VSK Sodba III Kp 28432/2010

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. E. S. se deloma ugodi in izpodbijana sodba pod točko 1 spremeni tako, da se:

- obtoženca na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je za drugega z uporabo sile in resne grožnje z napadom na življenje in telo zoper drugo osebo izterjal dolg s tem, da je dne 30.9.2009 v Kopru v vozilu najprej R. P. Š. s pestjo udaril v predel leve čeljusti in mu povzročil udarnino levega lica, ga nato na silo potegnil iz vozila, mu iz žepa vzel denarnico, iz nje pa 20 tablet Tramal 200 mg v protivrednosti 20,00 EUR zaradi dolga do Taksi 1, F. C. s.p. ter mu nato z nožem zagrozil, da ga ne sme prijaviti policiji ter si tako navedeno na škodo R. P. Š. protipravno prilastil,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-l,

po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

- enotna kazen zniža na 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora,

medtem, ko se pritožba v ostalem kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo pod točko 1 obtoženega A. E. S. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko 1 storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, z dejanjem pod točko 2 kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1, z dejanjem pod točko 3 kaznivo dejanje oviranja pravosodnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, z dejanjem pod točko 4 kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko 5 kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Na podlagi zakonskih določil, mu je za dejanje pod točko 1 določilo kazen tri mesece zapora, za dejanje pod točko 2 štiri mesece zapora, za dejanje pod točko 3 šest mesecev zapora, za dejanje pod točko 4 enajst mesecev zapora in za dejanje pod točko 5 kazen dva meseca zapora, nakar mu je po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno zaporno kazen v višini dveh let, v katero mu je po 56. členu KZ-1 vštelo čas pripora in izročitvenega pripora od 26.7.2015 dalje. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodne takse in stroškov zagovornika po uradni dolžnosti. Z isto sodbo pa je pod točko 2 obtoženca na podlagi 3 točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 in poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s členom 34. KZ-1, vse v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1.

2Zoper sodbo se v obsodilnem delu pod točko 1 pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve enakega varstva pravic in pravice do obrambe, po 1 in 3 točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter po 22. in 29. členu Ustave R Slovenije. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti dejanj pod točko 2 do 5 izpodbijane sodbe oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je tudi udeležbo na seji pritožbenega senata, katere pa se je udeležil le obtoženec sam.

3Obtoženec je na seji pritožbenega senata zahteval izločitev javnosti in sicer navzočnost sodniških pripravnikov. Ker pa svoje zahteve ni utemeljil, razlogi za izločitev javnosti v smislu 295. člena 95. člena ZKP pa tudi niso bili podani v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, je senat njegovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnil.

4Pritožba je deloma utemeljena.

5Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenimi navedbami, da obtožencu kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1 na škodo R. P. Š., ni dokazano. Dejstvo je, da oškodovanec v predmetnem postopku ni bil zaslišan, saj je pred tem umrl, zaradi česar se je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni oprlo le na vsebino kazenske ovadbe, ki jo je podal na policiji ter na navedbe v postopku zaslišanih policistov, dalje na potrdilo o zasegu predmetov in obvestilo o telesni poškodbi za oškodovanca, zaslišalo pa je tudi F. C., pri katerem je bil oškodovanec tedaj zaposlen kot taksist. Na podlagi navedenih dokazov je nato zaključilo, da je obtoženec od oškodovanca izterjal dolg, ki ga je ta imel do obtoženčevega delodajalca. Sodbo je nato v tem delu oprlo na vsebino kazenske ovadbe, ki jo je oškodovanec podal na policiji in ki v kazenskem postopku, kot rečeno, ni mogel biti zaslišan. S pritožnikom se je v zvezi s tem potrebno strinjati, ko sklicujoč se na odločbe Vrhovnega sodišča RS opozarja na dokazno vrednost ovadbe, katere vsebino zaradi nezmožnosti zaslišanja avtorja ovadbe, ni bilo moč preveriti. Dvoma torej ni, da ovadba ni dokazno sredstvo, s katerim bi se dokazoval obstoj dejstev, ki so navedena v ovadbi, kar pomeni, da ovadba sama zase ni dokaz. Vsebuje sicer določene podatke in pomembna dejstva o storjenem kaznivem dejanju, vendar pa je le-te potrebno v postopku šele dokazati in strinjati se je potrebno s pritožbo, da na podlagi izvedenih dokazov ni moč z zanesljivostjo zaključiti, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

6Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obtoženec od oškodovanca na silo izterjal dolg s tem, da ga je v vozilu najprej udaril v predel leve čeljusti, ga nato na silo potegnil iz vozila in mu iz denarnice vzel 20 tablet Tramal v vrednosti 20,00 EUR kar je storil zaradi dolga, ki ga je oškodovanec imel do obtoženčevega delodajalca F. C.. Kot je razvidno iz zdravniškega potrdila, je oškodovanec ob dogodku utrpel udarnino v področju leve čeljusti, medtem ko je zaslišani F. C. pojasnil, da je obtožencu, ko je ta vozil oškodovanca res dejal, naj slednjega opomni na njegov dolg, ki ga ima. Oškodovanec se mu je kasneje potožil, da je imel probleme z obtožencem, vendar mu tega podrobneje ni pojasnil. Ker je obtoženec v postopku priznal, da je oškodovancu vzel tablete, je sodišče prve stopnje na podlagi potrdila o telesni poškodbi in navedene izjave priče C. zaključilo, da je obtoženec z opisanim dejanjem od oškodovanca na silo izterjal dolg. Vendar pa tak zaključek tudi po oceni sodišča druge stopnje ni zanesljiv temveč je nanj moč le sklepati, kar pa za izrek obsodilne sodbe ne zadošča. Dejstvo je, da zaradi odsotnosti oškodovanca ni bilo moč preizkusiti, kaj točno se je v vozilu dejansko dogajalo. Obtoženec namreč nasprotno navaja, da mu je oškodovanec tablete izročil prostovoljno zato, ker ni imel denarja, da bi mu plačal vožnjo in čeprav zdravniško potrdilo dokazuje, da naj bi utrpel udarnino, tudi iz vsebine kazenske ovadbe ni povsem jasno, v kakšnih okoliščinah in iz katerega razloga naj bi ga obtoženec sploh udaril. Iz kazenske ovadbe je namreč razvidno, da oškodovanec sploh ni navedel, iz katerega razloga ga je obtoženec udaril, saj je opisoval le obtoženčevo vožnjo, izrečene grožnje, kolikor ga bo prijavil policiji, nakar šele naj bi ga brez vzroka s pestjo udaril v predel leve čeljusti. Ko pa sta se v Kopru zaustavila ped pokopališčem, ga je obtoženec potegnil iz vozila, mu vzel denarnico in iz nje 65,00 EUR poleg tega pa še pet škatel tablet Tramal, nakar mu je še grozil z nožem, kolikor ga bo prijavil policiji. Šele na koncu pa mu je obtoženec dejal naj njegovemu šefu F. C. vrne dolgovani denar.

7Spričo povedanega sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi iz kazenske ovadbe določno ne izhaja, da naj bi obtoženec udaril oškodovanca in mu vzel denar ter tablete z namenom, da s tem izterja dolg, ki ga je imel do C.. Oškodovanec je namreč zatrjeval le grožnje in udarec v obraz ter odvzem tablet in denarja, ni pa navedel, kot že rečeno, vzroka za takšno obtoženčevo početje. Ker tega zaradi nezmožnosti zaslišanja oškodovanca v postopku ni moč več preizkusiti, tudi ni zanesljivo sklepanje, da je obtoženec to storil prav zato, da bi izterjal dolg od oškodovanca. Nenazadnje je oškodovanec navedel, da mu je obtoženec vzel tudi 65,00 EUR, kar pa je sodišče štelo za nedokazano in je zato ta očitek izpustilo iz opisa dejanja. Čeprav tega v sodbi ni obrazložilo, pa bi takšno ravnanje obtoženca govorilo ravno nasprotno od tega, ko sodba navaja, da je želel izterjati dolg, ki ga je oškodovanec imel do taksi službe. Poleg tega pa je obtoženec navajal, da mu je oškodovanec prostovoljno izročil 20 tablet Tramal kot poplačilo za izvršeni prevoz, medtem ko je oškodovanec na drugi strani navajal pet škatel, kar se zopet ne ujema s potrdilom o zasegu predmetov, iz katerega izhaja, da je bilo obtožencu zaseženih le 19 tablet. Nenazadnje pa tudi ni nepomembna okoliščina, da je obtoženec podal kazensko ovadbo zoper oškodovanca zaradi zatrjevane podaje krive kazenske ovadbe, kot to izhaja iz zapisnika z dne 14.10.2009. Skratka, ker je sama ovadba oškodovanca povsem nejasna glede vzroka obtoženčevega napada nanj in teh nejasnosti, pa tudi tistih na katere pritožba izrecno še opozarja, v postopku ni bilo moč odpraviti, se izkaže, da obtožencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano s potrebno gotovostjo. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtoženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe. Ocenilo namreč je, da sodbe ni potrebno razveljaviti pač pa je za pravilno ugotovitev bila potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev. Glede na izrek oprostilne sodbe je zato sodišče druge stopnje stroške tega dela postopka naložilo v breme proračuna, posledično pa se je ta odločitev odrazila tudi pri izreku enotne zaporne kazni, kot bo še rečeno.

8V ostalem pa pritožba ni utemeljena. Kar zadeva kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, storjeno na škodo G. R., pritožba ne pove nič takega, kar bi omajalo pravilnost izpodbijane sodbe. Zgolj trditev, da je oškodovanec podal krivo ovadbo ter v postopku lažno pričal zoper obtoženca, ker ga je vodil pridobitveni motiv v obliki odškodninskega zahtevka, ni razlog, ki bi omajal verodostojnost oškodovančevih navedb. Ta je dogodek opisal enako kot v ovadbi in čeprav pritožba izpostavlja, da je oškodovanec na glavni obravnavi na zastavljena vprašanja odgovarjal "na splošno", sodišče druge stopnje ugotavlja, da ta očitek iz zapisnika o zaslišanju priče ne izhaja, saj je oškodovanec konkretno odgovarjal na podana vprašanja. Njegova navedba, da je govoril na splošno pa je tudi pojasnjena z zapisom predsednice senata na zapisniku češ, da je priča tako govorila, ker je sklepala o tem, kaj bi obtoženec lahko storil. Zato v njegovi izpovedbi tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zaslediti nobenih pomanjkljivosti ali nasprotij, kar velja tudi glede priče Z. P., ki je bila priča predhodnemu dogodku in ne sedaj obravnavanim. Povsem nepomembno je zato, ali je bil obtoženec ob dogodku, ki ga je obravnavalo Okrajno sodišče v Piranu, oborožen in ali je to okoliščino priča P. zaznala. Če je namreč povedala drugače kot oškodovanec, to namreč še ne pomeni, da oškodovanec tudi v postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu ni govoril resnice. Prav tako obramba ne na glavni obravnavi in tudi sedaj v pritožbi ni pojasnila, katero dejstvo bi dokazovala z zaslišanjem predlagane priče A. M.. Pritožba namreč ne pove, katera so tista odločilna dejstva, o katerih je priča v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu izpovedovala drugače kot oškodovanec. Ker predlagani dokaz ni bil zadostno konkretiziran je zato sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je njegovo izvedbo zavrnilo.

9Tudi v obstoj kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena ZK-1, sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov. Kolikor pritožba navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le-ta v nasprotju z vsebino zapisnikov o izvedenih dokazih, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je pritožbi načeloma pritrditi, da posamezna izvršitvena dejanja v sodbi niso podrobneje obrazložena, vendar sodbe zgolj zaradi tega ni potrebno razveljaviti. Dejansko stanje je namreč po oceni pritožbenega sodišča pravilno in v celoti ugotovljeno ter ima podlago v oškodovankini izpovedbi ter v podani kazenski ovadbi.

10Kar zadeva navedbo, da je oškodovanka sama prispevala k obtoženčevemu izbruhu nasilja, ko mu je preklela mater, ta trditev za obstoj kaznivega dejanja ni bistvena, saj je obtoženec to navajal le v enem primeru, ko je oškodovanko udaril in zato ta okoliščina tudi ne more biti takšna, ki bi bistveno vplivala na izrek nižje kazni. Res dalje je, da je oškodovanka na glavni obravnavi zanikala, da bi ji obtoženec z nožem razrezal oblačila, vendar ne gre prezreti, da je priča ta dogodek podrobno opisala v preiskavi in je zato očitno, da je nanj, sedaj po poteku časa že pozabila. Spričo tega sodišče druge stopnje ne vidi razlogov, da njeni izpovedbi ne bi bilo moč verjeti, kar enako velja tudi glede grožnje obtoženca češ, da ji bo zmaličil obraz. S pritožbo se je sicer strinjati, da obtoženec te besede oškodovanki ni mogel izreči, ker je kot tujec ni razumel in je tudi na glavni obravnavi ni znal ponoviti, vendar iz oškodovankine izpovedbe ne izhaja, da je obtoženec uporabil prav navedeno besedo. Izmaličenje obraza namreč v kontekstu grožnje pomeni hudo poškodovanje obraza in pomembno je le, kako je oškodovanka grožnje obtoženca razumela in ne na kakšen način oziroma s katerimi besedami so bile te grožnje dejansko izrečene. Zato obtoženčevo nepoznavanje navedene osebe še ne pomeni, da te grožnje oškodovanki ni mogel izreči, kot navaja pritožba.

11Kolikor pritožba dalje opozarja, da se je eno izmed obtožencu očitanih dejanj izvršilo v Bosni, kjer ni podana pristojnost našega sodišča, zaradi česar je s sodbo podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ta očitek ni utemeljen. Tudi če bi dejanje bilo storjeno v tujini, bi pristojnost našega sodišča bila podana na podlagi 12. in 13. člena KZ-1 pa tudi sicer ni na mestu očitek, da je bilo dejanje storjeno v Bosni. Iz opisa dejanja pod 3 alinejo 4 točke namreč izhaja, da se je to dejanje zgodilo "poleti 2010, ko sta se z obtožencem vračala z izleta v Bosni", oškodovanka pa je pri opisu tega dogodka navedla, da je do njega prišlo, ko sta prišla "nazaj domov" in ko je obtoženec na eni izmed črpalk Petrola zahteval, da izstopi. Spričo navedene bencinske črpalke je zato očitno, da je do dogodka prišlo na našem ozemlju, ko sta se obtoženec in oškodovanka že vrnila z izleta v Bosni. Glede nadaljnjega pritožbenega očitka, da v sodbi niso podani razlogi o tem, na kakšen način naj bi obtoženec oškodovanki preprečeval normalno delo v VDC Sežana in tudi, da ji je preprečeval, da bi sama odšla k zdravniku, je pojasniti, da so ti razlogi, čeprav so res skopi, navedeni v 9. točki sodbe in izhajajo iz izpovedbe oškodovanke. Je pa že iz opisa dejanja razvidno, da se ta očitek oziroma preprečevanje dela v VDC Sežana nanaša le na tisti dogodek, ko je šla oškodovanka na kopanje in ne morebiti na njeno delo v daljšem obdobju. Res je, da se sodba o tem, kako in kdaj naj bi obtoženec oškodovanki preprečeval, da gre sama k zdravniku, v obrazložitvi posebej ni opredelila temveč le s splošno navedbo, da obtoženec ni želel, da bi oškodovanka komunicirala z moškimi, je pa slednja o tem spregovorila v preiskavi, ko je tudi sicer podrobno opisala obtoženčevo bolezensko ljubosumnost in posledično psihofizično nasilje. Zato je odločitev sodišča v tem delu, čeprav je pomanjkljivo obrazložena vendar pravilna.

12Glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, kot je opisano v točki 5 izpodbijane sodbe, pritožba izpostavlja, da je obtoženec poslal oškodovanki SMS sporočilo, v katerem je navedel, da je na robu živčnega zloma in da ne bo mogel kontrolirati svojega dejanja" v duševni stiski, ko je razmišljal o samomoru. Opozarja pa tudi, da navedeno SMS sporočilo že objektivno gledano ne prestavlja resne grožnje, poleg tega pa ne gre prezreti, da obtoženec in oškodovanka tedaj nista več živela skupaj niti se nista srečevala, zaradi česar je bil povsem odveč morebiten strah. Vendar pa se s temi očitki sodišče druge stopnje ne strinja, temveč se pridružuje prepričljivi obrazložitvi prvostopenjskega sodišča. Kot je namreč le-to pojasnilo, je pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja potrebno upoštevati vse okoliščine, v katerih je tedaj prišlo do poslanega SMS sporočila in sicer predvsem, da je oškodovanka tedaj zapustila obtoženca, s čemer se slednji ni mogel sprijazniti in je oškodovanko neprestano klicaril po telefonu. To nenazadnje izhaja že iz samega sporočila, ko jo poziva, naj se mu javi in ker jo istočasno opozarja, da ne bo mogel kontrolirati svojega dejanja, je po vsem utemeljena razlaga sodišča, da je s tem obtoženec oškodovanki grozil, zaradi česar se je, kot je sama izrecno navedla, tudi odločila za podajo kazenske ovadbe. Navedeno SMS sporočilo že po svoji vsebini objektivno predstavlja grožnjo in jo je kot takšno upravičeno ocenila tudi oškodovanka sama, da pa je njen strah bil upravičen, potrjuje že dejanje dan kasneje, ko je obtoženec oškodovanki znova grozil, da ji bo zmaličil obraz. Da so v njegovem ravnanju izpolnjeni vsi objektivni in subjektivni znaki obravnavanega kaznivega dejanja zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma, zaradi česar nasprotna pritožbena izvajanja ne morejo biti uspešna. Kolikor pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec to kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ni pa v sodbi navedlo, ali je obtoženca zaradi tega mileje kaznovalo, kot to dopušča določba tretjega odstavka 29. člena KZ-1, je ugotoviti, da sodišče prve stopnje pri obrazložitvi kazenske sankcije res ni navedlo, da bi obtoženca kaznovalo mileje. Vendar pa kolikor se upošteva, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, sodišče prve stopnje pa je obtožencu kazen za to dejanje določilo v trajanju dveh mesecev, je moč ugotoviti, da je obtoženčeva bistveno zmanjšana prištevnost vendarle prišla do izraza pri kazni, saj je bila le-ta določena na spodnji tretjini predpisane kazni. Sicer pa pritožba izrecno tudi ne navaja, da je kazen za navedeno kaznivo dejanje previsoka.

13Spričo navedenega se tako izkaže, da zatrjevani pritožbeni očitki zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niso utemeljeni prav tako tudi ne očitki bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se v pritožbi uveljavljajo na več mestih. Tudi preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP nepravilnosti v postopku ni pokazal. Ker pa pritožba sodbe ne izpodbija v odločbi o kazenski sankciji, je moralo sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP samo preizkusiti, ali so bila obtožencu za posamezna kazniva dejanja izrečene primerne zaporne kazni. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije spričo obtoženčeve predkaznovanosti pravilno ugotovljene in tudi ustrezno ovrednotene tako, da v določene zaporne kazni ni bilo potrebno poseči. Ker pa je sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1, za katero je sodišče prve stopnje obtožencu določilo kazen v trajanju štirih mesecev zapora, je sodišče druge stopnje obtožencu izrečeno enotno zaporno kazen znižalo za štiri mesece oziroma na eno leto in osem mesecev. Ker v ostalem pritožba obtoženčevega zagovornika iz razlogov, kot so zgoraj obrazloženi ni utemeljena, jo je sodišče v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

14Glede na to, da je bilo s sodbo sodišča druge stopnje deloma odločeno v obtoženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega dela kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.