VSRS Sodba II Ips 346/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.169,60 EUR stroškov revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju znova odločilo, da mora toženec tožnici plačati 97.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za razliko do 100.000,00 EUR) pa je zavrnilo. Razsodilo je, da je toženec za tožnici prisojen znesek neupravičeno obogaten, ker ga je iztržil tako, da je prodal nepremičnino (stavbno zemljišče v k. o. ..., ki ga tvorita dve parceli), ki je bila njena last, a v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot lastnica, pač pa je bil na podlagi sklepa o dedovanju vpisan toženec kot dedič po njeni pravni prednici. Vprašanje tožničine lastninske pravice je rešilo kot predhodno vprašanje in ga utemeljilo s priposestvovanjem zdaj nekdanjih zakoncev A. A. in B. A. in s sklenitvijo sodne poravnave, s katero je ob delitvi skupnega premoženja zakoncev sporno zemljišče pripadlo v izključno last tožnici A. A..

2Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Toženec sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava.

Procesne kršitve so bile zagrešene, (1) ker je izpodbijana sodba neobrazložena, saj se glede pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pritožbeno sodišče sklicuje na svoj sklep Cp 527/2015, (2) ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb in ni pojasnilo, na podlagi katerih izjav in dokazov je zaključilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter se ni opredelilo do izjav strank in priče, ki bi potrdili tak zaključek in (3) ker je v izpodbijani sodbi nasprotje med razlogi o vsebini listin in listinami samimi, pri čemer se revident sklicuje na izjavo B. A. z dne 28. 4. 2004, iz katere je razvidno, da se imenovani ni štel za lastnika zemljišča, zato tožnica ne more zatrjevati svoje dobre vere, pa pritožbeno sodišče na tak pritožbeni očitek toženca ni odgovorilo, napačno pa je povzelo tudi razloge sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 209/2013.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno pri presoji dobre vere. B. A. je še v letu 2004 v pisni izjavi potrdil, da nakup nepremičnine ni pravno izveden; torej je vedel (in tožnica tudi), da je lastnica še vedno C. C. Zanika, da bi imenovana sploh sklenila pogodbo s B. A., ker v sodnem spisu ni originala. Zato ni mogoče, da bi A.-ova zemljišče že leta 2007 priposestvovala. Da je bil tedaj pravni promet z zemljiščem po Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) nemogoč, sta vedela, zato nista bila v opravičljivi zmoti o tem, da je zemljišče njuno. Zgolj določbe družinskopravnih predpisov, ki urejajo skupno premoženje, ne morejo ustvariti dobrovernosti ob zavedanju obeh zakoncev, da je lastnica še vedno B. B. Sodišči sta ugotovili, da prenos lastninske pravice pred izgradnjo stavbe do tretje gradbene faze ni mogoč, kar pomeni, da je bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, ki pa nikoli ni bil izpolnjen. Odlog prenosa je bil s pogodbo dogovorjen zaradi obida ničnostne sankcije, v takem primeru pa je pogodba nična, kot je pojasnilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 1708/2014), saj nasprotuje namenu zakonodajalca. Tudi, če bi bila posest tožnice (in njenega bivšega zakonca) dobroverna in zakonita, priposestvovanje ni moglo nastopiti: že pred letom 2005, ko je C. C. umrla, je zemljišče po njenem naročilu obdeloval toženec. Nedobrovernost A.-ovih dokazuje tudi okoliščina, da vpisa lastninske pravice v svojo korist nista predlagala niti po spremembi zakonodaje.

4Tožnica je na revizijo obrazloženo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne.

