VSL Sodba in sklep II Cp 2294/2017

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v ostalem izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45663/2014 z dne 4. 4. 2014 v prvem in tretjem odstavku razveljavi (I. točka izreka), (2) da je toženec dolžan tožnici plačati 60.000 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), (3) da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka), (4) da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa SV 1460/09, ki sta ga sklenili pravdni stranki 31. 8. 2009 v notarski pisarni M. R. (IV. točka izreka), in (5) da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

2Toženec¹ v pritožbi zoper I. točko izreka, kolikor se nanaša na odločitev o izvršilnih stroških, II., IV. in (implicitno) V. točko sodbe uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi, tožbeni zahtevek po tožbi pa tudi v ugodenem delu zavrne, podrejeno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Trdi, da je v nasprotni tožbi navedel, da je bil ob sklepanju notarskega sporazuma praktično v stanju zmanjšane opravilne sposobnosti oziroma ni razumel pomena svojega ravnanja. Iskreno je izpovedal, da je v spornem obdobju prekomerno užival alkohol. To je razvidno tudi iz razveznega spisa. Izvedenec je v mnenju, podanem 2013 v pravdi zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok in določitve preživnine, navedel, da uživanje alkohola pri tožencu ni tako neproblematično, kot sam zatrjuje, a se z gotovostjo o zlorabi ali odvisnosti ne more izreči. Tožnica je izvedencu psihološke stroke povedala, da je toženec začel popivati ob rojstvu sina M., kasneje in do leta 2009, ko se je odselila, pa se je stanje samo še slabšalo. Vsekakor je bil vpliv alkohola na odločitve toženca tudi v obdobju sklepanja notarskega zapisa izjemno velik. Ni logično, da sodišče ni verjelo tožencu, da o sestavi sporazuma ni vedel ničesar, da ga je jemal kot podpis, ki mu bo zagotavljal vrnitev otrok in žene in ga zato ni prebral. Ker je prišlo do očitnega nesporazuma glede volje pravdnih strank v zvezi z izplačilom 60.000 EUR in glede ostalih točk sporazuma, je sporazum ničen. Tožnica je izkoristila njegovo opitost, takratno ranljivost in čustveno prizadetost, zaradi česar ga je dobesedno stisnila v kot in ga prisilila v sporazum, za katerega je bil prepričan, da ne velja, ampak da gre le za nekakšno garancijo, če se bodo slabi odnosi med njima nadaljevali. Ker se je sodišče premalo ukvarjalo z dejansko voljo toženca pri sklepanju sporazuma, bi moralo ponovno izvesti dokazni postopek in eventualno zaslišati notarko o tem, kdo je določil vsebino sporazuma. Tako izsiljen sporazum ne more obstati v veljavi, ne glede na željo države, da pogodbe ostanejo v veljavi. Če pogodbena stranka zaradi stiske ali alkoholnega opoja ob podpisu sporazuma ni bila opravilno sposobna, tak pravni akt ne more obstati.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženčeve trditve so ostale na pavšalni ravni. Vq pritožbenem postopku ne more sanirati svoje neaktivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Dokazni predlog za zaslišanje notarke je prvič podan v pritožbi in zato prepozen.

4Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper odločitev o tožbenem zahtevku

5Tožnica je s tožbo zahtevala izpolnitev obveznosti, o katerih sta se pravdni stranki dogovorili s sporazumom o razdružitvi skupnega premoženja, sklenjenim v obliki notarskega zapisa. Toženec je z nasprotno tožbo uveljavljal ugotovitev njegove ničnosti.

6V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta stranki v notarskem zapisu podali izjavo o neposredni izvršljivosti glede vseh v njem dogovorjenih obveznosti. Ker navedeno dejstvo predstavlja oviro za sojenje, pravdni stranki pa se o njem v postopku pred sodiščem prve stopnje nista izrekli, ju je pritožbeno sodišče seznanilo, da bo navedeno dejstvo upoštevalo pri odločanju, in ju pozvalo, naj se izrečeta o obstoju procesnih predpostavk za obravnavanje tožbe oziroma nasprotne tožbe. Tožnica je odgovorila, da glede na predstavljena stališča sodne prakse nima pravnega interesa za vodenje postopka po tožbi, podan pa je pravni interes, da sodišče odloči o zahtevku po nasprotni tožbi. Predlagala je, naj sodišče izpodbijano sodbo v delu, v katerem je z njo odločeno o tožbenem zahtevku, razveljavi in tožbo zavrže. Toženec je odgovoril, da je zaradi osemdnevnega roka za podajo izjave namesto petnajstdnevnega podana bistvena kršitev določb postopka in da je pravna podlaga za izpodbijanje notarskega zapisa enaka kot pri izpodbijanju sodne poravnave.

7Po 20.a členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da je izvršljiv notarski zapis primerljiv s sodno poravnavo in da ta podobnost narekuje analogno uporabo določbe OZ o desetletnem zastaralnem roku, ki sicer velja za terjatve, ugotovljene s sodno poravnavo.² V sodni praksi višjih sodišč je sprejeto enotno stališče, da zaradi podobnosti med terjatvijo iz izvršljivega notarskega zapisa in terjatvijo, ki temelji na sodni poravnavi, pride v poštev tudi analogna uporaba določbe 274. člena ZPP, po kateri je sklenjena sodna poravnava ovira za sojenje, njen obstoj pa ima za posledico zavrženje tožbe.³ Terjatev z notarskim zapisom, ki je izvršilni naslov, dobi novo pravno naravo. Kot pri sodni poravnavi tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve.

