VSL Sodba I Cpg 514/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka) in tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženim strankam z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega plačilnega roka, in sicer prvo toženi stranki 10.760,03 EUR, drugo toženi 11.123,35 EUR, tretje toženi 10.507,87 EUR in četrto toženi stranki 10.623,15 EUR (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke s predlagano stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, toženim strankam pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3Pritožba tožnice je bila vročena toženim strankam, ki v pravočasnih odgovorih na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6Tožeča stranka, ki je družba za vzajemno zavarovanje, s tožbo v predmetni zadevi uveljavlja odškodninsko odgovornost toženih strank kot bivših članov uprave tožeče stranke, in sicer za škodo, ki ji je nastala pri poslih z družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. ter iz naslova poslovanja z N. N. (tretjo toženo stranko).

7Za upravo družbe za vzajemno zavarovanje se po določilu 2. odstavka 51. člena Zakona o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 13/00 s spremembami, ZZavar) uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 s spremembami, ZGD-1), ki urejajo upravo delniške družbe, razen določb ZGD-1, ki urejajo udeležbo članov uprave pri dobičku ter določbe 22. do 28. člena ZZavar. To pomeni, da je materialnopravna podlaga obravnavanega gospodarskega spora določilo 263. člena ZGD-1 (oziroma 258. člena ZGD) o skrbnosti in odškodninski odgovornosti članov uprave.

8Člani organa vodenja ali nadzora morajo pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (1. odstavek 263. člena ZGD-1). Člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odstavek 263. člena ZGD-1).

9Trditveno in dokazno breme glede prvih (splošnih) treh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo) je torej na tožeči stranki, krivda na strani povzročitelja škode pa se v primeru subjektivne odškodninske odgovornosti (kakršen je tudi zadevni primer) domneva.¹ Toženec mora zatrjevati in dokazati, da je ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo, ali da je nekrivdno ni upošteval, ali da bi do škode prišlo tudi v primeru ravnanja z dolžno skrbnostjo. V ta okvir sodi tudi dokazovanje trditev, da je ravnal v okviru praviloma širokega polja podjetniške presoje, se pravi, da je smel razumno domnevati, da je odločitev, sprejeta na podlagi ustreznih informacij, v dobro družbe. Navedeno predpostavlja, da je zbral vse razpoložljive informacije pravnega in dejanskega značaja, da je na tej podlagi skrbno ocenil prednosti in slabosti možnih odločitev in da je upošteval razpoznana tveganja.²

10V predmetnem gospodarskem sporu se je sodišče prve stopnje predvsem osredotočilo na vprašanje, ali je tožeči stranki škoda sploh nastala in na vprašanje obstoja protipravnega ravnanja tožencev, saj je odgovor na ti dve vprašanji ključnega pomena pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti, tako po določilu 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) kot tudi po predhodno citirani določbi 263. člena ZGD-1 oziroma 258. člena ZGD.³

