VSL Sodba I Cp 1722/2017

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 2.000,00 EUR (tako da je po spremembi tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2011).

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 1.476,7 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki 761,41 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločilo o preostalem zahtevku in toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2011 ter 959,39 EUR pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Zavzema se za višjo odškodnino od dosojene. V pritožbi poudarja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da mu je okrnjena pravica do družinskega življenja, spregledalo pa je, da bo tovrstno trpljenje trajalo tudi v bodoče.

Meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje dogodek (listek z grozilnim pismom) za nedokazan. Pritrjuje sicer sodišču, da je bil že pred škodnim dogodkom prepoznaven politik, vztraja pa, da so se grožnje pričele pojavljati šele po sporni objavi fotografij. Poudarja, da so se posledice škodnega dogodka kazale tudi na njegovem poklicnem udejstvovanju in na osebnem področju, zaradi objave fotografij pa je bil razžaljen in prizadet. Do slednjega se sodišče ni opredelilo, čeprav so tožnikove navedbe potrdile priče.

Dodaja, da so tudi zdravstvene težave posledica škodnega dogodka. Ugotovitev sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da je imel zdravstvene težave prav zaradi objave spornih fotografij, je nesmiselna in v nasprotju z ugotovitvami, da je tožnik trpel ter da sta bila porušena njegova duševni mir in notranje dostojanstvo.

Glede odmerjene višine odškodnine se sklicuje na podobne primere, kjer so oškodovanci prejeli odškodnine od 8 do 15 povprečnih plač. Nasprotuje tudi izračunu pravdnih stroškov z navedbo, da je po temelju uspel v znatnem delu (99 %).

4Tudi toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Pojasnjuje, da je morala na podlagi sodb Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča RS že objaviti opravičilo tožniku in sodbo pritožbenega sodišča. Meni, da je sodišče pri odločanju o tem, ali tožniku pripada tudi odškodnina, spregledalo, da je pravica do družinskega življenja del pravice do zasebnosti, ki je urejena v 35. členu Ustave RS in v 8. členu EKČP, o čemer je že pravnomočno odločeno. Višje sodišče v Ljubljani je namreč že odločilo, da za tožnika ni problematičen poseg v zasebnost, ampak zgolj poseg v čast in dobro ime. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, ali tožniku zaradi posega v čast in dobro ime pripada tudi odškodnina, spregledalo: - da mora tožnik kot pomemben politik trpeti javno kritiko, ki je lahko bolj ostra in groba, - da tožnik sam ostro in grobo kritizira delovanje drugih, pri čemer uporablja izraz fašizem in primerjave z nacizmom, - da je šlo pri objavi satiričnega prispevka za politično debato, - da tožnik sam izpostavlja družino fotografiranju in pristaja na objavo in celo prodajo fotografij otrok, - da sedeč v prvi vrsti medijsko vselej izpostavljene maše ob velikem prazniku ni mogel pričakovati zasebnosti, - da zahteva odškodnino kot posredni oškodovanec (zaradi trpljenja njegovih otrok), za kar mu odškodnina ne pripada in - da stopnja in trajanje tožnikovih duševnih bolečin ne dosegata nivoja, ki bi tožnika opravičeval do denarne odškodnine.

Meni, da se sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni v zadostni meri opredelilo, do zastraševalnega učinka na novinarje, ki ga lahko ima tako prisojena odškodnina. Pri odmeri odškodnine tudi ni bilo v zadostni meri upoštevano načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in prisojene odškodnine v podobnih primerih. Nasprotuje tudi odmerjenim pravdnim stroškom.

5Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

O temelju zahtevka

7Predmet obravnavanja v konkretni zadevi je odškodninski zahtevek tožnika za plačilo denarne odškodnine zaradi objave prispevka v 9. številki tednika A. (2011) v satirični rubriki A., v članku z naslovom "Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels", v katerem je bila objavljena fotografija družine tožnika, tik ob njej pa fotografija nemškega nacističnega politika in nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa z družino. Nad fotografijama je pisalo: "Ni vsak dr. G že dr. Goebbels. Naš nekdanji sodelavec S. D. je na svojem fejsbuku dr. G. primerjal z dr. Goebbelsom. Uredništvo A. se pridružuje protestom. Mogoče se zdi, da se dr. G. zgleduje po svojem vzorniku, a mu do tega še vedno veliko manjka in mu trenutno ne seže niti do pasu. Potrebne bo še veliko vaje v manipulaciji. Seig!"

8Tožnik zahteva civilnopravno varstvo zaradi okrnitve osebnostnih pravic, posega v duševno celovitost in zasebnost ter kršitve pravice do časti in dobrega imena, in sicer v obliki povrnitve nepremoženjske škode.

9Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice je mogoče doseči z objavo sodbe oziroma popravka, s preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev, ali na drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen OZ), ali (in) s prisojo pravične denarne odškodnine (179. člen OZ).

10Ker je o zahtevku za objavo sodbe in opravičila že pravnomočno odločeno, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le še z zahtevkom za plačilo odškodnine.

11Kot je bilo v tej zadevi obrazloženo že v več odločbah, morajo sodišča v primerih, kot je obravnavani, pri presoji utemeljenosti zahtevkov najti ustrezno ravnovesje med dvema ustavno varovanima pravicama. Na eni strani gre za pravico do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti človekove duševne celovitosti (34. člen URS) ter njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), med katere spadata tudi pravici do časti in dobrega imena in do družinskega življenja, na drugi strani pa za svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (39. člen URS). To ravnovesje je treba iskati tako pri presoji, ali je prišlo do protipravnega posega v tožnikove pravice, kot pri odločanju o sankciji za ugotovljen poseg, ki ne sme nasprotovati načelu sorazmernosti.

12Pritožnika ne nasprotujeta ugotovitvi sodišča, da je bilo z objavo spornih fotografij poseženo v tožnikovo čast in dobro ime. Da je bila tožniku okrnjena tudi pravica do družinskega življenja, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika in prič M. J. ter M. D. G. Iz skladnih izpovedb izhaja, da so se tožnikovi otroci po objavi fotografij začeli izogibati, da bi šli kam z njim, spremenili pa so se tudi odnosi v družini. Sodišče v tem delu ni odločalo o tožniku kot posrednem oškodovancu, temveč o njegovi neposredni škodi, ki ji jo utrpel kot oče. Ravnalo je v skladu z izrecnimi navodili pritožbenega sodišča¹ in se opredelilo tudi do tožnikovih trditev o grobi okrnitvi osebnostnih pravic. Ne drži pritožbeni očitek toženke, da je bilo o zatrjevanem posegu v pravico do družinskega življenja v smislu 8. člena EKČP že pravnomočno odločeno. Zaradi razveljavitve sodb o zahtevku za plačilo odškodnine še ni bilo pravnomočno odločeno v nobenem delu. Določba 8. člena EKČP pa zajema tako pravico do zasebnega kot tudi družinskega življenja², ki obe predstavljata (različni) osebnostni pravici. Bistvena sestavina pravice do družinskega življenja je pravica živeti skupaj, tako da se družinske vezi lahko normalno razvijajo, družinski člani pa lahko uživajo v družbi drug drugega³.

13Da pravica do zasebnosti ni edina osebnostna pravica, izhaja tudi iz 35. člena URS, po katerem je vsakomur zagotovljena pravica do nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic. O zahtevku za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice torej še ni bilo pravnomočno odločeno, zato s strani toženke uveljavljena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14Protipravnost ravnanja toženke se kaže tako v posegu v tožnikovo čast in dobro ime, kot tudi v posegu v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, da do posega v druge osebnostne pravice ni prišlo. Da bi grozilni listek, zataknjen za tožnikov avtomobil, bil posledica prav spornega prispevka, tožniku ni uspelo dokazati. Ker je bil tožnik že pred sporno objavo in tudi kasneje prepoznaven politik, so grozilna sporočila lahko posledica njegovega siceršnjega političnega udejstvovanja in nestrinjanja določenih posameznikov z njegovimi javno izraženimi političnimi stališči. Pravica do varnosti tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bila kršena. Enako velja za pravici do zasebnosti in svobode veroizpovedi, glede katerih se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe (tč. 20 in 22) ter odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3057/2013 z 12. 9. 2014 (tč. 9).