I. O LASTNINSKI PRAVICI NA ZEMLJIŠČU OB PRODAJI:

5Pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o predhodnem vprašanju, to je, kdo je bil ob prodaji spornega zemljišča tretjima osebama, lastnik tega zemljišča, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so:

- pravico uporabe na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini, je s Pogodbo o oddaji stavbnih zemljišč v uporabo z dne 12. 6. 1980 pridobila C. C.;

- v primeru izgradnje objekta na tem zemljišču bi vknjižbo lastninske pravice v njeno korist uredil investitor;

- C. C. je 19. 5. 1988 sklenila z B. A. Pogodbo o ureditvi premoženjskopravnega razmerja in investiranja v nepremičnino (v nadaljevanju Pogodba);

- B. A. se je s Pogodbo obvezal investirati svoja sredstva in delo v izgradnjo stanovanjske hiše, C. C. pa je to dovolila in se mu obvezala ob dograditvi objekta do 3. gradbene faze izdati listino, na podlagi katere se bo vpisal kot lastnik objekta in imetnik pravice uporabe zemljišča;

- za odstop teh pravic je B. A. C. C. takoj (30. 6. 1988) plačal 18.000,00 dinarjev, prenos pravic pa je bil odložen do trenutka, ko bi bil v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), to je po izgradnji objekta do 3. gradbene faze;

- na svoje in tožničine stroške je pridobil lokacijsko in gradbeno dovoljenje (slednje je bilo izdano 11. 9. 1989), elektro in vodno soglasje ter zgradil in asfaltiral dostopno pot;

- volja pogodbenih strank je bila, da B. A. pridobi nepremičnino in postane njen lastnik, odlog prehoda pravic je bil dogovorjen le zato, ker takojšnjega prenosa zakon ni dopuščal;

- A.-ova sta imela od sklenitve Pogodbe nepremičnino 22 let v nemoteni dejanski posesti in se čutila kot njena lastnika, za kar so ju dojemali tudi drugi, vse do tedaj, ko je toženec nanjo namestil obvestilo, da jo prodaja.

1. O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s predhodnim vprašanjem

a) Glede veljavnosti Pogodbe

6V času, ko je bila sklenjena Pogodba med C. C. in B. A., je veljal ZSZ, ki je v 21. členu promet s stavbnimi zemljišči omejeval. Določal je:

(1) Imetnik pravice uporabe iz 13. člena oziroma upravičenec iz 16. člena tega zakona lahko prenese tako pravico s pravnim poslom le na zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce, starše in posvojitelje ter njihove zakonce, ti pa te pravice lahko prenesejo samo na svojega zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce.

(2) Kdor uveljavi prednostno pravico uporabe za graditev na zemljišču, sme prenesti s pravnim poslom stavbo, zgrajeno najmanj do tretje gradbene faze, preden preteče rok pet let od dneva, ko mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje za stavbo, le na zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce, starše in posvojitelje ter njihove zakonce.

(3) Pogodba, sklenjena v nasprotju z določbami prejšnjih odstavkov tega člena, je nična.

Zakon je torej določal, da je smel imetnik pravice uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča v družbeni lastnini to svojo pravico prenesti le na svoje bližnje iz prvega odstavka 21. člena; če je bil na zemljišču zgrajen objekt vsaj do 3. gradbene faze, je lahko prenesel lastninsko pravico na stavbi na iste osebe že pred potekom 5 let od izdaje gradbenega dovoljenja, na ostale osebe pa po preteku 5 let. V režimu družbene lastnine pa je hkrati s stavbo na njenega novega lastnika prešla tudi pravica uporabe tistega zemljišča v družbeni lastnini, ki je bilo potrebno za redno rabo zgradbe (12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

