VSK Sodba II Kp 8245/2011

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji, kolikor se nanaša na obtoženega H. M. spremeni tako, da se obtoženemu H. M. namesto pogojne obsodbe na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 izreče kazen 10 (deset) mesecev zapora.

II. V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženi H. M. oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Su 1666/2015 z dne 9.7.2015 je bila pristojnost za sojenje v dvanajstih pritožbenih zadevah z Višjega sodišča v Ljubljani prenesena na Višje sodišče v Kopru. V seznam zadev, priloženih k predlogu predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, na podlagi katerega je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izdal zgoraj navedeni sklep, sodi tudi ta pritožbena zadeva.

2S sodbo, navedeno uvodoma, je Okrožno sodišče v Ljubljani obtožena Q. B. in H. M. spoznalo za kriva, da sta storila poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je obema obtožencema na podlagi določb 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerima je obtoženemu H. M. določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo petih let in pod posebnim pogojem, da mora oškodovancu R. R. plačati 1/3 njegovega premoženjskopravnega zahtevka v višini 2.148,46 EUR v roku enega leta in treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, obtoženemu Q. B. pa kazen devetih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, skupaj z enakim posebnim pogojem, kakor ga je naložilo obtoženemu H. M.. Nadalje je sodišče obema obtožencema naložilo v plačilo oškodovančev premoženjskopravni zahtevek, in sicer vsakemu v višini 2.148,46 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obtoženega H. M. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem, ko je obtoženemu Q. B. stroške kazenskega postopka v plačilo naložilo, in sicer v obliki sodne takse v znesku 130,00 EUR. Z isto sodno odločbo pa je prvostopenjsko sodišče soobtoženega G. K. na podlagi 2. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je sodišče sklenilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki odpadejo na obtoženega G. K., pri čemer gre za stroške izvedenstva psihiatrične stroke, obremenjujejo proračun. V oprostilnem delu sodbe je prvostopenjsko sodišče sklenilo oškodovanca R. R. z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom zoper obtoženega G. K. napotiti na pot pravde.

3Zoper tako sodno odločbo se pritožuje okrožna državna tožilka. V delu, kolikor se nanaša na obtoženega G. K. uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 7. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, medtem ko v delu, kolikor se nanaša na obtoženega H. M. prvostopenjsko sodno odločbo graja v odločbi o kazenski sankciji, tedaj zaradi pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Glede oprostilnega dela prvostopenjske sodne odločbe, pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede pritožbenega predloga, kolikor se nanaša na obtoženega H. M. pa pritožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri, kakor je bilo to že predlagano v zaključni besedi na glavni obravnavi.

4Na pritožbo okrožne državne tožilke odgovarja obtoženi H. M.. Meni, da je dokazna podlaga, na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče sprejelo izpodbijano sodbo tolikanj šibka, da bi moral biti očitanega mu kaznivega dejanja oproščen. Kolikor pa se pritožnica pritožuje zoper kazensko sankcijo, ki mu je bila izrečena, pa zatrjuje, da mu družina veliko pomeni, da ga doma čaka majhen otrok v starosti treh let in pol in da je moč pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Meni, da tožilstvo v svoji pritožbi ne navede nikakršnih konkretnih dokazov, temveč se sklicuje samo na njegovo predkaznovanost, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

5Pritožba okrožne državne tožilke je deloma utemeljena.

