VSM sodba I Cpg 311/2014

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek poslej v celoti glasi:
" Tožena stranka mora v v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati znesek 376,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2010 do plačila, znesek 646,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2010 do plačila, znesek 19,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2011 do plačila, znesek 33,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2011 do plačila, znesek 61,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2010 do plačila, znesek 58,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2010 do plačila, znesek 65,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2010 do plačila, znesek 110,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2010 do plačila in znesek 4.724,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2011 do plačila.
Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.734,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila."

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 745,88 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razsodilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 376,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2010 do plačila, znesek 646,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2010 do plačila, znesek 19,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2011 do plačila, znesek 33,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2011 do plačila, znesek 61,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2010 do plačila, znesek 58,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2010 do plačila, znesek 65,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2010 do plačila in znesek 110,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2010 do plačila. Zaradi zastaranja je v presežku do plačila zneska 4.724,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2011 dalje tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni od prejema sodbe plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 747,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je po njenem mnenju obrazložitev sodbe v neposrednem nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje navaja, da iz dopisa S. d.o.o. izhaja, da od 22. 1. 2008 kot lastnika stanovanja vodijo toženo stranko in s tem datumom naj bi prenehala odgovornost lastnika stanovanja za obveznosti najemnika. Temu ni tako, saj iz istega dopisa izhaja, da je tožena stranka upravnika o spremembi lastništva obvestila šele dne 25. 11. 2010, zakonska določila Stanovanjskega zakonika - 1 (v nadaljevanju SZ-1) pa jasno določajo, da odgovornost lastnika preneha šele, ko je izpolnil svojo notifikacijsko dolžnost. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje napačno ugotovilo, saj je v nasprotju z listinami v spisu in izpovedbo priče V.S. zaključilo, da je izkustveno nesprejemljivo, da tožeča stranka po letu 2008 ni vedela, da H. ni lastnica stanovanja. Materialnopravno napačna je odločitev sodišča o ugovoru zastaranja. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je z vložitvijo izvršilnih predlogov zoper glavno dolžnico prišlo do pretrganja zastaranja, vendar je v nadaljevanju napačno štelo, da je zastaranje zoper toženo stranko začelo znova teči naslednji dan po vložitvi izvršilnega predloga. Izvršilni postopki zoper najemnico tožene stranke niso končani, zato zastaranje še ni začelo teči znova. Pretrganje zastaranja zoper glavno dolžnico ima namreč povsem enak učinek tudi za subsidiarnega poroka. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve in priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je po opravljenem preizkusu pritožbenih navedb v okviru izrecno uveljavljanih pritožbenih razlogov in uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kakšnimi procesnimi kršitvami, je pa izpodbijana odločitev glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje materialnopravno zmotna, kar je narekovalo njeno spremembo.

5Pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po oceni sodišča druge stopnje ni podana. Navidezno nasprotje med vsebino dokaznih listin in zaključki sodišča prve stopnje izhaja iz očitne pisne pomote prvostopenjskega sodišča. Glede na celotno vsebino obrazložitve sodbe pod tč. 7 in izrecno sklicevanje sodišča prve stopnje na besedilo šestega odstavka 24. člena SZ-1, je sodišče druge stopnje prepričano, da je zaključek sodišča prve stopnje, opirajoč se na dopis S. d.o.o., ko je sodišče zapisalo, da je obveznost lastnika za obveznosti najemnika obstajala do dne 22. 1. 2008, namesto pravilno od dne 22. 1. 2008, nenamerni lapsus, saj sodišče tudi z nadaljnjimi razlogi podkrepi svoj zaključek, da je tožeča stranka najkasneje v letu 2008 izvedela, da je H. najemnica in ne lastnica spornega stanovanja. Kot določilo 24. člena SZ-1 razume sodišče prve stopnje, pa je prav to védenje podlaga za nastop subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja za obratovalne stroške najemnika.

6Jezikovna razlaga šestega odstavka 24. člena SZ-1 res pripelje do zaključka, da subsidiarna odgovornost etažnega lastnika za obratovalne stroške najemnika, določena v petem odstavku istega člena, nastopi šele, ko etažni lastnik o obstoju najemnega razmerja obvesti upravnika. Dotlej etažni lastnik za vse terjatve iz naslova upravljanja večstanovanjske stavbe odgovarja v skladu s 30. členom SZ-1. Vendar je v konkretni zadevi, glede na namen določbe šestega odstavka 24. člena SZ-1 in specifične okoliščine obravnavanega primera, takšen zaključek materialnopravno zmoten. Že v razveljavitveni odločbi I Cpg 481/2012 z dne 24. 4. 2012 je sodišče druge stopnje pojasnilo, da v obravnavanem primeru okoliščina, da tožeča stranka (kot dobavitelj toplotne energije) s strani tožene stranke (kot etažnega lastnika) ni bila seznanjena z dejstvom prenosa lastninske pravice in vzpostavitvijo najemnega razmerja na predmetnem stanovanju, nima vpliva na obstoj subsidiarne odgovornosti tožene stranke kot etažnega lastnika za obratovalne stroške najemnika, saj je med strankama nesporno, da je bilo predmetno stanovanje ves čas v najemu s strani H.. Namen dolžnosti obvestitve lastnika stanovanja o sklenitvi najemnega razmerja, ki izhaja iz šestega odstavka 24. člena SZ-1, je v tem, da se dobavitelj seznani o dejanskem uporabniku stanovanja, ki je glavni dolžnik terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe in se dobavitelju s tem omogoči, da od njega tudi terja plačilo tovrstnih obveznosti. Namen obvestitve je bil v obravnavanem primeru dosežen s tem, ko je tožeča stranka v namen poplačila dobavljene storitve zoper najemnico (sicer misleč, da je ta še vedno lastnica stanovanja; v vsakem primeru pa zoper dejansko odjemnico dobavljene toplotne energije), vložila izvršilne predloge in za svoje terjatve pridobila tudi izvršilne naslove. Namen obvestitve je bil torej v konkretnem primeru dosežen na podlagi naključne okoliščine, da sta bili prejšnja lastnica stanovanja in nato najemnica isti osebi. Dejstvo, ali je bila oziroma kdaj je bila tožeča stranka (oziroma upravnik) tudi (formalno) obveščena oziroma seznanjena z obstojem najemnega razmerja tako v opisanih okoliščinah nima vpliva na obstoj subsidiarne odgovornosti tožene stranke za obratovalne stroške najemnice. Glede na to, da je bil v obravnavanem primeru namen zahteve iz šestega odstavka 24. člena SZ-1 kljub odsotnosti obvestila dosežen, sodišče druge stopnje v nasprotju s stališčem prvostopenjskega sodišča meni, da je subsidiarna odgovornost tožene stranke kot etažne lastnice za obratovalne stroške najemnice stanovanja na podlagi petega odstavka 24. člena SZ-1 obstajala ves čas, ko je bilo stanovanje v lasti tožene stranke, to je od 9. 2. 2006 do 8. 11. 2010. Da je bila H. ves ta čas najemnica predmetnega stanovanja ni sporno. Obveznost tožene stranke kot lastnika stanovanja za obratovalne stroške najemnika je prenehala z dnem 25. 11. 2010, ko je ta upravnika obvestila o novem lastniku.

7Pogoj za nastop subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja po petem odstavku 24. člena SZ-1 je, da upnik izpolnitev obveznosti terja najprej od primarnega (glavnega) dolžnika, t. j. najemnika stanovanja, kar je v obravnavanem primeru tudi storil, ko je zoper najemnico vložil izvršilne predloge.

8Pritožbeno izpodbijani zavrnilni del sodbe temelji na zaključku prvostopenjskega sodišča, da so zaradi poteka enoletnega zastaralnega roka vse terjatve tožeče stranke, ki so zapadle pred 1. 1. 2010 zastarale. Sodišče prve stopnje je skladno s tretjim odstavkom 1034. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) štelo, da je z vložitvijo izvršilnih predlogov zoper najemnico prišlo do pretrganja zastaranja terjatve zoper poroka, vendar naj bi zastaranje začelo znova teči naslednji dan po vložitvi predloga za izvršbo, saj je takrat tožeča stranka ponovno pridobila možnost o nastali obveznosti obvestiti in terjati subsidiarnega dolžnika. Takšen materialnopravni zaključek je po oceni pritožbenega sodišča zmoten.

9Trditveno breme za dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec teka zastaralnega roka, je na strani tožene stranke, ki je ugovarjala, da je terjatev zastarala. Trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranje je na strani tožeče stranke, ki je zastaranju ugovarjala.

