9. člen ZBPP

Odziv sodišča na nasilje mora biti prilagojen njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve (5. člen ZPND). Gre za odraz načela sorazmernosti, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, po drugi strani pa istim organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.

Neutemeljeno se pritožba zavzema, da mora toženka izkazati, da je svojemu pooblaščencu poravnala priglašene stroške, in da bi lahko le tako izkazani stroški bili podlaga za plačilo stroškov pooblaščencu. V skladu s 155. členom ZPP sodišče odloči o stroških, ki jih mora stranka povrniti nasprotni stranki, in sicer se priznajo zgolj tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Pri tem sodišče odloča po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrado odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. In prav slednje je storilo sodišče prve stopnje, ki je o stroških toženke, ki jo zastopa odvetnik, odločilo na podlagi predpisane Odvetniške tarife.

Pritožnica utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki ji je naložilo povrnitev celotnih stroškov odgovora na tožbo. Del stroškov namreč odpade na denarni del zahtevka, ki je bil ves čas vložen tudi v korist druge tožnice, o njegovi utemeljenosti pa bo odločeno v nadaljevanju postopka. Glede na delež denarnega dela zahtevka v celotni vrednosti spornega predmeta (približno 4,6 %) in glede na to, da je bil denarni del zahtevka vložen v korist obeh tožnic in torej na vsako odpade polovica zahtevka, je prva tožnica dolžna nositi (le) 97,70 % stroškov odgovora na tožbo.

Z začetkom postopka osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena le glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso ali bi lahko kakorkoli vplivalo na njen obseg (prvi in drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP. Predmetni postopek se vodi zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki ni v lasti toženca in torej ne vpliva na obseg stečajne mase in s tem na procesno sposobnost toženca, posledično pa tek postopka osebnega stečaja tudi ne vpliva na izpodbijano odločitev o stroških. Zatrjevano slabo premoženjsko, finančno in socialno stanje toženca in njegove družine za odločitev o stroških pravdnega postopka ni pravno pomembno. V pritožbenem postopku toženec tudi ne more doseči predlagane oprostitve plačila stroškov, saj ZPP tega ne omogoča. Umik tožbe je bil torej podan takoj po izpolnitvi zahtevka (s čimer je toženec konkludentno priznal vtoževano terjatev), pravilo, da je v takem primeru tožnica upravičena do povračila stroškov, pa temelji na potrebnosti vložitve tožbe. Pravilo ima sicer izjemo, in sicer če gre za položaj, ko toženec ni dal povoda za tožbo in zato tožba ni bila potrebna (prim. 157. člen ZPP), za kar v konkretni zadevi ne

Če je stranka oproščena plačila stroškov postopka, je to, če v pravdi ne uspe, ne odvezuje plačila stroškov nasprotne stranke (prvi odstavek 154. člena ZPP). Oprostitev stroškov, tudi če je popolna, nikakor ne pomeni, da pravda za stranko ne pomeni nobenega stroškovnega tveganja.

Dodeljena brezplačna pravna pomoč se nanaša le na upravičencu nastale stroške postopka in dejanske izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca, ne pa na stroške in izdatke ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči založila Republika Slovenija, ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca so stroški sodnega postopka. Tudi o teh stroških sodišče odloči po načelu uspeha. Višina tožničinega pridobljenega premoženja bi lahko vplivala zgolj na njeno dolžnost plačila razlike med stroški, ki so bili njenemu pooblaščencu dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga bo povrnil toženec. Zato glede obveznosti plačila toženčevih stroškov ne velja omejitev iz tretjega odstavka 48. člena ZBPP, da se od nje kot upravičenke do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobila. Po presoji pritožbenega sodišča je bližina strankinemu prebivališču utemeljen razlog za izbiro pooblaščenca v kraju izven delovnega območja sodišča, pred katerim poteka postopek.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa zaradi dolžnici izdane odločbe o brezplačni pravni pomoči ne bi smelo izdati pred pravnomočnim zaključkom zadeve. Po 9. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči dodeljena brezplačna pravna pomoč namreč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stroški cenilcev, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot potrebne za izvršbo, pa so upničini stroški (drugi odstavek 37. člena ZIZ).

Dejstvo, da so bili odnosi med tožnikom in sodelavci slabi (kar potrjujejo tudi zbrani podpisi delavcev proti vrnitvi tožnika v kolektiv, na katere opozarja v pritožbi), pa še ne dokazuje trpinčenja tožnika, zlasti glede na ugotovljeno dejstvo, da je tudi tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k slabim odnosom in da se s predlaganimi rešitvami toženke praviloma ni strinjal (tako si je npr. po eni strani želel lastno pisarno, nato pa toženki očital, da ga je zaprla v pisarno in s tem izolirala od sodelavcev). Zaradi slabega finančnega stanja tožnika pritožbeno sodišče stroškovne odločitve ne more spremeniti in tudi nima pristojnosti za oprostitev plačila stroškov postopka. Tožnik je, če izpolnjuje predpisane pogoje, lahko oproščen le lastnih stroškov postopka, ne pa tudi stroškov, ki jih mora zaradi neuspeha v postopku povrniti nasprotni stranki (9. člen ZBPP).

9. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči izrecno določa, da dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Odobrena brezplačna pravna pomoč pomeni zgolj, da stranka, ki ji je brezplačna pravna pomoč odobrena, ni dolžan povrniti stroškov postopka in nagrade svojega pooblaščenca - odvetnika.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo na podlagi uspeha strank v postopku. Šibko premoženjsko stanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve. Toženka je v primeru, da izpolnjuje predpisane pogoje, lahko oproščena le lastnih stroškov postopka, ne pa tudi stroškov, ki jih mora zaradi neuspeha v postopku povrniti nasprotni stranki.

Odločitev v izpodbijani odločbi, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je pravilna. Dodeljena brezplačna pravna pomoč namreč ne pokriva stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke.

Prav ima pritožba, da je odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu nepravilna in sama sebi v nasprotju. Skozi obrazložitev izpodbijane sodbe namreč tudi pritožbeno sodišče ni moglo prezreti, da je sodišče prve stopnje v točki 5 na eni strani ocenilo, da bi bilo glede na višino pokojnine obtoženčevo vzdrževanje bistveno ogroženo le, če bi mu naložilo v plačilo tudi sodno takso, ki pa je vendarle bistveno nižja od odmerjene izvedenine v znesku 2.006,29 EUR, a mu je slednjo naložilo v plačilo, brez premotritve obstoja realnih (z)možnosti obtoženega, da brez ogrozitve lastnega preživljanja prenese tolikšno stroškovno breme. Sklicevanje prvostopnega sodišča na Zakon o brezplačni pravni pomoči je neustrezno. Temeljna pravna podlaga za odločitev o stroških kazenskega postopka je namreč ZKP, merilo za posamezno odločitev pa izid zadeve oziroma, kako je bilo o predmetu obtožbe odločeno.

Vsaka stranka je lahko oproščena le plačila tistih sodnih taks, ki bi jih bila dolžna plačati sama. Tudi dodeljena brezplačna pravna pomoč se nanaša le na upravičencu nastale stroške postopka in dejanske izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca. Plačila sodnih taks, drugih stroškov postopka, dejanskih izdatkov in nagrade pooblaščenca, ki so nastali tožniku, torej toženca ne moreta biti oproščena, saj za to ni zakonske podlage.

Tožnica v tožbi ne ugovarja ugotovitvi toženke, da je prosila za BPP, da bi s prejetimi sredstvi plačala pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotni stranki. Zgolj to pa je v tej zadevi pravno relevantno za odločitev. Kot je pravilno odločila toženka, namreč zakon v takem primeru ne omogoča dodelitve BPP. Ker to velja ne glede na finančni položaj prosilca za BPP, je toženka ravnala pravilno, ker tega za tožnico ni ugotavljala, saj ji za zaprošeni namen BPP ni mogoče dodeliti ne glede na to, da prejema nizke osebne prejemke.

Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP. V primeru delnega uspeha strank tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela)

Dodeljena BPP ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke, torej stroškov, katerih povrnitev zahteva tožnica.

Na podlagi dodeljene BPP tožnica ne more doseči plačila stroškov nasprotne stranke. ZBPP v določbah 9. alineje prvega odstavka in petega odstavka 26. člena res omogoča dodelitev BPP tudi kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, pri čemer pa se dodelitev takšne BPP nanaša le na v postopku nastale stroške samega upravičenca do BPP, ne pa na stroške, ki jih mora ta, če v sporu ne uspe, povrniti nasprotni stranki v sodnem postopku. Določb 26. člena ZBPP namreč ni mogoče tolmačiti samih zase, kot to skuša tožnica, temveč vedno le ob upoštevanju tudi vseh drugih določb ZBPP.

Dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke.

Za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra se uporabijo zadnji vpisani podatki o parcelah, ali podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov.

Iz obrazložitve izpodbijanih odločb jasno izhaja, da tožnikovo državljanstvo ni bilo razlog za odločitev toženke. Toženka je prošnje zavrnila, ker pravne pomoči ni mogoče dodeliti za poplačilo stroškov nasprotne stranke v postopku, v postopku, v katerem prosilec ni stranka, pa bi bila dodelitev te pomoči tudi nerazumna. Ker tožnikovo državljanstvo za odločitev ni pomembno, ga sodišče v tem postopku ni ugotavljalo.