11Pritožbeni očitki o napačni porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena niso utemeljeni. Objektivno (materialno) trditveno oziroma dokazno breme pove, katera dejstva morajo biti navedena oziroma dokazana, da bo moč uporabiti določeno normo materialnega prava. Trditveno in dokazno breme kot dolžnost oziroma breme, ki se kaže v procesni aktivnosti strank (zatrjevanje za stranko koristnih pravno pomembnih dejstev in predlaganje dokazov, ki ju nalaga 212. člen ZPP), pa označujemo z atributom procesno ali subjektivno.⁴ Ena od temeljnih razlik med materialnim in procesnim dokaznim oziroma trditvenim bremenom je v tem, da materialno breme ves čas postopka nosi ista stranka (je stabilno), medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko.⁵ Na začetku je trditveno in dokazno breme v procesnem in materialnem smislu na strani tožeče stranke (v zadevnem primeru npr. glede škode in protipravnega ravnanja tožencev). Če torej tožeča stranka postavi minimum (sklepčnih) trditev, je treba tudi toženi stranki dopustiti, da z minimumom sklepčnih ugovornih navedb nasprotuje zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka je nato dolžna svoje prvotne trditve dopolniti do te mere, da ovrže ugovore tožene stranke.⁶ Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek oziroma tožeča stranka prerekati ugovore tožene stranke, pa je med drugim odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke.⁷ Pri tem je pomembno tudi, kakšno vlogo ima kateri od dokazov. Glavni dokaz (probatio) je namreč tisti, s katerim se dokazuje trditev o pravno pomembnem dejstvu, torej dokaz o tem, da so podani vsi znaki ali vsa pravotvorna dejstva tistega dejanskega stanja, od katerega je odvisna uporaba določene pravne norme. To je dokaz o resničnosti trditev tiste stranke, ki nosi za neke trditve breme dokaza (npr. tožeča stranka za nastanek škode). Med glavne dokaze spada tudi dokaz nasprotja, z njim se izpodbija predmet pravne domneve ali domnevni zaključek (tesis). Cilj nasprotnega dokaza (refutatio) pa je ovreči z glavnim dokazom dobljene dokazne rezultate. Če je stranka (tista, ki ne nosi dokaznega bremena) neuspešna z dokaznimi ugovori (to je z izjavami, s katerimi se izpodbija uspeh dokazovanja z glavnim dokazom), bo poskušala z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza. To bo lahko storila z direktnim dokazovanjem nasprotnega ali pa z dokazovanjem trditev o izključujočih ali izpodbijajočih dejstvih. Nasprotni dokaz bo uspešen že, če bo skupni uspeh dokazovanja pod nivojem zahtevanega dokaznega standarda. V primeru dokaznega standarda onkraj razumnega dvoma oziroma gotovosti, ki je potreben v pravdnem postopku⁸, se bo nasprotni dokaz posrečil že, če bo trditev, ki je bila takrat z glavnim dokazom dokazana onkraj razumnega dvoma oziroma z gotovostjo, le še verjetna.⁹

Glede poslov z družbama A. d. o. o. in B. d. o. o.:

12Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je škoda pri poslih z omenjenima družbama nastala, ker so tožene stranke naročale in plačevale storitve informacijske tehnologije, ki jih tožeča stranka ni potrebovala, oziroma sploh niso bile izvedene, izvedene storitve pa so bile glede na njihov obseg in uporabnost preplačane. Pri tem se je tožeča stranka sklicevala zlasti na revizijski pregled D. o poslovnem sodelovanju z družbo A. d. o. o. z dne 2.11.2010 (priloga A234 spisa, povzetek v prilogi A280 spisa), Poročilo o poslovnem sodelovanju z družbo B. z dne 2.11.2010 (priloga A235 spisa, povzetek v prilogi A282 spisa) in Poročilo o pregledu načina kakovosti podpore B. za projekt I. z dne 17.11.2010 (priloga A237 spisa, povzetek v prilogi A282 spisa), glede katerih pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da kot pred pravdo in s sodelovanjem le ene stranke pridobljeno strokovno mnenje, lahko predstavljajo zgolj trditveno podlago tožeče stranke.¹⁰ Enako velja tudi za Strokovno mnenje Inštituta za forenziko informacijskih tehnologij (mag. U. Š., priloga A505 spisa), ki ga je tožeča stranka pridobila zunaj pravde, zato se sodišče prve stopnje do tega utemeljeno ni posebej opredeljevalo.¹¹

13Tožene stranke so navajale, da so bile storitve družb A. d. o. o. in B. d. o. o. za tožečo stranko potrebne, kar med drugim izhaja iz strateških razvojnih planov 2004 - 2008 in 2009 - 2013 ter vsakoletnih poslovnih načrtov. Izbrani družbi sta bili najugodnejša ponudnika zadevnih storitev informacijske tehnologije, cene njunih storitev pa odražajo oziroma so primerljive s tržnimi cenami. Nadalje so navajale, da so bile vse zaračunane storitve opravljene oziroma izdelki predani skladno s pogodbami, prav tako pa so bili ti za tožečo stranko uporabni. Pri tem so se v potrditev svojih navedb med drugim sklicevale tudi na končno poročilo izrednega revizijskega pregleda revizijske hiše E. z dne 16.10.2009 (priloga B94 spisa), ki zajema vse predmetne posle tožeče stranke z omenjenima družbama.

14Sodišče prve stopnje je nato na predlog strank imenovalo še izvedenca za računalništvo in informatiko (Fakulteto za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani), ki je izdelal izvedensko mnenje z dne 6.1.2014 (list. št. 724 do 745 spisa) in njegovo dopolnitev z dne 26.2.2015 (list. št. 901 do 908 spisa). Iz navedenega mnenja in njegove dopolnitve, ki jima tudi pritožbeno sodišče v celoti sledi, saj sta jasni in pregledni ter izdelani skladno z navodili sodišča in pravili znanosti in stroke, izhaja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da so bile potrebe po storitvah oziroma izdelkih družb A. d. o. o. in B. d. o. o. podane pri tožeči stranki, da so bile predmetne zaračunane storitve oziroma izdelki predani skladno s pogodbami in na način, da se lahko pri tožeči stranki uporabljajo, njihove cene pa niso pretirane in so v okviru referenčne cene, oziroma, da glede cene storitev B. d. o. o. v spisu ni dovolj podatkov o vloženem delu, da bi bilo moč sklepati o njihovi primernosti.

15Glede na pojasnjeno, tožeča stranka tako ni zmogla dokaznega bremena v zvezi s svojimi trditvami, da zadevne storitve in izdelki družb A. d. o. o. in B. d. o. o. naj ne bi bili potrebni, da naj navedene storitve in izdelki ne bi bili opravljeni in predani skladno s pogodbami oziroma, da ti izdelki in storitve naj ne bi bili uporabni za tožečo stranko.

16Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da je bilo na tožeči stranki, da zatrdi in dokaže, da so boljši (cenejši) ponudniki zadevnih storitev informacijske tehnologije v kritičnem času obstajali, torej da bi bilo tudi realno, ne le teoretično, mogoče doseči nižjo ceno, vendar pa ta konkretnih trditev v tej smeri niti ni podala, tako da posledično škode ni mogla dokazati. Pri pravilu poslovne presoje namreč ni mogoče izhajati iz idealnega sveta, kjer bi obstajala množica ponudnikov, ki bi bili pripravljeni opraviti specifične storitve informacijske tehnologije po ugodnejših cenah od tistih, ki jih je plačala tožeča stranka, pač pa je potrebno presojati ex ante v trenutku poslovne odločitve, ali so tedaj konkretno obstajali ponudniki zadevnih storitev, ki so bili pripravljeni te storitve opraviti po nižjih cenah.¹²

17Nadalje pritožbeno sodišče še opozarja, da je za racionalen potek postopka nujno, da so navedbe strank strukturirane, pravno relevantne in osredotočene na bistvo spora. Vse navedbe, na katere tožeča stranka opira svojo zahtevo za sodno varstvo, morajo zato biti razvidne že iz tožbe. S tem (in nadaljnjimi v skladu z zakonskimi zahtevami pravočasno navedenimi dejstvi) je začrtana dejanska podlaga spora. Zato ni sprejemljivo, da se tožeča stranka sklicuje na priloge tožbe in drugo listinsko dokumentacijo kot na lastne navedbe. Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe namreč povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage tožbe in dejanske podlage spora nasploh. Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožbe kot lastne navedbe stranke restriktiven. Ni namreč mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v obširni dokumentaciji iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu. S tem bi sodišče prevzelo vlogo stranke in samo, morda celo mimo volje stranke, oblikovalo dejansko podlago spora, obenem pa bi onemogočilo nasprotni stranki izjaviti se o relevantnih dejstvih, saj ji ne bi bilo znano, katera iz obširne dokumentacije bo sodišče sploh prepoznalo kot taka.¹³