7B. A. in A. A. v razmerju do C. C. nista bila osebi iz prvega odstavka 21. člena ZSZ. To pomeni, da bi po navedenem zakonu lahko pravico uporabe na spornem zemljišču v družbeni lasti pridobila le hkrati z lastninsko pravico na objektu, zgrajenem na tem zemljišču do 3. gradbene faze. Do izgradnje pa (v relevantnem obdobju) nesporno ni prišlo. Kljub temu Pogodba z dne 19. 5. 1988 ni nična. Nična bi bila, če bi bi bil prenos pravic na sporni nepremičnini od C. C. na B. A. (in tožnico) dogovorjen takoj oziroma pred izgradnjo objekta do 3. gradbene faze, a je bilo učinkovanje Pogodbe odloženo do te faze gradnje, kar ni bilo v nasprotju z določbami 21. člena ZSZ. Ni šlo torej za nedovoljen obid zakona (izigranje zakonskega namena), kot v reviziji meni toženec, pač pa za uskladitev dogovora (ki bi bil sicer drugačen, do prenosa bi prišlo takoj) z zakonom. Kot so pojasnila že v predhodnem in v ponovljenem sojenju prvostopenjsko, drugostopenjsko in revizijsko sodišče, je Ustavno sodišče z odločbo U-I-105/91 po sklenitvi Pogodbe razveljavilo določbe 9. do 28. člena ZSZ. Z razveljavitvijo navedenih določb, med katerimi so tudi določbe 21. člena zakona, je bila omejitev prenosa pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, ki je bila v Pogodbi upoštevana v obliki odloga izdaje zemljiškoknjižne listine do izgradnje objekta do 3. gradbene faze, torej v obliki odložnega roka, odpravljena. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da bi do prenosa pravic C. C. na nepremičnini na B. A. (in tožnico) po volji pogodbenih strank prišlo že ob sklenitvi Pogodbe, če bi zakon to dopuščal; ker tega ni dopuščal, pa je bil prenos odložen do (prvega) trenutka, ko ne bi nasprotoval zakonski ureditvi prometa.¹

Ta trenutek pa je nastopil že pred tistim, na katerega sta ob sklepanju Pogodbe lahko računala pogodbenika, namreč z razveljavitvijo zakonskih določb o omejitvi prometa s stavbnimi zemljišči. Takrat je na podlagi Pogodbe prešla pravica uporabe od C. C. na B. A. in tožnico.

b) Glede pridobitve lastninske pravice po ZLNDL

8Ugotovitev, da sta imela (zdaj že bivša) zakonca A. nepremičnino od sklenitve Pogodbe v od vsakogar, tudi od svoje pravne prednice nemoteni posesti, da sta jo štela (enako kot tudi drugi v okolici) za "svojo" in z njo samostojno gospodarila (jo na primer kosila, jo usposobila za gradnjo in pridobila za to potrebno dokumentacijo, soglasja in dovoljenja, uredila in asfaltirala cesto in podobno), narekuje pravni zaključek, da sta z razveljavitvijo 21. člena ZSZ postala imetnika pravice uporabe nepremičnine, ki je še naprej ostala v družbeni lastnini, in sicer izvenknjižno (knjižna imetnica pravice uporabe je ostala C. C.), ter da sta imetnika pravice uporabe ostala do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Nezazidana stavbna zemljišča so se lastninila po določbi prvega odstavka 2. člena tega zakona: postala so lastnina fizičnih oseb, ki so imele na njih pravico uporabe. Že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu je Vrhovno sodišče poudarilo, da vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, zato se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno (celo z ustnim, a realiziranim pravnim poslom);² opozorilo je, da v zemljiški knjigi pogosto niso bili vpisani resničnega nosilca te pravice in da ugotovitev imetnika pravice uporabe že zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe,³ saj je le dejanski imetnik pravice uporabe po ZLNDL postal lastnik. Glede na navedena merila sta bila ob uveljavitvi ZLNDL A.-ova imetnika pravice uporabe, kakršna je bila predpostavka lastninjenja po navedenem zakonu in sta že tedaj po tej pravni podlagi pridobila na spornem zemljišču lastninsko pravico.

c) Glede pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem

9Sodišči prve in druge stopnje sta pomen uveljavitve ZLNDL za konkreten primer videli le v pridobitvi možnosti priposestvovanja lastninske pravice na stavbnih zemljiščih (ker so ta iz družbene lastnine prešla v zasebno last) in v pričetku teka priposestvovalne dobe (ki pred tem ni mogla pričeti teči). Šteli sta, da je priposestvovalna doba v korist A.-ovih pričela teči z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 in da je po določbah Stvarnopravnega zakonika potekla v letu 2007, po 10 letih dobroverne lastniške posesti, temelječe na Pogodbi.

