194. člen ZPIZ-2

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 sodišče izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi, ni bilo nobene pravne podlage, da bi ponovno odločalo o že priznani pravici do delne pokojnine oziroma da bi zadevo vračalo tožencu v ponovni upravni postopek. Ključno je namreč, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in v tem primeru še nadalje obstaja pravica, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo. Določba prvega odstavka 126. člena ZUP se nanaša na vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženec v navedeni določbi ni imel pravne podlage za poseg v pravnomočno priznano pravico. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Ker toženec ni uporabil izrednih pravnih sredstev je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, izpodbijani odločbi utem

V tej zadevi je bil tožnici izdan nalog za izplačilo akontacije, saj toženec za končno odločbo še ni razpolagal z vsemi potrebnimi podatki. Ko je bila izdana končna odločba, je bil ugotovljeni znesek nižji od že izplačanih zneskov akontacije pokojnine. Ključna je bila torej končna pravnomočna odločba, iz katere jasno izhaja, do kakšnega zneska pokojnine je tožnica upravičena. Kar je prejela več, je glede na 194. člen ZPIZ-2 dolžna vrniti tožencu.

Pravna podlaga za vračilo neutemeljeno prejetih zneskov pokojninske dajatve je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Toženec lahko za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na ustavitev izplačevanja za naprej, odloča o preplačilu in dolžnosti vračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje.

Za presojo je bistveno vprašanje, ali tožniku eno leto po dokončnosti odločbe z dne 12. 6. 2019 dejansko ni bilo zagotovljeno delo s krajšim delovnim časom od polnega po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti in v zvezi s tem torej, ali je tožnik do 1. 10. 2020 (tj. v roku enega leta) kadarkoli opravljal delo skladno z novo odločbo. Zlasti je relevantno vprašanje ali je tožnik takšno delo opravljal v mesecu septembru 2020, glede katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V kolikor se bo ugotovilo, da je tožnik v relevantnem letu kadarkoli opravljal delo v skladu z odločbo z dne 12. 6. 2019, potem je še vedno upravičen do delnega nadomestila.

Tožnik ni bil več prijavljen na zavodu za zaposlovanje, zato je toženec pravilno izdal izpodbijano odločbo in ustavil izplačevanje nadomestila. Nadomestilo za invalidnost se izplačuje le za čas, ko je zavarovanec prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

FURS začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v zakonsko predpisanih rokih. V skladu s 156. členom ZDavP-2 postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. To pomeni, da je FURS poleg izterjave davčnih obveznosti pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, med katere sodijo tudi vračila preveč plačanih javnih sredstev. Gre predvsem za obveznosti, ki jih na primer z upravnim aktom odmerijo organi, pristojni za odmero posamezne obveznosti. Mednje sodita tudi vdovska pokojnina in letni dodatek. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi, ko je šlo za izterjavo neupravičeno izplačane družinske pokojnine in varstvenega dodatka, že odločilo, da ZDavP-2 ureja izvršilni postopek oziroma izterjavo obveznosti tudi za terjatve iz odločb Zavoda. Pravna podlaga za to je v 156. členu ZDavP-2 v povezavi s 159.

Pogoj za izplačevanje nadomestila je opravljanje dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Po ustaljeni sodni praksi ni mogoče šteti, da zavarovanec opravlja delo oz. dejavnost v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, če nima poravnanih prispevkov za obvezno zavarovanje. To velja tudi za zavarovance - kmete, ki so sami zavezanci za plačilo prispevkov.

Tožnica se zoper odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da ima lastnost zavarovanca kot družbenik in poslovodna oseba gospodarske družbe za polni delovni čas 40 ur tedensko na podlagi 16. člena ZPIZ-2, ni pritožila. Ker gre za nesporna dejstva, ki so v tem sporu pravotvorna, je pravilen zaključek sodišča, da je tožnica, zaradi lastnosti zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2, sporni znesek dolžna vrniti tožencu. Četudi tožnica neupravičene obogatitve ni zakrivila s svojim krivdnim ravnanjem, je upoštevajoč določbi 190. člena OZ in 194. člena ZPIZ-2 prejeti znesek dolžna vrniti.

Čeprav v tožničinem primeru že ob priznanju niso bili izpolnjeni pogoji za izplačevanje 40 % starostne pokojnine, ni podlage za ustavitev izplačevanja za nazaj. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da je izplačevanje mogoče ustaviti le za naprej. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je bil tožnici med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni pomotoma izplačan del starostne pokojnine, do katerega ni bila upravičena. Ker je do izplačila prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami toženca, pomotno izplačilo nedolga ne izključuje utemeljenosti zahtevka za vračilo prejetih pokojninskih dajatev. Tudi v teoriji velja stališče, da za pravico zahtevati vrnitev pomotoma plačanega ni treba, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena.

Institut pravnomočnosti varuje priznano pravico le v okviru pravnega in dejanskega stanja podanega ob priznanju pravice. Zato je priznana pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le v primeru, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Če se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko zavarovanec pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogoja za izplačevanje dajatve, tožena stranka odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.

Kot uživalka starostne pokojnine je tožnica s prevzemom vodenja gospodarske družbe, katere družbenica je bila, sama povzročila, da je ex lege nastalo zavarovalno razmerje in da je bila posledično pravnomočno ugotovljena lastnost zavarovanke. Slednje izključuje sočasno uživanje pokojninske dajatve. Eventualno krajše zavarovanje od 40. ur tedensko bi lahko uveljavljala le v sodno socialnem sporu o lastnosti zavarovanke.

V obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je toženec vedoma izplačal nedolg iz naslova invalidnine za teleso okaro, do katere tožnik ni bil upravičen. Izplačila so bila očitno posledica pomanjkljive skrbnosti. Do neupravičenih izplačil je prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami pri nosilcu zavarovanja. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahteva njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pride v poštev, saj je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko tudi krivdna. Zmota pri izplačilih invalidnine izključuje uporabo 191. člena OZ. Pravna podlaga za razsojo zadeve je zato nedvomno podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ.

V sporni zadevi pokojnina ni bila pridobljena po pravnih predpisih Republike Srbije, temveč po pravnih predpisih Republike Slovenije. Izjema, kot je določena v drugem odstavku samo potrjuje, da je za presojo sporne zadeve odločilen prvi odstavek 6. člena Sporazuma, ki pa ne izključuje uporabe 116. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno poudarja, da za sorazmerni del starostne pokojnine, ki je bil tožnici priznan pri toženi stranki, ni mogoče uporabiti srbskih predpisov v smislu enakopravne obravnave zavarovancev. Kljub temu da srbski nosilec zavarovanja ni ustavil izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, ki je bil tožnici priznan v Republiki Srbiji, to na odločitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno, je za razsojo odločilen prvi, ne pa drugi odstavek 6. člena sporazuma. Ker je tožnica kot uživalka pokojnine iz prvega odstavka 116. člena ZPIZ-2 v Republiki Srbiji ponovno začela delati in bila na tej podlagi tudi vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje, je tožena stranka pravilno odločila, da se ji na podlagi sedmega odstavka 116. člena ZPIZ-2 preneha izplačevati sorazmerni del starostne pokojnine. Tožnica za sporno obdobj

Za konkretni spor je relevanten 194.a člen ZPIZ-2, ki ureja pobot preplačila z zapadlimi, a še neizplačanimi prejemki: če zavod (toženec) ugotovi, da je zavarovanec upravičen do izplačila novega prejemka, denarni znesek preplačila, do katerega zavarovanec ni imel pravice, pobota z novim izplačilom zapadlih zneskov novega prejemka (prvi odstavek). Šteje se, da pobot nastane z dnem zapadlosti terjatev (drugi odstavek). Zavod lahko pobota terjatve do celotne višine nakazila novega prejemka brez izrecne izjave ali soglasja upravičenca in ne glede na vrsto prejemka (tretji odstavek). O pobotu terjatev pa mora v petnajstih dneh od nastanka pobota obvesti upravičenca (četrti odstavek).

Glede na pravnomočno odločbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožniku že z 31. 1. 2018 prenehala pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, torej da je že z navedenim dnem odpadla pravna podlaga za nadaljnje izplačevanje nadomestila. Pravna podlaga tako ni odpadla z 8. 8. 2018, kot to razloguje sodišče prve stopnje, temveč že 31. 1. 2018. Res je, da je pritožbeno sodišče v zadevi Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 že zavzelo stališče, da je odločilen datum, ko je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila, vendar pa iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018) izhaja, da odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede izplačevanja na podlagi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v prihodnje. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju pa tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Zato lahko tožena stranka za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na odločitev o u

Kadar je sodna odločba odvisna od predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja pa o njem še ni odločeno, lahko sodišče v skladu s 13. členom ZPP samo reši to vprašanje, če s posebnimi predpisi ni določeno drugače. Če sodišče vprašanja, ki je temeljno za razsojo konkretne zadeve ne reši samo, postopek v skladu s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP prekine do pravnomočne razrešitve pravnega razmerja iz predhodnega vprašanja. Neuporaba navedenih določb ZPP v okoliščinah konkretnega primera predstavlja bistveno kršitev procesnega prava iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Zaradi odprave upravnih odločb ter vrnitve v ponovno upravno odločanje je namreč odpadla podlaga v tem sodnem postopku presojanih posamičnih upravnih aktov o preplačilu in vračilu pokojninskih prejemkov. Toženi zavod bo o spornem preplačilu in višini vračila pokojninske dajatve na temelju 194. člena ZPIZ-2 lahko zakonito odločal šele po izdaji novih posamičnih upravnih aktov o tožničini upravičenosti do starostne pokojnine in ustavitvi izplačevanja zaradi njene vključenosti v pokojninsko invalidsko zavarovanje pri tujem nosi

Na podlagi pravnomočne odločitve o lastnosti zavarovanca in upravičenosti le do sorazmernega dela pokojnine, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje starostne pokojnine v polnem znesku. Pritožbeni očitek, da gre za neenakopravno obravnavo uživalcev pokojnine z drugimi, ki opravljajo določeno delo in zavarovanje za njih ni obvezno, tako ni utemeljen. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 202/2017 z dne 6. 3. 2018 izpostavilo, da v okviru pravice do socialne varnosti Ustava RS v drugem odstavku 50. člena nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje. Zakonodajalec določa pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz tega zavarovanja, ima pa tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Slednje pomeni, da zakonodajalec lahko enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno, kar samo po sebi ne pomeni kršitve 2. člena Ustave RS. V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnega koli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja. Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravlja

Glede na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 63/2018, lahko zavod za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje denarne dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja dajatve, odloča o preplačilu in vračilu sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje. Po stališču revizijskega sodišča je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le, če so še naprej izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pravni in dejanski pogoji za priznanje in izplačevanje, torej uživanje že priznane pokojninske dajatve. Če nastane novo dejstvo med izplačevanjem denarne dajatve, je to lahko podlaga za novo upravno odločbo o neobstoju pravice do izplačevanja. Navedeno pravno posledico je nosilec zavarovanja dolžan ugotoviti ob spremembi dejanskih okoliščin priznane pravice in na temelju 194. člena ZPIZ-2 izdati odločbo o preplačilu. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

Zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, začne teči prvi dan po izvršljivosti te odločbe. Kdaj zastara pravica do izterjave terjatve vračila preplačil na podlagi odločbe Zavoda, ZPIZ-2 ne ureja, vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz tega specialnega zakona. To pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami Zavoda pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 ter s tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2. Zato je torej treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe tudi v tem primeru uporabiti člene 125. do 126. a ZDavP-2. Pravica do izterjave vračila preveč plačanih sredstev, ki izhaja iz odločbe Zavoda (upnika), zastara v petih letih od takrat, ko je navedena obveznost nasproti revidentki (dolžnici) začela učinkovati, torej od njene izvršljivosti.