VSL Sodba I Cpg 100/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo (pravilno odločbo) je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 22.512,01 EUR s pripadki (II. točka izreka) in povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točka izreka odločbe se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenem zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi ni sporno, da je zavarovanec tožene stranke povzročil prometno nesrečo iz malomarnosti, v kateri je bil huje poškodovan zavarovanec tožeče stranke. Zaradi posledic prometne nesreče je bil zavarovanec tožeče stranke razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Priznana mu je bila pravica do invalidske pokojnine, pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnina za 2. stopnjo telesne okvare.

6Tožeča stranka je (po delnem umiku tožbe) zahtevala povrnitev sorazmernega dela škode iz naslova izplačanih invalidskih pokojnin za leto 2013 - 2015 in celotnih izplačanih nadomestil za telesno okvaro ter dodatka za pomoč in postrežbo v letih 2014 in 2015.

7Sodišče prve stopnje je ocenilo, da relevantno pravno podlago v konkretnem primeru predstavlja določilo prvega odstavka 18. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Po tem določilu so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. V tej zadevi pa oškodovanci iz nezgode še niso v celoti poplačani – v zvezi s tem pred Okrožnim sodiščem v Celju še poteka sodni postopek. Sodišče prve stopnje je zato ocenilo, da je zahtevek tožeče stranke nesklepčen in iz tega razloga neutemeljen.

8Tožeča stranka v pritožbi trdi, da ZOZP ni lex specialis v razmerju do Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju-2 (v nadaljevanju ZPIZ-2) in da bi sodišče prve stopnje kot relevantno pravno podlago za odločitev v sporu moralo uporabiti slednjega. Po določbi 193. člena ZPIZ-2 pa ima pritožnica pravico do povračila izplačanih dajatev brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih. Poudarja tudi, da se sodišče prve stopnje do razmerja med ZOZP in ZPIZ-2 sploh ni opredelilo, temveč je o celotnem zahtevku odločalo na podlagi ZPIZ-1.

9Višje sodišče uvodoma zavrača navedbe pritožnice, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi ZPIZ-1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je bila odločitev sprejeta na podlagi prvega odstavka 18. člena ZOZP in da ta kot specialen predpis ureja obravnavano tematiko.

10Drži sicer, da drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1) določa, da sme zavod terjati odškodnino ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih. Vendar ta določba po prepričanju višjega sodišča (tako tudi VSL I Cpg 456/2016, II Cpg 1259/2016, I Cpg 502/2016, I Cpg 688/2016) še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožeča stranka od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres zgoraj navedenih plačanih nadomestil in to pred poplačilom ostalih oškodovancev.

11Prvi odstavek 190. člena ZPIZ-2 namreč določa: "Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca." Šele določba 190.a člena ZPIZ-2B pa je določila, da "Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu." Navedena materialna določba je pričela veljati šele s spremembo ZPIZ-2B z dne 1. 1. 2016, kar je po obdobju, za katerega tožeča stranka terja povrnitev škode in se ne more retroaktivno uporabiti (VSM je v zadevi I Cpg 194/2016 z dne 12. 5. 2016, na katero se sklicuje pritožnica, sicer zavzelo stališče, da se določba 190.a člena ZPIZ-2 uporabi za nazaj, vendar se s tem višje sodišče ne more strinjati, prim. tudi prvi odstavek 155. člena Ustave RS). Pred spremembo ZPIZ-2B z dodatkom 190.a člena pa je določba prvega odstavka 18. člena ZOZP lex specialis, saj ureja vprašanje povrnitve povzročene škode iz naslova avtomobilskega zavarovanja in ne generalne klavzule povrnitve povzročene škode, ki jo v prvem odstavku 190. in drugem odstavku 193. člena generalno ureja ZPIZ-2. V nasprotnem primeru ratio posebne ureditve povrnitve povzročene škode v prometu v 190.a členu ZPIZ-2B ne bi imel smisla, saj bi bila tožeča stranka ustrezno legitimirana že na podlagi 190. v zvezi s 193. členom ZPIZ-2 in bi bila določba 190.a člena odveč.

12Tudi interpretacija odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016 daje po oceni višjega sodišča jasno generalno opredelitev, da je ZOZP zakon, ki ureja obvezna zavarovanja v specialnih življenjskih okoliščinah – vključenosti v prometu, vključno s povrnitvenimi zahtevki iz tega področja. Na tej podlagi mora biti prav ta njegov položaj urejanja specifičnih življenjskih okoliščin prevladujoč dejavnik njegove specialnosti v primerjavi z vsemi ostalimi življenjskimi situacijami, na podlagi katerih lahko pride do nastanka škodnega dogodka. Glede tega se po oceni višjega sodišča s samo spremembo ZPIZ-2, četudi je bila uvedena generalna klavzula "ne glede na omejitve v drugih zakonih" v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2, do uvedbe 190.a člena ZPIZ-2 ni nič spremenilo. Še vedno je bil namreč ZOZP zakon, ki ureja povrnitvene zahtevke v zvezi z obveznim zavarovanjem v prometu kot specifični življenjski situaciji in je tako nujno lex specialis v primerjavi z ZPIZ-2, ki ureja povrnitvene zahtevke iz več različnih življenjskih situacij, kot so npr. poškodbe pri delu ipd. V skladu s tem je z logično argumentacijo mogoče razlago načela lex specialis v razmerju do ZPIZ-1 preslikati tudi na razmerje do ZPIZ-2, vse do uvedbe 190.a člena ZPIZ-2B, ko ni več nobenega dvoma, da je zakonodajalec s to določbo tožeči stranki podelil pravico zahtevati povrnitev povzročene škode v prometu, ne glede na omejitve v ZOZP.

13Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani odločbi pravilno uporabilo prvi odstavek 18. člena ZOZP. Ta pa določa, da se lahko tožeča stranka poplača šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov (in do višine zavarovalne vsote) ostalih oškodovancev. Ker oškodovanci iz obravnavane nezgode po neprerekanih trditvah tožene stranke še niso bili v celoti poplačani (in kar tudi ni pritožbeno izpodbijano), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

14Višje sodišče le še pripominja, da je v sodbi VSC 41/2014 z dne 27. 3. 2014, na katero se sklicuje pritožnica, sodišče res zapisalo, da ureditev iz drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 tožeči stranki daje pravico do povrnitve celotne škode, ne glede na omejitve v drugih zakonih. Vendar je pri tem upoštevalo zgolj jezikovno metodo razlage, ki pa, po oceni višjega sodišča in kot že pojasnjeno zgoraj, ni zadostna.

15Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

16Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).