VSRS Sklep X Ips 195/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica, št. 351-333/2015/25 z dne 29. 2. 2016. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ investitorki Občini ... izdal gradbeno dovoljenje za razširitev pokopališča v ... - I. faza, v tam navedeni površini na tam navedenih zemljiščih, ki se nahajajo SZ od obstoječega pokopališča. Tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski akt je pritožbeni organ zavrnil z odločbo, št. 35108-88/2016/2 z dne 31. 5. 2016.

2Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

5Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja. Navaja, da gre za vprašanja v zvezi z veljavnostjo posameznih določb Odloka o ureditvenem načrtu razširitve pokopališča v B. B. (v nadaljevanju UN) v povezavi z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), in izpostavlja štiri vprašanja: - ali se lahko določila UN tolmačijo in uporabljajo selektivno; - ali ima investitor izkazano pravico graditi po ZGO-1 brez izpolnitve obveznosti, ki mu jih nalaga UN; - ali je na podlagi UN lahko I. faza širitve samostojni gradbeni poseg brez časovne in vsebinske določitve nadaljevanja širitve oziroma izvedbe celotne širitve pokopališča; - ali upravnemu organu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja resnično ni treba ugotavljati obsega vplivnega območja območja in posledic gradnje na vplivnem območju ter upoštevati določila drugega odstavka 38. člena Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti. Navaja, da je lastnik sosednjega zemljišča in stavbe (trgovine) na tem zemljišču, za katero UN v prvi alineji prvega odstavka 9. člena določa, da jo mora investitor pred izvajanjem del porušiti. Meni, da je treba to obveznost investitorja upoštevati ne glede na faze gradnje. Dodaja, da bi moral upravni organ ugotoviti vplivno območje gradnje in preučiti vse negativne vplive.

6Kakšne so zahteve za to, da se pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.³ Vprašanja, ki jih navaja revident, teh zahtev ne izpolnjujejo. Vprašanji, ki se nanašata na pravico graditi in možnost izdaje delnih gradbenih dovoljenj, glede na jasni določbi 56. in 67. člena ZGO-1 ter obsežno in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ne terjata ponovne vsebinske obravnave. Te ne terja niti vprašanje zatrjevane selektivne uporabe določb UN, saj razlaga določb, s katero se revident ne strinja, ne pomeni njihove selektivne uporabe. Vprašanje vplivnega območja in negativnih vplivov, pa tako kot je zastavljeno, ne odraža vsebine te zadeve. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na stališču, da upravnemu organu ni treba ugotavljati vplivnega območja in vplivov gradnje na sosednja zemljišča. Vrhovno sodišče še pripominja, da iz v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da izpodbijano gradbeno dovoljenje ne posega v zemljišča v lasti revidenta, zato, tudi če bi bila razlaga UN za katero se zavzema pravilna, za odgovor na vprašanji v zvezi z UN, ki ju izpostavlja, ne izkazuje pravnega interesa.

7Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je ta dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

8Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) bi moral revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Tega revident samo z navedbo, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, ni storil. Ker svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil, tudi ta pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

9Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.