6Pritožnica nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Pritožnica v utemeljitev tega pritožbenega razloga navaja, da se je sodišče glede opisa obtožencev v celoti sklicevalo na opis, podan s strani priče V. L., pri čemer pa je v delu, ki se nanaša na obnašanje obtoženega G. Kr., pričanje te iste priče izgubila svojo dotedanjo težo. Glede na tako utemeljitev pritožbenega razloga ni jasno, v čem naj sodišče prve stopnje ne bi popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Taka utemeljitev vsebinsko sodi kvečjemu k pritožbenemu razlogu zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je videti tudi iz nadaljevanja pritožbenih navedb. Tudi glede druge kršitve, to je tiste iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP velja enako. Pritožnica skozi to kršitev v bistvu oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju. Ob vsebinskem, ne pa uveljavljanem preizkusu pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica nima prav. Srž njene pritožbe, kolikor se nanaša na oprostilni del sodbe je v njenem naziranju, da naj bi sodišče ravnalo napak, ko je sprejelo sodno psihiatrično izvedensko mnenje izvedenca, hkrati pa zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. V svojih pritožbenih navedbah se pritožnica spušča v povsem strokovna vprašanja, ki jih utemeljuje z izpovedbami prič. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da gre pri vprašanju, ali je bil storilec določenega protipravnega dejanja prišteven ali ne oz. ali je imel v oblasti svoje ravnanje in razumel pomen svojega ravnanja za čisto strokovno vprašanje, na katerega je izvedenec dr. T. prepričljivo odgovoril. Res je sicer to, na kar meri pritožnica, da je mogoče tudi določena strokovna vprašanja utemeljevati z drugimi dokazi, kakor so izpovedbe prič v konkretni kazenski zadevi, pa vendarle izpovedbi V. L. in D. G. nista take teže, da bi lahko v izvedensko mnenje izvedenca vlili tolikšen dvom, da bi bilo potrebno temu izvedencu ne verjeti oz. imenovati drugega izvedenca psihiatrične stroke. Navedeni izvedenec je namreč na vsa zastavljena vprašanja prvostopenjskega sodišča prepričljivo odgovoril, navedel, da je bil obtoženec v času hospitalizacije dne 14.7.2010 akutno opit (3,5 promila alkohola v krvi) in da je bil kot tak tudi avto in hetero agresiven. Poleg tega, z gotovostjo ugotovljenega dejstva, pa izvedenec opozarja še na neopredeljeno osebnostno motnjo pri obtožencu in na znižanje njegove frustracijske tolerance. Pritožbenim navedbam, da gre iracionalno obnašanje obtoženega K. na policijski postaji, ki ji je sledila hospitalizacija v Psihiatrični kliniki Ljubljana pripisati zgolj igranju oz. pretvarjanju, tako ni mogoče slediti. Sicer pa je na pomisleke pritožnice v zvezi z zaznavanji obeh zgoraj navedenih prič glede obnašanja obtoženega G. K. kritičnega večera prepričljivo odgovorilo sodišču prve stopnje v točki 25. obrazložite in se s temi razlogi pritožbeno sodišče tudi v celoti strinja.

7Prav pa ima okrožna državna tožilka v tistem delu svoje pritožbe, ko graja obtoženemu H. M. izrečeno kazensko sankcijo. Tudi prizivno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje olajševalnim okoliščinam, ki jih vidi v dejstvu, da ima obtoženec družino, v tem, da dejanje ni bilo načrtovano in v odmaknjenosti dogodka, dalo preveliko težo. Paleta in pa teža kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obtoženec doslej že pravnomočno obsojen in kar je vse razvidno iz izpiska iz kazenske evidence na list. št. 191 spisa, tudi po presoji pritožbenega sodišča izreka pogojne obsodbe ne opravičujejo. Sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po strojenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pri obtožencu navedene okoliščine niso podane. Več kot očitno je namreč, da vsi dosedanji kazenski postopki, v katerih so bile obtožencu izrečene tudi zaporne kazni, začenjši s kaznijo dveh let mladoletniškega zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 131/2005 z dne 11.9.2006, kažejo na to, da obtoženec nima oblikovanega ustreznega sistema vrednot v okolju, v katerem živi oz. da vsi dosedanji kazenski postopki pri njem zaželenega učinka v smeri odvračanja od kriminalne dejavnosti niso beležili, tako, kakor to pravilno ugotavlja pritožnica. S pritožbenimi navedbami okrožne državne tožilke se obtoženec ne strinja in v svojem odgovoru na pritožbo navaja, da mu družina veliko pomeni in da ne držijo navedbe tožilstva, da je nepripravljen ravnati se v skladu z zakoni in družbenimi normami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženec doslej te pripravljenosti z ničemer ni izkazal, bo pa imel priložnost zato po prestani zaporni kazni. Vsakdo, ki se za storitev kaznivega dejanja odloči, namreč mora računati s tem, da izrek nepogojne zaporne kazni nujno pomeni določene omejitve pri stikih s svojimi bližnjimi in to tveganje tudi sprejeti. Glede na vse povedano je bilo tako potrebno pritožbi v delu, kolikor graja izrečeno kazensko sankcijo obtoženemu H. M. ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti tako, kakor je razvidno iz izreka.

8Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo razsoditi tako, kakor je videti iz izreka te sodbe.

9Kljub temu, da je odločitev pritožbenega sodišča v škodo obtoženega H. M., pa je sodišče sklenilo obtoženca dolžnosti plačila sodne takse oprostiti. Ugotovilo je namreč, da je obtoženec brez poklica in rednih dohodkov in da se trenutno nahaja na prestajanju daljše prostostne kazni. Glede na to je na mestu zaključek, da bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka utegnilo biti še bolj ogroženo vzdrževanje obtoženca in oseb, ki jih je po zakonu dolžan vzdrževati. Ta odločitev temelji na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.