VSM Sodba II Kp 3052/2016

I. Pritožba zagovornika obdolžene A.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki njenega zagovornika, ki ji je bil postavljen po uradni dolžnosti, pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 3052/2016 z dne 4. 5. 2017 obdolženo A.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in ji določilo posamezni kazni štiri leta in šest mesecev zapora ter osem mesecev zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženka dolžna oškodovani družbi B.R. d.o.o. - v stečaju povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 120.076,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 9. 2010 do plačila. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obdolženki postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zoper odločbo o kazenski sankciji ter zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba navaja, da je izrek napadene sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih ter da so njeni razlogi glede kaznivega dejanja goljufije nerazumljivi in s seboj v nasprotju. Z vsem navedenim je po pritožbi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Pritožba izpostavlja, da iz izreka napadene sodbe izhaja, da je oškodovana družba B.R. d.o.o. obdolženki iz naslova poškodovanega zoba nakazala znesek v višini 5.159,00 EUR, iz razlogov sodbe v točki 19 pa izhaja, da naj bi P.B. obdolženki za popravilo poškodovanega zoba nakazala okoli 10.000,00 EUR, torej je izpovedba priče P.B. v nasprotju z izrekom glede posameznih zneskov, ki jih je oškodovana družba nakazala obdolženki.

6Pritožbeno sodišče z navedenimi pritožbenimi zatrjevanji ne soglaša. Obdolženka namreč ne zanika, da ji je bil s strani oškodovane družbe nakazan denar v skupni višini 123.676,04 EUR, tega nenazadnje ne problematizira niti pritožba. V izreku prvostopne sodbe je naveden skupni znesek, ki ga je oškodovana družba v opisanem časovnem obdobju nakazala obdolženki zaradi sanacije zoba in posojila, pri čemer so v izreku konkretizirani štirje zneski iz naslova sanacije zoba, kar pa zadeva ostalih posamičnih zneskov, ki jih je priča P.B. v izpovedbi navedla oziroma precizirala ter so razvidni tudi iz izpisa konta kartic o danih posojilih, pa so ti skladni z izrekom in ni zaslediti med izpovedbo priče P.B. in izrekom prav nobenih nasprotij. Pritožba tudi prezre, da izrek in razlogi sodbe tvorijo celoto, in ker celoten znesek ni sporen, ne morejo biti problematični niti posamezni zneski, kot to neutemeljeno skuša prikazati pritožba. Ker nasprotij, ki jih uveljavlja, v napadeni sodbi ni, pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi.