18Nobenega dvoma ni, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tako predlog tožeče stranke za zaslišanje izvedenca za računalništvo in informatiko, kot tudi njen predlog za postavitev drugega izvedenca za računalništvo in informatiko ter njen predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, takšna odločitev pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljena in ustrezno obrazložena. Odločitev o potrebi po zaslišanju (ali dopolnitvi) izvedenskega mnenja je namreč odvisna od pripomb stranke, iz katerih je mogoče ugotoviti, v čem je (za stranko) izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ali nerazumljivo in kaj bi izvedenec lahko ali moral ustno pojasniti. Sodni izvedenec za računalništvo in informatiko je na vsa pravno pomembna vprašanja in pripombe ustrezno (torej strokovno, celovito in jasno) odgovoril v pisnem izvedenskem mnenju in v pisni dopolnitvi tega mnenja. Pritožbene navedbe pa ne vzbudijo prav nobenega dvoma v ustreznost (pravilnost in celovitost) njegovega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo. Zgolj nestrinjanje tožeče stranke s posameznimi ugotovitvami izvedenca, ob odsotnosti okoliščin iz 3. odstavka 254. člena ZPP, pa ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca.

19Utemeljeno in ustrezno obrazloženo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazne predloge tožeče stranke po zaslišanju predlaganih prič. Te predloge je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neustrezno oziroma premalo substancirane (npr. da je predlagana priča M. V. sodeloval pri pripravi določenih I. dokumentov, predlagana priča T. K. pa je delal kot sistemski inženir), prav tako pa glede na to, da je sodni izvedenec na vsa pravno pomembna vprašanja in pripombe strokovno, celovito in jasno odgovoril že v pisnem izvedenskem mnenju in v pisni dopolnitvi tega mnenja, ter glede na to, da je tožeča stranka skladno z 236.a členom ZPP že predložila pisne izjave prič (katerih zaslišanje predlaga), je prvostopenjsko sodišče tudi razumno ocenilo, da izvedba dokaznega predloga tožeče stranke z zaslišanjem predlaganih prič ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi relevantnih aspektov predmetne zadeve.¹⁴ Glede na zgoraj pojasnjeno o nedokazanosti škode, kot predpostavke odškodninske odgovornosti, pa so nekateri dokazni predlogi za zaslišanje prič tudi nerelevantni (npr. da bi predlagani priči A. S. in R. S. lahko izpovedali, da nista nič vedeli o pogodbah z A. d.o.o. oziroma da sta zanje izvedela šele po zaključku projekta). Nadalje velja še opozoriti, da dokazi služijo dokazovanju trditev, na katere stranke opirajo svoje zahtevke, ne morejo pa dokazi nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage oziroma služiti temu, da stranke izvedo, kakšne trditve naj sploh postavijo, zato se priče ne zaslišujejo v informativne namene.¹⁵ Na tem mestu pritožbeno sodišče le še izpostavlja, da kljub določbi 6. odstavka 236.a člena ZPP, po kateri mora sodišče zaslišati priče, ki so pravilno podale pisne izjave, če stranka to predlaga, lahko sodišče vendarle tudi argumentirano zavrne takšen dokazni predlog¹⁶, kar je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, sodišče prve stopnje tudi storilo.

