VSL Sodba in sklep II Cp 588/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba ter sklep v I., II., III., V. točki izreka in v stroškovni odločitvi razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (v IV. točki izreka) sodba potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopustilo objektivne spremembe tožbe (I. točka izreka) in je primarni ter podredni zahtevek po nespremenjeni tožbi zavrglo (II. in III. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo primarni zahtevek po spremenjeni tožbi na ugotovitev, da so tožniki pridobili lastninsko pravico po svojem pravnem predniku A. A. na dan njegove smrti dne 29. 12. 1998 in na podlagi sklepa o dedovanju z opr. št. IV D 682/99 z dne 20. 1. 2000 ter pravnomočnega sklepa o dedovanju z opr. št. O 1458/72 z dne 24. 4. 1973, in sicer vsak do 1/3 na delu nepremičnine s parc. št. 1052, k.o. X, ki je določen s priloženo SKICO oziroma ga bo določil sodni izvedenec geodetske stroke z elaboratom za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z rezervirano parc. št._ k.o. X (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek po spremenjeni tožbi na ugotovitev, da so tožniki pridobili lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja po svojem pravnem predniku A. A., in sicer vsak do 1/3 na delu nepremičnine s parc. št. 1052, k.o. X, ki je določen s priloženo SKICO oziroma ga bo določil sodni izvedenec geodetske stroke z elaboratom za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z rezervirano parc. št._ k.o. X (V. točka izreka). Odločilo je, da so tožniki dolžni nerazdelno povrniti toženki njene stroške postopka v višini 572,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Tožniki se pritožujejo zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajajo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o dopustitvi spremembe tožbe zagrešilo več kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav spremembe ni dopustilo, je glede nepremičnine s parc. št. 1052 odločalo po spremenjeni tožbi. Zaradi tega je I. točka izreka v nasprotju z obrazložitvijo in s IV. in V. točko izreka. Sodišče ni pojasnilo, zakaj spremenjen zahtevek ni istoveten s prvotnim. Ker je izpodbijana sodba v tem delu brez obrazložitve, je ni mogoče preizkusiti. Sodišče ravno tako ni pojasnilo, zakaj je dovolilo spremembo tožbe za nepremičnino s parc. št. 1052. Ker se ni opredelilo do vprašanja, ali bi bila sprememba tožbe smiselna za dokončno ureditev razmerij med strankami, je izpodbijani sklep v tem delu brez obrazložitve. Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP. Ker s popravo očitnih pomot tožba ni bila spremenjena, je napačno odločilo, da je bila spremenjena. Tožniki so naredili dve vrsti popravkov. Prva vrsta popravkov se je nanašala na odpravo očitnih pomot pri oblikovanju prvotnega zahtevka. Pri vlaganju tožbe so spregledali, da sta iz ene nepremičnine nastali dve in da je bilo zaradi tega potrebno popraviti parcelne številke. Tudi po teh popravkih so v naravi zahtevali iste dele zemljišč. Podlaga za njihov zahtevek je bil sklep o dedovanju iz leta 1972, kjer so bili sporni deli nepremičnin natančno opredeljeni. Druga vrsta popravkov se je nanašala na prilagoditev zahtevka novejši sodni praksi v zvezi z dovolitvijo geodetske odmere. Sklicujejo se na sklep II Cp 7552/2006 z dne 7. 3. 2007. Čeprav jih je bilo sodišče v skladu z 285. členom ZPP dolžno pozvati na popravo oziroma dopolnitev zahtevka, so ravnali samoiniciativno. Tožbo so spremenili le v delu, kjer so zahtevek razširili še na nepremičnino s parc. št. *49/2. Vendar pa bi v skladu z načelom ekonomičnosti moralo sodišče navedeno spremembo dopustiti. Le na ta način bi rešilo vsa sporna razmerja, ki izvirajo iz sklepa o dedovanju iz leta 1972. Ker je bil spor vsebinsko rešen le v zvezi z eno nepremičnino, izpodbijana odločitev ne prispeva k dokončni ureditvi spornih razmerij med strankami. Ker je temelj te pravde sklep o dedovanju iz leta 1972 in ker je bilo procesno gradivo s strani obeh strank že zbrano, obravnava spremenjene tožbe v konkretnem primeru ni zahtevala dodatnega angažmaja toženke. Odločitev o zavrženju tožbenega zahtevka po nespremenjeni tožbi iz II. in III. točke izreka je napačna. Čeprav so sporni deli nepremičnin pridobili druge parcelne številke, niso nehali obstajati. Predmet pravdanja v naravi nikoli ni prenehal obstajati. Vse stranke so ves čas postopka vedele, o katerih delih nepremičnin teče spor.