10Tožeča stranka je ugovarjala zastaranju terjatve sklicujoč se na izvršilne postopke, ki jih vodi zoper glavnega dolžnika terjatve. Ob uporabi določil OZ o zastaranju terjatve v poglavju o poroštvu in splošnih določil o zastaranju in pretrganju zastaranja terjatve, ob zatrjevanem dejstvu, da je tožeča stranka zoper glavnega dolžnika za izterjavo vtoževane terjatve vložila izvršilne predloge in pridobila izvršilne naslove, je sicer pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je s temi dejanji prišlo do pretrganja zastaranja terjatve tako zoper glavnega dolžnika kot tudi zoper toženo stranko kot poroka. Napačno pa je v nadaljevanju sodišče prve stopnje zaključilo, da je enoletni zastaralni rok zoper poroka začel znova teči že naslednji dan po vložitvi posameznega izvršilnega predloga. Za takšen zaključek v materialnem pravu ni podlage. Določilo tretjega odstavka 1034. člena OZ izrecno določa, da pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika z dejanjem upnika pred sodiščem (v obravnavanem primeru je do pretrganja zastaranja zoper glavnega dolžnika prišlo na podlagi določila 365. člena OZ z vložitvijo vsakega posameznega izvršilnega predloga) učinkuje tudi nasproti poroku. Odgovor na vprašanje, kdaj začne po pretrganju zastaranje znova teči, dajejo splošna pravila OZ o zastaranju. Peti odstavek 369. člena OZ določa, da v primeru, ko je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo, začne zastaranje znova teči od dneva, ko je končan ta postopek. To velja tako za zastaranje zoper glavnega dolžnika kot za zastaranje zoper subsidiarnega poroka. Razlika bi glede na določilo drugega odstavka 1034. člena OZ eventualno obstajala v dolžini zastaralnega roka, ki bi pričel po pretrganju znova teči, če bi upnik zoper glavnega dolžnika pridobil izvršilni naslov in bi s tem terjatev pridobila novo pravno naravo (t.i. judikatna terjatev).

11Trditveno in dokazno breme za dejstva, ki se nanašajo na konec pretrganja zastaranja in ponoven začetek teka zastaralnega roka, pa so na strani tožene stranke, ki se na zastaranje sklicuje. V obravnavanem primeru tožena stranka dejstev, da so bili izvršilni postopki zoper glavnega dolžnika končani, ker so bile terjatve poplačane ali postopki sicer ustavljeni, in je posledično zastaralni rok pričel teči znova, ni zatrjevala. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu je tako edini pravilen zaključek, da zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo izvršilnih predlogov, zoper toženo stranko kot subsidiarnega poroka še ni začelo teči znova in vtoževana terjatev še ni zastarala.

12Glede na materialnopravno zmotno presojo sodišča prve stopnje, da je del terjatve tožeče stranke zastaral, je upoštevaje že obrazloženo, da je zahtevek tožeče stranke po materialnem pravu utemeljen, potrebno presoditi zgolj še utemeljenost zahtevka po njegovi višini, česar sodišče prve stopnje zaradi sprejete odločitve ni storilo.

13Sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu zaradi zmotne materialnopravne presoje ugovora zastaranja ni razveljavilo in vrnilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, temveč je sodbo v tem delu spremenilo. V zadevi je odločilo brez pritožbene obravnave, ker slednja v obravnavanem primeru ni potrebna. Za presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka ni potrebno izvesti dokaznega postopka. Tožena stranka namreč sami višini ni obrazloženo nasprotovala, ugovarjala je le, da ni dolžna plačati zamudnih obresti in stroškov, kar pa predstavlja le ugovor materialnopravne narave.

14Ker torej trditev tožeče stranke, nanašajočih se na višino terjatve, tožena stranka ni obrazloženo prerekala, se ta dejstva štejejo za priznana in kot taka niso predmet dokazovanja (214. člen ZPP). Sodišče druge stopnje ima zato pooblastilo, da izpodbijano sodbo spremeni brez pritožbene obravnave.

15Odgovornost tožene stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih vtoževanih zneskov in stroškov izterjave dolga od glavnega dolžnika (izvršilnih stroškov) izhaja iz 1017. člena OZ, ki v tretjem odstavku določa, da mora porok povrniti potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika in v četrtem odstavku, da porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega.

16Glede na obrazloženo je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, tudi v zavrnilnem delu, zato je sodišče druge stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

17Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožeča stranka je z zahtevkom v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je skladno s 155. členom ZPP, Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah - 1 (v nadaljevanju ZST-1) tožeči stranki kot potrebne priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek na prvi stopnji v višini 315,90 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v višini 291,60 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), sodno takso za tožbo v višini 294,00 EUR, nagrado za postopek na drugi stopnji v višini 350,40 EUR (tar. št. 3210 ZodvT), sodno takso za pritožbo v višini 267,00 EUR in 20 % DDV v višini 195,58 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 1.734,48 EUR. Tožena stranka je tako dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 1.734,48 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

18Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Skladno s 155. členom ZPP, ZOdvT in ZST - 1 je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo: nagrado za postopek v višini 350,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22% DDV v višini 81,48 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT) in sodno takso za pritožbo v znesku 294,00 EUR, kar skupaj znaša 745,88 EUR, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe.