VSC Sodba II Kp 9109/2011

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena M. U. oproščena obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Glede na prostorek je sodišče prve stopnje še odločilo, da po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun. Oškodovanec M. L. s. p.je bil po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2Okrožni državni tožilec oprostilno sodbo izpodbija iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Obtoženkin zagovornik je 15. 5. 2017 odgovoril na pritožbo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopenjsko oprostilno sodbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Poglavitni pritožbeni očitek sodišču prve stopnje je, da je, ne glede na objektivno koneksiteto oziroma zveznost kazenskega postopka, neupravičeno odstopilo od enotne izvedbe kazenskega postopka zoper obtožena M. U. in O. R., čeprav sta predmetno kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 izvršila v sostorilstvu. Obtoženemu O. R. udeležbe na glavnih obravnavah ni dopuščalo slabo zdravstveno stanje, se pa je glavne obravnave v izločenem kazenskem postopku udeležil že 9. 2. 2017 in podal zagovor. Po prepričanju pritožnika bi sodišče prve stopnje moralo sostorilca obravnavati v enotnem kazenskem postopku že zaradi razjasnitve vseh odločilnih okoliščin, o katerih se obtoženca različno zagovarjata.

6V skladu z določbami petega in tretjega odstavka 32. člena ZKP se za sostorilce kaznivega dejanja praviloma izvede enoten postopek ter izda ena sama sodba. Po prvem odstavku 33. člena ZKP pa lahko sodišče, ki je pristojno za izvedbo kazenskega postopka po 32. členu ZKP, do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi razlogov smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali pa odstopi drugemu pristojnemu sodišču. Kot izhaja iz točke 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje odstopilo od enotne izvedbe kazenskega postopka zoper soobtožena sostorilca, ker je zaključilo, da je dokazni postopek zoper obtoženo M. U. izčrpan, in je v njenem delu zadeva zrela za razsojo, niso pa bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obtoženega O. R., ki iz bolezenskih razlogov v času od 2. 2. do 5. 12. 2016 (razen 5. 12. 2016) ni pristopil na devet razpisanih narokov. Glede na navedeno so tudi po prepričanju sodišča druge stopnje obstajali tehtni razlogi za odstop od enotne izvedbe kazenskega postopka zoper oba sostorilca. Ob upoštevanju podatka, da je sklep o uvedbi preiskave postal pravnomočen 12. 1. 2012, obtožnica pa je bila vložena 5. 6. 2013, se glede na nedosegljivost sostorilca, ob sicer izpolnjenih pogojih za razsojo v delu, ki se nanaša na obtoženo M. U., upravičeno postavlja vprašanje konflikta z načelom sojenja v razumnem roku brez nepotrebnega odlašanja, ki je vsebovano v 15. členu ZKP, prvem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije, četrtem odstavku 3. člena Zakona o sodiščih in prvem odstavku 6. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na to, da je pritožnik v pritožbi zatrjeval, da se je obtoženi O. R. udeležil glavne obravnave v izločenem kazenskem postopku, je sodišče druge stopnje ta podatek uradoma preverilo v elektronskem kazenskem vpisniku in ugotovilo, da je temu bilo res tako, vendar pa se pozneje obtoženec iz zdravstvenih razlogov ni udeležil nadaljnjih petih narokov (30. 3., 24. 4., 11. 5., 15. 6. in 3. 7. 2017).

7Ne glede na to, da so, kot je bilo zgoraj obrazloženo, uresničeni tehtni razlogi za ločeno obravnavanje sostorilcev, pa seveda tega ne bi bilo mogoče realizirati, če bi bila inkriminirana in v opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije obtožencema očitana izvršitvena ravnanja tako povezana, da ju, kljub tehtnim razlogom ne bi bilo moč obravnavati v ločenem kazenskem postopku. Pritožnik sicer meni, da je temu tako, saj naj bi obtožena M. U. potrdila, da je sama podpisala pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju in dve naročilnici, ter navajala, da je o vseh odločitvah odločal soobtoženi, ki je bil prokurist družbe, sama pa direktorica. Po drugi strani pa je kot trdi pritožnik obtoženi O. R. navajal, da je bil v obravnavanem obdobju nenehno v bolniškem staležu, poslovanje pa naj bi vodila direktorica. Obtoženi O. R. naj bi se na glavni obravnavi 9. 2. 2017 zagovarjal, da naročilnice z dne 1. 9. 2009 ni podpisal, ker se je tedaj nahajal v bolniški in firme ni bil sposoben voditi.

