VSL Sodba in sklep I Cp 1897/2017

I. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov poviša na 819,58 EUR, v preostalem delu pa se zavrne toženkina pritožba in se v nespremenjenem delu potrdi III. točka sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna Republiki Sloveniji na račun brezplačne pravne pomoči v roku 15 dni plačati 503,09 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Pritožnika sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 6.125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka) in naložilo tožniku, naj toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 243,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka)

2Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo na način, da se zviša znesek prisojene odškodnine iz 6.125,00 EUR na 16.000,00 EUR, toženka pa naj krije tudi pravdne stroške. Navaja, da ni mogoče preizkusiti prvostopenjske odločitve glede zmanjšanja odškodnine na račun tožnikove predhodne poškodbe. Ta ugotovitev namreč temelji na pavšalnem izvedenskem mnenju. Tožnik pojasnjuje, da je leta 2010 sicer že imel težave v istem ramenu, vendar se mu je stanje po zaključenem zdravljenju popravilo tako, da je lahko normalno opravljal vsa opravila. Obravnavane zdravstvene posledice izvirajo izključno iz tega škodnega dogodka. Tožnik navaja, da je po prejemu sodbe prvostopenjskega sodišča pridobil in vpogledal v svojo zdravstveno dokumentacijo za leti 2010 in 2011 in ugotovil, da slednja ne potrjuje izvedenskih zaključkov oz. jim nasprotuje. Navaja, da ni zabeleženih nobenih posledic od poškodbe iz leta 2010, razlikovanja so tudi glede bolniških staležev, delno je dokumentacija nečitljiva, izrecno pa je v osebnem kartonu za dan 2. 6. 2011 navedeno, da tožnika boli roka v levem komolcu. Tožnik je poleg rupture rotatorne manšete utrpel tudi druge poškodbe (udarnine, odrgnine desne rame, levega kolka, stegna in goleni), kar je treba pri odmeri odškodnine upoštevati. Omenja se zgolj najhujša poškodba, čeprav ima tožnik težave tudi s kolkom. Tožnik navaja, da izvedenec medicinske stroke ni pridobil celotne medicinske (specialistične) dokumentacije v zvezi s predhodno poškodbo, čeprav bi moral preveriti, ali se manjkajoča dokumentacija nahaja pri tožnikovem zdravniku oz. v UKC ali v Splošni bolnišnici. Šele pregled celotne medicinske dokumentacije s primerjavo posledic obeh poškodb bi lahko izvedencu omogočil ustrezno podlago za sprejem mnenja glede vpliva predhodne poškodbe na poznejše zdravstveno stanje tožnika. Tožnik je prepričan, da ni mogoče sprejeti zaključka prvostopenjskega sodišča, da je poškodba povzročila znižanje tudi vseh škodnih postavk nepremoženjske škode iz obravnavanega škodnega dogodka. Izpostavlja, da ni izkazan vpliv predhodne poškodbe na pretrpljeni primarni in sekundarni strah, enako velja tudi za druge oblike nepremoženjske škode. Tožnik je bil po poškodbi iz leta 2010 sposoben za delo v službi, zato so vse sedanje posledice vezane izključno na obravnavani škodni dogodek. Tožnik trdi, da je sodišče napačno odmerilo tudi znesek odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, saj je šlo pri tožniku za hudo telesno poškodbo. Izvedenec je ugotovil intenzivno trajanje telesnih bolečin, zato bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 12.000,00 EUR, iz naslova strahu 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 18.000,00 EUR. Odškodnine se v primerljivih primerih iz sodne prakse gibljejo med 27 in 37 povprečnimi plačami, kar izhaja iz knjige mag. Alenke Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (na straneh 365 do 395). Tožnik navaja, da so bili napačno odmerjeni tudi pravdni stroški. Sodišče ni upoštevalo stroška predpravdnega odškodninskega zahtevka in njegove pritožbe zoper odklonitev zahtevka s strani zavarovalnice. Dodatno bi moralo priznati tudi stroške pritožbe zoper vmesno sodbo, stroške revizije, stroške sodnih taks, četudi je bil tožnik plačila delno oproščen in strošek predujma za izvedenca medicinske stroke v znesku 1.500,00 EUR. Napačen je končni izračun stroškov postopka, saj je bil tožnikov uspeh višji (44 %).

