VSRS Sklep X Ips 174/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za delo, št. 06100-545/2015 z dne 9. 9. 2015. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožnici kot delodajalki prepovedal opravljanje dela oziroma opravljanje delovnega procesa s poimensko določenimi delavci, ki imajo priglašeno dejavnost kot samostojni podjetniki, do odprave nepravilnosti, ki je bila storjena s tem, da je delodajalka delavcem omogočila opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, tako da je njihovo delo vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo št. 06100-21/2015 z dne 20. 11. 2015.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidentke, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča revizija ni dovoljena zaradi vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila.¹

7Na vprašanje, ali sodelovanje med dvema gospodarskima subjektoma (tožnico in samostojnim podjetnikom) lahko predstavlja sodelovanje, pri katerem se sploh lahko ugotavlja obstoj elementov delovnega razmerja, je mogoče odgovoriti pritrdilno na podlagi 4. člena v povezavi s 5., 13. in 18. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Iz branja teh določb jasno izhaja, da če so v konkretnem pravnem razmerju elementi delovnega razmerja dejansko podani, ne glede na morebitno drugačno poimenovanje sklenjene pogodbe ali drugačno ureditev medsebojnih pravic, kot to določajo delovnopravne norme, in ne glede na to, da gre za sodelovanje dveh gospodarskih subjektov (v konkretnem primeru d. o. o. in s. p.), dela v tem pravnem razmerju ni dopustno opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, temveč le na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

8Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi z drugim vprašanjem, ali morajo biti elementi delovnega razmerja v okviru inšpekcijskega postopka s strani inšpektorata izkazani in dokazani, ali zadošča, da se domneva njihov obstoj, ni izpolnila uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije. Vprašanje je zastavljeno na splošni ravni in zahteva le splošen odgovor, ki izhaja iz jasne določbe drugega odstavka 13. člena ZDR-1. Ta določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon (elementi delovnega razmerja torej morajo obstajati in se zgolj ne domnevajo).

9Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 7/2016 z dne 23. 3. 2016, X Ips 27/2015 z dne 5. 3. 2015, X Ips 277/2013 z dne 23. 10. 2014, X Ips 274/2011 z dne 24. 5. 2012 in X Ips 457/2012 z dne 10. 4. 2013.