VSM Sodba IV Kp 49122/2014

I. Pritožba obdolženega D.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Lenartu je kot sodišče prve stopnje 21. 10. 2016 zoper obdolženega T.J., obdolženega B.K., obdolženega T.H. in obdolženega T.K. po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo, po kateri bi naj storili kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kakor tudi potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrade zagovornikov obremenjujejo proračun. Hkrati je obdolženega D.M. spoznalo za krivega storitve navedenega kaznivega dejanja ter mu izreklo kazen 8 mesecev zapora, ki jo je po osmem odstavku 86. člena KZ-1 nadomestilo s 480 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženi opraviti v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe. Izvrševanje dela v splošno korist vodi in nadzoruje Center za socialno delo L. po predpisih o socialnem varstvu v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje. Če obdolženi ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, je lahko odločeno, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, pri čemer se 2 uri dela nadomestita z 1 dnevom zapora. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bil oškodovani M.K. s premoženjsko pravnim zahtevkom napoten na pravdo, obdolženi pa mora vrniti stroške kazenskega postopka iz prvega odstavka 92. člena ZKP v višini 207,01 EUR ter plačati sodno takso. Vse navedeno je bilo izdano v sodbi V K 49122/2014.

2Zoper sodbo, v njenem obsodilnem delu se je pritožil obdolženi D.M., smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji in odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo zapora v višini 4. mesecev in s preizkusno dobo treh let ter da mora vrniti stroške kazenskega postopka le do višine 50,49 EUR oziroma največ do 199,99 EUR.

3Pritožba ni utemeljena.

4Čeprav ne izrecno, pritožnik z obrazložitvijo, po kateri odločbe o kazenski sankciji ni mogoče preizkusiti, ker dosedanje obsodbe v razlogih sodbe niso konkretizirane, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana. Po razumljivih razlogih sodbe je sodišče prve stopnje najprej odločalo o vrsti kazenske sankcije, pri čemer je kot obteževalno okoliščino štelo pritožnikovo predhodno obsojenost za istovrstno kaznivo dejanje in dejstvo, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno med preizkusno dobo. Razlogom za izrek določene vrste kazenske sankcije (zaporne kazni) sledijo razlogi za odmero, med katerimi je kot obteževalna okoliščina navedena pritožnikova predhodna obsojenost še za drugovrstno kaznivo dejanje. Na ta način sta bili pritožnikovi predhodni obsodbi v zadostni meri konkretizirani, če je že prezreti, da je predhodna obsodba za drugovrstno kaznivo dejanje v razlogih sodbe celo citirana.

5Po pritožniku kazenski zakon ni bil pravilno uporabljen, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegovo priznanje, s čimer se je znašel v slabšem položaju kot da krivde ne bi priznal. Čeprav je zatrjevano mogoče uvrstiti v kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, sodišče prve stopnje z odločbo o kazni, namesto pogojne obsodbe, zakonskih pooblastil ni prekoračilo. Po nobeni zakonski določbi sodišče obdolženčevega priznanja ni dolžno sprejeti in razen v primeru sprejetega sporazuma o krivdi, predlogu državne tožilke iz drugega odstavka 269. člena ZKP oziroma šestega odstavka 321. člena ZKP ni dolžno slediti. Priznanje in predlog sta predmet proste presoje, ki mora biti pravilna. Samo temu je sodišče zavezano in samo to je vodilo pri presoji, ali in v kolikšnem obsegu sta priznanje in predlog za sodišče sprejemljiva. Tisto, česar sodišče prve stopnje pri odločbi o kazni v konkretnem primeru ni smelo storiti, je bila odločitev o njeni nadomestni izvršitvi, ki mora biti predhodno predlagana (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 27483/2014 z dne 20. 10. 2016). Vendar kršitev je zaradi drugačnega, po naravi stvari milejšega načina izvršitve kazni pritožniku v korist, pa je v tem delu pritožba dejansko nedovoljena.