8Sodišče je pri sojenju vedno vezano na opis kaznivega dejanja kot ga poda pristojni tožilec in ga samo v bistvenih okoliščinah ne sme spreminjati. Opis kaznivega dejanja po predmetni obtožnici je obtoženima M. U. in O. R. očital, da sta kot direktorica in prokurist gospodarske družbe A. d. o. o., na podlagi 1. 7. 2009 sklenjene pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju s samostojnim podjetnikom M. L. s. p., (za pogodbo je bilo nesporno ugotovljeno, da jo je podpisala obtožena), s katero je bilo dogovorjeno, da bo slednji kot izvajalec na podlagi izdanih naročil opravljal elektroinštalacijska, elektromontažna in druga dela za družbo A. d. o. o., kot naročnika, ki bo plačilo za opravljeno delo izvršila v roku tridesetih dni od datuma opravljene storitve z nakazilom na izvajalčev račun, po predhodnem dogovoru v Velenju izdala naročilnice za izvedbo del na črpalni hidroelektrarni AA in termoelektrarni BB. Kot izhaja iz nadaljnjega opisa dejanja, se obtožencema njuno preslepitveno ravnanje očita prav v povezavi z izdanimi naročilnicami, saj naj bi z njihovo izdajo prikazovala, da bodo obveznosti v višini z naročilnicami določene cene urne postavke poravnane v pogodbeno dogovorjenem roku, kar vse je M. L. verjel in na podlagi izdanih naročilnic preko svojega podjetja izvedel vsa naročena dela in zanje izdal račune št. 014/2009 z dne 5. 10. 2008 (pravilno 2009) v višini 13.608,00 EUR, št. 016/2009 z dne 3. 11. 2009 v višini 7.425,60 EUR in št. 020/2009 z dne 1. 12. 2009 v višini 19.958,40 EUR. Nato opis dejanja obtožencema očita, da kljub obljubam in zagotovilom v roku zapadlosti niti kasneje citirani računi niso bili v celoti poravnani, zaradi česar sta oškodovancu zaradi delne izpolnitve obveznosti povzročila za 14.127,65 EUR premoženjske škode. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa naročilnici št. 010/2009 in št. 011/2009 z dne 19. 7. 2009 (podpisala ju je obtoženka) nimata nobene zveze z izvedbo in neplačilom del po računih, ki so predmet obtožnice (št. 014/2009 z dne 5. 10. 2008, št. 016/2009 z dne 3. 11. 2009 in št. 020/2009 z dne 1. 12. 2009). Ti trije računi (priloge A17, A19 in A21) se vsi sklicujejo na naročilnico št. 013/2009 z dne 1. 9. 2009, katere podpis pa opis dejanja pripisuje obtoženemu O. R. Takšen zaključek tudi izhaja iz naročilnice št. 013/2009, z dne 1. 9. 2009 (priloga A7), na kateri tedanja direktorica sedaj obtožena M. U. ni podpisana, pač pa je zanjo podpisana neka druga oseba, za katero kot rečeno tožilstvo zatrjuje, da je obtoženi O. R. Glede na to, da tožilstvo nikoli ni zatrjevalo, da naj bi to naročilnico podpisala obtožena M. U., in kaj takega ne zatrjuje niti v pritožbi, obenem pa upoštevaje omejitve pri spremembi in razširitvi obtožnice, ki jih določa prvi odstavek 344. člena ZKP, sama okoliščina ali je naročilnico št. 013/2009 z dne 1. 9. 2009 podpisal obtoženi O. R. ali pa katera tretja oseba, za ugotavljanje dokazanosti kaznivega dejanja obtoženki niti ni relevantna. Pomembna okoliščina je ta, ki jo je pravilno izpostavilo prvo sodišče, da so bila izvedena dela po naročilnicah, ki jih je izdala obtožena M. U., v celoti plačana. Tako sta bila na podlagi naročilnice št. 010/2009 z dne 19. 7. 2009 izdana računa št. 010/2009 z dne 5. 8. 2008 (pravilno 2009) in št. 013/2009 z dne 7. 9. 2008 (pravilno 2009), na podlagi naročilnice št. 011/2009 z dne 19. 7. 2009 pa sta bila izdana računa št. 009/2009 z dne 5. 8. 2008 (pravilno 2009) in št. 012/2009 z dne 7. 9. 2008 (pravilno 2009). Za nobenega od teh računov (priloge A11, A15, A8, A13), ki so posledica po obtoženki naročenih del, pa iz opisa dejanja ne izhaja, da ne bi bil plačan. Sodišče prve stopnje pod točko 9 obrazložitve, na podlagi kronologije poravnave obveznosti družbe A. d. o. o., oškodovancu, zanesljivo ugotavlja, da so bili vsi citirani računi plačani, čemur tudi pritožnik ne nasprotuje.

9Opis dejanja po predmetni obtožbi obtoženki ne očita, da je oškodovanca preslepila z lažnim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene že s samo sklenitvijo pogodbe z dne 17. 7. 2009, št. 003-RO/2009, kar se konec koncev ne bi skladalo niti z pridobljenimi listinskimi dokazi, saj so bili računi vse do tistega št. 014/2009 z dne 5. 10. 2008 (pravilno 2009) poravnani. Kot izhaja iz obtožbe, naj bi torej obtoženka oškodovanca preslepila pri izvajanju pogodbe, z izdajo naročilnic št. 010/2009 in št. 011/2009 z dne 19. 7. 2009, a kot je bilo obrazloženo pod prejšnjo točko obrazložitve, so bila oškodovancu dela, izvedena po teh naročilnicah in fakturirana z računi št. 09/2009, št. 010/2009, št. 012/2009 in št. 013/2009, v celoti plačana. Pri tem je potrebno izpostaviti še okoliščino, ki jo pritožnik niti ne problematizira, da v času izdaje računov št. 014/2009, št. 016/2009 in št. 020/2009, ki izvirajo iz naročilnice, ki je ni podpisala obtoženka, torej po 5. 10. 2009, obtoženka več ni bila direktorica družbe in pristojna odredbodajalka. Glede na vse navedeno, se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da obtoženki ni dokazana storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije v sostorilstvu, kot ji ga očita aktualna obtožnica in je zato neoporečna presoja, da se jo po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

10Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).