O teži naloženih sankcij in odmeri odškodnine

15Bistveno vprašanje v konkretni pravdi je, ali tožnikove duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice poleg objave sodbe in opravičila s strani toženke, opravičujejo tudi sankcijo v obliki odškodnine. V smislu 179. člena OZ namreč oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine pripada pravična denarna odškodnina le v primeru, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo.

16V ponovljenem sojenju se je sodišče prve stopnje v skladu z navodili pritožbenega sodišča opredelilo do vseh kriterijev oziroma meril, bistvenih za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. V okviru kriterija individualizacije je upoštevalo stopnjo in trajanje duševnih bolečin ter (zlasti na podlagi tožnikove izpovedbe) zaključilo, da je nekaj mesecev po objavi fotografij trpel intenzivne duševne bolečine, zmerne (blage) pa trpi še sedaj. Slednje so prisotne zlasti zaradi posega v pravico do družinskega življenja, saj se otroci s tožnikom ne želijo izpostavljati v javnosti. V tem okviru so po stališču pritožbenega sodišča zajete tudi duševne bolečine, ki bodo tožniku nastajale v bodoče (za čas odraščanja otrok), zato so neutemeljene njegove pritožbene trditve, ki izpostavljajo nasprotno.

17Utemeljeno sodišče prve stopnje ni upoštevalo zatrjevanih zdravstvenih težav, saj tožnik ni ponudil zadostnih dokazov, da so tovrstne težave izključna posledica objave fotografije in člankov. Pritožbeno sodišče je že opozorilo, da gre za strokovno vprašanje, na katerega lahko dogovori le izvedenec medicinske stroke, postavitve katerega pa tožnik ni predlagal. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v tem delu pravilna.

18Glede vprašanja objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam toženke, da je dosojena odškodnina pretirana. Sodišče prve stopnje je sicer v okviru presoje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevalo vse kriterije, ki jih je v svoji odločbi Up 407/14 s 14. 12. 2016 izpostavilo ustavno sodišče. Pritrditi tako velja ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je objavljena fotografija presegla razpravo v splošnem interesu, da tožnik ni soglašal z objavo fotografije v kakršnemkoli kontekstu, da je tožniku, čeprav politiku, treba priznati in omogočiti pravno varstvo zaradi nedopustnih posegov v čast in dobro ime ter da tožnikovo predhodno nedostojno in žaljivo izrekanje vrednostnih sodb ne more voditi do nedostojnih odzivov v tisku.

19Tudi pri presoji sorazmernosti sankcije pritožbeno sodišče sledi stališču sodišča prve stopnje, da določitev odškodnine poleg drugih sankcij (objava sodbe in opravičila) sama po sebi in ob odmerjeni višini ne pomeni pretirane sankcije za toženko. Pritožbeno sodišče v tem delu poudarja, da nikakor ne želi, da bi se novinarji zaradi strahu pred kaznijo izogibali kritičnemu komentiranju družbenega dogajanja. Vendar pa toženka v konkretnem primeru ne ponudi zadostnih trditev in dokazov (212. člen ZPP), ki bi ob upoštevanju tako imenovanega zastraševalnega učinka (angl. chilling effect) lahko vodili k drugačni odločitvi. Toženka tako ne trdi, da bo plačilo denarne odškodnine oziroma strah pred morebitnim plačilom nanjo vplival(o) v takšni meri, da ne bo več objavljala družbeno kritičnih prispevkov oziroma da bo (strah pred) plačilo(m) odškodnine ohromil(o) njeno delovanje.

20Pritrditi pa velja pritožbenim trditvam toženke, da je odmerjena odškodnina v višini 5.000,00 EUR (pet povprečnih plač) previsoka in kot taka nasprotuje odškodninam v primerljivih primerih. Podobna odškodnina je bila na primer prisojena v zadevi I Cp 1808/2008, kjer je bilo z objavo golih fotografij, kljub izrecni prepovedi tožnice, grobo poseženo v tožničino pravico do časti in dobrega imena. Gre za hujši primer od obravnavanega, saj tožnica ni bila znana politična oseba, fotografija pa je bila objavljena v rumenem tisku in kot taka prav v ničemer ni poskušala prispevati k razpravi o družbeno pomembnih vprašanjih. V zadevi II Cp 701/2015, ki je s konkretno primerljivejša, je bila tožniku (županu), ki ga je spletni komentator primerjal s Hitlerjem in dodal še druge žaljive izraze, prisojena odškodnina v višini 2 povprečnih plač. Po drugi strani primeri, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik⁴, s konkretnim niso primerljivi. Gre namreč za hujše primere, kjer je bilo v pravico do časti in dobrega imena oziroma v druge osebnostne pravice oškodovancem poseženo bodisi na hujši način (z več članki) bodisi ni šlo za javne osebnosti, njihove duševne bolečine pa so bile tudi intenzivnejše. Pritožbeno sodišče je tudi ob dejstvu, da gre v konkretni zadevi za mejni primer⁵, pri čemer se določa zgolj odškodnina za duševne bolečine tožnika in ne njegovih otrok, ki jim je že bilo prisojeno ustrezno zadoščenje,⁶ pritožbi toženke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 3.000 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Tako bo po prepričanju tega sodišča ta skladna z materialnopravnimi merili iz 179. člena OZ.

O stroških postopka

21Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena ZPP. Določba uzakonja pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Temeljno merilo je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Odločilno je načelo končnega uspeha. ZPP ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna. Sodna praksa ga dopušča v izjemnih (predvsem odškodninskih) primerih, če to utemeljuje obsežnost dokaznega postopka in stroškov glede temelja zahtevka. V konkretnem primeru ne gre za takšen položaj. Okoliščine konkretnega primera ločenega ugotavljanja uspeha po temelju in višini ne opravičujejo. Zato ni bilo nobenega razloga za takšno ovrednotenje pravdnega uspeha.

22Tožnik je v konkretni zadevi uveljavljal dva različna zahtevka. Prvi je nedenarni zahtevek, s katerim je uspel v celoti. Drugi je denarni odškodninski zahtevek. Z njim je uspel v manjšem delu (v višini 3.000 od zahtevanih 40.001 EUR). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikov uspeh polovičen. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in odločitev v stroškovnem delu ustrezno spremenilo. Po odmeri stroškov s strani sodišča prve stopnje, ki ji ne oporeka nobena od pravdnih strank, skupni stroški tožnika znašajo 10.098,6 EUR, glede na njegov uspeh v pravdi pa 5.049,3 EUR; skupni stroški toženke znašajo 7.145,20 EUR oziroma glede na polovičen uspeh 3.572,6 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna tožniku plačati 1.476,7 EUR pravdnih stroškov. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, ji je tožnik dolžan v skladu z določbo 154. člena ZPP plačati polovico pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je priznalo nagrado za postopek na drugi stopnji v višini 1.019,2 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 EUR, 22 % DDV (228,6 EUR) in sodno takso v višini 255 EUR, kar skupaj znaša 1.522,8, glede na dosežen uspeh pa 761,41 EUR. Toženka je uspela zgolj v neznatnem delu glede pravdnih stroškov, ki so akcesorna terjatev, zato ji pritožbeno sodišče stroškov ni priznalo (tretji odstavek 154. člena ZPP).

Prav tako pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj pravdni stranki z odgovorom v ničemer nista pripomogli k odločanju na pritožbeni stopnji. Tako nastali stroški zato niso bili potrebni in jih pravdni stranki krijeta sami (prvi odstavek 155. člena ZPP). V skladu z navedenim je tožnik dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

¹ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1879/2016 z 18. 1. 2017, list. št. 273.
² Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.
³ Primerjaj sodno prakso ESČP k 8. členu EKČP, dosegljivo na http://www.echr.coe.int /Documents/Guide_Art_8_ENG.pdf.
⁴ Sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 496/2013 z 2. 10. 2013 in II Cp 1097/2011 z 8. 6. 2011 ter Višjega sodišča v Mariboru I Cp 719/2012 s 18. 9. 2012.
⁵ Tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-407/14 s 14. 12. 2016.
⁶ Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2360/2016 s 12. 4. 2017.