6Z zgornjim so povezana še pritožnikova nasprotovanja odločbi o kazenski sankciji, saj je storitev kaznivega dejanja dvakrat priznal, glede na to, da je državna tožilka predhodno predlagala izrek pogojne obsodbe. Ker je bil predlog kasneje spremenjen, njemu pa izrečena kazen zapora, se čuti izigranega in hkrati negotovega, ko mu je bil določen nadomestni način izvršitve kazni z obveznostmi, ki jih glede na obseg in naravo dela, s katerim preživlja družino ne bo mogel izpolniti.

7Kot rečeno, obdolženčevo priznanje, kot izjava o krivdi po obtožbi ni izjava, ki bi jo bilo sodišče dolžno sprejeti, ampak jo je dolžno le, enako kot obdolženčevo izjavo, s katero krivdo po obtožbi zanika, preizkusiti. To je glede na uporabljeno pogojno obliko v 330. členu ZKP jasno.

8Sodišče prve stopnje je tako po lastni, prosti presoji stanja stvari v zadevi, ravnalo pravilno, ko je pritožnikovo priznanje z glavne obravnave 31. 3. 2016, na glavni obravnavi dne 24. 5. 2016 dodatno preizkusilo ter ugotovilo, da na prvi glavni obravnavi krivda po obtožbi za storjeno kaznivo dejanje v sostorilstvu ni bila priznana (l. št. 234). Pritožnik je namreč zatrjeval, da je sam edini storilec kaznivega dejanja, kar ni isto, ko je dejanje storjeno skupaj z drugimi in kar je moralo biti nato posebej dokazovano. Da bi bil torej pritožnik v pričakovanjih resnično izigran, bi moralo biti njegovo priznanje krivde najprej skladno s prvotnim opisom dejanja po obtožbi, kar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo. Zlasti pa bi moralo biti verodostojno in ne takšno, da je bilo treba opraviti domala enak dokazni postopek, kot tedaj, ko je krivda po obtožbi zanikana.

9Glede na obseg in vsebino ter nenazadnje, ko niti kazenskega postopka ni posebej skrajšalo, pritožnikovo priznanje na vrsto kazenske sankcije ni moglo vplivati, kot sta to po razumljivih razlogih sodbe vplivala pritožnikova predhodna obsojenost za istovrstno kaznivo dejanje ter storitev obravnavanega kaznivega dejanja znotraj preizkusne dobe, in ki hkrati po pomenu presegata v pritožbeni obrazložitvi zatrjevano osebnostno urejenost. Gre sicer za pozitivno okoliščino, vendar je časovna razlika od storitve obravnavanega kaznivega dejanja do pritožnikove spremembe še vedno prekratka, da bi utemeljevala pozitivno napoved iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1, brez katere pa pogojne obsodbe ni mogoče izreči.

10Ker po obrazloženem pritožba v zvezi z načinom izvršitve izrečene kazni ni dovoljena, pritožbeno sodišče navedb o pritožnikovi nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti ni preizkušalo. Tudi drugače je to predmet ugotavljanja v posebnem postopku, ko in če obveznosti po razumljivem izreku sodbe ne bodo izpolnjevane (deseti odstavek 86. člena KZ-1), in ko bodo lahko zgornje navedbe ponovljene.

11Pritožbeno obrazložitev v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka je pritožbeno sodišče prepoznalo v delu pritožbe, v katerem pritožnik prosi za oprostitev plačila sodne takse pritožbenega postopka. Navaja, da je njegova sedanja plača nižja od plače, ki jo je prejemal v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, potem da skrbi za mladoletno hči, hčerkina mati pa nima rednih prihodkov.

12Čeprav so pritožnikove navedbe v delu potrjene s predloženo pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 12. 2016 ter z izpiskom iz Matičnega registra z dne 28. 8. 2014, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da razlika med plačama v času sojenja pred sodiščem prve stopnje in pritožbenim postopkom ni prevelika ter da je hčerkina mati po posredovanih podatkih prejemnica otroškega dodatka, ki ga pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ne omenja. Odločba sodišča prve stopnje o stroških kazenskega postopka se je tako izkazala za pravilno ter je po ugotovljenem ni bilo spreminjati.

13Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega D.M. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica preizkušenih pritožnikovih premoženjskih razmer in dejstva, da že mora vrniti oziroma plačati stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje.