VSM Sodba II Kp 17987/2013

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženih in nagrada ter potrebni stroški njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 17389/2013 z dne 16. 2. 2017 obdolžene J.A., G.N. in R.A. ter obtoženo pravno osebo O., družba za svetovanje, posredništvo in promocijo turizma, d.o.o., R.4, S.G., na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe in sicer, obdolženega J.A. za kaznivo dejanje oškodovanje upnikov po prvem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) iz po točke I izreka , za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 iz točke II/1 izreka in za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 iz točke IV. izreka; obdolženo G.N. za kaznivo dejanje pranje denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 iz točke II/2. izreka; obdolženega R.A. za kaznivo dejanje pranje denarja po petem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 iz točke II/3 izreka in pravno osebo odgovornosti za kaznivo dejanje pranje denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi s 4. točko 4. člena in 10. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) iz točke III. izreka. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženih ter nagrada in potrebni stroški njihovih zagovornikov, obremenjujejo proračun.

2Proti tej sodbi se je pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžene J.A., G.N. in R.A. spozna za krive storitve očitanih jim kaznivih dejanj, pravno osebo O. d.o.o. pa za odgovorno za njej očitano kaznivo dejanje ter izreče obdolženemu J.A. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 227. člena KZ-1 kazen eno leto in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 250 zneskov, pri čemer višina dnevnega zneska znaša 40,00 EUR, torej 10.000,00 EUR; za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen v enaki višini kot za prvo kaznivo dejanje, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 pa kazen šest mesecev zapora, zatem pa mu izreče enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora in enotno stransko denarno kazen 400 dnevnih zneskov, pri čemer višina dnevnega zneska znaša 40,00 EUR, torej 16.000,00 EUR, ki jo mora obdolženi plačati v roku treh mesecev; v skladu s prvim odstavkom 74. člena v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 pa obdolženemu odvzame premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 227. člena KZ-1 v višini 278.457,16 EUR; obdolženi G.N. izreče kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 250 dnevnih zneskov z višino dnevnega zneska 40,00 EUR, torej 10.000,00 EUR, ki jo mora obdolžena plačati v roku treh mesecev; obdolženemu R.A. določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let; pravni osebi pa izreče denarno kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 15 dni, po določbah prvega odstavka 74. člena in člena 75 KZ-1 pa ji odvzame protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 181.000,00 EUR. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo je podal odgovor zagovornik obdolženega J.A. odvetnik mag. M.P. iz Odvetniške pisarne P. V njej predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba uvodoma graja pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo glede kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, katerega je bil obtožen obdolženi J.A.. Navaja, da ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki je v celoti sledilo zagovoru obdolženca, da ni vedel, da je postala d. A. d.o.o. nezmožna za plačilo ravno v obdobju od 24. 6. 2009 do 21. 11. 2009 ter da je nelikvidna in nesolventna in da o tem obstaja dvom, kar je oprlo na obdolženčev zagovor, da družba v navedenem časovnem obdobju ni imela blokiranih bančnih transakcijskih računov, gotovinski dvigi, ki jih je obdolženi opravil s TRR družbe A. d.o.o. pri DIE KARTNER SPARRKASSE v Republiki Avstriji, pa so bili opravljeni zakonito, pri čemer je z dvignjeno gotovino poplačal delavce in vrnil posojila, ki jih je sam dal družbi A. d.o.o. Po pritožbi je takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna. Pritožba se sklicuje na ugotovitve sodne izvedenke mag. O.K., da je d. A. d.o.o. v letu 2008 izkazala izgubo v višini 388.151,00 EUR, kapital družbe na dan 31. 12. 2008 je znašal 35.324,00 EUR, kratkoročna pokritost kratkoročnih obveznosti na dan 31. 12. 2008 pa je znašala 1,45, kar pomeni, da so kratkoročna sredstva presegala kratkoročne obveznosti na ta dan za 112.425,00 EUR in je bila družba likvidna, torej kratkoročno plačilno sposobna. Vendar izvedenka ugotavlja, da je J.A. s sklenjenimi posojilnimi pogodbami v družbi A. d.o.o. v poslovnem letu 2008 nepravilno razporedil preneseni čisti dobiček družbe A. d.o.o., katerega je namesto za pokrivanje izgube poslovnega leta 2008, porabil za izplačilo sebi kot edinemu družbeniku. Hkrati pa je navedeni izplačani dobiček vrnil družbi kot kratkoročno posojilo na podlagi posojilnih pogodb z dne 31. 12. 2007. Navedeno je v nasprotju z 230. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). d. A. d.o.o. bi morala dobiček najprej izplačati družbeniku ter ga ob tem obdavčiti, šele po tem izplačilu pa bi obdolženi lahko v družbi prejeti dobiček izročil družbi kot posojilo družbenika.

6Z navedenimi pritožbenimi izvajanji, s katerimi pritožnica skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, opisano v točki I. izreka napadene sodbe, pritožba izpostavlja očitek, ki ni bil vsebovan niti v osnovni obtožnici z dne 25. 2. 2015, niti ga ni v modificirani obtožbi z dne 18. 1. 2017, kot to pravilno v odgovoru na pritožbo ugotavlja obdolženčev zagovornik (točka 2 obrazložitve odgovora). Obdolžencu namreč očita, da je v poslovnem letu 2008 nepravilno razporedil preneseni dobiček, in da ga ni podvrgel obdavčitvi, pri čemer takih očitkov v opisu kaznivega dejanja ni. Na tem pa pritožba gradi stališče, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno, izvedene dokaze pa napačno ocenilo. Pritožba prezre, da se obdolžencu v opisu kaznivega dejanja očita, da je opravil 17 gotovinskih dvigov s TRR družbe A. d.o.o. v skupni višini 340.491,15 EUR, od katerih je največ 62.033,99 EUR položil v blagajno družbe za poravnavo stroškov, preostali znesek v višini 278.457,16 EUR pa si je prilastil in s tem oškodoval upnike, saj je sebe prednostno poplačal, upniki pa svojih terjatev niso dobili poplačanih. Obdolžencu se torej očita nekaj povsem drugega, kot mu to sedaj očita pritožba. Slednja tudi mu tudi očita, da se je izognil plačilu davkov od izplačanega dobička, kar prav tako ni predmet obtožbe. Pri tem ni jasno, kako bi naj s pozneje izplačanim poslovnim dobičkom le tega vrnil kot kratkoročno posojilo družbi na podlagi pred tem sklenjenih posojilnih pogodb z dne 31. 12. 2007. Zato taka pritožbena izvajanja ne morejo povzročiti dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izrek oprostilne sodbe.

7Pritožba vztraja, da je obdolženi J.A. z zgoraj opisanimi vknjižbami ustvaril fiktivno terjatev do družbe A. d.o.o. na podlagi posojilnih pogodb z dne 31. 12. 2007, take svoje trditve pa ne pojasni. Nasprotno temu v nadaljevanju zapiše, da je obdolženec predložil posojilne pogodbe, in sicer pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 2 z dne 31. 12. 2007 za znesek 18.608,83 EUR z rokom vračila 31. 12. 2007 ter aneks k pogodbi, da se rok vračila podaljša do 31. 12. 2008 in aneks, s katerim se rok plačila podaljša še do 31. 12. 2009, zatem pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 3 z dne 22. 1. 2008 za znesek 60.000,00 EUR z rokom vračila 31. 12. 2008 in aneks k tej pogodbi, da se rok plačila podaljša do 24. 12. 2009 in nato še pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 4 z dne 31. 12. 2008 v znesku 122.165,32 EUR z rokom vračila 31. 5. 2009. Temeljnici št. 18/2008 in 19/2008, po katerih se je evidentiral vnos na kontu drugih rezerv iz dobička, pa nista vloženi. Zaradi tega pritožnica meni, da obdolženi v teh pogodbah navedenih posojil ni vplačal, temveč je šlo le za računovodsko transakcijo opravljeno v nasprotju z določbami ZGD-1, na podlagi katere je dobiček družbe ter druge rezerve iz dobička, katere je d. A. d.o.o. ustvarila v prejšnjih letih poslovanja, le fiktivno oblikoval v obveznost družbe do sebe kot družbenika, pri tem pa z navedenimi nezakonitimi računovodskimi operacijami, katere niso imel podlage v ZGD-1, kot tudi ne v realnem stanju družbe, spremenil strukturo družbe A. d.o.o.

8Tudi z navedenim pritožba širi očitke obdolžencu izven okvira opisa kaznivega dejanja v obtožnici in dela lastne zaključke, v zvezi s katerimi sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka, saj niso bili predmet obtožbe. Zato ta pritožbena izvajanja ne morejo povzročiti dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in ovreči razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe kot podlago za zaključek, da ni dokazano, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Zaradi tega pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