Taki razlogi so notranje protislovni. Na podlagi Pogodbe je pravica uporabe z razveljavitvijo 21. člena ZSZ prešla na A.-ova, kot imetnika pravice uporabe pa sta še vedno družbeno nepremičnino olastninila z uveljavitvijo ZLNDL. Postala sta torej njena lastnika in dodatnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice (priposestvovanja) nista potrebovala. Vsi revizijski očitki o nedobrovernosti posesti A.-ovih so glede na navedeno pravno podlago nepomembni.

Očitno sta sodišči izhajali iz napačnega stališča, to je, da je lastnik po ZLNDL lahko postal le vknjiženi imetnik pravice uporabe (da je bila vknjižba pravice uporabe konstitutivnega pomena), v konkretnem primeru torej C. C.; v takem primeru bi priposestvovalna doba res pričela teči šele z uveljavitvijo ZLNDL. Priposestvovanje bi bilo treba, ker priposestvovalna doba, tekoča od leta 1997, v nobenem primeru ni mogla izteči pred uveljavitvijo SPZ, skladno s prehodno določbo 269. člena SPZ presojati po določbi drugega odstavka 43. člena istega zakona, ki za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini po tej podlagi predpisuje 10-letno dobroverno lastniško posest (zato so neutemeljene revizijske trditve, da posest ni bila zakonita), vendar pa se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Sodna praksa je že pojasnila, da stopnja neveljavnosti ni pomembna: priposestvovanje kot nesamostojen način pridobitve lastninske pravice (ker lahko temelji le na lastniški posesti, največkrat na neuspeli pravnoposlovni pridobitvi) sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla,⁴ ter da se v tem dobroverna lastniška posest razlikuje od dobroverne zakonite posesti, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem poslu; sicer sta v bistvenih prvinah enaki.⁵ Zato so nerelevantne revizijske trditve o ničnosti Pogodbe. Ob ugotovitvi, da je bila posest A.-ovih dobroverna do leta 2008, ko je B. A. na spornem zemljišču opazil napis toženca, da zemljišče prodaja, bi bil zahtevek tudi na podlagi priposestvovanja utemeljen.

10Okoliščina, da naj bi C. C. z oporoko z dne 28. 2. 2002 "parcele v D., torej parceli 189/1 in 189/4" zapustila tožencu, ne more biti razlog za neveljavnost Pogodbe, kot uveljavlja revident. Sicer pa skladno z razlogi, navedenimi v prejšnji točki, morebitna neveljavnost pravnega posla ni ovira za priposestvovanje. Revizijski očitek, da se sodišče ni opredelilo do revidentovega predloga, naj vpogleda v zapuščinski spis, če je bil mišljen kot očitek procesne kršitve, ni utemeljen, ker morebitna ugotovitev oporočnega razpolaganja C. C. v zatrjevani vsebini ne bi mogla vplivati ne na presojo o veljavnosti Pogodbe ne na presojo dobrovernosti A.-ovih (za katera se ne trdi, da bi bila z oporoko seznanjena). O dejanskih okoliščinah, ki za odločitev niso relevantne, pa razlogi niso potrebni.

11Revizijske trditve, ki dobrovernost izpodbijajo s sklicevanjem na izjavo B. A. z dne 28. 4. 2004, ki naj bi dokazovala, da je vedel, da ni lastnik in da je bila svobodna volja skleniteljev Pogodbe, da se lastnina prenese po izgradnji hiše do 3. gradbene faze ter trditve, da A.-ova C. C. nista plačala kupnine, da niti po spremembi zakonodaje nista zahtevala izstavitve zemljiškoknjižne listine, da je stroške dovoljenj za gradnjo financirala C., da je toženec parcelo obdeloval že pred smrtjo C. C. v letu 2005, da je bil sam ves čas od prejema sklepa o dedovanju dobroveren, nedovoljeno dopolnjujejo oziroma spreminjajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega tožnica v odgovoru na revizijo v zvezi z izjavo B. A. z dne 28. 4. 2004 utemeljeno opozarja, da je toženec trditve o tej izjavi prvič podal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v prvem sojenju, torej prepozno, in še takrat v drugačni vsebini, kot poskuša prikazati v reviziji: namreč da je B. A. vedel, da v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, kar v postopku sploh ni sporno, a ne pomeni, da se s tožnico nista štela za lastnika.