Pri odločanju o utemeljenosti primarnega in podrednega zahtevka iz IV. in V. točke izreka je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru predstavljajo pravilno pravno podlago za presojo utemeljenosti zahtevka določila iz 1460., 1461., 1463. in 1464. člena Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ter 28. in 72. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sklicujejo se na judikata II Ips 796/2008 in I Cp 2904/2009. Stališče izpodbijane sodbe, da pok. A. A. ni mogel biti dobroveren, ker ni vedel, da ni zemljiškoknjižni lastnik spornega dela nepremičnine, ustreza pravnemu pravilu iz 28. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Prava nevešč posameznik, ki je v spornem obdobju razpolagal s pravnomočno odločbo državnega organa, iz katere je izhajalo, da je lastnik določenega zemljišča, je bil lahko popolnoma prepričan, da je njegov lastnik. A. A. je na podlagi sklepa o dedovanju iz leta 1972 v istem letu prevzel posest na spornih nepremičninah in jih je imel v posesti vse do svoje smrti v letu 1998. V konkretnem primeru A. A. ni čutil potrebe po vpisu lastništva v zemljiško knjigo. Tudi iz darilne pogodbe z dne 18. 6. 1985 izhaja, da so se sporni deli nepremičnin kljub pomanjkanju zemljiškoknjižne realizacije navajali kot podedovane nepremičnine. Lastništvo na teh nepremičninah ni bilo sporno. Tožniki menijo, da so lastninsko pravico na spornih delih nepremičnin pridobili po svojem pravnem predniku A. A., in sicer derivativno in ne na podlagi priposestvovanja. Sklicujejo se na 132. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ker je A. A. kot njihov pravni prednik na podlagi zakona pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah že pred svojo smrtjo na podlagi priposestvovanja, so z njegovo smrtjo prešle v njihovo last. Priposestvovalna doba 20-ih let se je iztekla leta 1992 oziroma vsaj leta 1993. Čeprav presoja dobre vere tožnikov v času izdaje sklepa o dedovanju iz leta 2000 v tem postopku ne predstavlja pravno relevantnega vprašanja, so tožniku iz previdnosti navedli, da so tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navedli veliko okoliščin o obstoju njihove dobre vere.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni izvedlo dokaznega postopka z zaslišanjem strank in predlaganih prič. Zaradi tega je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Do stališč in navedb tožnikov se ni opredelilo, ključnih dejstev pa ni ugotavljalo. Ni se opredelilo niti do navedb o dobrovernosti A. A. niti do navedb o pridobitvi lastninske pravice po pravnem predniku A. A. Ker sodišče ni dovolilo izvedbe zaslišanja tožnikov in z njihove strani predlaganih prič, je kršilo njihovo pravico do izjave. Z navedenimi dokazi bi lahko dokazali trajanje in način izvrševanja dobroverne ter zakonite posesti. Predlagajo razveljavitev izpodbijane odločbe.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo tožnikov.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožniki so primarni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na delu nepremičnin z ID znakoma 000-1151/0-0 in 000-1052/0-0 utemeljevali s trditvami, (1) da so sporne dele nepremičnin pridobili na podlagi verige sklepov o dedovanju, in sicer sklepa O 1458/72 z dne 24. 4. 1973 v zvezi z sklepom IV D 682/99 z dne 20. 1. 2000. Tožbeni zahtevek so tekom postopka spremenili na način, (1) da so nepremičnino z ID znakom 000-1151/0-0 označili z dvema parcelnima številkama, in sicer z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0, (2) da so glede nepremičnine z ID znakom 000-1151/2-0 predlagali subjektivno spremembo tožbe, ker toženka ni bila več njena lastnica,¹ (3) da so zahtevek razširili tudi na nepremičnino s parc. št. *49/2, (4) da so zahtevali, da se ugotovi, da so pridobili lastninsko pravico po svojem pravnem predniku A. A. na dan njegove smrti 29. 12. 1998 na podlagi sklepov o dedovanju z opr. št. O 1458/72 in IV D 682/99. Z drugo pripravljalno vlogo z dne 30. 3. 2016 so primarni tožbeni zahtevek specificirali na način, da so zahtevali ugotovitev, da so postali lastniki nepremične s parc. št. *49/2 in tistih delov nepremičnin s parc. št. 1151/1, 1151/2, 1052, ki so določeni s SKICO v prilogi A 18 in ki jih bo izvedenec geodetske stroke določil z elaboratom za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru.

6Podredni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na delih nepremičnin z ID znakoma 000-1151/0-0 in 000-1052/0-0 so tožniki utemeljevali s trditvami, (1) da je imel njihov pravni prednik A. A. od leta 1972 do 1998 dobroverno zakonito posest na spornih delih nepremičnin, (2) da je njegova dobra vera temeljila na pravnomočnem sklepu o dedovanju z opr. št. O 1458/72, (3) da je A. A. sporne dele nepremičnin priposestvoval najkasneje v letu 1993 in da so jih tožniki podedovali, (4) da so tožniki tudi po smrti A. A. imeli sporne dele nepremičnin nekaj let v dobroverni in zakoniti posesti. Z drugo pripravljalno vlogo z dne 30. 3. 2016 so podredni tožbeni zahtevek specificirali na način, da so zahtevali, da se ugotovi, da so na podlagi priposestvovanja po svojem pravnem predniku A. A. postali lastniki nepremične s parc. št. *49/2 in tistih delov nepremičnin s parc. št. 1151/1, 1151/2, 1052, ki so določeni s SKICO v prilogi A 18 in ki jih bo izvedenec geodetske stroke določil z elaboratom za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru.

7Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopustilo objektivne spremembe tožbe. Odločitev o ne-dopustitvi objektivne spremembe tožbe je utemeljena z argumenti, (1) da toženka s spremembo ni soglašala, (2) da bi morali tožniki ob vložitvi tožbe 15. 4. 2013 tožbeni zahtevek postaviti v skladu z zemljiškoknjižnim stanjem, (3) da so tožniki navedli, da je nepremičnina s parc. št. *49/2 obstajala ob vložitvi tožbe 15. 4. 2013 in da je po pomoti izpadla iz prvotnega zahtevka, in (4) da razlogi za modifikacije tožbenega zahtevka niso bili v okoliščinah, ki ne bi obstajale že ob vložitvi tožbe. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja zaključek, da objektivna sprememba tožbe ni bila dopuščena le glede nepremičnine s parc. št. *49/2 in nepremičnin s parc. št. 1151/1 in 1151/2 ter da je sodišče dopustilo spremembo tožbe glede nepremičnine s parc. št. 1052. Vendar pa navedena obrazložitev vsebinsko ni obrazložena in tudi nima podlage v izpodbijani I. točki izreka.

8Primarni in podredni tožbeni zahtevek v zvezi z nepremičnino z ID znakom 000-1151/0-0 je sodišče prve stopnje zavrglo. Odločitev o zavrženju je utemeljena z argumenti, (1) da sprememba tožbe, po kateri je bila nepremičnina z ID znakom 000-1151/0-0 označena s parc. št. 1151/1 in 1151/2 ni bila dopustna, (2) da je po vpogledu v zgodovinski izpis iz zemljiške knjige za nepremičnino s parc. št. 1151/0 (priloga B5) ugotovilo, da je bila 5. 12. 2012 z učinkom od 4. 12. 2012 vpisana poočitev delitve nepremičnine s parc. št. 1151/0, (3) da je bila nepremičnina s parc. št. 1151/0 izbrisana, (4) da sta bili namesto nje vpisani nepremičnini s parc. št. 1151/1 in 1151/2, (4) da ob vložitvi tožbe z dne 15. 4. 2013 nepremičnina s parc. št. 1151/0 ni več obstajala, in (5) da je predmet spora glede nepremičnine z ID znakom 000-1151/0-0 neobstoječ.

9Sodišče prve stopnje je odločilo po spremenjeni tožbi le glede tistega dela primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na del nepremičnine s parc. št. 1052, k.o. X.

Primarni tožbeni zahtevek je zavrnilo z argumenti, (1) da tožniki niso mogli postati lastniki nepremičnine s parc. št. 1052 na podlagi zakona, ker se je toženkin pravni prednik B. B. na podlagi dednega dogovora iz sklepa o dedovanju O 1458/72 vknjižil kot lastnik na celotnem delu sporne nepremičnine in da je po njem sporni del nepremičnine dedovala toženka, (2) da je imel A. A. na podlagi dednega dogovora zoper B. B. le obligacijsko-pravni zahtevek, ki je zastaral, (3) da je bil B. B. na podlagi sklepa o dedovanju dolžan izdati A. A. na njegovo zahtevo odpisno dovoljenje, predložen pa bi moral biti tudi delilni načrt, (4) da bi bilo na podlagi dednega dogovora potrebno izvesti geodetsko odmero in delitev nepremičnin, (5) da bi se A. A. lahko na novonastalih parcelah vknjižil kot lastnik le na podlagi ustrezne zemljiškoknjižne listine in (6) da se A. A. ne bi mogel vknjižiti kot lastnik na spornem delu nepremičnine zgolj na podlagi sklepa o dedovanju O 1458/72.

Podredni zahtevek je zavrnilo z argumenti, (1) da iz sklepa o dedovanju po umrlem A. A. z opr. št. IV D 682/99 izhaja zaključek, da sporni del nepremičnine ni bil predmet dedovanja po njem, (2) da posledično tožniki ne bi mogli imeti dobroverne zakonite posesti po ZTLR oziroma dobroverne lastniške posesti po SPZ, (3) da tudi A. A. ni bil dobroveren posestnik, ker je vedel, oziroma bi vsaj moral vedeti, da ni lastnik spornega dela nepremičnine. Stališče, da A. A. ni bil dobroveren posestnik, je dodatno utemeljeno z argumenti, (1) da iz 4. točke sklepa o dedovanju O 1458/72-7 izhaja, da je bila na podlagi navedenega sklepa na spornem delu nepremičnine vknjižena lastninska pravica v korist B. B., (2) da je bil B. B. dolžan izdati A. A. na njegovo zahtevo odpisno dovoljenje, predložen pa bi moral tudi delilni načrt, (3) da je A. A. že od leta 1973 vedel, da ni lastnik spornega dela nepremičnine, saj je bil seznanjen z zemljiškoknjižnim stanjem.

Presoja pravilnosti odločitve o ne-dopustitvi objektivne spremembe tožbe in o delnem zavrženju tožbenega zahtevka

10Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega.² Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen.³ Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča.⁴ Za spremembo tožbe gre, če tožnik spremeni tožbo na način, da zahteva drugo stvar.⁵

11Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ne-dopustitvi spremembe tožbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP, je utemeljena. Dejstvo, da so nepremičnino z ID znakom 000-1151/0-0 tekom postopka popravili na način, da so jo opredelili z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0 ne pomeni, da so zahtevali drugo stvar. Ker so z navedenim popravkom v naravi zahtevali isto stvar, poprava (očitne) pomote, ki se je nanašala na označbo nepremičnine z ID znakom 000-1151/0-0, ni predstavljala objektivne spremembe tožbe. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožniki v pritožbi utemeljeno opozarjajo na dejstvo, da spremembe v zahtevku, ki so se nanašale na dovolitev geodetske odmere, niso predstavljale objektivne spremembe tožbe. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi drugega odstavka 184. člena ZPP takšne popravke dopustiti in vsebinsko odločiti o zahtevku glede nepremičnin z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0. Odločitev o zavrženju tožbenega zahtevka glede nepremičnine z ID znakom 000-1151/0-0 je torej napačna.

12Pritožbeno stališče, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno dovoliti razširitev tožbenega zahtevka tudi na nepremičnino s parc. št. *49/2, je utemeljeno. Zaključek o smotrnosti dopustitve navedene spremembe nedvoumno izhaja iz dejstev, da nepremičnina s parc. št. *49/2 tvori ozemeljsko celoto s spornimi deli nepremičnin s parc. št. 1052 in 1151/1⁶ in da tožbeni zahtevek glede nepremičnine s parc. št. *49/2 temelji na enaki dejanski in pravni podlagi kot glede ostalih delov nepremičnin. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje lahko pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede nepremičnine s parc. št. *49/2 uporabilo že zbrano procesno gradivo. Ker bi se na ta način celotno sporno pravno razmerje med pravdnimi strankami dokončno uredilo, je bilo v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu in načelom ekonomičnosti postopka sodišče dolžno takšno objektivno spremembo tožbe dopustiti.⁷

13Ker je zaradi zmotne uporabe drugega odstavka 184. člena in prvega odstavka 185. člena ZPP podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi zoper I., II. in III. točko izreka ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 184. člena in prvim odstavkom 185. člena ZPP spremembo tožbe dopustiti in vsebinsko odločiti o tožbenem zahtevku iz 2. pripravljalne vloge z dne 30. 3. 2016. Glede na zavzeto stališče o relativni bistveni kršitvi določb ZPP se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do ostalih pritožbenih navedb, s katerimi so tožniki utemeljevali stališče, da je izpodbijana odločitev o ne-dopustitvi spremembe tožbe obremenjena s kršitvami iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Presoja pravilnosti odločitve o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka glede dela nepremičnine na parc. št. 1052, k.o. X

14Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka iz IV. točke izreka je materialnopravno pravilna. V okoliščinah konkretnega primera je upoštevaje tožbeno naracijo⁸ očitno, da pravnega neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom iz primarnega tožbenega zahtevka objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku.⁹ Ugotovitvi, (1) da sporni del nepremičnine s parc. št. 1052 ni bil predmet dedovanja po A. A. na podlagi sklepa IV D 682/99 in (2) da se je B. B. na podlagi dednega dogovora iz sklepa o dedovanju O 1458/72 vknjižil kot lastnik na celotnem delu sporne nepremičnine, nista pritožbeno izpodbijani. Ker tožniki spornega dela nepremičnine niso mogli pridobiti na podlagi verige sklepov o dedovanju z opr. št. O 1458/72 in IV D 682/99, je primarni tožbeni zahtevek v tem delu neodpravljivo nesklepčnen. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a ne-razveljavljenem delu (IV. točka izreka) izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Presoja pravilnosti odločitve o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka glede dela nepremičnine na parc. št. 1052, k.o. X

15Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so dediči po C. C. sklenili dedni dogovor, ki je povzet v 4. točki sklepa o dedovanju O 1458/72. V navedeni točki je med drugim zapisano, da A. A. prevzeme v last in posest 300 m2 nepremičnine s parc. št. 1151, vl. št. 43, k.o. X (njiva), in 400 m2 nepremičnine s parc. št. 1152, ista vl. št. (priloga A 4). Na podlagi sklepa O 1458/72-7 z dne 24. 4. 1973 je bil B. B. dolžan izdati A. A. odpisno dovoljenje za 300 m2 nepremičnine s parc. št. 1151, k.o. X, ter za 400 m2 nepremičnine s parc. št. 1052, in sicer na njegovo zahtevo ter ob predložitvi delilnega načrta (priloga B 3). Tožniki so dediči po A. A. na podlagi sklepa o dedovanju IV D 682/99 z dne 20. 1. 2000 (priloga A 4). Toženka pa je sporne dele nepremičnin pridobila na podlagi dedovanja po B. B.

16Pritožbeno stališče, da je potrebno pri presoji obstoja dobrovernosti A. A. upoštevati dejstvo, da v času, ko je A. A. nastopil posest, zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava in da načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni imelo takega pomena, kot ga ima od leta 1995 dalje, je utemeljeno. Pritožba pravilno opozarja na judikat II Ips 796/2008.¹⁰ Ker je v konkretnem primeru zatrjevana priposestvovalna doba pričela teči v letu 1972, relevantno materialnopravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tvorijo pravna pravila ODZ iz paragrafov od 1460¹¹ do 1477 v povezavi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, ki je v pravnih pravilih ODZ predpisano priposestvovalno dobo tridesetih let skrajšalo na dvajset let, ter določbi drugega¹² in četrtega¹³ odstavka 28. člena v povezavi z 72. členom ZTLR.¹⁴ Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Dobroveren posestnik je tisti, ki je upravičeno prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last.¹⁵

17Stališče izpodbijane sodbe, da A. A. ni mogel biti v dobri veri, ker mu je bilo znano, da v zemljiški knjigi ni bil vknjižen kot lastnik spornega dela nepremičnine, je materialnopravno zmotno.¹⁶ Če je imel A. A. od leta 1972 sporni del nepremičnine s parc. št. 1052 v posesti na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, to pomeni, da je bil lahko upravičeno prepričan, da je navedeni del nepremičnine njegova last na podlagi veljavnega pravnega naslova. Ker v spornem obdobju zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, ni mogoče reči, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da na spornem delu nepremičnine ni pridobil lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju O 1458/72. Čeprav se je na podlagi sklepa O 1458/72 kot lastnik vknjižil B. B., bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je bil B. B. na podlagi istega sklepa dolžan A. A. izdati odpisno dovoljenje. Dejstvo, da sklep o dedovanju O 1458/72 ni bil izvršen s parcelacijo, ne pomeni, da bi A. A. tekom priposestvovalne dobe moral imeti razloge za dvom v obstoj svoje lastninske pravice in da ni bil dobroverni ter zakoniti posestnik. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje vprašanja dobrovernosti pravnega prednika tožnikov ni ugotavljalo pravno-relevantnih dejstev za presojo utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe drugega odstavka 28. člena ZTLR pritožbi zoper V. točko izreka ugodilo in izpodbijano sodbo tudi v tem delu razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker del tožbenega zahtevka ni bil vsebinsko obravnavan, dokazni postopek z zaslišanjem strank in prič pa v postopku pred sodiščem prve stopnje še ni bil izveden, je moralo pritožbeno sodišče glede na naravo stvari izpodbijano sodbo razveljaviti.

18V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokazni postopek in presoditi, ali so tožniki uspeli dokazati resničnost trditev, s katerimi so utemeljevali svoj tožbeni zahtevek. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem pravdnih strank in predlaganih prič bo moralo presoditi, ali je podredni tožbeni zahtevek iz druge pripravljalne vloge z dne 30. 3. 2016 utemeljen. Opredeliti se bo moralo do vprašanja, ali je imel pravni prednik tožnikov A. A. od leta 1972 nepremično s parc. št. *49/2 in dele nepremičnin s parc. št. 1151/1, 1151/2¹⁷, 1052 v dobroverni posesti na podlagi pravil iz ODZ v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 28. člena v povezavi z 72. členom ZTLR. Če bo ugotovilo, da je imel navedene nepremičnine v posesti na podlagi sklepa o dedovanju O 1458/72, bo to pomenilo, da je bil dobroverni in zakoniti posestnik iz drugega odstavka 28. člena ZTLR. Sodišče prve stopnje se bo torej moralo vsebinsko opredeliti tudi do vprašanja, ali so sporne nepremičnine zajete v sklepu o dedovanju O 1458/72 (priloga A 4) oziroma O 1458/72-7 (priloga B 3). Če katera izmed njih ni bila zajeta v navedenih sklepih, se bo moralo opredeliti do vprašanja, ali je bil pravni prednik tožnikov dobroverni posestnik iz četrtega odstavka 28. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 72. člena ZTLR. Če bo presodilo, da je tožbeni zahtevek na podlagi drugega in četrtega odstavka 28. člena v zvezi z 72. členom ZTLR utemeljen, bo moralo izvesti tudi s strani tožnikov predlagani dokazni predlog za postavitev izvedenca geodetske stroke.

