37. člen ZDT-1

Tožena stranka je izvedla dokazno oceno in je obrazložila svojo odločitev, ne da bi bilo iz nje razvidno, kako je v dokazno oceno vključila ugovore (obrambe), ki jih je v postopku navajala tožnica, oziroma iz odločbe ni razvidno, zakaj ni tožena stranka upoštevala nobenega vsebinskega ugovora tožnice v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi. Pravica do izjave namreč ni spoštovana, če ima stranka zgolj formalno možnost, da se brani, tako da organ (s)prejme njene pisne vloge ali vzame ustno izjavo na zapisnik. Tožena stranka ni zadostila minimalnim procesnim kriterijem obrazloženosti odločitve, ki jih sodišče mora upoštevati v presoji zakonitosti akta Dts na podlagi standardov iz 6. člena EKČP. Posledično sodišče niti ni moglo opraviti (zadržanega) testa očitne nerazumnosti glede upoštevanja materialno-pravnih kriterijev za oceno državnotožilske službe.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je DTS odsotnost tožnice z delovnega mesta in tako odsotnost z opravljanja tožilske službe v trajanju 387 dni upošteval, saj iz odločbe izhaja zgolj upoštevanje odsotnosti zaradi štiriurnega delovnega časa ocenjevane tožilke, ne pa tudi bolniška odsotnost. DTS je zgolj enemu izmed podkriterijev delovne sposobnosti podelil absolutno težo, pri tem pa ni navedel, po kakšnih kriterijih je navedeni indikator vrednotil.

Toženka nekatere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev državnotožilskega dela in funkcije, ki jo konkretni državni tožilec opravlja, ter so zato pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi. Zato lahko pretehtajo tudi morebitno ustreznost državnega tožilca po manj pomembnih kriterijih. Sodišče zato nima pomislekov do stališča toženke, da lahko že slabše oziroma neizpolnjevanje enega od indikatorjev pomeni tudi slabše izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje kriterija sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta v celoti, s tem pa tudi odločilen vpliv na oceno državnotožilske službe, če je takšen vpliv ustrezno utemeljen in pojasnjen.

ZDT-1 nima izrecne določbe, ki bi tožnici dala pravico do dostopa do sodnega varstva zoper izpodbijani akt Vlade. Vendar, ker mora sodišče zagotavljati sodno varstvo tožničine pravice na podlagi 23. člena Ustave v zvezi z njeno zakonsko pravico do napredovanja, Upravno sodišče ugotavlja, da ima tožnica dostop do sodnega varstva v tem sporu preko določbe osmega odstavka 37. člena ZDT-1. Po tem določilu, če ZDT-1 ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. ZSS pa v določbi člena 21a, ki ureja vročanje odločbe Sodnega sveta o imenovanju kandidatom, ki so se prijavili na razpisano mesto, pravi, "če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh." Na tej podlagi ima tudi tožnica pravico, da sproži upravni spor zoper izpodbijani akt Vlade pred pristojnim sodiščem. Upoštevajoč sistematično in jezikovno metodo razlage predpisov po mnenju Upravnega sodišča uvedba ZSSvet nima vpliva na spremembo pristojnosti sodišča, ko gre za napredovanje oziroma imenovanje državnega tožilca na mesto vrhovnega državnega tožilca, kajti zakonodajalec ni vzpostavil potrebne zakonske zve

Tako s stališča zakonske ureditve, kot s stališča interpretacije te ureditve v upravnosodni praksi, ni zadržka, da ne bi tudi eno samo dejstvo – npr. resna strokovna napaka – odtehtalo dobrega izpolnjevanja vseh ostalih indikatorjev in kriterijev ter tako vplivalo na oceno državnotožilske službe, vendar mora toženka tako odločitev obrazložiti na način, ki omogoča njen preizkus na podlagi kriterijev oziroma s stališča razumnosti, saj lahko le taka obrazložitev po eni strani omogoči učinkovito sodno varstvo, po drugi strani pa odvrne vsak dvom o samovoljnosti odločanja.

Ocena državnotožilske službe ni upravni akt, zato je v upravnem sporu ni dopustno izpodbijati. Tožbo zaradi molka je mogoče vložiti le v primeru strankine zahteve, o kateri mora organ odločiti z odločbo, kar ocena državnotožilske službe ni.

V obravnavani zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, saj je pri odločanju sodelovala oseba, ki je izpodbijani akt izdala v svojstvu predsednika DTS, četudi bi moral biti izločen iz odločanja v predmetni zadevi, ker je že predhodno med tekom ocenjevalnega obdobja v svojstvu bodisi izvedenca bodisi strokovne kvalificirane priče v smislu 1. točke 1. odstavka 35. člena ZUP izdal lastnoročno podpisani Zapisnik o strokovnem pregledu dela okrožne državne tožilke. Iz izreka izpodbijanega sklepa pod točko 2 izhaja, da se zavrne predlog za redno napredovanje tožnice v 51. plačni razred, medtem ko iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je tožnica dejansko že napredovala v 51. plačni razred z dnem 1. 1. 2015 in je tudi pridobila pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom; to pa je v direktnem nasprotju z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke, ki sama tega protislovja ni ugotovila, izhajajoč iz svojega zmotnega stališča o absolutni vezanosti na predlagateljev predlog za napredovanje tožilca v plačnem razredu, ki nima opore v določilih ZUP.