2. O zatrjevanih procesnih kršitvah v zvezi s predhodnim vprašanjem

12Revident trdi, da izpodbijana sodba nima obrazložitve. Iz njegovih deloma nejasnih navedb revizijsko sodišče razume, da se očitek nanaša na sklicevanje pritožbenega sodišča v zvezi s Pogodbo kot podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na razloge, ki jih je podalo v svojem sklepu Cp 527/2015. Meni, da je to v nasprotju z določbo 324. člena ZPP, ki določa obvezne sestavine sodbe, predstavlja pa absolutno bistveno postopkovno kršitev in kršitev 22. člena Ustave.

13Toženec nima prav. Kršitev, ki jo uveljavlja, je ena od absolutnih bistvenih kršitev postopkovnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Skupni imenovalec kršitev iz navedene zakonske norme je, da se sodbe ne da preizkusiti. Sankcionirane so zato, ker zaradi nerazumljivosti sodbe onemogočajo ali krnijo strankino pravico do pritožbe. Skozi to prizmo je treba presojati tudi konkreten primer. Pritožbeno sodišče je v 8. točki obrazložitve zapisalo svoje pravno stališče, da je Pogodba iz leta 1988 pomenila veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, nato pa nadaljevalo, da je razloge za takšno stališče navedlo v svojem sklepu Cp 527/2015, zato se sklicuje nanje. S tem, ko se je glede razlogov za sprejem točno določenega pravnega stališča vprašanja sklicevalo na obrazložitev, ki jo je o tem podalo v svojem sklepu v predhodnem sojenju v tej (isti) zadevi, kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. S sklepom sta razpolagali obe pravdni stranki in zgolj odsotnost mehanskega prepisa dela njegove obrazložitve v obrazložitev izpodbijane sodbe ni okrnila pravice do pravnega sredstva. Za tak primer bi šlo, če bi sodišče druge stopnje sklicevalo na določene razloge svoje predhodne odločbe, pa ta teh razlogov ne bi vsebovala. Česa takega pa revident ne zatrjuje. Primerljiva je situacija, ko se sodišče sklicuje na obrazložitev sodbe, ki je izdana v paralelnem postopku; tedaj ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je šlo za postopek med istima strankama in če je bila sodba, na katero se sodišče sklicuje, izdana istočasno. Pomen teh pogojev je očitno v tem, da mora biti stranki, ko vlaga pritožbo, znano, zakaj je bilo odločeno tako, kot je bilo; in znano ji je, če ob pričetku teka pritožbenega (ali revizijskega) roka razpolaga s sodbo, na katero se sklicuje sodišče v odločbi, ki jo bo izpodbijala.

14Toženec sodišču druge stopnje očita, da je v izpodbijani sodbi zapisalo, da na njegove nekonkretizirane navedbe ne bo odgovarjalo. Poudarja, da je v pritožbi trdil, da je iz izjave z dne 28. 4. 2004 razvidno, da se B. A. ni štel za lastnika zemljišča, saj v izjavi tožnici prepušča znesek, ki bi ji ga eventualno izplačala lastnica zemljišča. V pritožbi je pojasnil, da zavedanje, da je lastnik nekdo drug, ne more biti podlaga za dobro vero in priposestvovanje, ravno nasproten zaključek sodišča prve stopnje pa pomeni, da "je pri odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, kar pomeni, da je odločitev arbitrarna."