7Pritožba nima prav tudi, ko trdi, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer na kakšen način je obdolženka pri predstavnici oškodovane družbe P.B. povzročila zmoto v ostalih 42 primerih posojanja denarja in kaj za konkreten očitek iz obtožbe predstavljajo SMS sporočila. Pritožba namreč prezre, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe v točkah 5, 6, 7, 8, 12, 13, 17, 19 in 21 navedlo vse to, kar izpostavlja pritožba. Obsežno je pojasnilo, da je obdolženka po prejemu zneskov zaradi z njene strani lažnega zatrjevanja, da so potrebni za popravilo poškodovanega zoba, začela P.B. navajati, da imata z možem dolgove, katere morata poplačati in jo prosila, da ji posodi denar za poplačilo teh obveznosti ter hkrati zatjevala, da bosta z možem prodala zemljišče in ji bo potem ves denar, tudi tistega, ki ga je prejela zaradi popravila poškodovanega zoba, vrnila. V podkrepitev svojih navedb je P.B. pošiljala tudi listine, da je lastnica objekta, ki je vreden okoli 106.000 EUR in da že ima kupca, vendar mora poplačati še neke manjše zneske, da se bo lahko prodaja izvršila in da ji bo po prodaji te nepremičnine ves posojen denar vrnjen. Ker bi naj te listine izvirale od sodišča in od banke, kar je pri P.B.utrdilo prepričanje, da so resnične, je slednja obdolženki v dobri veri in v zmoti, v katero jo je spravila obdolženka, z zatrjevanjem da bo dobila ves posojen denar povrnjen, le-tega obdolženki vedno znova nakazala. Obdolženkine obljube o vračilu posojenega denarja pa izhajajo tudi iz poslanih SMS sporočil (v prilogi C9). Ker pa je le obdolženka vedela za "popravilo poškodovanega zoba" ter nadaljnji potek "prodaje nepremičnine", kar je P.B. izkazovala s poslanimi listinami, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila nedvomno ravno obdolženka tista, ki je P.B.pošiljala SMS sporočila iz sedmih različnih telefonskih številk, v katerih se je predstavljala tudi kot druga oseba, in sicer kot: M.K. - mož obdolženke, D. - sestra obdolženke, Da.- svakinja obdolženke, V. - hči obdolženke. Z zgoraj navedenimi ravnanji, ko je P.B. spravljala v zmoto tako, da ji je le-ta vedno znova nakazovala zneske, saj je pričakovala, da ji bodo povrnjeni, pa je obdolženka ves čas ravnala z enotnim naklepom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist v takšni višini, kot izhaja iz izreka napadene sodbe. Ker znesek pridobljene premoženjske koristi v višini 123. 676,04 EUR tudi po pritožbi ni sporen, so posamezna izvršitvena ravnanja nesporna. Naklep za storitev kaznivega dejanja se je pri obdolženki oblikoval že pri prvem lažnem zatrjevanju, da si je pri zaužitju ribjega medaljona, ki ji ga je prodala družba B.R. d.o.o., zlomila zob, nato pa je bil pri njej prisoten ves čas izvajanja očitanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, kot to izhaja iz samega opisa kaznivega dejanja, ko je na osnovi vedno novih laži od obdolženke, katero je z njimi spravila v zmoto, pridobila skupno 123.676,04 EUR protipravne premoženjske koristi, pri tem pa ji ves čas zatrjevala, da ji bo ves nakazan denar vrnila, čeprav je vedela, da tega ne bo storila.

8Kateri razlogi prvostopne sodbe glede kaznivega dejanja goljufije so nerazumljivi in s seboj v nasprotju, pritožba ne pove, zato ni mogoče pritrditi njenemu zatrjevanju o obstoju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9V kateri smeri bi naj prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, pritožba ni konkretizirala. Iz vsebine pritožbenih navedb v smeri, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ko je obdolženko obsodilo za dejanje, ki sploh ni kaznivo, saj obdolženka P.B. ni spravljala v zmoto, temveč je slednja nakazila izvajala izključno zato, ker je želela in upala, da bo nekako prišla do povrnitve že vplačanega denarja, pa izhaja, da navedeno kršitev pritožba uveljavlja na podlagi lastne dokazne ocene na prvi stopnji izvedenih dokazov, ki pa v podatkih spisa nima podlage. Ker tudi sicer kršitve kazenskega zakona ni mogoče uveljavljati v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba tudi, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, neutemeljena.

10Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj pritožba neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila očitani kaznivi dejanji. Svojo odločitev je tehtno in sprejemljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki iz napadene sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

11Bistvo pritožbenih zatrjevanj je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožba ne strinja. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo izpovedbo priče P.B. v delu, ko je navajala, da obdolženke nikoli ni videla in da so z njo kontaktirale tri različne osebe, saj je šlo za tri različne stile pisanja, kot tudi v delu, ko je izpovedala "da ji ni bilo jasno zakaj je izvajala nakazila in je imela samo namero, da bi ta denar dobila nazaj". Meni, da je iz takšne njene izpovedbe razvidno, da obdolženka pri njej ni povzročila nobene zmote, temveč je P.B. nakazila izvajala izključno zato, ker je želela in upala, da bo nekako prišla do povrnitve že vplačanega denarja. Podani pa tudi niso nobeni dokazi, ki bi lahko obdolženko nedvomno povezali s kaznivim dejanjem ponarejanja listin.