Ocena državnotožilske službe sama po sebi ne pomeni odločitve o pravici ali pravni koristi tožnice, pač pa gre le za strokovno oceno in se z njo še ne posega v kakšno pravico, saj je ocena državnotožilske službe šele podlaga za to, da se na podlagi te ocene odloči o predlogu za napredovanje. Ocena državnotožilske službe torej nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 dopusten upravni spor. Upravni spor bi bil dopusten, če bi z istim aktom tožena stranka hkrati odločila tudi o predlogu za napredovanje, saj bi šele s takim aktom bilo odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožeče stranke.

Toženka utemeljeno izpostavi svoj položaj avtonomnega in neodvisnega organa, ki ima pomembno vlogo pri spodbujanju kakovosti dela državnih tožilcev. Kot taka ima toženka tudi ključno vlogo pri podrobnejšem urejanju zakonskih kriterijev za oceno tožilskega dela ter pri oblikovanju standardov dela tožilstev oziroma tožilcev. Opisana vloga toženke se izraža skozi njeno zakonsko pristojnost, da sprejema merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (prvi odstavek 102. člena ZDT-1). Odraža se tudi pri njenem odločanju o ocenah državnotožilske službe in napredovanju tožilcev, kjer ima toženka tudi po mnenju sodišča določeno polje proste presoje, ko gre za presojo izpolnjevanja predpisanih kriterijev oziroma tehtanje pomena posameznih indikatorjev znotraj posameznega kriterija. Toženka je v razlogih izpodbijanega sklepa izčrpno obrazložila, da je tožnica v večini pregledanih zadev prekoračila pričakovani oziroma najdaljši dopustni čas reševanja in za koliko ga je prekoračila. Ob primerjavi njenega dela z delom ostalih tožilcev na PO je ugotovila, da tožnica sicer v tem smislu od drugih dveh tožilcev na PO ni negativno odstopala (glede števila nerešenih

ZSS v 27. členu določa, da za napredovanje vrhovnih sodnikov na položaj svétnika zadostuje devet let dela na omenjeni funkciji in pozitivna ocena službe, nikjer pa ne govori še o kakšnih drugih pogojih (kot je to primer sodnikov oziroma tožilcev ostalih stopenj v primerih napredovanj na položaj svétnika). Njihovo napredovanje tako ni vezano na pogoje napredovanj v višji plačni razred, zato se interventna zakona, ki ju je pri odločanju uporabila tožena stranka, na primer tožnice ob uporabi omenjenih metod razlage ZSS ne nanašajo.

ZSS v 27. členu sam določa, da za napredovanje vrhovnih sodnikov na položaj svétnika zadostuje devet let dela na omenjeni funkciji in pozitivna ocena službe, nikjer pa ne govori še o kakšnih drugih pogojih (kot je to primer sodnikov oziroma tožilcev ostalih stopenj v primerih napredovanj na položaj svétnika). Njihovo napredovanje tako ni vezano na pogoje napredovanj v višji plačni razred, zato se interventna zakona, ki ju je pri odločanju uporabila tožena stranka, na primer tožnice ob uporabi jezikovne metode razlage ZSS ne nanašajo.

V konkretnem primeru je na podlagi osmega odstavka 37. člena ZDT-1 uporabljiva odločba Ustavnega sodišča RS Up 679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007, ki se sicer nanaša na sodnike. V njej je izraženo smiselno stališče, da je potrebno v primeru, ko Vlada RS ne izbere kandidata, za katerega Državnotožilski svet na podlagi dokončnega mnenja meni, da je strokovno usposobljen, (z njegovim mnenjem pa se strinja tudi pristojni minister), pojasniti razloge za svojo odločitev. Le na ta način se lahko preveri, da so Vlado RS pri odločitvi o neimenovanju predlagane kandidatke vodili razlogi v javnem interesu in ne kakšni drugi.

Na podlagi nespornega dejstva, da tožnik ni primerno komuniciral s sodiščem in drugimi udeleženci v postopku, sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje vseh kriterijev, določenih v 29. členu ZSS. Za ugotavljanje ugleda državnega tožilca in državnega tožilstva je zlasti pomemben tudi način komuniciranja s strankami in drugimi organi. To pa pomeni, da tožnik že zaradi obravnavanega neprimernega komuniciranja s sodiščem in drugimi udeleženci v postopku ne izpolnjuje vseh kriterijev, ki so za hitrejše napredovanje določeni v drugem odstavku 32. člena ZSS.