15Iz v prejšnji točki povzetih pritožbenih navedb toženca izhaja, da je uveljavljal t. i. protispisnost, torej kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za protispisnost gre le v primeru napake pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma zapisnikov o izpovedbah pravdnih strank in prič pri ugotavljanju odločilnih dejstev, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Očitek toženca, naveden v prejšnji točki, je glede na vsebino kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP res nekonkretiziran, saj ne pojasni razlike med dejansko, resnično vsebino izjave in napačno vsebino, ki naj bi ji jo dalo sodišče prve stopnje. V resnici gre le za to, da bi moralo sodišče po toženčevem prepričanju dokaze oceniti drugače kot jih je in napraviti drugačne dejanske zaključke, kar pa skladno z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Poleg tega pa B. A. v izjavi, iz katere res izhaja njegovo zavedanje, da lastninska pravica še ni "urejena", potrjuje nakup spornih parcel in jih prepušča tožnici v prodajo, kar revizija zamolči.

16Enako postopkovno kršitev revident uveljavlja, ker je drugostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da naj bi Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu II Ips 209/2013 zapisalo, da je začelo priposestvovanje teči z uveljavitvijo ZLNDL, dejansko pa je revizijsko sodišče zapisalo, da je z uveljavitvijo ZLNDL priposestvovanje lahko začelo teči.

17Neutemeljeno. Za uveljavljano postopkovno kršitev gre le v primeru protispisnosti, ki se nanaša na dejstva, ne pa na uporabo prava. In vprašanje, kdaj prične teči priposestvovanje nepremičnine, ki se je lastninila po ZLNDL, ni dejansko vprašanje.

II. O TOŽBENEM ZAHTEVKU ZA PLAČILO NA PODLAGI NEUPRAVIČENE PRIDOBITVE:

18Pravnomočna odločitev, da mora toženec tožnici plačati 97.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 do plačila temelji na dejanskih ugotovitvah in pravnih zaključkih:

- da je toženec zemljišče, ki je bilo skupno premoženje zakoncev A., ob delitvi pa je pripadlo tožnici, prodal zakoncema E. za 100.000,00 EUR s prodajno pogodbo z dne 22. 4. 2010, pri čemer so na višino cene vplivala tudi dovoljenja, ki sta jih uredila in financirala A.-ova;

- da ob prodaji ni bil v dobri veri, da je lastnik zemljišča, ker ga je tožnica pred tem, v letu 2009, seznanila z lastninskim stanjem in mu pokazala Pogodbo iz leta 1988;

- da je bil ob prodaji toženec vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik od leta 2008 na podlagi sklepa o dedovanju po pokojni C. C.;

- da sta bila kupca dobroverna, zato tožnica vrnitve nepremičnine od njiju ne more zahtevati, poleg tega pa prodaja tuje stvari glede na določbo 440. člena OZ ni prepovedana;

- da toženec zato, ker je prodal tujo (tožničino) stvar, ni upravičen do prejete kupnine, zmanjšane za 2.168,00 EUR davka in stroškov, ki jih je plačal, in jo zadržuje neupravičeno, tožnica pa je po 190. členu OZ upravičena do nje;

- da tožničin zahtevek, uveljavljan s tožbo prej kot 5 let po prodaji zemljišča, ni zastaran.

1. O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava

19Toženec z revizijo izpodbija presojo, da je bil ob prodaji zemljišča zakoncema E., dobroveren.

20Tak ugovor je materialnopravne narave in je v reviziji dovoljen. Ni pa v konkretnem primeru dovoljen zato, ker ga toženec argumentira z grajo dejanske ugotovitve, da mu je tožnica Pogodbo, ki naj bi dokazovala njeno lastninsko pravico, pokazala pred prodajo E.-jevima; dejanskih ugotovitev z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

21Nadalje toženec izpodbija odločitev po višini.

22Kar je bilo zgoraj že navedeno o prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, velja tudi glede revizijskih trditev, ki se nanašajo na višino tožnici prisojenega zneska, po katerih naj bi vse stroške pridobitve dokumentacije za gradnjo plačala C. C., B. A. pa naj bi jih le pridobil po njenem pooblastilu: ugotovljeno je, da sta te stroške krila A.-ova.

23Sicer pa revident izpodbija tudi temelj odločitve o obogatitvenem zahtevku. Navaja, da bi bila tožnica, če bi bila kupnina po Pogodbi iz leta 1988 plačana (a ni bila), upravičena le do vrnitve te kupnine, če prenos lastninske pravice ni bil dovoljen (in ni bil) in če tak zahteve ne bi bil zastaran. Uveljavlja še, da je zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo, zastaran, ker je tožnica navedbe o neupravičeni pridobitvi podla šele v letu 2016, kar je več kot 5 let po prodaji zemljišča E.-jevima.