3Toženka se pritožuje zoper sklep o stroških (III. točka izreka) in priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče ne bi smelo priznati dvakratnega stroška nagrade za postopek pred in po vmesni sodbi, enako glede nagrade za narok. Gre za en sam postopek, česar ne spremeni dejstvo, da je sodišče z vmesno sodbo najprej odločilo zgolj o temelju. Kot nepotrebne prereka tudi stroške prevoza tožnika na relaciji O. - N. - O. Podredno opozarja, da je kilometrina v znesku 0,37 EUR na kilometer previsoka, tožniku gre strošek prevoza z najcenejšim prevoznim sredstvom, kar izhaja iz sodne prakse v zadevi I Cp 2582/2012. Toženka navaja, da je napačen matematični izračun navedenih prevoznih stroškov, saj je pravilen znesek 66,6 EUR in ne 266,00 EUR. Pri odmeri DDV sodišče ni upoštevalo 20,00 EUR materialnih stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve. Toženka navaja še, da je napačen tudi končni izračun pravdnih stroškov.

4Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

5Pritožba tožnika ni utemeljena, toženkina pritožba pa je delno utemeljena.

Glede obsega škode in višine odškodnine

6Sodišče prve stopnje je glede obsega škode in višine odškodnine v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve postopka.

7Tožnik se je poškodoval 16. 12. 2011, ko je pri odlaganju smeti v zabojnik padel v jašek. Poškodoval se je pri opravljanju dela za svojega delodajalca, ki je imel pri toženki zavarovano svojo civilno odgovornost. O pravnem temelju v višini 50 % je že bilo odločeno z vmesno sodbo, ki je bila po pritožbi tožnika potrjena tudi pred drugostopenjskim sodiščem. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče tako odločalo le še o obsegu škode in višini odškodnine. Tožnik je zahteval 32.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Na podlagi izvedenskega mnenja je prvostopenjsko sodišče izhodiščno določilo 24.500,00 EUR, nato je glede na polovični uspeh po pravnem temelju znesek razpolovilo na 12.250,00 EUR, ki jih je znižalo še za polovico na končnih 6.125,00 EUR, ker je imel tožnik desno ramo v obsegu 50 % predhodno že poškodovano.

8Obligacijski zakonik (OZ) v 179. členu določa, da pripada oškodovancu za nastalo nepremoženjsko škodo pravična denarna odškodnina (zadoščenje). Nepremoženjska škoda se med drugimi odraža v pretrpljenih telesnih bolečinah, duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu (subjektivni kriterij s ciljem individualizacije višine odškodnine glede na konkretnega oškodovanca). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine in ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (objektivni kriterij s ciljem umestitve primerljivih odškodnin v enoten sistem, ki temelji na načelu enakosti).

9Oškodovanca je treba jemati takšnega kot je, razen v primeru predhodnih poškodb.¹ Pritožbeni očitek tožnika, da so razlogi sodbe glede odločitve o zmanjšanju višine odškodnine iz razloga tožnikovih predhodnih poškodb nejasni, ne drži. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je natančna, prepričljiva in s pravilnim zaključkom. Temelji na mnenju izvedenca medicinske stroke, ki ne vzbuja dvoma. Izvedenec je po pregledu medicinske dokumentacije ugotovil, da je imel tožnik desno ramo poškodovano že pred obravnavanim škodnim dogodkom. Tožnikova rama je bila že v letu 2010 rentgensko slikana in pregledana z ultrazvokom. Postavljena je bila diagnoza: raztrganina rotatorne manšete v desni rami. Artrotične spremembe akromioklavikularne sindezmoze, ostefiti in znaki utesnitve subakrominalnega prostora so bili pri tožniku izraženi že pred obravnavanim škodnim dogodkom. Enako velja za raztrganino kite mišice subskapularisa, močno atrofijo in maščobno infiltracijo. Dejansko stanje kite subsakapularis je bilo staro, s kronično raztrganino. Tožnik se je že pred škodnim dogodkom zaradi tega zdravil, obiskoval ortopeda, opravljal fizioterapijo in imel s funkcionalnostjo desne rame težave (bolečine, dvigovanje težjih bremen). Izvedenec je tako zaključil, da je sedanje zdravstveno stanje pri tožniku v 50 % posledica predhodnih težav istega, desnega ramena. Temu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo, razloge slednjega je mogoče preizkusiti in ni podana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP.

10Tožnik je prekludiran glede navedb, da so v izvedenskem mnenju napake, natančneje, da izvedenec ni priložil kopij zdravstvenega kartona za leti 2010 in 2011, da je tožnik šele po prejemu sodbe pridobil in vpogledal v tožnikov zdravstveni karton, kjer ni zabeleženih nobenih posledic poškodbe iz leta 2010, glede datumov tožnikovega bolniškega staleža, nečitljivosti medicinske dokumentacije in glede navedb v zvezi z bolečinami v komolcu leve roke. Tožnik je bil z dopisom prvostopenjskega sodišča z dne 1. 9. 2016 pozvan, da lahko v petnajstih dneh poda pripombe na izvedensko mnenje in hkrati opozorjen, da kasnejših pripomb sodišče ne bo upoštevalo (list. št. 103, red. št. 49). Ker teh pripomb na izvedensko mnenje tožnik ni pravočasno podal, jih naknadno ni dopustno upoštevati (286.a člen ZPP). Tožnik je v vlogi z dne 19. 9. 2016 (pripombe na izvedensko mnenje) celo navedel, da izvedensko mnenje sprejema, razen v delu, kjer je izvedenec zaključil, da je sedanje tožnikovo stanje v 50 % posledica starih sprememb v tožnikovem desnem ramenskem sklepu in bi iz tega razloga izvedenec moral pridobiti še dodatno medicinsko dokumentacijo.

11Enako velja glede ugotovljenega obsega škode. Tožniku z izvedencem ni uspelo dokazati celotnega obsega škode, ki ga je v tožbi sicer zatrjeval. Tožnik v pritožbi navaja, da ni utrpel zgolj rupture rotatorne manšete, ampak tudi številne udarnine in odrgnine desne rame, stegna in goleni. Izvedenec je na podlagi medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnika ugotovil, da je imel tožnik težave v levem kolku in desni rami. Slednjega tožnik ni prerekal, niti ni zatrjeval, da je ugotovljeni obseg utrpele škode premajhen. Bolečine in nevšečnosti v levem kolku pa je izvedenec upošteval in temu sledi tudi prvostopenjsko sodišče (primerjaj str. 2 in 5 izvedenskega mnenja in 12., 14. in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

12Navedbe tožnika, da bi moral izvedenec (po)iskati tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, niso utemeljene. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu, v skladu s katerim je breme zbiranja dokaznega gradiva na pravdnih strankah (7. in 212. člen ZPP). Izvedenec je strokovni pomočnik sodišča, z njegovo pomočjo se ugotavljajo dejstva, glede katerih sodišče nima posebnega strokovnega znanja, kadar je to potrebno (243. člen ZPP). Tožnik je tisti, ki mora najprej zatrjevati in nato dokazati obseg in višino škode. Izvedba dokaza s pridobitvijo mnenja izvedenca medicinske stroke ni namenjena temu, da bi izvedenec sam iskal domnevno manjkajočo dokumentacijo, ki bi jo sicer moral predložiti tožnik. Slednji ni povedal, zakaj je sam ne (z)more pridobiti, niti je ni na izrecen poziv sodišča predložil oz. je celo zagotovil, da je nima ne on ne njegov osebni zdravnik. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izdelavi mnenja izhajal iz zapisov v zdravstvenem kartonu tožnika, ki ga je predložil sam tožnik. Ne samo, da je imel le tožnik informacije o svojem zdravstvenem stanju in potrebni medicinski dokumentaciji glede svoje predhodne poškodbe, temveč je bil tudi on tisti, ki je v tem delu izpodbijal ugotovitve iz izvedenskega mnenja s trditvami, da predhodna poškodba pri njem ni pustila nikakršnih posledic. Ob ustreznih trditvah toženke o vplivu predhodne poškodbe, ki so imele podlago v izvedenskem mnenju, je bilo tako trditveno in dokazno breme na tožniku.