8Zahtevek za plačilo 60.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki mu je z izpodbijano sodbo ugodeno in ki ga toženec izpodbija s pritožbo, temelji na določbi sporazuma, s katero se je toženec zavezal tožnici plačati navedeni znesek v šestih enakih letnih obrokih po 10.000 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15. 5. 2010, zadnji pa 15. 5. 2015. Ker je toženec v notarskem zapisu podal izjavo o neposredni izvršljivosti navedene obveznosti, tožnica že razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega lahko zahteva prisilno izpolnitev. Podana je torej ovira za sojenje, ki je narekovala zavrženje tožbe (308. in 319. člen ZPP). Z odločitvijo o ugoditvi delu zahtevka je bila zato storjena bistvena kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

9Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP). Ker odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni bila izpodbijana, je z iztekom pritožbenega roka postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče zato v tem delu vanjo ni smelo poseči.

O pritožbi zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku

10Neutemeljeni so pritožbeni očitki zoper odločitev o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti obravnavanega notarskega zapisa.

11V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da sta pravdni stranki pri notarki M. R. 31. 8. 2009 podpisali notarski zapis, da jima ga je – kot je navedeno v zapisu – notarka pred podpisom prebrala, jima opisala vsebino in pravne posledice nameravanega posla ter ju opozorila na običajna in znana tveganja sklenitve takega posla in da sta obe stranki s podpisom potrdili, da je zapis izraz njune volje. Toženčevo izpovedbo, da mu sporazum ni bil prebran in da je podpisovanje trajalo par minut, je sodišče prve stopnje glede na zapis v notarskem zapisu ocenilo kot neverodostojno. Kot nedokazano je ocenilo njegovo trditev, da je bila njegova volja drugačna in da je sporazum podpisal zaradi toženkinih groženj in prisile. Upoštevaje opisani postopek sklepanja dogovora je štelo kot dokazano, da je vsebina notarskega zapisa izraz volje tožnice in toženca. Ker v zaslišanju ni znal povedati, kakšen posel naj bi bil prikrit s sklenjenim sporazumom, je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo toženčevo trditev o navideznosti sporazuma. Njegove navedbe, da zaradi uživanja alkohola in stresa ni bil poslovno sposoben, pa je opredelilo kot uveljavljanje omejene poslovne nesposobnosti in posledično kot izpodbojni razlog.

12S posplošenim nestrinjanjem z dokazno oceno toženčeve izpovedbe pritožba ne more vnesti dvoma o pravilnosti dokaznih zaključkov, sprejetih v izpodbijani sodbi. Ne da bi bil vzpostavljen tak dvom, pa ni podlage za ponovitev dokaznega postopka. Predloga za zaslišanje notarke toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, tako da gre za nov dokazni predlog. Tak dokazni predlog je dovoljen le, če ga iz opravičljivih razlogov ni mogel podati v postopku pred sodiščem prve stopnje, takih razlogov pa pritožnik ni navedel. Neizvedba dokaza z zaslišanjem notarke tako ne more predstavljati utemeljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 337. člena ZPP). Navedbe, iz katerih naj bi izhajala njegova nerazsodnost v daljšem časovnem obdobju – toženec je zatrjeval kontinuirano uživanje alkohola od trenutka, ko je tožnica z otrokoma odšla, do sklenitve sporazuma – so bile zelo splošne, niti v zaslišanju pa ni izpovedal o konkretnejših okoliščinah, ki bi bile lahko podlaga za podajo mnenja o okoliščinah, pomembnih za zaključek o njegovi poslovni sposobnosti ob sklenitvi pogodbe. Toženec tudi ni podal konkretnih navedb, ki bi utemeljevale sklep, da je bil ob podpisu sporazuma nerazsoden.

13V okviru preizkusa pritožbenih navedb in preizkusa, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani in da se je sodišče prve stopnje izreklo o vseh pomembnih toženčevih navedbah in jih preizkusilo z vidika vseh relevantnih pravnih podlag, ki bi mogle utemeljevati sklep o ničnosti sporazuma. Pritožbeno sodišče je zato toženčevo pritožbo v delu, v katerem se nanaša na odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi, zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14Sprememba izpodbijane sodbe glede odločitve o zahtevku po tožbi ni narekovala spremembe odločitve o stroških. Interes vsake od strank je povezan z isto pogodbo in istim obsegom pogodbenih obveznosti. V postopku so jima nastali stroški v primerljivi višini. Ker tožnica ni uspela s tožbo, toženec pa ne z nasprotno tožbo, je primerna odločitev, ki je sprejeta v izpodbijani sodbi, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

15Ker je toženec uspel s pritožbo glede zahtevka po tožbi, ne pa tudi glede zahtevka po nasprotni tožbi, tožnica pa je vložila obrazložen odgovor na

pritožbo, je primerno, da vsaka stranka krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Zaradi poenostavitve bo tožnica po tožbi in toženka po nasprotni tožbi v tej sodbi poimenovana kot tožnica, toženec po tožbi in tožnik po nasprotni tožbi pa kot toženec.
² Prim. sklepe VS RS II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008, II Ips 858/2006 z dne 19. 3. 2009 in II Ips 479/2008 z dne 14. 10. 2009.
³ Prim. sklepe VSL II Cp 327/2013 z dne 10. 7. 2013, III Cp 1002/2016 z dne 11. 5. 2016, I Cpg 1309/2015 z dne 25. 5. 2016 in VSM I Cp 416/2016 z dne 20. 7. 2016.