50. člen ZOdv

Po presoji Vrhovnega sodišča bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren pogoj.

Po presoji sodišča bi posameznik z višjimi etičnimi in moralnimi standardi poskrbel za izpolnitev tudi neiztožljivih obveznosti, zlasti če te izvirajo iz njegovih namernih protipravnih dejanj, ki jih obžaluje. Za povrnitev zaupanja v to, da bo vestno in pošteno opravljal poklic odvetniškega kandidata, bi zato tožnik moral vsaj začeti odplačevati svoje dolgove, ki jih ima do RS, oziroma te poplačati v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi.

Tožena stranka je tožnikov predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrnila z utemeljitvijo, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, vendar teh zaključkov ni pojasnila tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka je namreč zgolj utemeljila tiste razloge, ki kažejo, da tožnik ni zaupanja vreden za opravljanje odvetniškega poklica, ni pa se opredelila do tistih, ki izkazujejo nasprotno.

Domneva, da odvetnik, za razliko od odvetniškega kandidata, predstavlja v zadostni meri strokovno usposobljeno osebo, ki bo zmogla uresničevati temeljna pravna jamstva obdolženca v primerih njegove največje ranljivosti, je izpodbojna le v primerih, katere zajema določba četrtega odstavka 72. člena ZKP; ustrezen status osebe je ključno vodilo državi pri postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti, saj načeloma zagotavlja, da bodo obdolženčeve pravice v postopku ustrezno zaščitene. Pravice in dolžnosti zagovornika, s katerim obdolženi vzpostavi pooblastilno razmerje, so pretežno identične pravicam in dolžnostim zagovornika, ki ga obdolženemu postavi sodišče v primerih obvezne obrambe; zaključek je logičen, upoštevaje smisel določb o obvezni obrambi v primeru obdolženčeve največje izpostavljenosti. Sodišče prve stopnje pa je prezrlo, da se navedeni situaciji razlikujeta glede subjekta, ki izvorno izbere določenega odvetnika za zastopanje; v prvem primeru je to obdolženi sam (oziroma osebe iz tretjega odstavka 67. člena ZKP), v drugem pa država, kar nujno terja ugotovitev, da ima obdolženčevo soglasje za nadomeščanje odvetnika po odvetniškem kandidatu pomen le v primeru pooblas

Določbe 50. člena ZOdv, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev iz 7. točke 25. člena ZOdv, veljajo tako za odvetnike kot za odvetniške kandidate, tako za prve kot za druge se pričakuje izpolnjevanje višjih moralnih in etičnih kriterijev od povprečnih. Izpolnjevanje le teh pa se lahko ocenjuje le na podlagi preteklega obnašanja kandidata, iz katerega je utemeljeno sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal delo odvetniškega kandidata. Pavšalni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev njene ustavne pravice do enakosti pred zakonom ter pravice do dela iz 14. in 29. člena Ustave RS ni utemeljen. Dejstvo je, da je tožeči stranki zaradi odločitve tožene stranke onemogočeno delo odvetniškega kandidata, navedeni poseg pa je po mnenju sodišča dopusten, saj se z njim varuje pravice morebitnih bodočih strank tožeče stranke in javna korist.