VSL Sodba II Cpg 1060/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109958/2016 z dne 27. 10. 2016 v 1. točki izreka razveljavi za znesek 290,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 dalje, v 3. točki izreka pa še za 32,56 EUR (tako, da ostane sklep o izvršbi v 3. odstavku v veljavi za znesek 11,44 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki dalje do plačila ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;

- v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 181,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 126,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109958/2016 z dne 27. 10. 2016 v 1. odstavku izreka v celoti v veljavi, v 3. odstavku izreka pa za 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki dalje do plačila. V preostalem delu je 3. odstavek navedenega izreka razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 433,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je T. S., kot pooblaščenka po zaposlitvi, veljavno preko U. naročila izdelavo HACCP načrta in izvedbo izobraževanja v K. baru, kar med strankama niti ni bilo sporno, tožeča stranka pa je to storitev opravila in zanjo izstavila račun, ki ga tožena stranka ni poravnala. Trdila je namreč, da je naročilo preklicala.

7Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe napačno povzelo navedbe tožene stranke, ko je zapisalo, da je trdila, da je bilo govora o ceni par sto evrov, saj je vseskozi trdila, da je bila ponujena cena okoli sto evrov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo trditve tožene stranke, da je bilo morebitno naročilo dano le za ceno 100,00 EUR in posledično kot odločilno sporno dejstvo štelo višino plačila za opravljeno delo tožeče stranke. Glede na navedeno očitana kršitev protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Čeprav je odplačnost bistvena značilnost podjemne pogodbe, sama cena ni njena bistvena oziroma nujna sestavina¹, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar pa tožena stranka utemeljeno opozarja na 15. in 16. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Prvi se sicer nanaša na trenutek sklenitve pogodbe in ta trenutek veže na sporazum o bistvenih sestavinah pogodbe, drugi pa določa, da do sklenitve pogodbe ne pride, če je med strankama nesporazum o naravi pogodbe, o podlagi ali predmetu obveznosti. Predmet obveznosti tožene stranke je bil prevzem opravljenega dela in njegovo plačilo. Upoštevaje navedeno za veljavno sklenitev pogodbe ne zadošča le soglasje o bistvenih sestavinah, temveč mora biti doseženo soglasje o vseh sestavinah ponudbe, torej tudi tistih nebistvenih sestavinah, ki so v ponudbi izražene.² Povedano drugače, če nobena stranka ne bi izjavila volje o nebistvenih sestavinah (v konkretnem primeru višini plačila), bi se domnevalo, da je soglasje o ceni izkazano, sodišče pa bi ceno določilo na podlagi tipskih pravil iz OZ (drugi odstavek 642. člena). V konkretnem primeru pa je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka izjavila voljo in ponudila ceno par sto evrov, zato bi morala biti o ceni izjavljena tudi enaka volja tožene stranke, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Nasprotno je zaključilo, da ne dvomi, da je tožena stranka oziroma zanjo T. S. slišala besedo 100,00 EUR in zato pričakovala ceno 100,00 EUR. Navedeno pomeni, da soglasje volj o ceni ni bilo doseženo.³ Ugotovljeno neujemanje volje strank o predmetu obveznosti tožene stranke (višini plačila) ustreza pojmu nesporazuma iz 16. člena OZ. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP), je mogoč le zaključek, da je bilo soglasje doseženo le o bistvenih sestavinah pogodbe, o v ponudbi izraženih nebistvenih sestavinah (višina plačila), pa le glede cene v višini 100,00 EUR.

9Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato treba tožbenemu zahtevku ugoditi le v delu, v katerem tožeča stranka za opravljeno delo na podlagi podjemne pogodbe zahteva plačilo 100,00 EUR, v presežku (za 290,40 EUR s pripadki) pa tožbeni zahtevek zaradi nesporazuma strank ni utemeljen.

10Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109958/2016 z dne 27. 10. 2016 v 1. točki izreka razveljavilo za znesek 290,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 dalje in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP); v preostalem delu (za 100,00 EUR s pripadki) pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdilo (353. člena ZPP).

11V posledici delne spremembe izpodbijane sodbe, je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Po delni spremembi sodbe je tožeča stranka uspela s 26 % (100,00 EUR) svojega zahtevka, uspeh tožene stranke pa je 74 % .

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo izvršilne stroške v višini 44,00 EUR, upoštevaje 26 % uspeh pa ji je pritožbeno sodišče priznalo izvršilne stroške v višini 11,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki dalje do plačila, v presežku pa sklep o izvršbi v 3. odstavku izreka razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Nadalje je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo priglašene pravdne stroške v višini 433,50 EUR, kar upoštevaje 26 % znese 112,71 EUR.

Toženi stranki je pritožbeno sodišče upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1) priznalo 200 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi, 200 točk za vsako od dveh pripravljalnih vlog in 2 % (12 točk) za materialne stroške. Upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znašajo priznani stroški tožene stranke 280,91 EUR in 22 % DDV, skupaj 342,71 EUR ter sodna taksa za ugovor v višini 55,00 EUR, vse skupaj 397,71 EUR, upoštevaje 74 % uspeh tožene stranke pa 294,30 EUR.

Po medsebojnem pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 181,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

12Poleg tega je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Toženi stranki je priznalo 250 točk za pritožbo, 2 % (5 točk) za materialne stroške, skupaj 117,04 EUR, z 22 % DDV pa 142,79 EUR ter sodno takso za pritožbo v višini 78,00 EUR. Vse skupaj torej 220,79 EUR pritožbenih stroškov, upoštevaje 74 % uspeh s pritožbo pa 163,38 EUR pritožbenih stroškov.

Tožeči stranki je za odgovor na pritožbo priznalo 250 točk in 2 % (5 točk) za materialne stroške, skupaj 117,04 EUR, z 22 % DDV pa 142,79 EUR, upoštevaje 26 % uspeh v pritožbenem postopku pa 37,12 EUR.

Po medsebojnem pobotu je dolžna tožeča stranka v roku 8 dni toženi stranki povrniti 126,26 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 884 - 885.
² Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 212.
³ Primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 208 - 210.