VSRS Sklep VIII Ips 297/2016

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 12. 2013 (I. točka izreka). Tožniku je priznalo trajanje delovnega razmerje še za čas od 4. 3. 2014 do 4. 2. 2016 (prvi odstavek II. točke izreka), toženki pa naložilo, da ga za to obdobje prijavi za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter mu obračuna bruto zneske nadomestila plače in mu po odvodu davkov in prispevkov plača neto zneske, zmanjšane za prejeta mesečna nadomestila iz naslova zavarovanja za brezposelnost (drugi odstavek II. točke izreka). Priznalo mu je tudi denarno povračilo v višini 1.780,00 EUR bruto, toženki pa naložilo obračun in plačilo davkov in prispevkov in plačilo neto zneska z zamudnimi obrestmi (prvi odstavek III. točke izreka). V presežku je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Toženki je naložilo tudi kritje tožnikovih stroškov postopka (IV. točka izreka).

Sodišče je med drugim ugotovilo, da je toženka v sodnem postopku navajala drugačen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi kot v izpodbijani odpovedi. V postopku je namreč trdila, da je pogodbo o zaposlitvi tožniku odpovedala, ker je morala zmanjšati stroške dela tako, da je zmanjšala število zaposlenih, v odpovedi pa je navajala, da je sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta "pomočnik vodje II", ki ga je opravljal tožnik. Tega sklepa toženka ni predložila, zaslišana direktorica toženke A. A. pa o sprejemu tega sklepa ni znala jasno izpovedati. Ugotovljeno je bilo, da tudi v Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest toženke (sprejet 31. 5. 2013) ni prišlo do ukinitve tega delovnega mesta. Sodišče je presodilo, da toženka ni podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker bi prenehala potreba po njegovem delu in da njegovo delo ni bilo razporejeno med ostale zaposlene v enoti B., temveč je njegovo delo v tej enoti prevzel delavec C. C., ki je predhodno pretežen del svojega delovnega časa delal v drugi enoti (D. D.),¹ katere delavci pa se niso šteli kot primerljivi delavci v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga. Sodišče je bilo prepričano, da je toženka podala odpoved tožniku zaradi njegove dalj časa trajajoče začasne odsotnosti z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni, kar pa predstavlja neutemeljen razlog po določbah prve alineje 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II., prvi odstavek III. in IV. točke izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 12. 2013 in vse druge zahtevke, zavrnilo. Zavrnilo je tudi pritožbo tožnika in v izpodbijanem delu (drugi odstavek III. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških postopka.

Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje "zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni podan utemeljen ekonomski oz. organizacijski razlog." Toženka je v odpovedi obrazložila dejanski razlog za odpoved, ki je bil ekonomski (manjši obseg prometa v poslovalnici B.) in organizacijski (ukinitev tožnikovega delovnega mesta in prenos njegovih delovnih nalog na druge zaposlene). V postopku je bilo ugotovljeno, da toženka delovnega mesta tožnika ni formalno ukinila, pač pa je to ostalo le nezasedeno. Formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije dela. Četudi se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku povečal obseg dela C. C., to ne pomeni, da je slednji v celoti prevzel tožnikovo delo, saj je skrbel predvsem za veleprodajo. Tožnikovo delo je bilo torej dodeljeno drugim zaposlenim, kar predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika. Pogodba o zaposlitvi tožniku ni bila odpovedana zaradi njegove dalj časa trajajoče bolniške odsotnosti, saj v času odpovedi ni bil v bolniškem staležu,² delavec C. C. pa je začel z delom pred tožnikovo bolniško odsotnostjo.³