12S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Da je obdolženka storila kaznivi dejanji na škodo oškodovane družbe B.R. d.o.o., je prvostopno sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe predstavnice oškodovane družbe P.B., izpovedbe stečajnega upravitelja oškodovane družbe M.C., izpisa konta kartic o danih posojilih, iz katerih izhajajo zneski, ki jih je oškodovana družba nakazala obdolženki ter izpisa SMS sporočil, iz katerih izhajajo obljube obdolženke, da bo oškodovani družbi posojen denar vrnila. Ker je obdolženka navezala kontakt s predstavnico oškodovane družbe zaradi poškodbe zoba, kar je potrdila tudi priča B.K., in ker je le ona vedela za ozadje celotne zgodbe, to je za "popravilo poškodovanega zoba" in "posojilo denarja za poplačilo njenih in moževih dolgov", je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je s P.B. iz sedmih različnih telefonskih številk komunicirala zgolj obdolženka. Nenazadnje je P.B. tudi potrdila, da je denar nakazovala zgolj na tiste transakcijske račune, katere ji je posredovala prav obdolženka, zato so pritožbeni pomisleki v smeri, da obdolženka ni delovala sama, povsem odveč.

13Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko trdi, da obdolženka P.B. ni ničesar zmotno prikazovala in je tudi ni spravljala v zmoto in da je B. denarna nakazila izvajala izključno zato, ker je želela in upala, da bo nekako prišla do povrnitve obdolženki že prej izplačanih zneskov. V točkah 19, 20, 21, 22 in 25 obrazložitve je namreč prvostopno sodišče navedlo vrsto ravnanj obdolženke, ki kažejo na njen goljufiv namen, ki je pri njej obstajal vse od 26. 2. 2009, ko je predstavnici oškodovane družbe P.B. lažnivo navajala, da si je poškodovala zob na koščku kovine, ki je bil v fileju osliča, in da potrebuje denar za popravilo zoba, ko pa ji P.B. denarja iz tega naslova ni več želela nakazati, pa ji je začela zatrjevati, da potrebuje denar za poplačilo svojih in moževih dolgov in da bo posojen denar lahko vrnila, ko bosta z možem prodala nepremičnino ter ji v podkrepitev svojih lažnih navedb predložila ponarejen sklep z navedbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. KO/14,15 z dne 29. 4. 2009, iz katerega je izhajalo, da bo sodišče A. in M.K. po plačilu zneska 2.457,00 EUR izplačalo zadržano izplačilo v višini 103.557,00 EUR, pa vse do zadnjega nakazila denarja dne 22. 9. 2010. Glede na to, da je obdolženka prej navedeni ponarejeni sklep P.B. posredovala po faksu v hotel v Poreču, kjer se je P.B. z družino nahajala na dopustu, kar je vedela le obdolženka, kot to izhaja iz poslanih SMS sporočil (v prilogi C9, strani 17-19), pritožba nima prav, ko trdi, da obdolženke noben dokaz ne povezuje s storitvijo kaznivega dejanja ponarejanja listin. Iz obrazložitve napadene sodbe, ki temelji na listinskih dokazih, izhaja, da je obdolženka dne 7. 5. 2009 P.B. poslala tudi dopis in listine v zvezi s prekrškovno zadevo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu Pr 723/2008 ter izjavo, na osnovi katere bo 11. 5. 2009 s transakcijskega računa obdolženke in njenega moža na transakcijski račun oškodovane družbe narejen prenos sredstev v višini 34.500,00 EUR, pri čemer mora biti pred tem poravnan še znesek 1.197,00 EUR, ki predstavlja globo, ki jo mora plačati M.K. za storjeni cestno-prometni prekršek, ker bo v nasprotnem primeru prišlo do zadržanja plačila; da ji je dne 23. 4. 2010 poslala seznam svojih in moževih terjatev, ki jih je obravnaval izvršitelj I.P. ter ji dne 26. 5. 2010 poslala še listek, da mora pred izplačilom denarja po sklepu Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. KO/14,15 poplačati še dolgove po dveh izvršbah; da ji je dne 8. 6. 2010 poslala listek, da bo po poplačilu dolgov izvršitelja I.P. realizirano izplačilo gotovine v višini 71.848,72 EUR, nadalje dne 26. 8. 2010 pa ji poslala dopis z žigom Deželne banke Slovenije, iz katerega izhaja, da M.K. dolguje znesek 2.622,00 EUR in da lahko po plačilu te vsote M.K. uredi prenos, ter da ji je še s SMS sporočili zatrjevala, da ji bo ves posojen denar vrnila. Na osnovi navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil pri obdolženki ves čas podan goljufiv namen, na katerega dodatno kaže tudi okoliščina, da je P.B. potem, ko ji slednja ni več želela nakazati denarja, le-tej poslala izjavo s podpisom M.S., iz katere je razvidna številka transakcijskega računa obdolženke, na katerega je P.B. ves čas nakazovala denar ter skušala na ta način doseči novo nakazilo. S slednjim je opisan le način obdolženkinega ponovnega pristopa do predstavnice oškodovane družbe, da bi ji ta nakazala še dodaten denar, zato pritožba, ki trdi, da je sodišče prve stopnje obdolženko obsodilo tudi za znesek 2.500,00 EUR, ki naj bi ji ga P.B. nakazala na podlagi pisma M.S., nima prav.