19Na koncu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbena navedba, da naj bi tožniki lastninsko pravico na nepremičninah pridobili na podlagi dedovanja po A. A., nima podlage v podrednem tožbenem zahtevku. Podredni zahtevek temelji na zaključku, da so tožniki pridobili sporne nepremičnine na podlagi priposestvovanja po svojem pravnem predniku. Če tožniki menijo, da je sporne nepremičnine njihov pravni prednik priposestvoval, oni pa so jih podedovali, bi po tem stališču navedene nepremičnine predstavljale kasneje najdeno premoženje iz 221. člena ZD.¹⁸ Če pa menijo, da so sporne nepremičnine po svojem pravnem predniku priposestvovali, se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do vprašanja, ali so bili kot dediči pri prevzemu posesti od svojega pravnega prednika v dobri veri. Pri tem bo moralo upoštevati kriterije, ki jih je Vrhovno sodišče oblikovalo v zadevi II Ips 357/2013.¹⁹ Glede na izpostavljeno nejasnost med pritožbenim stališčem o dedovanju spornih nepremičnin in tožbenim zahtevkom, s katerim tožniki zahtevajo ugotovitev, da so sporne nepremičnine priposestvovali, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po stališču Vrhovnega sodišča predsednik senata na podlagi 285. člena ZPP dolžan med drugim postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter da lahko v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde).²⁰

20Ker je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje, je ugodilo pritožbi zoper stroškovno odločitev in jo razveljavilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

¹ Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da subjektivne spremembe tožbe ni dopustilo.
² Drugi odstavek 184. člena ZPP.
³ Tretji odstavek 184. člena ZPP.
⁴ Prvi odstavek 185. člena ZPP.
⁵ Glej D. Wedam Lukić, v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana, 2006, str. 201.
⁶ Glej skico iz priloge A 18.
⁷ Glej D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 205.
⁸ Tožniki s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevajo, da se ugotovi, da so pridobili lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine po svojem pravnem predniku na dan njegove smrti in na podlagi sklepa o dedovanju IV D 682/99 v zvezi s sklepom o dedovanju O 1458/72.
⁹ Takšno stališče o neodpravljivi nesklepčnosti je VS RS zavzelo med drugim v sodbi z dne 31. 1. 2013, opr. št. II Ips 642/2009.
¹⁰ Sodba VS RS z dne 9. 2. 2012, opr. št. II Ips 796/2008.
¹¹ Določba se glasi: Za priposestvovanje je treba razen zmožnosti osebe in predmeta, da ima kdo res v posesti stvar ali pravico, ki jo je tako pridobiti, da je njegova posest pravična, poštena in pristna in da je trajala ves po zakonu določeni čas.
¹² Določba se glasi: Dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let.
¹³ Določba se glasi: Dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let.
¹⁴ Določba se glasi: (1) Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, in če ni bila pridobljena s silo, z zvijačo ali z zlorabo zaupanja. (2) Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. (3) Domneva se, da je posest dobroverna.
¹⁵ Glej sodbo VSL z dne 28. 10. 2009, opr. št. I Cp 2904/2009.
¹⁶ Glej sklep VSL z dne 3. 3. 2010, opr.št. I Cp 3466/2009, kjer je VSL zavzelo stališče, da dejstvo, da je bilo tožniku znano, da ni bil vknjižen kot lastnik v zemljiški knjigi, še ne pomeni, da ni mogel biti v dobri veri.
¹⁷ Ker toženka ni lastnica nepremičnin s parc. št. 1151/2, k.o. X, bo moralo sodišče zaradi odsotnost njene pasivne legitimacije v navedenem delu tožbeni zahtevek zavrniti.
¹⁸ Prvi odstavek 221. člena ZD se glasi: Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.
¹⁹ Glej sklep VS RS z dne 24. 9. 2015, opr. št. II Ips 357/2013.
²⁰ Glej sklep VS RS z dne 22. 9. 2016, opr. št. II Ips 172/2016. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so tožniki že med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdili, da naj bi sporne dele nepremičnin dedovali, kakor tudi da so jih priposestvovali.