VSRS Sodba XI Ips 4310/2017-204

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom I Ks 4310/2017 z dne 26. 5. 2017 zoper obdolženega K. R., za katerega je ocenil, da je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podaljšal pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 4310/2017 z dne 13. 6. 2017 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot uvodoma navaja, vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Po njegovem mnenju v konkretni zadevi ni podan utemeljen sum, obe sodišči nižjih stopenj pa sta nezakonito prevzeli funkciji pregona in v izpodbijanem sklepu mimo tožilskega predloga navedli objektivne okoliščine, s katerimi sta naknadno utemeljili obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. S tem sta zunajobravnavni senat in višje sodišče poskušala sanirati pomanjkljivosti tožilčevega predloga za podaljšanje pripora, pri tem pa sta upoštevala samo navedbe in dokaze tožilstva, ne pa tudi obrambe, zato je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti, nepristranskosti in poštenega postopka. Zagovornik Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma, da izpodbijani sklep spremeni, tako da predlog tožilstva za podaljšanje pripora zavrne. Predlaga tudi, naj izvršitev izpodbijanega sklepa odloži oziroma prekine ter priprtega obdolženca izpusti na prostost.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Izpodbijani sklep ima potrebne in konkretne razloge o obstoju utemeljenega suma in pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti, zagovornik pa s temi razlogi nedovoljeno polemizira in uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi v zvezi z očitki o kršitvi načela adversarnosti kazenskega postopka in privilegirani obravnavi tožilstva. Teh očitkov zagovornik ne konkretizira, ampak jih vidi kot posledico pomanjkanja dokazov glede očitanih kaznivih dejanj. Vrhovni državni tožilec predlaga Vrhovnemu sodišču, naj zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-I.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

6Po določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je ponovitvena nevarnost podana, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, med drugim, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje. Ta določba zajema tako objektivne kot subjektivne okoliščine, pri čemer po ustaljeni sodni praksi zadostuje, da sodišče ugotovi in presodi vsaj eno okoliščino subjektivne in eno okoliščino objektivne narave, če iz teh okoliščin izhaja resna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja.

B-II.

7Zagovornik graja ugotovitev sodišč nižjih stopenj o obstoju utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja posilstva. Navaja, da razen izjave oškodovanke in priče (oškodovankine prijateljice) ne obstaja noben dokaz, ki bi kazal na storitev kaznivega dejanja. To velja tudi za poročilo o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) z dne 28. 1. 2017, iz katerega ne izhaja nobena praskica, poškodba ali sled uporabe sile, sledov uporabe sile pa ni ugotovil niti zdravnik, ki je oškodovanko pregledal. Na podlagi navedenega je utemeljen sum omajan oziroma ga ni, zato bi moral zunajobravnavni senat pripor odpraviti.

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja izkazan na podlagi vseh dokazov, zbranih tekom predkazenskega postopka in preiskave, zunajobravnavni senat pa ga je ugotovil in celovito, z jasnimi in razumnimi razlogi, ocenil v 9. in 10. točki obrazložitve sklepa. Za sklepanje o obstoju utemeljenega suma je odločilnega pomena vsebina izpovedb oškodovane L. K., njene prijateljice S. R. in obdolženčevega prijatelja M. N., vtis o oškodovanki pa je razviden tudi iz izpovedb policistov J. G. in A. G. Utemeljen sum izhaja tudi iz listinske dokumentacije, v okviru katere je zunajobravnavni senat poudaril predvsem zapisnik ambulantnega protokola ginekološkega pregleda oškodovanke in poročilo o preiskavi NFL. Zunajobravnavni senat je povzel vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podal njihovo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec kritičnega dne z uporabo sile pripravil oškodovanko k spolnemu občevanju in s tem izenačenim spolnim ravnanjem. Takšnemu zaključku o obstoju utemeljenega suma je v celoti pritrdilo višje sodišče v 5. točki obrazložitve sklepa. Navedeni dokazi in podatki tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi kazenskega postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje zunajobravnavnega senata in višjega sodišča o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. Ob tem je treba izpostaviti, da utemeljenost suma glede na procesno fazo izkazuje tudi pravnomočni sklep o uvedbi kazenske preiskave, ki tekom preiskave, ob vseh zgoraj navedenih dokazih, ni bil z ničemer omajan, ampak se je kvečjemu dodatno utrdil do takšne kvalitete, ki je tožilcu omogočal vložitev obtožnice. Vsa zagovornikova navajanja o pomanjkanju dokazov, ki bi omogočali sklepanje o obstoju utemeljenega suma, zato po vsebini izkazujejo njegovo nestrinjanje z dokazno presojo obeh sodišč nižjih stopenj o obstoju utemeljenega suma. Takšnega izpodbijanja s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja pa na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP zagovornik ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

9V zvezi z zagovornikovim polemiziranjem o dokazih, pridobljenih po podaljšanju pripora, Vrhovno sodišče pritrjuje stališču obeh nižjih sodišč, da so za presojo zakonitosti ukrepa podaljšanja pripora po drugem odstavku 272. člena ZKP pomembne tiste okoliščine in dejstva, ki so obstajala do trenutka vložitve obtožnice oziroma ob odločanju o tožilčevem predlogu za podaljšanje pripora. Tudi Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, s katero se izpodbija pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, presoja zakonitost izdaje sklepa o podaljšanju pripora in v tem pogledu ugotavlja le, ali so bili v trenutku podaljšanja pripora izkazani vsi pogoji, ki morajo biti po zakonu podani. Zato na to presojo ne morejo vplivati nadaljnji potek in izid kazenskega postopka oziroma nova dejstva in okoliščine, ki se izkažejo po izdaji izpodbijanega sklepa in so lahko upoštevane pri nadaljnjem odločanju o odpravi ali podaljšanju pripora. Zagovornikove navedbe o bistveno drugačnem dejanskem stanju, ugotovljenem šele po pravnomočnosti obtožnice, je zato treba zavrniti, saj sta ocena novih dokazov in presoja ugotovljenih dejstev lahko predmet nadaljnje glavne obravnave, ne pa te zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Do takšnih zaključkov sta prišli tudi sodišči nižjih stopenj in se nista opredeljevali do naknadno pridobljenih dokazov, niti nista sklepali o obstoju novih dejstev in okoliščin kaznivega dejanja. Nikjer v izpodbijanem sklepu tudi ni navedeno, kot skuša prikazati zagovornik, da sodišče po pravnomočnosti obtožnice ne upošteva novih dokazov in je ugotovitev o obstoju utemeljenosti suma absolutna. Zagovornikove navedbe se zato glede na ugotovitve obeh sodišč nižjih stopenj izkažejo za neutemeljene in brez opore v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

10Zagovornik očita pomanjkljivost tožilskega predloga za podaljšanje pripora, saj po njegovi oceni iz njega ne izhaja niti ena okoliščina objektivne narave, to pa je neutemeljeno skušalo sanirati sodišče in je samo, brez podlage v predlogu tožilca, naknadno ugotovilo objektivne okoliščine, za kar ni pristojno. S tem je bila obramba dejansko prikrajšana za možnost podati pripombe na predlog za podaljšanje pripora, na ta način pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, nepristranskosti in poštenosti postopka, saj je sodišče privilegiralo položaj tožilstva ter prevzelo funkcijo pregona in saniralo pomanjkljiv predlog tožilca za podaljšanje pripora.

11Na podlagi takšne vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornik očita pomanjkljivost tožilčevega predloga za podaljšanje pripora. Navedenega očitka Vrhovno sodišče, upoštevaje podatke kazenskega spisa in vsebino tožilskih vlog, ne sprejema. Državni tožilec je v obtožnici podal opis očitanega kaznivega dejanja, predlagal izvedbo dokazov in navedel vsebino posamičnih dokazov, na katerih je oprl oceno o obstoju utemeljenega suma. V obtožnici je ob ugotovljenem obstoju utemeljenega suma predlagal podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, pri tem pa izpostavil elemente fizične (pri)sile, ki naj bi jo obdolženec uperil zoper oškodovanko in jo na ta način proti njeni volji prisilil k spolnemu občevanju. Glede na način izvršitve očitanega kaznivega dejanja je državni tožilec izpostavil nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal nasilna kazniva dejanja, tudi takšna, s katerimi se napada in posega v spolno nedotakljivost drugega, kot je kaznivo dejanje posilstva. Zunajobravnavni senat je pojasnil, da je državni tožilec v zadostni in sprejemljivi meri obrazložil tudi objektivne okoliščine, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Tako je poudaril predvsem tožilčevo oceno obstoja utemeljenosti suma očitanega kaznivega dejanja, iz katere izhajajo teža in način storitve očitanega kaznivega dejanja ter okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno (7., 13. in 14. točka obrazložitve sklepa). Pri tem je zunajobravnavni senat upošteval tudi tožilčev poudarek o teži kaznivega dejanja, ki je razvidna iz kaznovalnega okvirja, saj je za očitano kaznivo dejanje predpisana kazen zapora od enega do desetih let. To kaže na kaznivo dejanje hujše in zavržne narave, s katerim se grobo poseže v človekovo spolno nedotakljivost. Tudi višje sodišče je ob presoji enakih pritožbenih navedb ugotovilo, da je predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice obrazložen in konkretiziran, zato je pritrdilo razlogom zunajobravnavnega senata (6. točka obrazložitve sklepa). Predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora, s tem pa tudi obstoj ponovitvene nevarnosti, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostno obrazložen, zato določba prvega odstavka 202. člena ZKP ni bila kršena.

12Na podlagi predstavljenega zagovornik tudi neutemeljeno uveljavlja (po vsebini) kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da pravnomočni sklep ne vsebuje nobene objektivne okoliščine, ki bi utemeljevala ponovitveno nevarnost. Iz pravnomočnega sklepa je namreč razvidno, da sta zunajobravnavni senat in višje sodišče pravilno upoštevala, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve zelo hudega kaznivega dejanja. Tega naj bi obdolženec izvršil z uporabo fizične (pri)sile, potrebne za strtje odpora oškodovanke, s pomočjo katere naj bi dosegel svojo spolno zadovoljitev, takšna obrazložitev pa vsebuje jasne, razumljive in konkretne razloge o obstoju objektivnih okoliščin, potrebnih pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti. V zvezi z načinom storitve kaznivega dejanja kot objektivne okoliščine zagovornik očita, da se sodišče pri ocenjevanju sile opre samo na izjavo oškodovanke, ne pa tudi na zapisnik o ambulantnem pregledu, iz katerega ne izhaja nobena sled sile, zato je obrazložitev uporabe sile vsebinsko prazna. S takšnimi navedbami zagovornik po oceni Vrhovnega sodišča ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pod videzom te kršitve izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki obeh sodišč nižjih stopenj, s tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem je treba dodati, da gre pri obstoju sile kot zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja za vprašanje, ki ga sodišče ugotavlja šele na glavni obravnavi, za podaljšanje pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Takšno ugotovitev za obdolženega K. R. pa sta sodišči nižjih stopenj podali s konkretnimi, jasnimi in razumljivimi razlogi.

13Vrhovno sodišče glede na podatke kazenskega spisa ugotavlja, da sta obdolženec in zagovornik prejela obtožnico, skupaj s tožilčevim predlogom za podaljšanje pripora, s spremnim dopisom pa sta bila posebej pozvana, da v roku 24 ur podata odgovor na tožilčev predlog. Ob vložitvi obtožnice je zunajobravnavni senat s sklepom z dne 28. 2. 2017 zoper obdolženca podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, višje sodišče pa je s sklepom z dne 16. 3. 2017 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče s sodbo XI Ips 4310/2017 z dne 11. 5. 2017 ugodilo in pravnomočni sklep razveljavilo. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev 22. člena Ustave RS, saj zagovorniku ni bila dana možnost, da se seznani in odgovori na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora, preden je o predlogu odločil zunajobravnavni senat. V novem postopku je zunajobravnavni senat s sklepom z dne 18. 5. 2017 ponovno zoper obdolženca podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, a je višje sodišče s sklepom z dne 26. 5. 2017 pritožbi zagovornika zaradi pomanjkljive obrazložitve ugodilo in sklep razveljavilo, odločanje o podaljšanju pripora pa vrnilo v ponovno odločanje zunajobravnavnemu senatu. Z izpodbijanim sklepom z dne 26. 5. 2017 je zunajobravnavni senat tretjič odločil o tožilčevem predlogu za podaljšanje pripora ob vloženi obtožnici. Iz odgovora zagovornika je razvidno, da je bil obveščen o predhodno opredeljeni sodbi Vrhovnega sodišča in je predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora nasprotoval, k temu pa dodal nova dejstva in okoliščine, ugotovljene po pravnomočnosti obtožnice, zunajobravnavni senat pa je v sklepu skladno z navodili Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani kot odgovor obrambe na tožilčev predlog upošteval tudi navedbe zagovornika v pritožbi z dne 13. 3. 2017 in navedbe zahteve za varstvo zakonitosti z dne 11. 4. 2017. Zagovornikova zatrjevanja, da obramba ni imela možnosti podati odgovora na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora in je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, s privilegiranjem tožilstva pa onemogočen pošten postopek, se zato izkažejo za neutemeljena in brez opore v spisovnih podatkih.

14Favoriziranje tožilstva s strani sodišča zagovornik očita tudi med opravljanjem kazenske preiskave, saj naj bi sodišče izvajalo zgolj dokaze tožilstva, ne pa tudi obrambe, sodišče pa je bilo tekom celotnega postopka nedojemljivo za razbremenilna dejstva, ki jih je obramba navajala v prid obdolžencu. S tem je po zagovornikovem mnenju podan dvom o poštenem postopku in nepristranskosti sodišča, obdolženca pa je sodišče obsodilo zavržnega ravnanja zgolj na podlagi predsodkov in pristranskega sojenja.

15Kazenski postopek se še ni pravnomočno končal, zato je tudi njegov izid, glede na dokaze (obeh strank), ki bodo presojani na glavni obravnavi, in glede na ugotovljena dejstva, negotov, zato o obsodbi obdolženca v tej fazi postopka ne moremo govoriti. Z uveljavljanjem dvoma v nepristranskost sodišča in pošteno sojenje vložnik nakazuje na odklonitveni razlog izločitve preiskovalnega sodnika po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Ugotavljanje razlogov za izločitev sodnika je predmet posebnega postopka, ki ga mora stranka sprožiti na podlagi drugega odstavka 41. člena ZKP takoj, ko izve za razlog izločitve, ne more pa tako strankino videnje samo po sebi predstavljati okoliščine, ki bi utemeljevala nezakonitost sklepa o podaljšanju pripora.

C.

16Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.