9Ko pritožnica navaja, da bi po mnenju izvedenke mag. K. in izvedenca dr. M., v bilanci stanja na dan 31. 12. 2008 morala biti dana posojila izkazana kot finančna obveznost in ne kot sestavina kapitala, ter bi s tem morala biti za poslovno leto 2008 izkazana izguba, ki je znašala 388.151,00 EUR, negativni kapital na dan 31. 12. 2008 pa bi tako izračunan znašal -165.450,00 EUR, vsled česar bilanca stanja na dan 31. 12. 2008 ne izkazuje resnične slike finančnega stanja družbe, pritožnica prezre, da je navedene ugotovitve izvedencev sodišče prve stopnje sprejelo, jih ovrednotilo in ugotovilo, da do napake v knjiženju ni prišlo zaradi ravnanja obdolženega J.A. Za kaj takega namreč ne obstaja prav noben dokaz. Nasprotno temu je priča S.P. izpovedal, da je njegov računovodski servis opravljal računovodske storitve za družbo A. d.o.o. in da mu obdolženi J.A. nikoli ni dal navodil, kako naj knjiži posamezne računovodske postavke (točka 143 obrazložitve). Izvedenci so ocenili, da gre v tem primeru za strokovno napako in napačno knjiženje, za katerega pa sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da bi bilo posledica kakršnegakoli ravnanja obdolženca. Očitek tožilstva, da je obdolženi s posojilnimi pogodbami nepravilno razporedil preneseni dobiček in ga uporabil za izplačilo lastniku, hkrati pa ga je kot lastnik vrnil družbi kot posojilo, pri tem pa zavestno prikazal lažno bilanco stanja na dan 31. 12. 2008, je sodišče prve stopnje zato ovrglo kot netočen in sicer z razlogi, ki jih navaja v točki 126 obrazložitve napadene sodbe. Z njimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Spremembe kapitalske strukture družbe A. d.o.o., ki jo navaja pritožba, namreč po izvedenih dokazih in po pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče pripisati ravnanju obdolženca ali pa njegovemu naklepu. V to, da bi dana posojila morala biti v bilanci stanja družbe na dan 31. 12. 2008 (in tudi sicer) izkazana kot finančna obveznost družbe in ne kot sestavina kapitala, pa ni dvomiti. Glede tega so tudi izvedenci, ki so podajali svoja izvedenska mnenja v tem kazenskem postopku bili soglasni. Vendar kot rečeno, gre za strokovno napako, ki je ni mogoče pripisati obdolžencu, pa zato pritožba na tej okoliščini neutemeljeno gradi svojo oceno o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju pri obravnavanem kaznivem dejanju.

10Pritožba za tem prihaja še sama s seboj v nasprotje, ko navaja, da posojilne pogodbe, ki jih sicer šteje za fiktivne pravne posle, ne morejo vplivati na kapitalsko ustreznost družbe. Pri tem namreč zatrjuje nasprotno, in sicer, da so vplivale na izkazan kapital družbe na dan 31. 12. 2008, ki je bil zaradi njih nepravilno izračunan. V nadaljevanju pritožba zatrjuje, da se je obdolženi, ki posojil družbi nikoli ni izročil, temveč je šlo le za računovodske operacije, z njimi izognil dejanskemu izplačilu dobička, za katerega tudi sicer ni imel pravne podlage, prav tako pa bi le ta bil obdavčen in je le tega preoblikoval v posojila družbi. Na podlagi določil ZGD-1 (člen 498 in člen 499) pa bi po pritožbi bilo potrebno posojila, katera bi naj obdolženi J.A. izročil družbi A. d.o.o., na podlagi posojilnih pogodb z dne 31. 12. 2007 šteti kot kapital družbe A. d.o.o. Kaj so torej s strani obdolženca dana posojila družbi ali kapital družbe ali obveznost družbe, se pritožnica v svojih pritožbenih izvajanjih torej nikakor ne more odločiti. Glede navedenega namreč spreminja svoja stališča in pri tem prihaja sama s seboj v nasprotja.

11Čeprav pritožba zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo svoje dokazne zaključke opreti na mnenje izvedenke mag. O.K., ki je zaključila, da d. A. d.o.o. od meseca marca 2009 dalje ni bila sposobna tekoče poravnavati zapadlih obveznosti ter da je bila družba do tedaj še kapitalsko ustrezna in v kolikor obdolženi J.A. ne bi dvigoval gotovine s TRR računa družbe pri Die Kaertner Sparrkasse, bi družba lahko tekoče poravnavala zapadle obveznosti in ne bi prišlo do plačilne nesposobnosti družbe, sodišču prve stopnje pa očita, da mnenje izvedenke ni pravilno ocenilo in ji zato neutemeljeno ni sledilo, pa pritožba pred tem (str. 4, četrti odstavek) zatrjuje nasprotno. Navaja namreč, da tudi iz strokovnega mnenja J.P., na katerega se je v svojem zagovoru skliceval obdolženi J.A., izhaja, da je bilo, poslovanje družbe A. d.o.o. že v letu 2007 na robu rentabilnosti, v letih 2008 in 2009 pa je družba poslovala z izgubo, pri čemer je po mnenju P. vzrok za izgubo v tem, da je družba opravljala na trgu storitve za ceno, ki ni pokrivala stroškov poslovanja.

12S takimi pritožbenimi izvajanji pritožba ne more ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na strokovnem mnenju J.P. in na izvedenskem mnenju izvedenca dr. M., za katerega pritožba trdi, da je nepopolno, ker izvedenec ni mogel odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja sodišča, med tem ko za izvedenko Kotnikovo pritožba zatrjuje, da je nanje odgovorila. Kljub taki oceni se namreč pritožba v svojih izvajanjih sklicuje tudi na strokovno mnenje, ki ga je podal Josip Polančec in na mnenje izvedenca dr. M., s tem pa negira svoje lastne ocene o pravilnosti in popolnosti obeh.

13Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v okviru katere katere sodišče prve stopnje povzema zaključke izvedenca dr. M., da je d. A. d.o.o. v letih 2008 - 2009 poslovala z izgubo, ki je nastala iz naslova rednega poslovanja, da se je premoženje družbe v obdobju 1. 1. 2008 do 31. 7. 2009 zmanjšalo za 574,788,00 EUR, pri čemer je družba v tem času nemoteno razpolagala s celotnim voznim parkom in ustvarjala izgubo iz rednega poslovanja (točka 64 obrazložitve); da osnovna sredstva v višini 1.113.631,70 EUR niso bila v lasti družbe A. d.o.o., temveč so bila last leasingodajalca, zato so bila ta sredstva obremenjena z 1.100.529,52 EUR dolgoročnih poslovnih obveznosti; da bi družba ob izločitvi osnovnih sredstev iz poslovnih knjig morala izločiti tudi vire teh sredstev, kar pa na dan 31. 12. 2009 ni storila in je po mnenju izvedenca dr. M. s tem bila storjena strokovna napaka, zaradi katere je bilo premoženje družbe precenjeno (točka 65 obrazložitve); da je družba formalno postala plačilno nesposobna v letu 2009, čeprav je negativni kapital, motnjo poslovanja in težave zaslediti že v letu 2007, hude motnje pa v letu 2008 in še bolj v letu 2009 (točka 70 obrazložitve); da so se obveznosti do leta 2009 plačevale v breme do takrat oblikovanih sredstev, vir pa ni bil rezultat tekočega poslovanja, temveč lastniški kapital, ko pa je ta postal negativen, pa ni bilo več zadostnih sredstev za plačilo obveznosti in je prišlo do stečaja (točka 70 obrazložitve); da so v družbi vodili blagajno, pri tem pa način knjigovodenja blagajne iz listin sodnega spisa ni razviden, je pa stanje blagajne v letu 2009 bilo visoko negativno, pri čemer izvedenec dr. M. ne izključuje, da so se za financiranje izdanih izdatkov uporabljala tudi sredstva, pridobljena z izkazanimi dvigi iz TRR družbe (točka 72); da nakazila v skupnem znesku 340.491,15 EUR nimajo razvidnega namena, znesek dvigov v sodnem spisu pa je 339.691,15 EUR, pri čemer naj bi bil znesek 211.411,15 EUR namenjen za vračilo posojila fizični osebi (kar je prav tako ugotovila izvedenka K.), pa se o tej višini na podlagi listin sodnega spisa izvedenec ni izrekel, ker zanje ni verodostojnih podlag (točka 73 obrazložitve), ki bi mu omogočale oblikovanje odgovora, kar pa tudi ni bilo predmet dokazovanja (točka 74 obrazložitve) ter da je obdolženi del dvignjenih sredstev lahko uporabil za financiranje v blagajniških izdatkih razvidnih zneskov v skupni višini 176.826,13 EUR in bi se tako za morebitno poplačilo upnikov lahko namenilo le 163.665,02 EUR (točka 75 obrazložitve); da zaradi opravljenih gotovinskih dvigov iz TRR po ugotovitvah izvedenca načeloma ne nastane škoda upnikom, ker ta nastane le, če gre za neupravičene dvige, kar pa po oceni sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru to ni bilo. Med poslovne izdatke je po mnenju izvedenca šteti tudi vračilo posojil lastniku J.A. (točka 91 obrazložitve), izvedenec pa zaključuje, da so bile različne oblike plačil izkazane v računovodskih razvidih družbe v znesku 200.774,00 EUR (stanje na dan 31. 12. 2008), in da pa je možen tudi obseg obveznosti, kot ga je ugotovila izvedenka K. ali kakšen tretji znesek, vendar bi zato bila potrebna forenzična preiskava računovodenja, za katero pa po mnenju izvedenca ne obstaja zadostna računovodsko knjigovodska dokumentacija.