3V pravočasni reviziji tožnik očita sodišču druge stopnje kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje napravilo drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, in sicer same odpovedi, zaslišanja direktorice toženke, presoje dejanskega obstoja odpovednega razloga iz odpovedi ter tega, ali je tožnika v celoti nadomestil drug delavec. Ker pri tem ni izvedlo glavne obravnave in neposredno izvedlo relevantnih dokazov, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje po eni strani ugotavlja, da delovno mesto tožnika ni bilo (formalno) ukinjeno, po drugi strani pa, da je bilo (dejansko) ukinjeno. S tem prihaja samo s seboj v nasprotje. Uveljavlja tudi materialnopravno napačnost drugostopenjske odločitve, saj je sodišče pri utemeljevanju odpovedi vezano izključno na razloge, ki jih delodajalec navede v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ekonomski razlog (npr. zatrjevan upad prometa) še ne pomeni avtomatično, da je izpolnjen tudi primarni razlog za zakonito odpoved po prvi alineji 89. člena ZDR-1. Če je neka dejavnost nerentabilna, to opravičuje delodajalca, da reorganizira svoj delovni proces; če pa delovni proces, kljub upadu prometa ostane v resnici nespremenjen, to še ne pomeni, da je prenehala potreba po delu obstoječih delavcev. Toženka v postopku ni zatrjevala in navedla sprememb v načinu poslovanja poslovalnice, zaradi česar bi bilo delo tožnika nepotrebno. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je tožnikovo delo ostalo nezasedeno, temveč da je toženka s sklepom z dne 16. 12. 2013 to delovno mesto ukinila. Termina ukinitev⁴ in nezasedenost⁵ delovnega mesta ne dopuščata zamenjevanja ali izenačevanja. Toženka ni dokazala organizacijskega razloga, na katerega se sklicuje v odpovedi (ukinitve delovnega mesta), ampak je zatrjevala drug organizacijski razlog (nezasedenost delovnega mesta). V zadevi ni bilo sporno, da je imela toženka manjši promet, vendar vzročna zveza med upadom prometa in prenehanjem potrebe po delu tožnika ni bila ugotovljena. Toženka bi morala pri svoji odločitvi upoštevati tudi delavce iz enote - D. D., saj je tožnika nadomestil ravno delavec iz te enote. Posledično se je v drugi enoti morala spremeniti potreba po delu, ali pa so morali zaposliti novega delavca. Tega sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, sodišče druge stopnje pa je kljub temu sprejelo zaključek, da se potreba po delu v drugi enoti ni spremenila. Delavci so med enotami prosto prehajali, kar pomeni, da bi morala toženka upoštevati celo vse primerljive delavce iz drugih lokalnih enot. Pred odpovedjo tožniku so v B. delali štirje delavci. C. C. do odpovedi tožniku v tej enoti dejansko ni delal, potem pa je pričel opravljati delo tožnika. Ko delodajalec enega od delavcev v celoti nadomesti z drugim delavcem, to pomeni (ne glede na vzrok) nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana nasprotni stranki, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Sodišče druge stopnje je odločilo na seji senata in je spremembo prvostopenjske sodbe utemeljilo na peti alineji 358. člena ZPP, torej kot posledico zmotne uporabe materialnega prava ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Ocenilo je, da je bilo v postopku ugotovljeno, da toženka delovnega mesta pomočnik vodje II, na katerem je bil zaposlen tožnik, v posledici znižanja stroškov sicer formalno ni ukinila, je pa ostalo slednje v B. nezasedeno. Ugotovitev, da je delovno mesto tožnika ostalo nezasedeno in da so njegove naloge prevzeli drugi delavci, predstavlja dejansko ugotovitev sodišča druge stopnje, ki je drugačna od dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnikovo delo po prenehanju njegovega delovnega razmerja prevzel delavec C. C., ki je predhodno delal v drugi enoti, nato pa od junija 2013 tudi v B., vendar le v zelo omejenem obsegu (30. in 31. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je ugotovilo tudi, da delavec C. C. ni prevzel dela tožnika, saj ni opravljal enakega dela kot tožnik, temveč je skrbel predvsem za veleprodajo. Za razliko od tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vsi zaposleni delavci v enoti, razen vodje, opravljali primerljive delovne naloge (12. točka obrazložitve), očitno pa je sprejelo tudi dokazno oceno (predvsem na podlagi izpovedi C. C.), da je po prenehanju delovnega razmerja tožnika delal 80 % časa v B., le preostanek pa v enoti D. D., saj še vedno opravlja delo za veleprodajo in da je začel veliko več delati v B., ker tam ni bilo več tožnika (27. - 31. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče je torej končno dokazno (ne materialnopravno) oceno prvostopenjskega sodišča, da je delavec C. C. zasedel tožnikovo delovno mesto, ocenilo kot napačno in na podlagi istih dokazov⁶ sprejelo drugačno lastno oceno (da je delovno mesto tožnika ostalo nezasedeno in da delavec C. C. ni prevzel tožnikovega dela, temveč da gre za reorganizacijo dela znotraj zaposlenih v enoti). Prav to je bila tudi podlaga za drugačno materialnopravno odločitev, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

