VDSS Sodba Psp 541/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se v IV. točki izreka stroškovni sklep spremeni tako, da se znesek 588,96 EUR zniža na znesek 320,16 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbe toženca št. ... z dne 6. 1. 2015 in št. ... z dne 3. 7. 2014 ter št. ... z dne 4. 2. 2015 in št. ... z dne 21. 11. 2014 (I. točka izreka). Z II. točko izreka je odločbo toženca št. ... z dne 7. 1. 2015 odpravilo v II. točki izreka glede datuma "1. 6. 2011", ki ga je nadomestilo z datumom 14. 10. 2014. S III. točko izreka je tožbeni zahtevek, da je tožnik upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 14. 10. 2014 zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati 588,96 EUR stroškov postopka za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo, razen zoper III. točko izreka, je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da so s tožbo izpodbijane dokončne odločitve pravilne in zakonite. Poudarja, da iz upravnega dosjeja, pa tudi iz sodnega spisa izhaja, da je bilo pravnomočno odločeno o lastnosti zavarovanca na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) od 1. 6. 2011 do 31. 12. 2012 in na podlagi 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) od 1. 1. 2013 dalje. Glede na navedeno in upoštevaje določbe ZPIZ-1 v obdobju od vključno 1. 6. 2011 dalje ni bilo podlage za izplačevanje delne invalidske pokojnine. Tudi iz stališča sodišča izhaja, da ni podlage za upravičenje do delne invalidske pokojnine v vsem spornem obdobju. V zadevi pa je sodišče izpostavilo, da ni moč poseči v pravnomočno urejeno pravno razmerje in bi odločitev o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine lahko učinkovala zgolj za naprej. Samo dejstvo lastnosti zavarovanca je dejstvo, ki izhaja iz obdobja po koncu postopka glede priznanja pravice in odmere delne invalidske pokojnine, kar pomeni, da gre za novo dejstvo, ki daje podlago za odločanje v novem upravnem postopku glede na določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), konkretno določbo 129. člena. V danem primeru se je dejansko stanje spremenilo, saj je bila z dnem 1. 6. 2011 vzpostavljena lastnost zavarovanca tožnika. Tudi zakonodaja ne določa, da ni mogoče odločati o pravicah in obveznostih za nazaj. Izredna pravna sredstva se lahko nanašajo zgolj na tisti okvir časovnega obdobja, ki se nanaša na postopek odločanja o priznanju pravice, ki je bil dokončno oziroma pravnomočno zaključen, za kar pa v tem primeru ne gre. Lastnost zavarovanca je nastopila kasneje, glede na čas odločitve o odmeri delne invalidske pokojnine. Vztraja, da ima postopanje toženca podlago v določilih ZUP. Sklicuje se na primere iz sodne prakse in na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 29/2016 z dne 17. 5. 2016, s katero je potrdilo pravilnost in zakonitost odločb toženca glede ustavitve izplačevanja nadomestila za invalidnost za čas od 29. 1. 2013, pri čemer je bila prvostopna odločba izdana maja 2013. Pravilna je tudi odločitev o preplačilu, saj ni obstajala podlaga za izplačevanje oziroma za uživanje delne invalidske pokojnine, vse od 1. 6. 2011 dalje, ko je bila pri tožniku ugotovljena lastnost zavarovanca na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Da gre za izplačila, ki so bila neupravičeno prejeta, izhaja že iz odločbe o ustavitvi oziroma o prenehanju upravičenja do izplačevanja dajatve. Tudi v kolikor bi ti dokončni odločitvi bili odpravljeni, upravičenje do izplačevanja dajatve, ne bi imelo podlage že v samem zakonu, saj je bila za tožnika od 1. 6. 2011 dalje ugotovljena lastnost zavarovanca. Glede na določbo tretjega odstavka 159. člena ZPIZ-1 od 1. 6. 2011 ni bilo več podano upravičenje do uživanja dajatve že po samem zakonu. Tako je odpadla pravna podlaga za uživanje dajatev v vsem spornem obdobju oziroma v vsem spornem obdobju takšne podlage ni bilo glede na določbo ZPIZ-2. Tožnik je zato dolžan povrniti neupravičeno prejete zneske na podlagi določil Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) o neupravičeni obogatitvi oziroma pridobitvi (190. člen OZ). Poudarja, da tožnik po določbi 162. člena oziroma 159. člena ZPIZ-1 ni bil upravičen do izplačila delne invalidske pokojnine, ko je imel dvojni status. Tožnik je tožencu zamolčal dejstvo, da ima status družbenika in poslovodne osebe, na podlagi katere bi moral biti vključen v obvezno zavarovanje. Za to dejstvo toženec ni vedel, sicer mu ne bi izplačeval delne invalidske pokojnine in letnega dodatka v obdobju od 1. 6. 2011 do 30. 6. 2014 oziroma v obdobju, na katero se nanaša odločba o preplačilu. Ker je toženec tožniku izplačeval zneske delnih invalidskih pokojnin in letnih dodatkov, čeprav tožnik že po samem zakonu zaradi statusa zavarovanca, do izplačila teh dajatev v spornem obdobju ni bil upravičen, je toženec neupravičeno prikrajšan, tožnik pa neupravičeno obogaten. Vztraja, da je bila pravilna dokončna odločitev glede ustavitve izplačevanja dajatve od vključno 1. 6. 2011 dalje in vztraja, da so vse izpodbijane dokončne odločbe pravilne in zakonite. Tudi v primeru, v kolikor bi upoštevali stališče sodišča o prepovedi posega v pravnomočno priznano pravico za nazaj, bi bila odločitev sodišča glede datuma, ki nadomesti datum 1. 6. 2011, napačna. Sodišče je izhajalo iz prvostopne odločbe z dne 14. 10. 2014, ki je bila izdana na podlagi tožnikove zahteve, vložene 13. 8. 2014. Dejstvo je, da je bilo izplačevanje delne invalidske pokojnine ustavljeno že z odločbo z dne 3. 7. 2014, kar pomeni, da sodišče ni imelo podlage za omejitev učinka prenehanja upravičenja do izplačevanja dajatve z dnem 14. 10. 2014, saj je prvostopna odločba glede ustavitve izplačevanja dajatve bila izdana že dne 3. 7. 2014. Glede na navedeno tudi po pravnem naziranju sodišča, ne bi bilo podlage za izplačevanje delne invalidske pokojnine po 3. 7. 2014 in tako sodišče tudi glede na svoje stališče, ni imelo podlage za odpravo odločb v delu po 3. 7. 2014. Sodišče je sicer navedlo, da bi odločitev o prenehanju pravice do izplačila delne invalidske pokojnine lahko učinkovala zgolj za naprej, pri tem pa je tak datum prenehanja izplačevanja postavilo na dan 14. 10. 2014, kljub temu, da je prvostopna odločba o prenehanju upravičenja bila izdana že 3. 7. 2014. Ne strinja se tudi s stroški postopka. Meni, da deleža uspeha tožnika ne bi bilo možno oceniti z več kot dve tretjini glede na to, da tožnik z delom zahtevka za izplačevanje od 14. 10. 2014 dalje ni uspel. Nadalje pa je sodišče odločilo, da je potrebno stroške nakazati na račun sodišča, iz česar je moč sklepati, da gre za stroške v okviru brezplačne pravne pomoči. Te odločitve pa ni mogoče preizkusiti.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odmere stroškov postopka, v ostalem glede odločitve o glavni stvari, pa je pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanašajo na odmero stroškov postopka.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 6. 5. 2014 odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva gospodarske družbe A. d. o. o., v kateri je hkrati poslovodna oseba na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 6. 2011 do 31. 12. 2012 in na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 od 1. 1. 2013 dalje. Nadalje je iz dokumentacije razvidno, da je toženec tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe pri delu z odločbo št. ... z dne 23. 3. 2010 priznal pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 9. 2009 dalje in jo odmeril v znesku 304,18 EUR. Hkrati je s citirano odločbo odločil, da se delna invalidska pokojnina tožniku izplačuje za čas, ko je prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Pomeni, da z dnem, ko je za tožnika ugotovljeno, da tega statusa nima več oziroma da ima lastnost zavarovanca, pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine niso več izpolnjeni.