14Po mnenju izvedenca dr.M., na katerega kot rečeno sodišče prve stopnje opira pretežni del svojih dokaznih sklepov, ker ne vidi razloga, da mu ne bi sledilo, se velikokrat zgodi, da podjetnike, ko začnejo svojo poslovno pot, obseg poslovanja enostavno preraste in ne obvladujejo več poslovnih procesov ter ne opazijo v kakšnih težavah dejansko so. Tako po mnenju izvedenca tudi lastnik družbe A. d.o.o. ni opazil v kakšnih težavah je družba, čeprav bi moral biti prvi indikator v tem, da je moral dajati denar v družbo (točka 93 obrazložitve). Po mnenju izvedenca plačilna zmožnost družbe pomeni, da ta lahko poravnava svoje obveznosti, bodi z gotovino, kompenzacijami ali cesijami, obveznosti družbe A. d.o.o. pa so bile ves čas poslovanja, praktično do jeseni 2009, poplačevane. Družba ni vodila vseh knjig v skladu s SRS, zato je tudi obstajalo negativno stanje blagajne, vendar so knjiženi izdatki blagajne, kar pomeni, da je denar v blagajni bil in je bil izdan. Tako je iz dokumentacije razvidno, da je bilo iz blagajne za 196.000,00 EUR odlivov, v njo pa le 8.837,00 EUR prilivov in najmanj za to razliko bi po izvedencu moralo biti pologov, ki so se potem porabili za poslovni namen, kar je izvedenec izračunal na podlagi dokumenta temeljnica blagajne od 1. 1. 2009 dalje, ki ga je prejel ob obdolženega J.A., on pa od računovodskega servisa, kot je to navedeno v točki 98 obrazložitve sodbe. Preostanek do skupnega zneska gotovinskih dvigov iz TRR pa je bil vknjižen kot vrnitev posojila lastniku.

15Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe (točka 114) navaja, da glede na izvedene dokaze ni bilo mogoče nedvomno ugotoviti, kdaj je d. A. d.o.o. postala plačilno nezmožna, saj se mnenja izvedencev glede tega razlikujejo, kakor tudi ne, kdaj je to ugotovil obdolženi J.A.. Je pa družba ves čas poslovala preko TRR, ki jih je imela pri dveh bankah in nista bila blokirana. Glede neplačevanja obveznosti družbe do obeh leasingodajalcev je na podlagi spisovnega gradiva ugotovilo, da se je obdolženi pogovarjal za reprogram obveznosti in z enim od leasingodajalcev dogovor dosegel, z drugim pa ne, obema pa delno poplačal obveznosti družbe z vrnitvijo predmetov leasinga v avgustu 2009, pri čemer višina teh obveznosti v tistem času sploh ni bila znana in je bila ugotovljena šele v stečajnem postopku.

16Tako je po prepričanju sodišča prve stopnje obdolženi J.A. v svojem zagovoru verodostojno in prepričljivo pojasnil, da je že proti koncu leta 2008 in letu 2009 vložil ogromne napore, da bi družbo A. d.o.o. rešil iz finančnih težav, da je družba v letu 2009 poplačevala strateško pomembnejše dobavitelje, kar je razvidno tudi iz ekonomske analize plačil, da ni imela blokiranih TRR, saj je bil račun pri Banki Koper blokiran šele 13. 11. 2009, pri Banki Die Kartner Sparrkasse pa nikoli, in da je obdolženi denar družbe A. d.o.o., ki ga je dvignil iz TRR v znesku 340.491,15 EUR, porabil za poslovanje družbe, ko je poravnaval obveznosti do zaposlenih delavcev, plačeval dobavitelje in vračal posojila itd. V zvezi z neplačevanjem prispevkov za zaposlene delavce je dosegel dogovor z DURS, ki je odložilo plačilo obveznosti oziroma se je dogovoril za obročno poplačevanje.

17Sodišče prve stopnje ni našlo podlage za zaključek, da bi si obdolženi iz TRR dvignjenih sredstev v višini 340.491,15 EUR prilastil kar 278.457,16 EUR kot prednostno poplačilo svojih posojil družbi, ker zato ne obstajajo dokazi. Po mnenju izvedenca M. je bil navedeni znesek porabljen zelo verjetno za poslovne namene družbe, pri čemer je bil znesek plačil dobaviteljev v obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 10. 2009 skupaj 712.492,00 EUR, v tem času družba ni bila dokapitalizirana. Vračilo zneska 211.441,00 EUR, kot vračilo posojila fizični osebi, po mnenju izvedenca ne vpliva na sestavo kapitala družbe, ker je ta obveznost bolj verjetno kot ne nastala zaradi financiranja poslovanja družbe, ker je lastnik plačeval račune za družbo. Zato je sodišče prve stopnje, ki je sledilo izvedencu, ker ni imelo razloga, da bi podvomilo v njegove zaključke, to vneslo tudi v razloge napadene sodbe (točka 125 obrazložitve). Na osnovi navedenega temelji ocena sodišča prve stopnje, da ne drži trditev tožilstva, da se je s posojilnimi pogodbami nepravilno razporedil preneseni dobiček in ga je obdolženi uporabil za izplačilo lastniku, hkrati pa ga je obdolženi kot lastnik vrnil družbi kot posojilo. Po ugotovitvah izvedenca je namreč zelo verjetno bil celotni znesek 340.491,15 EUR porabljen za poslovne namene družbe A. d.o.o. To pa ne daje podlage za zaključek, da se je obdolženi prednostno poplačal oziroma privilegiral sebe kot upnika na račun drugih upnikov in družbe, kot mu to očita obtožba.