14Ker je obdolženka vedela, da oškodovani družbi posojenega denarja glede na svoje slabo premoženjsko stanje in dejstvo, da z možem nepremičnine sploh nista prodajala, ne bo mogla vrniti, pa je kljub temu P.B. ves čas in vedno znova obljubljala nasprotno, in ko oškodovani družbi denarja ni nakazala vse do dneva zadnje glavne obravnave, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženka ravnala z direktnim naklepom, torej da se je zavestno odločila, da oškodovani družbi dolgovanega zneska, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ne bo vrnila, pred tem pa je P.B. ves čas lažno zatrjevala, da bo to storila. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je P.B. vsa nakazila izvajala izključno zato, ker je želela in upala, da bo nekako prišla do povrnitve že vplačanega denarja, brez kakršnegakoli lažnega zatrjevanja s strani obdolženke, s katerim jo je ta spravila v zmoto in jo ves čas pustila v zmoti, da bo dobila denar povrnjen, ne more biti uspešna.

15Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

16Na pritožbo obdolženkinega zagovornika je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji. Preizkus je pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolženki v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženkine krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter ji za storjeni kaznivi dejanji določilo primerni posamezni zaporni kazni, nato pa ji izreklo ustrezno enotno zaporno kazen. Glede na to, da je bila obdolženka že obsojena za več istovrstnih kaznivih dejanj, med drugim tudi na visoko prostostno kazen, milejše sankcioniranje ne bi bilo utemeljeno, saj po pravilni presoji prvostopnega sodišča ne bi doseglo namena kaznovanja. Pritožba tudi zmotno trdi, da je sodišče prve stopnje pri obteževalnih okoliščinah upoštevalo obsodbe, ki bi morale biti po načelih zakonske rehabilitacije že izbrisane, saj prezre določbo tretjega odstavka 82. člena KZ-1, ki določa, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Ker je obdolženka v času preizkusnih dob po sodbah Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 165/2003 z dne 10. 12. 2003, Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu K 8/2007 z dne 10. 4. 2007 ter Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 109/2005 z dne 23. 3. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 588/2006 z dne 11. 5. 2007 storila nova kazniva dejanja, ji le-te utemeljeno niso bile izbrisane iz kazenske evidence.

17Izrek o premoženjskopravnem zahtevku ima temelj v prvostopnem krivdnem izreku, iz katerega je razvidna tudi višina povzročene škode. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je naložilo plačilo te škode, povzročene s kaznivim dejanjem, obdolženki. Podlago za tako odločitev je imelo v določbi drugega odstavka 105. člena ZKP. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

18Ker tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica ugotovitve, da obdolženka ne razpolaga s sredstvi, s katerimi bi stroške poravnala.