6Z odločbo št. ... z dne 3. 7. 2014, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 6. 1. 2015 je toženec tožniku izplačevanje delne invalidske pokojnine z dnem 31. 5. 2011 tudi ustavil. S citirano odločbo z dne 3. 7. 2014 je toženec tako izplačevanje delne invalidske pokojnine ustavil vse od dneva, ko je bilo ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-2. Pri tem pa toženec ni upošteval, da je šlo za pravnomočno priznano pravico in za pravnomočno pravno razmerje in je s takšno odločitvijo posegel v pravnomočno priznano pravico do delne invalidske pokojnine.

7Glede na splošna postopkovna pravila v primeru pravnomočnih pravnih razmerij in odločb, za takšno postopanje v rednem postopku, ni podlage. V pravnomočna pravna razmerja je namreč mogoče poseči le v primerih in po postopku, določenem v zakonu. Gre za način in postopanje, ki je določeno za izredna pravna sredstva. Le z izrednimi pravnimi sredstvi je mogoče poseči v pravnomočno odločbo, jo spremeniti, razveljaviti ali odpraviti.

8Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da odločba, s katero se ustavi izplačevanje pravnomočno priznane dajatve, lahko učinkuje le za naprej, to je od dneva izdaje takšne odločbe. Gre za stališče, ki ga je že zavzelo Vrhovno sodišče RS, že večkrat pa je bilo zavzeto na Višjem delovnem in socialnem sodišču, ki mu sledi tudi v konkretnem primeru.

9Ker izpodbijani odločbi z dne 6. 1. 2015 in z dne 3. 7. 2014 nista bili izdani v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, toženec pa je z ustavitvijo izplačevanja delne invalidske pokojnine odločil za nazaj in s tem posegel v pravnomočno odločitev, je sodišče prve stopnje izpodbijani citirani odločbi pravilno odpravilo.

10Glede na odločitev, da se odpravita odločbi toženca z dne 6. 1. 2015 in z dne 3. 7. 2014, na podlagi katere je bila izdana odločba št. ... z dne 21. 11. 2014 in potrjena z dokončno odločbo št. ... z dne 4. 2. 2015, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni prišlo do kasnejšega odpada pravne podlage za izplačevanje delne invalidske pokojnine do 30. 6. 2014, zaradi česar odločbi toženca z dne 21. 11. 2014 in z dne 4. 2. 2015, nista pravilni. S citirano prvostopno odločbo z dne 21. 11. 2014 je toženec upoštevaje odločbo z dne 3. 7. 2014 odločil, da je dajatev delna invalidska pokojnina in letni dodatek v obdobju od 1. 8. 2011 do 30. 6. 2014 preveč izplačana in da je nastalo preplačilo in neupravičeno prejeti znesek v višini 11.165,35 EUR, tožnik dolžan nakazati na račun toženca v roku 12 mesecih od prejema odločbe.

11Zaradi odpravljenih odločb toženca z dne 3. 7. 2014 in z dne 6. 1. 2015 (s katerima je bilo odločeno, da se tožniku ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine za nazaj), ni podan dejanski stan po določbi 194. člena ZPIZ-2 v zvezi s tretjim odstavkom 190. člena OZ. Zato je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odpravilo izpodbijani odločbi z dne 4. 2. 2015 in z dne 21. 11. 2014.

12Sodišče prve stopnje pa je prav tako pravilno v odločbi z dne 7. 1. 2015 odpravilo II. točko izreka glede datuma 1. 6. 2011 in ga nadomestilo z datumom 14. 10. 2014. Čeprav je res, da je bila, tako kot navaja pritožba, odločba o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine izdana že dne 3. 7. 2014 tako, da ne bi bilo podlage za izplačevanje delne invalidske pokojnine že po 3. 7. 2014 glede na zavzeto stališče in pravnomočno priznano delno invalidsko pokojnino z odločbo z dne 23. 3. 2010. Vendar pa je bila odločba z dne 14. 10. 2014 izdana na podlagi tožnikove zahteve vložene 13. 8. 2014, s katero je uveljavljal priznanje delne invalidske pokojnine na drugi pravni podlagi. V kolikor bi sodišče v odločbi z dne 14. 10. 2014 ohranilo datum 1. 6. 2011, bi samo s seboj prišlo v nasprotje, ker bi s s takšno odločitvijo samo poseglo v pravnomočno odločitev glede delne invalidske pokojnine. Datum 3. 7. 2014 za odločanje o zahtevi vloženi 13. 8. 2014, nima nobene povezave. Čeprav gre v obeh primerih za delno invalidsko pokojnino, pa se v prvem primeru v zvezi z odločbo z dne 3. 7. 2014 vprašanje delne invalidske pokojnine nanaša na izplačevanje te dajatve, priznane z odločbo z dne 23. 3. 2010, v drugem primeru v zvezi z odločbo z dne 14. 10. 2014 pa se vprašanje delne invalidske pokojnine nanaša na njeno priznanje ter v zvezi s tem za (na novo) ugotavljanje pogojev in za (novo) priznanje pravice do delne invalidske pokojnine na drugi pravni podlagi.

Datum 14. 10. 2014 v odločbi z dne 14. 10. 2014 ne pomeni prenehanje izplačevanja delne invalidske pokojnine v zvezi z odločbo z dne 3. 7. 2014, kot zmotno meni pritožba, niti se ta datum ne nanaša na izplačevanje pravnomočno priznane delne invalidske pokojnine.

13Glede na vse obrazloženo so pritožbene navedbe v smeri ugoditve neutemeljene. Utemeljeno pa se pritožba ne strinja z odmero stroškov postopka, ker gre v konkretnem primeru za storitev opravljanja v okviru brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe BPP št. 275/2015. V Zakonu o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami, v nadaljevanju ZOdv) je v petem odstavku 17. člena določeno, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višine polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

14Skladno s citirano določbo 17. člena ZOdv v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju ZOdvT) znaša plačilo za odvetnikovo delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi v višini 293,76 EUR, kar predstavlja polovico od 1280 točk ter vrednosti točke 0,459 oziroma 587,52 EUR. Od tega zneska izračunani materialni stroški znašajo 11,75 EUR, kilometrina za pot B. - C. - B. (120 km x 0,37 EUR) 44,40 EUR, skupaj 349,91 EUR in od tega zneska 22 % DDV (76,98 EUR), oziroma skupaj znašajo stroški 426,89 EUR.

15Ker je sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP glede na uspeh v pravdi pravilno ocenilo, da ta znaša 75 %, znaša znesek, ki ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožniku 320,16 EUR.

16Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in v IV. točki izreka stroškovni sklep spremenilo tako, da je znesek 588,96 EUR znižalo na znesek 320,16 EUR (5. alineja 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

17V ostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.