VSL Sodba I Cp 2099/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.588 EUR z zakonskimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo, da mora prvemu tožencu plačati 665,8 EUR, drugemu tožencu pa 1.283,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri prehodu igralca A. A. v drug košarkarski klub šlo za prestop ter vztraja na stališču, da je šlo zgolj za enoletno posojo. To naj bi v svoji izpovedi potrdila tudi priča D. Č., kar kaže na to, da tudi prvi toženec prehoda ni razumel kot prestop. Zmoten naj bi bil nadalje materialnopravni zaključek sodišča, da dogovora o plačilu odškodnine ni bilo. Navedeno sta potrdila tako zakoniti zastopnik tožeče stranke kot tudi priča R. H. Dodaja, da drugi toženec ni zanikal obljube plačila, pritožnik pa je izjavljeno voljo sprejel, zato bi moralo sodišče povsem drugače ugotoviti dejansko stanje. Nelogičen naj bi bil tudi zaključek sodišča, da je drugi toženec na sestanku zgolj mirno sedel, saj je tekla beseda o prihodnosti njegovega sina. V tem delu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče naj bi se napačno opredelilo tudi do vsebine elektronskih sporočil, iz katerih izhaja priznanje prvega toženca, da zadeva z igralcem A. A. ni v redu ter da je bil prvi toženec tisti, ki je pridobil podatke o višini odškodnine. Ker naj obrazložitev ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče tako ne obrazloži, zakaj določenim pričam verjame in drugim ne.

3Prvi in drugi toženec sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka zatrjuje, da je za sezono 2014/15 njihovega člana, takrat mladoletnega košarkarja A. A., posodila prvemu tožencu na njegovo željo in na željo njegovega očeta (drugega toženca). Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je v navedeni sezoni prvi toženec že izpolnil predvideno kvoto, namenjeno posojenim igralcem, zato so prehod igralca izvedli na podlagi izpisnice tožnika in z istočasno izročitvijo izpisnice s strani prvega toženca, na podlage katere bi se igralec po končani sezoni lahko vrnil v matični klub. Ker košarkar po končani sezoni k tožniku ni želel ter izpisnice ni podpisal, tožnik od tožencev zahteva plačilo odškodnine, za katero trdi, da je bila ustno dogovorjena.

6Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da lahko košarkaški igralec po pravilih Košarkaške zveze Slovenije zaigra v novem klubu bodisi tako, da vanj prestopi ali pa tako, da je "posojen". Tretje možnosti pravila ne predvidevajo. Tožnik, ki trdi, da je bil sklenjen drugačen dogovor, bi tak dogovor (tako njegov obstoj kot njegovo vsebino) moral dokazati.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožniku dogovora o plačilu odškodnine ni uspelo dokazati. Svojo odločitev je oprlo na izpovedbe strank in prič ter na določbe Registracijskega pravilnika Košarkarske zveze Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik KZS, priloga A16), iz katerega izhaja, da izpisnica predstavlja dokument, ki omogoča prestop igralca iz kluba v klub brez plačila nadomestila oziroma odškodnine¹. Pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da bi bilo dogovor o odškodnini mogoče skleniti tudi ustno. Zakon obličnosti namreč ne predpisuje, posebna oblika v Pravilniku pa je očitno predvidena zato, da bi bil zagotovljen dokaz o sklenitvi oziroma o vsebini pogodbe in ne kot pogoj za veljavnost dogovora (1. odstavek 54. člena OZ). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugotavljalo, ali je bil takšen dogovor morda dosežen ustno. Že na tem mestu pa je treba poudariti, da je ob hkratni izročitvi izpisnice (ki, kot je bilo pojasnjeno, predstavlja dokument, ki omogoča prestop igralca iz kluba v klub brez plačila nadomestila oziroma odškodnine), hkraten dogovor o plačilu odškodnine nerazumljiv in kontradiktoren.²

8Pritrditi velja stališču sodišča prve stopnje, da bi tožnik ob izdaji izpisnice lahko predvidel, da se igralec v njegov klub ne bo želel vrniti. Da prestop brez igralčevega soglasja (brez njegovega podpisa izpisnice) ni mogoč, mora biti košarkaškemu klubu znano. Tožeča stranka kot klub, ki mora pravila KZS poznati in jih nedvomno pozna, gotovo ni mogla računati na to, da ji s strani drugega kluba podpisana izpisnica (ki, ponovno poudarjeno, ni nič drugega kot dokument, ki omogoča prestop igralca iz kluba v klub brez plačila nadomestila) že sama po sebi zagotavlja vrnitev igralca. Če je bilo njeno pričakovanje drugačno, bi torej to morala povsem jasno dogovoriti. Riziku bi se lahko izognila že ob podpisu izpisnice, s sklenitvijo pisnega dogovora, ki bi olajšal dokazovanje zatrjevanih dejstev. Ali je bil takšen dogovor sklenjen, je namreč stvar dokazne ocene, pri čemer je dokazno breme na tožeči stranki. Slednja je obstoj dogovora dokazovala zlasti z zaslišanjem prič, ki so se junija 2014 udeležile sestanka, na katerem sta se izmenjali izpisnici. Prepričljiva in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP je dokazna ocena, da priče takšnega dogovora niso potrdile. Tako drugi toženec kot priča D. C. sta namreč izpovedala, da je bil sestanek kratek, njegov namen pa je bil igralcu A. A. omogočiti igro v Košarkarskem klubu D. Zlasti ob pritožbeno neizpodbijanem dejstvu, da ne drugi toženec ne D. C. nista bila pristojna za sklepanje dogovorov v zvezi z odškodninami, tudi po stališču pritožbenega sodišča izjave drugega toženca "da če bo treba, bo pa on plačal strošek prehoda igralca, če se bo sin dobro počutil v novem klubu" ni mogoče razumeti kot dogovor o plačilu odškodnine. Gre namreč za enostransko izjavo, ki je pogojna ("če bo treba"³), tožniku pa ni uspelo izkazati, da bi tovrstno izjavo tudi kdo sprejel in se z njo strinjal. Le v takšnem primeru bi lahko šlo za dogovor, ki je že po definiciji lahko zgolj dvostranski (15. člen OZ). Prepričljiva je nadalje dokazna ocena izpovedbe zakonitega zastopnika tožnika, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspel izkazati, da bi se na sestanku pogovarjali o odškodnini oziroma nadomestilu. Na sestanku namreč ni imel aktivnejše vloge, ampak je sestanek zgolj spremljal, saj so se nahajali v njegovih delovnih prostorih. Da na sestanku ni bilo govora o odškodnini, temveč naj bi drugi toženec določeno zavezo podal šele na stopnicah po sestanku, je potrdil tudi R. H.

9Ker je zavezanec za plačilo odškodnine košarkarski klub in ne košarkar oziroma njegovi straši, je povsem logičen zaključek sodišča, da drugi toženec zahtevka za plačilo ni mogel pričakovati. Sodišče je zato utemeljeno obrazložilo, da se je z namero tožnika lahko seznanil šele ob vložitvi tožbe, predhodni telefonski klic R. H. pa je razumel zgolj kot zahtevo po ureditvi stvari in ne kot poziv, naj plača odškodnino. Nasprotne pritožbene trditve so zato neutemeljene, ob neizkazanosti dogovora o odškodnini pa predvsem nerelevantne, saj bi bil čas seznanjenosti z zahtevkom pomemben zgolj za vprašanja zastaranja, teka zamudnih obresti in podobno.

10Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo predložena elektronska sporočila oziroma povzetke razgovorov (priloga A10 do A14), ki tudi po stališču pritožbenega sodišča prikazujejo zgolj poskus pravdnih strank, da bi sporno razmerje uredili na miren način. V tej luči je zato treba razumeti dejstvo, da je bila prva toženka tista, ki je Košarkarsko zvezo Slovenije zaprosila za izračun odškodnine. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje pod točko 36 in 37 sodbe.

11Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno. V konkretni zadevi so se tako ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP) kot prepričljivejše izkazale navedbe tožencev, kar je sodišče prve stopnje ustrezno in izčrpno obrazložilo, ob tem pa ni storilo pritožbeno uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik posledično s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne more spremeniti.

12Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovora na pritožbo nista pripomogla k odločanju sodišča druge stopnje in zato nista bila potreben, toženca sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).

¹ V skladu z 12. točko drugega člena Pravilnika KZS je odškodnina materialna pravica kluba ob prestopu igralca za povračilo sredstev in mora biti opredeljena v pisni pogodbi med klubom in igralcem.
² Tega ne spremeni hkratna izdaja izpisnice prve toženke za naslednjo sezono, saj ima tudi ta izpisnica le zgoraj opisan pomen - omogoča (ne pa zagotavlja) prestop iz kluba brez plačila odškodnine.
³ In ni treba - ker je bila izdana izpisnica.