8Možnosti pritožbenega sodišča za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, so določene v 347., 348., 355. in 358. členu ZPP. Zaradi varstva načela neposrednosti je poseg v dejansko stanje na pritožbeni stopnji možen le v primeru, če sta sodišči prve in druge stopnje v enakem spoznavnem položaju. To je takrat, kadar pritožbeno sodišče drugačno dejansko stanje ugotovi na podlagi pritožbene obravnave (drugi odstavek 347. člena ZPP, 355. člen ZPP, prva alineja 358. člena ZPP). Brez pritožbene obravnave pa sta sodišči prve in druge stopnje v enakem spoznavnem položaju le v primeru, če se prvostopenjska sodba opira samo na listine, pisne izjave prič, ogledne predmete, ki so v spisu, ali posredno izvedene dokaze (druga alineja 358. člena ZPP), ali če sodišče prve stopnje ni presodilo listin in pisnih izjav prič, oglednih predmetov ter posredno izvedenih dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP) oziroma, če gre za indično sklepanje (četrta alineja 358. člena ZPP). V ostalih primerih v določbah ZPP ni podlage, da bi pritožbeno sodišče lahko na seji senata spremenilo prvostopenjsko dokazno oceno, ki sloni na neposredno izvedenih dokazih.

9Sodba sodišča prve stopnje ni temeljila le na listinah ali posredno izvedenih dokazih; tudi dejstva, ki jih je kot odločilna za spremembo ugotovilo sodišče druge stopnje, niso temeljila na takšnih dokazih. Navedeni odločilni dejstvi sodišča druge stopnje ne izhajata iz listin v spisu, temveč iz različne interpretacije in dokazne ocene izpovedb prič, ki so bile zaslišane neposredno pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje v tem obsegu ni imelo pravne podlage, da pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje spreminja na seji senata, temveč bi (če že) moralo izvesti pritožbeno obravnavo. Revizija sodišču druge stopnje tako utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, katerega sodba temelji na neposredno izvedenih dokazih, poseglo v pravico tožnika do izjave, zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Utemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje brez podlage in ustrezne obrazložitve navedlo, da delavci iz druge organizacijske enote (D. D.), kjer se potreba po delu ni v ničemer spremenila, ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki se upoštevajo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstva, ali se potreba po delu v D. D. (kjer je prej delal delavec C. C. 90 % svojega dela) ni spremenila, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je pa navedlo, da je tožnikovo delo prevzel C. C., ki je pred tem delal v drugi poslovalnici, toženka pa je primerjavo opravila le med delavci B. Pritožbeno sodišče je sprejelo zaključek o nespremenjeni potrebi po delu v drugi enoti, pri čemer ni obrazložilo, na kakšni podlagi. Tudi v tem primeru gre (kot navaja tudi revizija) za ugotovitev enega od odločilnih dejstev, ki v sodbi nima razlogov, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Ker je revizija utemeljena iz navedenih razlogov, se Vrhovno sodišče do preostalih revizijskih navedb ne opredeljuje.

12Glede na navedeno in v skladu s 379. členom ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje. Sodišče bo pri tem moralo upoštevati zgornje ugotovitve, dodatno pozornost pa nameniti tudi ostalim revizijskim navedbam, na katere še ni bilo izrecno odgovorjeno.

13V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ Ta je tudi izpovedal, da je v letu 2013 približno 90 % svojega delovnega časa delal v enoti D. D., le 10 % pa v enoti B. V letu 2014 (po prenehanju delovnega razmerja tožnika) pa dela približno 80 % svojega delovnega časa v enoti B., preostanek pa v enoti D. D.
² Tožnik je bil odsoten zaradi bolezni od 12. 6. 2013 do 25. 8. 2013, v času od 26. 8. 2013 do 6. 9. 2013 pa je bil zmožen za delo v štiriurnem delovnem času. Od 7. 9. 2013 je bil zmožen za delo.
³ Delavec C. C. je z delom v B. začel 1. 6. 2013, torej pred tožnikovo bolniško odsotnostjo.
⁴ Delovno mesto ne obstaja več in ga ni mogoče več zasesti.
⁵ Delovno mesto še vedno obstaja in ga je, ko se pokaže potreba, mogoče zasesti.
⁶ V nekoliko drugačnem kontekstu se je sklicevalo tudi na elektronsko sporočilo vodje enote, vendar se to nanaša na 1. 6. 2013 in ne na razmere po prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožniku.