VSRS Sklep X Ips 36/2016

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Odvetniške zbornice Slovenije, št. ... z dne 11. 11. 2014, s katero je ta zavrnila tožnikov predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov pri Odvetniški zbornici Slovenije.

2Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje smiselno z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in izdajo nove, s katero se mu prizna opravljena odvetniška kandidatura ter povrnitev stroškov sodnih taks. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), zato se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

6Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.¹

7V obravnavanem primeru revident tem zahtevam ni zadostil, saj je vprašanje: "Kakšen je pomen časa oziroma še relevantna oddaljenost preteklih etično spornih dejanj posameznika, da se slednjega osebnostno ovrednoti kot nevrednega zaupanja in se obstoj posledic očitanega dejanja šteje kot trajna - doživljenjska omejitev za opravljanje poklica odvetnika?" zastavil preveč splošno in (splošen) odgovor nanj, brez upoštevanja vseh konkretnih okoliščin zadeve, ne bi mogel vplivati na presojo utemeljenosti revizijskih razlogov. Časovna oddaljenost ravnanj posameznika namreč ni bistveni element za presojo vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica v smislu prvega odstavka 27. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv)², temveč je pomembna vrednostna ocena tega ravnanja s strani stanovske organizacije, ki o vpisu v imenik odloča. Iz vprašanja prav tako ni jasno, katero pravno pravilo naj bi sodišče prve stopnje prekršilo in zakaj.

8Povsem enako velja za naslednje vprašanje, ki je zgolj parafraza prvega: "Ali je mogoče na podlagi nekih obsoletnih dejstev iz daljnega leta 1997 (zloraba zaupanja, oškodovanje) objektivno in utemeljeno sklepati na ravnanje posameznika v letu 2014 in kasneje, če so bila ta enkratna in nikoli ponovljena?"

9V reviziji se je revident sicer skliceval na prvi odstavek 27. člena ZOdv, ki določa, da se za presojo vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica upošteva "kdor se obnaša tako...", kar slovnično gledano res napeljuje na to, da se presoja obnašanje v sedanjosti (uporabljen je sedanji glagolski čas), vendar pa razlaga, za kakršno se zavzema revident (da se pretekla ravnanja ne smejo upoštevati), ni logična in življenjska, saj je jasno, da se lahko za ocenjevanje bodočega ravnanja sklepa zgolj na podlagi preteklih ravnanj, ki vsa skupaj predstavljajo obnašanje posameznika.

10Temu navsezadnje sledi tudi revident, ki izhaja s stališča, da je drugi odstavek 27. člena³ ZOdv treba razlagati tako, da se pri presoji vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica upoštevata zgolj zadnji dve leti. Vendar pa je tudi slednje revidentovo stališče napačno, saj nima podlage v sicer povsem jasni zakonski določbi, katere domet ni v uzakonitvi časovnega omejevanja presoje ravnanj kandidatov za odvetnike in odvetniške kandidate. Takšna razlaga bi v določenih primerih lahko tudi povsem izvotlila pomen določbe, da je lahko odvetnik oziroma odvetniški kandidat samo tisti, kdor je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (7. točka prvega odstavka 25. člena v zvezi s 50. členom ZOdv). Ni namreč mogoče a priori izključiti možnosti, da si posameznik zaradi določenih ravnanj v preteklosti ne bo mogel povrniti zaupanja, ki je potrebno za opravljanje odvetniškega poklica. V tem je navsezadnje smisel tega instituta, ki zaradi javne koristi nujno presega interes posameznika opravljati določen poklic.⁴

11Pomen drugega odstavka 27. člena ZOdv je zgolj v tem, da se nova zahteva za vpis ne more vložiti pred potekom dveh let od pravnomočnosti zavrnilne odločbe, ker se šteje (neizpodbojna domneva), da v tem času kandidat zagotovo še ne more povrniti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Po preteku tega časa pa ima pristojni organ možnost in dolžnost, da na podlagi nove vloge stranke ponovno preveri izpolnjevanje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv.

12Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča⁵ mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

13Revident zgolj z navedbo, da se ne more zaposliti nikjer na področju svoje strokovnosti, zelo hudih posledic v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča ni izkazal.

14Ker revident ni izkazal pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

15Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 3. 2014.
² "Ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica."
³ "Če je zahteva za vpis v imenik odvetnikov zavrnjena iz razlogov po prejšnjem odstavku, se nova zahteva za vpis ne more vložiti pred potekom dveh let od pravnomočnosti zavrnilne odločbe."
⁴ Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 252/2015 z dne 18. 10. 2017 (kjer je odločilo, da je pristop zakonodajalca, da ne določi zastaralnih rokov za postopek razrešitve sodnega cenilca, ustrezen) že izhajalo iz smiselno enakega razumevanja. Poudarilo je, da je treba razlikovati med postopki nadzora nad dejavnostmi, vstop v katere ni svoboden, pač pa je zaradi zaščite javnega interesa povržen zahtevi po pridobitvi ustreznega dovoljenja, ki ga v primeru izpolnjevanja predpisanih pogojev izda pristojni organ, in disciplinskimi postopki. Medtem ko je pri disciplinski odgovornosti vprašanje zastaranja postopkov utemeljeno, postopki nadzora nad določenimi dejavnostmi terjajo drugačen pristop.
⁵ Npr. sklepi X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 201/2011 z dne 7. 11. 2012, X Ips 42/2013 z dne 14. 3. 2013.