13Tožnik izpodbija višino odškodnine, ki jo je sodišče izhodiščno določilo v znesku 24.500,00 EUR oz. v času izdaje sodbe v višini dobrih 23 povprečnih neto plač. Tožnik je prepričan, da bi bilo pravično nadomestilo v skladu z objektivnim kriterijem višje, med 27 in 37 povprečnimi plačami. Ob upoštevanju načela individualizacije, kot tudi načela objektivne pogojenosti višine odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih, se pokaže, da so tožnikova pričakovanja previsoka. Celo obratno, dosojena odškodnina glede na primerljive primere odstopa, a navzgor. Tožnik pavšalno navaja strani od 365 do 395 v knjigi A. Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Vsi tam navedeni primeri z obravnavanim niso primerljivi, ker ne gre za enako poškodbo oziroma imajo pridružene še druge poškodbe in diagnoze (od zlomov kosti, do poškodb bolj občutljivih delov telesa kot so oči, ali gre za pretrganje mišic, oz. za kumulacijo več težav). Glede na Fischerjevo razvrstitev intenzivnosti poškodb gre v obravnavani zadevi za poškodbo, ki jo je mogoče uvrstiti v III. kategorijo - srednje hudi primeri. Iz navedene knjige se tožnikovemu še najbolj približajo primeri, kjer je bilo prisojenih 17 oz. 16 povprečnih plač². Tudi ob upoštevanju dejstva, da je izvedenec pri tožniku ugotovil precej nevšečnosti in nezanemarljiv obseg hudih in srednje hudih telesnih bolečin,³ ni dvoma, da v skladu z načelom objektivne pogojenosti določena končna odškodnina nikakor ni previsoka.

14Tožnikov očitek, da ni prav, da je prvostopenjsko sodišče, zaradi njegove predhodne poškodbe avtomatično zmanjšalo tudi odškodnino za strah in druge oblike nepremoženjske škode, ki so vezane izključno na obravnavani škodni dogodek, je načeloma utemeljen, saj je primarni strah že po naravi vezan izključno na konkretni škodni dogodek. Vendar je v sodni praksi sprejeto stališče, da je treba odškodnino za nepremoženjsko škodo vselej obravnavati kot celoto in ne zgolj po njenih posameznih pojavnih oblikah in zneskih.⁴ Višina končnega nadomestila za nepremoženjsko škodo pa je tudi ob upoštevanju tega pritožbenega očitka še vedno primerna.

Glede stroškov

15Odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških ni pravilna.