24Stališče, da bi bila tožnica upravičena le od C. C. zahtevati vrnitev kupnine, plačane na podlagi Pogodbe iz leta 1988, je materialnopravno zmotno. A.-ova sta lastninsko pravico na podlagi zakona in v zvezi s Pogodbo, pridobila, zato ni bilo podlage za zahtevek za vrnitev kupnine. Ker sta lastninsko pravico pridobila preden je toženec zemljišče prodal, je prodal tujo stvar na škodo lastnikov, ne da bi imel za to ustrezno podlago, in zadržal kupnino. Po določbi prvega odstavka 190. člena OZ je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Abstrakten dejanski stan iz navedene zakonske norme je v konkretnem primeru izpolnjen. Ne drži niti, da je tožnica obogatitveni zahtevek uveljavljala po izteku zastaralnega roka oziroma da je šele po izteku zastaralnega roka postavila ustrezne dejanske trditve. V izpodbijani sodbi je pravilno ugotovljeno, da je že v pripravljalni vlogi z dne 19. 8. 2011 navedla, da zahteva od toženca znesek 100.000,00 EUR, ki ga je prejel kot kupnino za njeno nepremičnino, ki jo je prodal, čeprav nikoli ni bil njen lastnik, zaradi česar je sama oškodovana. Te trditve je mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka 190. člena OZ. Tožnica se v navedeni vlogi nanjo sicer ni sklicevala, vendar se po načelu iura novit curia niti ni bila dolžna, v ponovljenem postopku podana pravna naziranja pa niso podvržena prekluziji.

2. O zatrjevanih procesnih kršitvah

25Revident uveljavlja še, da je sodišče napravilo napačno oceno verodostojnosti izvedenih dokazov, kar po njegovem mnenju predstavlja kršitev 8. in 212. člena ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Trdi še, da je sodišče odločilo le na podlagi tistih dokazov, ki so bili v prid sprejeti odločitvi, čeprav je dolžno odločiti na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tudi razlogov o vseh dokazih ni navedlo in se ni do njih opredelilo, zato so njegove dejanske ugotovitve arbitrarne, odločitev pa povsem materialnopravno zmotna. Poseženo je bilo v toženčeve ustavne pravice do enakopravnega sojenja, do pritožbe in do zasebne lastnine, tožnica pa je bila iz tožencu nerazumljivih razlogov priviligirana.

26Očitki niso utemeljeni. Ocena dokazov je del ugotovitve dejanskega stanja, izpodbijanje dejanskih ugotovitev pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kateri so tisti dokazi, o katerih naj sodišče ne bi navedlo razlogov in katerih dokazov naj sodišče prve stopnje ne bi ocenilo, zaradi česar naj bi bile dejanske ugotovitve arbitrarne in odločitev napačna, revizija ne pojasni, čeprav je treba (tudi) procesne kršitve uveljavljati obrazloženo in je obseg revizijskega preizkusa s tem omejen (prvi odstavek 371. člena ZPP).

III. ODLOČITEV REVIZIJSKEGA SODIŠČA:

27Revizija toženca je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

28O dolžnosti toženca tožnici povrniti stroške revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odmerilo pa jih je po tarifni številki 3300 Zakona o odvetniški tarifi na 1.778,00 EUR ter povečalo za 22 % DDV in administrativne strošek v višini 20,00 EUR.

¹ Glej 12. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.
² Glej odločbe II Ips 1155/2008, II Ips 62/2009, II Ips 785/2009, II Ips 96/2011, II Ips 109/2012, II Ips 126/2013 in druge.
³ Glej sodbo II Ips 109/2012.
⁴ Primerjaj Tratnik, M., v: Juhart M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 265; Juhart, M., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 252.
⁵ Glej sodbo II Ips 359/2010.