VSM Sodba IV Kp 41889/2015

I. Pritožbi zagovornika obdolženega D.G. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

zoper obdolženega D.G. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi)

po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba,

da kot direktor družbe D.S. G.S., d.o.o. (odslej D.S. G.S. d.o.o.), s sedežem na naslovu T. ulica, v času od junija 2013 do januarja 2014, zavestno ni ravnal po predpisih o delovnem času in počitku ter tako deset delavcev prikrajšal za pravice, ki jim pripadajo, ko:

a) v nasprotju s 1. in 2. odstavkom 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (UL RS, št. 21/2013, 78/2013 in 47/2015; ZDR-1), poleg pravice do dnevnega počitka delavcem ni zagotovil pravice do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, niti jim pravice do tedenskega počitka ni zagotovil na kakšen drug dan v tednu, s tem pa delavce M.K., J.R., J.T., A.Š., B.P., D.Č., A.D., M.B., G.B. in V.M., prikrajšal za pravice, ki jim pripadajo, saj so na delu v tujini navedeni delavci delali vse dni v tednu brez zagotovljenega tedenskega počitka, in sicer v naslednjih tednih:

- od 10.6.2013 do 16.6.2013 (K., R., T. in Š.),

-od 15.7.2013 do 21.7.2013 (K., R., D. in Š.),

-od 22.7.2013 do 28.7.2013 (K., R., Š. in D.),

-od 12.8.2013 do 18.8.2013 (K., R., Š. in D.),

-od 19.8.2013 do 25.8.2013 (K., R., Š. in D.),

-od 9.9.2013 do 15.9.2013 (K., Š., D. in B.),

-od 16.9.2013 do 22.9.2013 (K., Š., D. in B.),

-od 23.9.2013 do 29.9.2013 (K., Š., D. in B.),

-od 14.10.2013 do 20.10.2013 (K., Š., D. in B.),

-od 21.10.2013 do 27.10.2013 (K., Š., D. in B.),

-od 9.12.2013 do 15.12.2013 (K., R., Š., P., Č., D., B. in M.),

-od 16.12.2013 do 22.12.2013 (K., R., Š., Č., D., B. in M.);

b) je v nasprotju z 2., 3. in 4. odstavkom 144. členom ZDR-1 delavcem odredil delo preko polnega delovnega časa, saj nadurnega dela ni odredil v pisni obliki, nadurno delo pa je trajalo več kot je določena tedenska in mesečna omejitev po 3. odstavku 144. člena ZDR-1, saj so spodaj navedeni delavci v času od junija 2013 do januarja 2014, brez pisne odredbe nadurnega dela in brez soglasja delavca delali:

Teden Delavci Skupno število ur v tednu

10.6.-16.6.2013 R., T., Š. 61

10.6.-16.6.2013, K. 55

9.7.-14.7.2013 K., R., Š., D. 54

15.7.-21.7.2013 K., R., Š., D. 64

22.7.-28.7.2013 K., R., Š., D. 62

12.8.-18.8.2013 K., R., Š., D. 70

19.8.-25.8.2013 K., R., Š., D. 61

9.9.-15.9.2013 K., Š., D., B. 64

16.9.-22.9.2013 K., Š., D., B. 69

23.9.-29.9.2013 K., Š., D., B. 64

14.10.-20.10.2013 K., D., Š., B. 68

21.10.-27.10.2013 K., Š., D., B. 68

12.11.-17.11.2013 K., Š., D., B., P. 57

25.11.-30.11.2013 K., R., Š., D., B., P., Č., M 58

9.12.-15.12.2013 K., R., Š., P., Č., D., B., M. 68

16.12.-22.12.2013 K., R., Š., D., Č., B., M. 66

13.1.-19.1.2014 K., Š. 49

20.1.-26.1.2014 K., Š. 52

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške prisilnega prvioda v višini 15,85 EUR, ostali stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 41889/2015 z dne 29. 5. 2017 obdolženega D.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po tretjem odstavku 56. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolžencu v izrečeno kazen všteje globa, ki jo je v znesku 500,00 EUR plačal po izdani odločbi o prekršku št. 710-1448/2014 z dne 29. 9. 2014, ki je postala pravnomočna dne 11. 10. 2014. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan poravnati stroške kazenskega postopka v znesku 348,00 EUR in sodno takso v znesku 92,00 EUR, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa je dolžan poravnati tudi krivdno povzročene stroške v znesku 15,85 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi ter jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4Pritožba v obrazložitvi uveljavlja le pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo prekršilo kazenski zakon v škodo obdolženca, in sicer glede načela, da nihče ne more biti dvakrat kaznovan za isto dejanje, saj je ponovno odločilo o stvari, za katero je bil obdolženec že denarno kaznovan.