16Tožnik je upravičen do pravočasno priglašenih predpravdnih stroškov v skladu s 151. čl. ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT).⁵ Gre za nagrado za posel, ki se odmeri s količnikom med 0,5 in 2,5 po tar. št. 2200 ZOdvT. Glede na 3. odst. opombe št. 3 v tretjem delu tarife se do polovice všteje v nagrado za postopek. Če je nastalo več nagrad, je za vštetje odločilna nagrada, ki je nastala nazadnje, torej pritožba zoper odklonitev odškodninskega zahtevka z dne 17. 6. 2013, za katero je primeren količnik 1. Tožnik ni upravičen do dvakratnih nagrad za postopek in narok po tar. št. 3100 in 3102 zgolj zato, ker je bilo o delu zahtevka odločeno z vmesno sodbo. Gre za enoten postopek. Vmesna sodba je po svoji naravi zgolj odločitev o delu istega tožbenega zahtevka (pravnem temelju). Prav tako tožnik ni upravičen do stroškov, ki so mu nastali z vloženo pritožbo zoper izpodbijano vmesno sodbo in v revizijskem postopku. Tožnik je bil s temi procesnimi dejanji neuspešen, zato so bili ti stroški nepotrebni. Tudi ni del pravdnih stroškov s strani tožnika založeni predujem v znesku 1.500,00 EUR. Slednji predstavlja zgolj pozneje vrnjeni polog, v kolikor je tožnik oproščen plačila stroškov oz. so ti kriti iz drugega naslova (brezplačna pravna pomoč). Pri odmeri stroškov se ne upošteva znesek sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, če je bil tožnik tega plačila (delno) oproščen (15. čl. ZST-1). Sodišče prve stopnje jih v skladu s 4. odst. 15. čl. naloži v plačilo po uradni dolžnosti glede na uspeh in pridobljeno premoženje. Tožnik je bil s sklepom prvostopenjskega sodišča P 2907/2013-III z dne 10. 12. 2013 delno oproščen plačila sodne take v znesku 555,00 EUR. Preostanek sodne takse v znesku 120,00 EUR je bil dolžan plačati v dvanajstih obrokih po 10,00 EUR. Tožniku je tako treba pri odmeri stroškov upoštevati zgolj plačani del sodne takse, torej 120,00 EUR. Prav tako je tožnik, ki prebiva v O., upravičen do stroškov prevoza na relaciji do svojega pooblaščenca v N. Ti stroški so bili potrebni, saj je neživljenjsko pričakovati, da bi si moral tožnik pooblaščenca poiskati v svojem kraju, kjer je izbira pooblaščencev majhna. Hkrati pa, četudi bi si pooblaščenca izbral npr. v L. (kraj sojenja), bi tožniku prav tako nastali stroški prevoza. Drži očitek toženke, da je te prevozne stroške sodišče sicer napačno izračunalo, saj je pravilen izračun 66,6 EUR. Glede na dejanske okoliščine konkretnega primera (prebivališče tožnika) ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da so prevozni stroški z avtomobilom nepotrebni in v višini 0,37 EUR na kilometer previsoki. Ta odločitev je glede višine skladna s prevladujočo sodno prakso⁶, kot tudi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2. in 5. do 9. čl.). Kot je razvidno iz stroškovnika, je šlo za prevozne stroške tožnika do svojega pooblaščenca.⁷ Drži tudi očitek toženke, da prvostopenjsko sodišče pri DDV ni upoštevalo materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR.

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pravdne stroške materialnopravno pravilno odmerilo v skladu z ZOdvT, ZST-1, Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in vloženimi stroškovniki.

18Tožniku je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2713/2013 z dne 11. 2. 2014 odobrena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Stroški nagrad njegovega pooblaščenca se tako odmerijo od osnove 258,00 EUR (količniku 1, 36. čl. ZOdvT). Stroški so tako naslednji, nagrada za postopek v znesku 335,4 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v znesku 309,6 EUR (tar. št. 3102) ter materialne stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 22% DDV znese 811,3 EUR. Tožnik je upravičen tudi do stroška nagrade za posel (tar. št. 2200), ki ob količniku 0,5 ob osnovi 541,00 EUR, znižana za polovico, znaša 135,25 EUR (za predpravdni postopek tožnik ni imel brezplačne pravne pomoči, zato se odmerja glede na vrednost spornega predmeta iz 12. člena ZOdvT). Tožnik je upravičen do stroška sodne takse v znesku 120,00 EUR in prevoznih stroškov v skupnem znesku 543,16 EUR (66,6 EUR na relaciji O. - N., 222,00 EUR na relaciji N. - L. in 254,56 EUR na relaciji O. - L.). Tožnika je bil oproščen plačila izvedenca medicinske stroke z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1869/2016 z dne 3. 8. 2016. Skupni stroški izvedenca so bili 644,00 EUR (368,00 EUR, sklepom P 2907/2013-III z dne 26. 8. 2016, 138,00 EUR, sklep z dne 19. 10. 2016 in 138,00 EUR priglašenih stroškov na naroku dne 8. 3. 2017, glede na V. in VI. poglavje Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih). Skupaj je tako tožniku nastalo za 2.253,71 EUR pravdnih stroškov, od katerih jih je 1.455,3 EUR vezanih na odobreno brezplačno pravno pomoč.

