VSRS Sklep I Up 265/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper sklep Državnotožilskega sveta Dts 229/13-8 z dne 14. 7. 2016. Z njim je omenjeni organ izdelal oceno državnotožilske službe, z njo pa ugotovil, da tožnica (višja državna tožilka) ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. Iz obrazložitve sklepa o zavrženju tožbe izhaja, da se sklep Državnotožilskega sveta nanaša na strokovno oceno, ki je šele podlaga za odločitev o tožničinem predlogu za napredovanje. Ker z oceno še ni bilo poseženo v nobeno tožničino pravico, izpodbijani sklep ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

2Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo tretjega odstavka 28. člena ZUS-1 in šteti, da je toženka zavrnila predlog za napredovanje pritožnice v plačnem razredu, saj je ugotovilo, da je bil predlog podan. Zato so nerazumljiva napotila toženki, naj s posebnim aktom odloči o predlogu za napredovanje, saj je očitno, da ta o njem sploh ne namerava odločiti. Pojasnjuje namreč, da predloga sploh ni prejela. Pritožnica se ne strinja niti z odločitvijo o stroških, saj je tožbo vložila na podlagi danega pravnega pouka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno, naj izpodbijani sklep spremeni v stroškovnem delu. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Toženka v odgovoru na pritožbo poudarja, da je bila predmet postopka le ocena državnotožilske službe in ne odločitev o pritožničinem napredovanju. Glede predloga za napredovanje pojasnjuje, da je v skladu s tedaj uveljavljeno prakso ocenila, da ni bil vložen, ker ga ni podal generalni tožilec ali pritožnica, da pa je v skladu s stališčem prvostopenjskega sodišča že izdala odločbo, s katero je zavrnila predlagano napredovanje. Zavrača pritožbene očitke o stroških postopka, saj ne more iti v njeno breme dejstvo, da pritožnica v zvezi s predlogom za napredovanje ni ravnala na način, kot je določen za primer molka organa. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrženju tožbe pravilna, saj pritožnica ne oporeka stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ocena državnotožilske službe po svoji vsebini strokovno opravilo in da z oceno še ni bilo odločeno o nobeni njeni pravici ali pravni koristi v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.¹ Zato Vrhovno sodišče le dodaja, da ZDT-1 v 37. členu izrecno določa, da o napredovanju v plačnih razredih, na položaj svetnika, v naziv okrožnega in višjega državnega tožilca odloča Državnotožilski svet (tretji odstavek) po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela državnega tožilca na predlog državnega tožilca ali pristojnega vodje državnega tožilstva (peti odstavek), pri čemer je za izdelavo ocene državnotožilske službe pristojen Državnotožilski svet (sedmi odstavek). Iz teh določb izhaja, da je isti organ pristojen za dvoje opravil: tako za strokovno ocenjevanje tožilčevega dela kot za odločanje o njegovem napredovanju. Šele slednje pa pomeni odločitev o pravici, ki jo je državni tožilec pridobil z nastopom državnotožilske službe (prvi odstavek 37. člena ZDT-1).² To pa tudi pomeni, da zgolj izdelava ocene državnotožilske službe sama zase ne vzpostavi nobenih pravnih posledic - te lahko nastopijo šele po odločitvi o predlogu za napredovanje. Tako je Vrhovno sodišče tudi v zvezi z izdelavo ocene sodniške službe v svoji upravnosodni praksi že sprejelo stališče, da ne pomeni upravnega odločanja, saj z oceno ni odločeno o posledicah, ki iz take ocene izvirajo.³ Ker se za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo (osmi odstavek 37. člena Zakona o državnem tožilstvu, v nadaljevanju ZDT-1), je omenjeno stališče smiselno mogoče prenesti tudi na oceno državnotožilske službe.

6Po obrazloženem za pravno presojo v tem upravnem sporu izpodbijane ocene in s tem za dopustnost tožbe ni bistveno, ali je pritožnica oziroma druga upravičena oseba vložila predlog za napredovanje in ali je bilo oziroma bi moralo biti o njem odločeno. Če ni bilo, to sklepu o strokovni oceni državnotožilske službe ne dodaja narave oblastvenega akta v smislu odločitve o pritožničini pravici, niti ne vzpostavlja podlage, da bi sodišče prve stopnje tožbo, ki je bila vložena zoper konkretni akt, obravnavalo kot tožbo zaradi molka organa v smislu tretjega odstavka 28. člena ZUS-1, saj taka tožba sploh ni bila vložena. Po navedeni določbi v povezavi z drugim odstavkom istega člena sme namreč tožnik v primeru enostopenjskega odločanja, če organ ne izda odločbe o strankini zahtevi, od organa zahtevati, da to odločbo izda v nadaljnjih sedmih dneh; če tega ne stori, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena zahteva zavrnjena. Iz tega je razvidno, da je tožbo zaradi molka mogoče vložiti le v primeru strankine zahteve, o kateri mora organ odločiti z odločbo, kar ocena državnotožilske službe ni. S tako tožbo tožnik zahteva izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tretja alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Zato je nepravilno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti na podlagi vložene izpodbojne tožbe, v kateri je bil postavljen zahtevek po odpravi izpodbijanega sklepa o oceni državnotožilske službe v smislu prve alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, isto tožbo obravnavati z vsebino in zahtevkom, ki ju ni imela.

7Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odločitve o stroških postopka. Določba četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 jasno določa, da v primeru zavržene tožbe vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Čeprav je tožnica sprožila upravni spor zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijanem sklepu, zaradi tega ne more pridobiti več pravic, kot jih določa zakon. Zato mora za odpravo morebitnih negativnih posledic pravnega pouka uporabiti druga pravna sredstva.

8Ker za odločitev v zadevi ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

9Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ V skladu s prvim odstavkom navedenega člena se v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku tega člena je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
² Po navedeni določbi pridobi državni tožilec z nastopom državnotožilske službe pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa ta zakon.
³ Sodbi X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015 in X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010.