5Skladno z določbami 31. člena Ustave Republike Slovenije, 10. člena ZKP in 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) nihče ne sme biti ponovno preganjan ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari). Zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata), se ne sme znova meritorno odločati, v kolikor očitano dejanje temelji na identičnih ali enakih dejstvih, kot so tista, ki so bila podlaga predhodno razsojene stvari. To jamstvo mora biti v temelju zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek in je bil tudi pravnomočno končan. To pride v poštev v primeru, ko so zakonski znaki prekrška že vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, vendar se kaznivo dejanje od prekrška razlikuje po tem, da vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne, saj bi v nasprotnem primeru, ko bi se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška popolnoma prekrivali, šlo za odklon od pravnega reda. Z drugimi besedami, ko je zoper posameznika bil uveden in pravnomočno končan postopek o prekršku, hkrati in za tem pa je bil v zvezi z istim historičnim dogodkom uveden še kazenski postopek, je ta dopusten le, če sodišče ugotovi, da ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenih enakih dejstev, zaradi česar je moč sklepati, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. Presojo, ali gre za isto stvar, pa je potrebno opraviti v vsakem posameznem postopku¹.

6Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da sta bila obdolžencu s strani Inšpektorata Republike Slovenije za delo kot prekrškovnega organa izdana in vročena plačilni nalog št. 201450319 z dne 2. 9.2014, ki je postal pravnomočen dne 11. 9. 2014, in odločba o prekršku št. 710-1448/2014 z dne 29. 9. 2014, ki je postala pravnomočna dne 11. 10. 2014. S plačilnim nalogom je bil kaznovan z globo v višini 150,00 EUR zaradi storitve prekrška po 9. točki prvega odstavka 218. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ker je delavcem odredil delo preko polnega delovnega časa v nasprotju s 144. členom ZDR-1, z odločbo o prekršku pa je bil kaznovan z globo v višini 1.000,00 EUR zaradi storitve prekrška po 15. točki prvega odstavka 218. člena ZDR-1, ker delavcem v nasprotju s 156. členom ZDR-1 ni zagotovil pravice do tedenskega počitka.

7Ob primerjavi opisa kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, kot je razviden iz izreka napadene sodbe, in opisa prekrškov, za katera je bil obdolženec denarno kaznovan, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil obdolženec v kazenskem postopku obravnavan za kaznivo dejanje in mu je bila izrečena kazenska sankcija, čeprav je bil za isto ravnanje že obravnavan in kaznovan s plačilnim nalogom ter odločbo o prekršku, pri čemer je obdolženec globi za storjena prekrška v polovičnem znesku tudi plačal (l. št. 17 spisa). Obdolženec je bil spoznan za odgovornega storitve prekrškov po 9. in 15. točki prvega odstavka 218. člena ZDR-1, da je od marca 2013 do januarja 2014 zgoraj navedenim delavcem odredil delo preko polnega delovnega časa v nasprotju s 144. členom ZDR-1 in da jim ni zagotovil pravice do tedenskega počitka v skladu s 156. členom ZDR-1, povsem enako ravnanje in tudi z enakimi posledicami, le v krajšem časovnem obdobju (od junija 2013 do januarja 2014), pa mu je očitano tudi v opisu kaznivega dejanja. Okoliščina, da so v opisu kaznivega dejanja natančneje navedene zakonske določbe 144. in 156. člena ZDR-1 ter imena delavcev, ki jim je bilo odrejeno delo preko polnega delovnega časa, tedni in skupno število ur v tednu, ki so jih slednji opravili, pa ne spremeni dejstva, da je bil obdolženec obravnavan in kaznovan v obeh primerih za isto ravnanje. ESČP je v svojih sodbah pojasnilo, da je pri vprašanju, ali je bilo storilcu že sojeno za kaznivo dejanje, ki ga je obtožen, bistvenega pomena, ali so dejstva v obeh postopkih ista ali bistveno ista, ter da pri tem ni pomembno, če so deli obtožbe v novem postopku dodani ali odvzeti, ker določilo 4. člena Protokola št. 7 k EKČP storilca ščiti pred ponovnim postopkom za isto ravnaje, ne pa pred drugo obsodilno ali oprostilno sodbo (sodba ESČP Armando Maresti v. Hrvaška z dne 25. 6. 2009), oziroma da je kršeno načelo 4. člena Protokola št. 7 EKČP tudi, če je bil storilec obravnavan za prekršek in kaznivo dejanje, pa ima prekršek le nekatere znake kaznivega dejanja (sodba ESČP Franz Fischer v. Avstrija z dne 29. 5. 2001).

8Po obrazloženem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil obdolženec s plačilnim nalogom št. 201450319 z dne 2. 9. 2014 in z odločbo o prekršku št. 710 - 1448/2014 z dne 29. 9. 2014 že kaznovan za bistveno isto kaznivo ravnanje, kot mu ga je očital v tem kazenskem postopku obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju, zato je pritožbi njegovega zagovornika, ki je utemeljeno uveljavljal pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ugodilo in napadeno sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca zavrnilo (3. točka 357. člena in prvi odstavek 394. člena ZKP).

9Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na prvem odstavku 94. člena, ki določa, da je vsak, ne glede na izid kazenskega postopka, dolžan plačati stroške, ki jih je povzročil s svojo privedbo, ter na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.

¹ Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012 in sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Maresti v. Hrvaška z dne 25. 6. 2009.