Glede poslov z N. N.:

20Tožeča stranka navaja, da ji je bila povzročena škoda, ker sta prva in druga tožena stranka z nezadostno skrbnostjo ob sklepanju pogodb (pogodba za svetovalca uprave z dne 12.9.2007, pogodba o prokuri z dne 7.2.2008, sporazuma z dne 7.2.2008 in podjemna pogodbe z dne 30.9.2008) s tretjo toženo stranko (N. N.), ki niso bile potrebne, tej omogočili, da je bila neutemeljeno upravičena do izplačil v višini 157.878,26 EUR (za čas od 7. 2. 2008 do 2. 7. 2009) in drugih ugodnosti v višini 2.786,15 EUR (uporaba službenega avtomobila in računalniške opreme) po razrešitvi z mesta predsednika uprave. N. N. pa dejansko dela po teh pogodbah ni opravljal oziroma ne v obsegu kot nakazujejo izplačila. Pri tem se je tožeča stranka sklicevala zlasti na poročilo revizijskega pregleda št. 3/2010 z dne 2. 6. 2010, ki ga je izdelala direktorica službe za notranjo revizijo (prilogi A224 in A238 spisa), za katero pa enako velja, da kot pred pravdo in s sodelovanjem le ene stranke pridobljeno strokovno mnenje, lahko predstavljajo zgolj trditveno podlago tožeče stranke.

21Prva in druga tožena stranka sta v zvezi s temi očitki najprej opozorili, da ti niso dovolj konkretizirani ter pojasnili, da je N. N. (tretja tožena stranka) od 1. 6. 2003 do 10. 9. 2007 na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2003 opravljal funkcijo predsednika uprave tožeče stranke. S tega položaja ga je nadzorni svet iz nekrivdnih razlogov na 39. redni seji avgusta 2007 odpoklical in na 40. redni seji 3. 9. 2007 pogojno imenoval prvega toženca za novega predsednika uprave (pogoj je bil izpolnjen 10. 9. 2007, ko je prvi toženec pridobila dovoljenje AZN za člana uprave). Na 6. izredni seji 11. 9. 2007 je nadzorni svet s sklepom imenoval N. N. za prokurista za nedoločen čas s pooblastili, ki obsegajo vsa dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe po poslovnih področjih, ki so razvidna iz priloge k navedenemu sklepu. Na isti seji je nadzorni svet upravi (prvemu in drugemu tožencu) naložil, da v 5 dneh od sprejema tega sklepa z N. N. sklene ustrezno pogodbo o zaposlitvi, s katero ta ohranja delovno razmerje pri tožnici tudi po razrešitvi s funkcije predsednika uprave in da so izhodišče za pripravo pogodbe o zaposlitvi pravice in obveznosti, ki sicer veljajo za člana uprave (t. j. pravice in obveznosti iz individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2003). Skladno z navedenim in v zvezi z določbo 10. člena Individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2003, ki določa pravice in obveznosti v primeru predčasnega in nekrivdnega odpoklica, je uprava z N. N., dne 12. 9. 2007 sklenila Individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Svetovalca uprave za določen čas 5 let (od 11. 9. 2007 do 10. 9. 2012). V tej pogodbi je bila določena nižja plača, kot je N. N. pripadala skladno z določbo 10. člena Individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2003 in skladno s sklepom nadzornega sveta z dne 11. 9. 2007, zato je N. N. ustno napovedal tožbo za plačo, ki mu po navedeni določbi pripada še 24 mesecev po prenehanju mandata ali razrešitvi, v višini 412.887,12 EUR (24 krat bruto osebni dohodek za avgust 2007 v višini 17.203,62 EUR). Uprava se je začela pogajati, saj niso želeli izplačevati take plače, želeli pa so se izogniti sodnim postopkom in medijski publiciteti. Pridobili so pravno mnenje odvetnika M. K., da N. N. pripada še 24 mesecev plača v višini zadnje plače v funkciji predsednika. Želeli pa so tudi ohraniti sodelovanje z njim, saj je ugodno prispeval k razvoju tožeče stranke. Po objavi razpisa za delovno mesto Javni zavod L., je uprava N. N. predlagala, naj se prijavi na razpisano delovno mesto. N. N. je na kandidaturo pristal, pod pogojem, da se mu ohrani prokura in pravice iz pogodbe za Svetovalca uprave z dne 12. 9. 2007 oziroma iz Individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2003. V nasprotnem bi nadalje ostal zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu svetovalca uprave. Nadalje bi N. N. v primeru razrešitve z mesta svetovalca uprave imel pravico do odpravnine v višini 12 mesečnih plač po individualni pogodbi za svetovalca uprave z dne 12. 9. 2007 in odškodnine v višini plač za vse obdobje predčasne razrešitve do dne 12. 9. 2009, kar bi lahko iztožil. Na navedeno je nadzorni svet pristal, kar potrjuje zapisnik 44. seje nadzornega sveta z dne 1. 2. 2008. Zaradi sklepov nadzornega sveta z dne 1. 2. 2008 ni bila uprava zadolžena zgolj za sklenitev Pogodbe o prokuri, ampak na pravno veljaven način urediti prenehanje Individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave in ureditev glede odpravnin N. N. Zato je uprava z N. N. morala poleg Pogodbe o opravljanju funkcije prokurista, sočasno skleniti tudi Sporazum z dne 7. 2. 2008. Cilj take odločitve je bil, da se tožnici prihrani čim več stroškov, da se izogne sodnemu sporu in negativni publiciteti ter za isti oziroma nižji denarni znesek, do katerega je bil N. N. upravičen, pridobi njegovo znanje in izkušnje. Sklenitev pravnih poslov z dne 7. 2. 2008 (sporazum in pogodba o prokuri) pomeni zgolj realizacijo pravic, ki so N. N. pripadale (plača in odpravnina) in so bile predmet pogajanj ter morebitnega sodnega postopka. Hkrati pa je N. N. vso sporno obdobje delal za tožnico kot prokurist "brezplačno", saj bi taisti oziroma kvečjemu višji denarni znesek lahko enostavno iztožil. Od navedenega je imela tožnica samo koristi. Z imenovanjem novega nadzornega sveta so se začeli pritiski na upravo, naj se Pogodba o prokuri odpove in naj se uprava z N. N. izpogaja za čim cenejši odhod z mesta prokurista. Rezultat pogajanj je bil, da je N. N. nepreklicno odstopil z mesta prokurista z dnem 30. 9. 2008, sklenitev Sporazuma z dne 30. 9. 2008, s katerim se N. N. odpoveduje vsem zahtevkom iz naslova vseh dotedanjih pogodb ter sklenitev Podjemne pogodbe, vendar vse v korist tožeče stranke. Sklenjena Podjemna pogodba je bila 2. 7. 2009 odpovedana. V vsem spornem obdobju je tako tožeča stranka zaradi ravnanj tožencev namesto izplačila N. N. najmanj v višini 412.887,12 EUR, z raznimi oblikami sodelovanja, izplačala skupaj 157.878,26 EUR, kar pomeni velik prihranek za tožnico. Toženca še navajata, da se je N. N. kot prokurist udeleževal sej uprave, kolegijev central, poslovnih enot in sej nadzornega sveta ter drugih sestankov in izpolnjeval svoje obveznosti prokurista. Sodeloval je pri odločanju uprave, sopodpisoval dokumente, gradiva in pogodbe s področij, ki jih je skladno s Poslovnikom pokrival prvi toženec. S svojimi izkušnjami, znanjem in zvezami je bil zelo koristen za tožnico. Delo po podjemni pogodbi je opravljal tako, da se je približno dvakrat tedensko po eno do dve uri sestajal z upravo ter dvakrat tedensko od ene do dve uri s prokuristom F. H. (četrti toženec). Dejansko je bilo mesečno opravljenih več kot 32 ur, ki so navedene v poročilih oz. nalogih za izplačilo. Sodeloval je npr. pri projektu širitve dejavnosti na področje domov za starejše, svetoval je prvemu tožencu pri pogajanju o višini potencialne odškodnine do T. zdravstvene zavarovalnice d.d., svetoval je pri strateškem razvojnem programu za obdobje od 2009 do 2013 in podobno. Pri tem je N. N. predvsem sodeloval s takratno upravo (prvim in drugim tožencem) ter prokuristom F. H. Prav tako je računalniška oprema N. N. pripadala na podlagi vseh sklenjenih pogodb. Oprema je bila v veliki meri že amortizirana. Po vedenju prvega toženca jo je N. N. od tožnice v času sedanje uprave odkupil, zato ni moč govoriti o škodi. Glede vozila pa je bilo med tožnico in Javnim zavodom L. (novim delodajalcem N. N.) dogovorjeno, da le-ta opravi nakup vozila s 1. 10. 2008. Zaradi birokratskih zapletov (postopek razpisa znotraj JZ L.) se je nakup vozila realiziral dne 20. 10. 2008. Za sporno obdobje se je JZ L. zaračunala uporabnina v obliki višje kupnine za vozilo, zato so očitki o oškodovanju tožnice neutemeljeni. V zvezi s temi navedbami sta se toženca sklicevala na dokumentacijo v prilogah B223 do B242 spisa ter na končno poročilo izrednega revizijskega pregleda revizijske hiše E. z dne 16. 10. 2009 (priloga B94 spisa).

22S tem je nastal dvom, ali je tožeči stranki v zvezi s predmetnimi posli z N. N. sploh nastala kakšna škoda, procesno trditveno breme glede te predpostavke odškodninske odgovornosti (nastanka škode) pa je nedvomno zopet prešlo nazaj na tožečo stranko, ki pa ga, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ta ni zmogla. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izrecno in obrazloženo prerekala (2. odstavek 214. člena ZPP) trditev tožencev, da je imel N. N. na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2003 pravico do plače še za obdobje 24 mesecev po prenehanju mandata ali razrešitvi z mesta predsednika uprave, v višini 412.887,12 EUR ter da je nadzorni svet upravi (prvemu in drugemu tožencu) naložil, da sklene z N. N. ustrezno pogodbo o zaposlitvi, s katero ta ohranja delovno razmerje pri tožeči stranki in da so izhodišče za pripravo pogodbe o zaposlitvi pravice in obveznosti, ki sicer veljajo za člana uprave. Navedbe v pritožbi, da je neprimerno, da bi se N. N. zaradi kršitev pri poslovanju nagradilo z odpravnino, zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP), ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja, da je bila določba 7. odstavka 294. člena ZGD-1, na katero se v zvezi s temi pritožbenimi navedbami sklicuje tožeča stranka, dodana šele z novelo C ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42/09 z dne 5.6.2009) in torej v času sklepanja zadevnih pogodb in sporazumov z N. N. ni veljala. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da sklep nadzornega sveta ne odvezuje odgovornosti uprave, ki sicer niso v neposredni zvezi s samo škodo kot predpostavko odškodninske odgovornosti, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je ravnanje uprave v skladu s sklepom nadzornega sveta tisto ravnanje, ki se lahko pričakuje od vsake skrbne uprave.¹⁷

23V zvezi s tožbenimi navedbami, da ima tožeča stranka ustrezno usposobljene strokovnjake in da zato za sklenitev podjemne pogodbe z N. N. ni bilo nobene poslovne potrebe, bi morala tožeča stranka najprej zatrditi in nato dokazati, kateri (konkretno) ustrezno usposobljeni strokovnjaki za delovna področja po predmetni podjemni pogodbi so v kritičnem času bili pri njej zaposleni, torej da bi tudi realno, ne le teoretično, lahko storitve po tej podjemni pogodbi ceneje opravili njeni zaposleni v okviru prostih kapacitet, vendar pa konkretnih trditev o tem ni podala.¹⁸ Na nekonkretiziranost tožbenih očitkov, da dela oziroma storitve po posameznih pogodbah (pogodba za svetovalca uprave z dne 12. 9. 2007, pogodba o prokuri z dne 7. 2. 2008 in podjemna pogodbe z dne 30. 9. 2008) naj ne bi bile opravljene, sta opozorila že toženca, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožeče stranke ni bilo dolžno pozivati h konkretizaciji navedb.¹⁹ Kljub temu tožnica bolj konkretnih navedb o tem ni podala, pri čemer prihaja celo sama s sabo v nasprotje, ko navaja, da v njenih arhivih ni nobenih dokazov o opravljenih delih, hkrati pa, da je N. N. prilagal poročila in izdelke, ki naj bi dokazovali opravljene storitve. Ker torej tožeča stranka ustreznih oziroma konkretnih trditev o poslih z N. N. ni podala, od sodišča pa ni mogoče pričakovati, da bo samo v obširni dokumentaciji (poročilo revizijskega pregleda št. 3/2010 z dne 2. 6. 2010) iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu, izvajanje dokazov (zaslišanje predlaganih prič) v informativne namene ni dopustno. Na tem mestu pritožbeno sodišče ponovno opozarja, da lahko sodišče prve stopnje ne glede na določbo 6. odstavka 236.a člena ZPP vendarle tudi zavrne takšen dokazni predlog, kar je to, glede na zgoraj pojasnjeno, tudi utemeljeno storilo.

Odločitev o pritožbi in stroških:

24Ker torej tožeča stranka svojemu trditvenemu oziroma dokaznemu bremenu glede nastanka škode v zvezi s predmetnimi posli ni zadostila, je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da odškodninska obveznost tožencev ni nastala, pravilen. Glede na navedeno, vprašanje obstoja preostalih predpostavk vtoževane odškodninske odgovornosti ni več odločilno, zato se sodišču prve stopnje z njimi ni bilo potrebno ukvarjati. Iz enakega razloga se tudi pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeliti do ostalih pritožbenih navedb (1. odstavek 360. člena ZPP).

25Končno je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

26Po vsem obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

27O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožene stranke pa z odgovori na pritožbo v ničemer niso prispevale k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 943/2015 z dne 30.3.2016.
² Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1926/2016 z dne 22.2.2017.
³ Podobno tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1460/2012 z dne 26.3.2014.
⁴ J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 2. knjiga, stran 347 in naslednje.
⁵ Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9.12.2010 ter sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 308/2013 z dne 16.7.2015.
⁶ Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 148/2015 z dne 22.12.2016.
⁷ Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3129/2012 z dne 12.4.2013.
⁸ Npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 1155/2009 z dne 13.5.2009 ter opr. št. III Cp 874/2016 z dne 10.8.2016.
⁹ J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 2. knjiga, stran 350 in naslednje.
¹⁰ Enako npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 278/2014 z dne 1.12.2005, opr. št. II Ips 780/2006 z dne 26.2.2009 in opr. št. II Ips 305/2008 z dne 8.9.2011 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1671/2011 z dne 30.11.2011 in opr. št. I Cpg 1489/2012 z dne 15.4.2014.
¹¹ Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 739/2005 z dne 23.2.2006.
¹² Podobno npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 209/2015 z dne 14.10.2015.
¹³ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 110/2014 z dne 26.11.2015.
¹⁴ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-90/98 z dne 10.10.2000.
¹⁵ Npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1266/2010 z dne 2.3.2011 in opr. št. I Cpg 871/2011 z dne 13.3.2012.
¹⁶ Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 184/2015 z dne 1.12.2016.
¹⁷ Enako tudi sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 230/2013 z dne 7.11.2013.
¹⁸ Smiselno npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 209/2015 z dne 14.10.2015.
¹⁹ Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 45/2012 z dne 19.11.2013 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 328/2014 z dne 15.4.2015.