19V skladu s 46. čl. ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po 6. odst. 30. čl., stroški pravdnega postopka. Pristojno sodišče jih upošteva po uradni dolžnosti, ne glede na priglasitev s strani upravičenca in so razvidni iz odločb o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. O višini stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.⁸

20Toženki je pritožbeno sodišče priznalo 1.674,45 EUR pravdnih stroškov, ki vsebujejo nagradi za postopek v znesku 703,3 EUR in narok v znesku 649,2 EUR (tar. št. 3100 in 3102) in pavšalne materialne stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), povečano za 22% DDV.

21Prvostopenjsko sodišče je končni uspeh v pravdnem postopku upoštevalo ločeno po pravnem temelju in po višini škode. Ker toženka navedene metode ne prereka, ga upošteva tudi pritožbeno sodišče, zavrača pa očitek tožnika, da je njegov uspeh še večji. Tožnik je po temelju uspel s 50 % (vmesna sodba), po višini s 19,14 % (6.125,00 EUR od 32.000,00 EUR), kar predstavlja končnih 34,57 %, kar predstavlja 779,1 EUR njegovih stroškov (34,57 % od 2.253,71 EUR), 65,43 % uspeh toženke predstavlja 1.095,59 EUR njenih pravdnih stroškov. ZBPP v 9. čl. določa, da dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke, v 3. odst. 46. čl. pa, da o višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče med seboj pobotalo zgolj tiste tožnikove stroške, ki niso del odobrene brezplačne pravne pomoči, saj bi jih sicer toženka tudi v delu, v katerem je dolžna kriti stroške tožnikove brezplačne pravne pomoči, plačala tožniku in ne Republiki Sloveniji (34,57 % od 798,41 EUR, kar znese 276,01 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tako tožnik dolžan toženki plačati 819,58 EUR pravdnih stroškov.

22Toženka je tako v tem delu uspela, zato je pritožbeno sodišče stroške, ki jih je tožnik dolžan plačati toženki, s spremembo povišalo (3. tč. 365. člena ZPP).

23Ker toženka ni uspela v 34,57 %, je pritožbeno sodišče pri preizkusu po uradni dolžnosti odločilo, da je dolžna toženka v skladu s 3. odst. 46. čl. ZBPP in 2. odst. 154. in 313. čl. ZPP v roku 15 dni plačati Republiki Sloveniji 503,09 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

24Po povedanem je bilo torej treba le delno ugoditi pritožbi toženke, sicer pa tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo drugih relevantnih napak, zato jo je v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo in v tem delu pritožbi zavrnilo (353. čl. ZPP).

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 154. čl. v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Vsaka stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj je toženka uspela zgolj v majhnem obsegu glede stroškov, ki so v razmerju do glavne terjatve akcesorni.

¹ Primerjaj II Ips 387/2007, II Ips 625/2008, II Ips 63/2000, II Ips 178/2007, I Cp 675/2016.
² II Ips 558/2004 in II Ips 729/2005.
³ Tožnik je trpel kumulativno trajne hude telesne bolečine 10 dni in občasne hude bolečine 5 dni. Trajne srednje hude telesne bolečine je imel 2 meseca, občasne 1 mesec. Srednje hude telesne bolečine se občasno še pojavljajo. Trajne lahke bolečine je trpel v obsegu treh mesecev, lahke občasne so trajne. Nevšečnosti med zdravljenjem so bile: imobilizacija desne rame, operacija (artroskopija), bolniška odsotnost z dela v obsegu 12 mesecev, pregledi z ultrazvokom, rentgenom in magnetno resonanco, opravljanje fizikalne terapije in pregledi pri ortopedu, travmatologu in osebnem zdravniku.
⁴ Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 361/2010, II Ips 351/2003, II Ips 346/2010.
⁵ Primerjaj z II Cp 2429/2016, 4. in 5. točka obrazložitve.
⁶ Primerjaj z II Cp 2349/2017 in druge.
⁷ Citirana sodna praksa v zadevi I Cp 2582/2012 navedenega zaključka ne spreminja, saj se prevozni stroški odmerjajo v vsakem konkretnem primeru glede na dejanske okoliščine zadeve.
⁸ Primerjaj z II Cp 2149/2016.