče tej tožbeni navedbi tudi ne more slediti.

22Na drugačno presojo v zadevi tako ne morejo vplivati obširni tožbeni razlogi o sedaj vodenem postopku določanja tarife pred Svetom za avtorsko pravo (kjer bo tožnik lahko imel oziroma lahko (že) ima aktivno vlogo in uveljavi tarifo na podlagi meril, ki jih ocenjuje za primerne - tako tudi sodišče v sodbi, I U 362/2014), o neizvršljivosti in nepravilnosti izdanih dovoljenj drugim kolektivnim organizacijam, saj so to navedbe, ki se na predmet tega upravnega spora ne nanašajo in so zato za odločitev brezpredmetne.

23Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

24Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.