18Navedenih zaključkov prvostopnega sodišča pritožba ne more ovreči z golimi trditvami, da si je obdolženi, ko je iz TRR družbe A. d.o.o. dvignil skupno 340.491,15 EUR, ta sredstva sam protipravno prilastil, ter da je del teh sredstev v nadaljevanju izročil G.N. in bratu R.A. ter prednostno poplačal posamezne upnike družbe A. d.o.o., kot posledico teh dvigov pa prenehal s plačevanjem leasing obrokov družbama AC Leasing d.o.o. in Hypo Leasing d.o.o., zaradi česar sta ti dve družbi prekinili pogodbe o leasingu in je d. A. d.o.o. s tem izgubila osnovna sredstva oziroma, da je od dvignjenih sredstev iz TRR največ 62.033,99 EUR položil v blagajno družbe A. d.o.o., preostali znesek v višini 278.457,16 EUR pa si prilastil kot prednostno poplačilo posojil. Tak očitek obtožbe temelji na mnenju izvedenke Kotnikove, ki je kot podlago le svoje ugotovitve upoštevala za povsem verodostojne knjigovodske listine, izvedenec dr.M. pa je prišel do povsem drugačnih zaključkov, na katere se je oprlo tudi sodišče prve stopnje. Pojasnil je namreč, da so bili gotovinski dvigi porabljeni bolj verjetno kot ne za poslovne namene, kar pomeni, da je več kot 50 % verjetnosti v smislu stroke financ, pri čemer je to pravilo tudi predpisano v mednarodnih standardih računovodskega poročanja. Ta izvedenec je torej upošteval tudi listine, ki so pomanjkljive, se pa po njegovih ugotovitvah v veliki meri nanašajo po vsebini na izdatke, ki bi lahko bili povezani s poslovanjem. Ali so bili ti izdatki res potrebni ali ne, pa bi po mnenju izvedenca bila potrebna dodatna preveritev, vendar zaradi pomanjkljive dokumentacije po mnenju izvedenca forenzična preiskava ne bi doprinesla nekih novih ugotovitev.

19Sodišče prve stopnje zaključuje tudi, da ni dokazov, da bi obdolženi J.A. v obdobju, ki je pod obtožbo (točka I izreka) svoji izvenzakonski partnerki obdolženi G.N. izročil vsaj 121.000,00 EUR iz sredstev družbe A. d.o.o., ter da je slednja s temi sredstvi financirala družbo O. d.o.o., da bi torej obdolženi ravnal z namenom pridobiti sebi in G.N. premoženjsko korist, upnikom družbe A. d.o.o pa povzročiti škodo v višini 278.457,14 EUR. Enako bi naj ravnal tudi pri izplačilu zneska 60.000,00 EUR bratu, obdolženemu R.A. Za te svoje zaključke sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja tehtne razloge (točka 128-131) in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, saj temeljijo na pravilni presoji zagovorov vseh treh obdolžencev in pravilni oceni dokaznega gradiva, ki je bilo sodišču prve stopnje na razpolago (izpovede prič J. in J. U., posojilne pogodbe). Izvedeni dokazi namreč potrjujejo potek poslovnih dogodkov, kot so jih v zagovoru navajali obdolženci.

20Glede na to, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z dokazi, da na osnovi katerih bi obdolženega J.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, je pravilno zaključilo, da posledično temu ne obstajajo dokazi, da bi obdolžena G. N. in R. A. storila kaznivi dejanji pranja denarja, ki jima ga očita obtožba. Če namreč ni dokazano predikatno kaznivo dejanje, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ni dokazov, da bi obdolžena G.N. in R. A. storila kaznivi dejanji, ki se jima očitata in sta vezani na obstoj predikatnega kaznivega dejanja.

21V obtožbi naveden očitek prenosa poslovanja družbe A. d.o.o. na družbo O. d.o.o., na katerem vztraja pritožba, po pravilni presoji zagovornika obdolženega J.A., obrazloženi v odgovoru na pritožbo, ostaja na ravni nedokazanosti. Iz listinskih dokazov namreč izhaja, da je družbo O. d.o.o. ustanovila obdolžena G.N. potem, ko ni bila več zaposlena v družbi A. d.o.o, da je soustanovitelj V.K., ki je v družbi A. d.o.o. opravljal naloge disponenta, ter da je bila družba ustanovljena za povsem drugo dejavnost in ne iz razloga, da bi obdolženi prenesel na njo poslovno dejavnost družbe A. d.o.o. Licenco za opravljanje mednarodnih prevozov, kar je bila dejavnost družbe A. d.o.o. je namreč družba O. d.o.o. pridobila šele meseca decembra 2009, s temi posli pa začela v mesecu januarju 2010, obdolženi J.A. pa je pojasnil, da njegova družba ni imela sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju z naročniki njenih uslug, temveč je le te sprotno iskala na trgu in z njimi dogovarjala prevoze, pri čemer so ti, ko je d. A. d.o.o. prenehala s poslovanjem, odšli k drugim družbam, v času poslovanja pa je del teh naročnikov prevzelo prevozniško podjetje, ki ga je ustanovil disponent v družbi A. d.o.o. Z.K., kar je slednji tudi sam potrdil, pri čemer njegova družba ni bila v nikakršnem razmerju do obdolženega J.A. Obdolžena G.N. je dokazala izvor denarja, ki ga je vložila v družbo O. d.o.o., in sicer s posojilnimi pogodbami, z izpovedbami prič J. in J. U. ter z zagovorom obdolženega R.A., z izvedenimi dokazi pa je bila ovržena tudi trditev tožilstva, da je bila v času svoje zaposlitve v družbi A. d.o.o. od 1. 10. 2008 do 22. 4. 2009 zaposlena v računovodstvu družbe A. in sestavljala blagajniške izdatke, saj je priča S.P. izpovedala, da je računovodske storitve za družbo A. d.o.o. opravljala družba P. V času gotovinskih dvigov obdolžena N. ni bila več zaposlena v družbi A. d.o.o., dokazov o tem, da bi bila seznanjena z njihovim dvigovanjem, pa sodišču prve stopnje ni uspelo ugotoviti. Zato se izkažejo kot neutemeljena tudi pritožbena izvajanja povezana z očitki namenjenimi obdolženi G.N. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi zagovor obdolženega R.A., v katerem je zanikal izvršitev očitanega mu kaznivega dejanja ter pojasnil okoliščine, v katerih je posodil obdolženemu J.A. znesek 60.000,00 EUR, ki mu ga je ta vrnil dne 24. 8. 2009, kakor tudi okoliščine, v katerih je prišlo do tega, da je za vrnjeni znesek sklenil posojilno pogodbo z obdolženo G.N. Razen golega sklepanja, da je šlo za dogovor vseh treh, katerega namen je bil s pranjem zakriti nezakoniti izvor denarja, ki bi ga naj obdolženi J.A. pridobil s kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, pritožba ne navaja ničesar, kar bi tako sklepanje dvignilo na nivo dokazanosti obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zato pritožbi, ki tudi v zvezi z dejanji, ki bi jih naj storila obdolžena G.N. in R. A., zatrjuje na prvi stopnji zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče pritrditi.

22Kot zmotno pritožba ocenjuje tudi dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo glede kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki ga je obtožen obdolženi J.A. Pritožba namreč ne soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da niso bili pridobljenimi dokazi, ki bi potrdili, da so delavci družbe A. d.o.o. podpisovali prazne (bianco) listine oziroma obrazce, in da bi ravno obdolženi J.A. bil tisti, ki bi vpisoval lažne podatke v listine - blagajniške izdatke, ki bi jih naj d. A. d.o.o. izdala zaposlenim delavcem za plačilo dnevnic, potnih stroškov, plač in regresa, pri čemer za vknjižbo teh blagajniških izdatkov ni bilo pravne podlage, ker so bili tudi sicer nepopolni in niso imeli vpisane številke blagajniškega izdatka ter datuma izdaje. Pritožba se sklicuje na izpovedbo priče A.F., da je večkrat podpisal kakšen list A4 formata, pri čemer je na listu kdaj kaj pisalo, kdaj pa je bil čisto prazen, obdolženi J.A. pa mu je v takih primerih rekel, da bo to pozneje uredil ter da F. listin, ki jih je podpisal, kasneje ni dobil, prav tako pa tudi ne izplačil. Sklicuje se tudi na izpovedbe priče J.S., da je včasih videla, da so delavci denar prejeli, včasih pa tudi ne, in da po njenem mnenju blagajniški izdatki niso bili pravilno izpolnjeni, kakor tudi ne mnenje izvedenke mag. O.K., kot tudi izvedenca dr. B. M., da d. A. d.o.o. ni sestavljala blagajniških listin v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi. Blagajniški dnevniki za mesece junij do avgust 2009 so bili nepopolni, ker niso vključevali dvigov gotovine iz računa kot prejemke, na osnovi katerih so bila izvršena plačila iz blagajne. Blagajniški dnevnik tudi ne more izkazovati negativnega salda, prilivi pa niso bili evidentirani. Ker so priče potrdile, da je bil obdolženi J.A. tisti, ki je izplačeval sredstva iz blagajne, vse navedene listine pa so se vodile v družbi A. d.o.o., po pritožbi tudi ni mogoče zatrjevati, da je obdolženec ravnal iz malomarnosti, kot to zaključuje sodišče prve stopnje.

23Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče ne soglaša. Sodišče prve stopnje je namreč razen prič, ki jih navaja pritožba, v dokaznem postopku zaslišalo še priče D.B., Z.K. in S.P. ter na osnovi vseh izvedenih dokazov, tudi mnenj obeh izvedencev, ki jih navaja pritožba, pravilno zaključilo, da obdolžencu storitev kaznivega dejanja ni dokazana. Za kaznivo dejanje ponareditev ali uničenje poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer da gre za poslovno listino in za lažen oziroma opuščen podatek v njej, pri čemer morajo biti lažni oziroma opuščeni podatki bistveni, torej pomembni za poslovni promet, bodisi za gospodarske odločitve. Če take pomembnosti nimajo, se štejejo za nebistvene in v tem primeru ni podano kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje je podano, če pooblaščena oseba sama vpiše lažne podatke ali opusti vpis pomembnih podatkov, kot tudi tedaj, ko to stori kdo drug, je pa pooblaščena oseba to vedoma potrdila s podpisom, njen podpis pa je pomemben za veljavnost listine. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da zaslišane priče niso potrdile, da bi podpisovale prazne liste papirja, obdolženi pa je v svojem zagovoru navedel, da se v izdane blagajniške izdatke naknadno ni vpisovalo ničesar in da so ti bili v celoti napisani z istim pisalom, kar dokazuje, da so bili v celoti izpolnjeni istočasno, pri čemer mu ni bilo jasno, kateri datum mora biti napisan na blagajniškem izdatku, ali datum izdaje listine ali datum njene izročitve prejemniku denarja oziroma datum izplačila. Navedeno namreč ni bilo storjeno istega dne. Priča A.F. je sicer na sugestivno vprašanje tožilke odgovoril, da je mogoče le vendar kdaj podpisal kakšno prazno listino, vendar tega ni izpovedal z gotovostjo, pa zato sodišče prve stopnje na te del njegove izpovedbe utemeljeno ni oprlo svojih dokaznih sklepov. Zagovornik obdolženega v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je bila pri hišni preiskavi zasežena obsežna listinska dokumentacija, med njo pa ni zaslediti praznih računovodskih listin ali blagajniških prejemkov, kar bi potrjevalo del pričanja priče A.F., na katerega se sklicuje pritožba, o podpisovanju praznih listin. Priča S.P. pa je potrdila, da v računovodskem servisu niso imeli z vpisovanjem oziroma knjiženjem listin nobenih problemov in da so bile tem listinam priložene tudi izvorne listine, saj drugače vknjižb ne bi opravili. Ker knjiženje ni potekalo v družbi A. d.o.o., ampak je računovodske storitve za to družbo opravljalo drugo podjetje, ni mogoče podvomiti v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da ni mogoče zaključiti, da bi obdolženi J.A. sam vodil blagajniške dnevnike, saj je le izdajal blagajniške izdatke delavcem, izvorne listine skupaj z izdatki pa so nato knjižili drugje. V obtožbi se ne zatrjuje, da bi vedoma podpisal in s tem potrdil listino, ki bi vsebovala lažne podatke, za pravilnost knjiženja pa je, kot se je zagovarjal, popolnoma zaupal svojemu računovodskemu servisu, pri čemer je šlo za zunanjega pogodbenega partnerja, kateremu ni dajal nobenih navodil ali mu naročal ali odrejal dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obdolžencu ni z gotovostjo dokazano, da bi storil kaznivo dejanje iz točke IV. prvostopnega oprostilnega izreka, torej v poslovne knjige, ki jih mora voditi po zakonu in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, vpisal lažne podatke. Za blagajniške izdatke, ki jih je izdal, pa sodišče utemeljeno ni podvomilo, da so izkazovali dejanske pravne posle, saj dokazov, ki bi to z gotovostjo ovrgli, tožilstvo ni ponudilo.

24Po obrazloženem, ker je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva obravnavanih kaznivih dejanj, zagovore obdolžencev in izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa sprejelo pravilne dejanske ugotovitve, pritožbi, ki očita prvostopnemu sodišču zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni bilo mogoče ugoditi. V napadeni sodbi je sodišče prve stopnje tehtno in sprejemljivo razložilo tudi, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obtožbe za pritegnitev novega izvedenca finančne stroke in za odreditev forenzične preiskave dokumentacije (točka 37 obrazložitve) in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša.

25Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvedba predlaganih dokazov bila nujno potrebna. V zadevi sta podala izvedenski mnenji dva izvedenca, strokovno mnenje pa tudi priča, ki jo je predlagala obramba, izvedenec dr. B.M. je pa je prepričljivo in na osnovi svojega znanja forenzičnega preiskovalca utemeljil, da forenzična preiskava ob pomanjkljivi dokumentaciji ne bi privedla do drugačnih zaključkov kot tistih, do katerih je sam prišel pri izdelavi izvedenskega mnenja, ki ga je podal pred sodiščem prve stopnje.

26Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu ni ugotovilo, kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je o pritožbi višje državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391 ZKP).

27Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 96. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe višje državne tožilke.