VSL Sodba V Cpg 697/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 4.270,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Toženi stranki se prepove nadaljnja uporaba, reproduciranje in distribuiranje avtorskega dela tožeče stranke z nazivom "sistem za avtomatsko detekcijo prometa" (ADP), ki je vgrajeno v sistem avtomatske detekcije prometa za predora L. in J. na avtocestnem odseku C. ter za predor Š. na avtocestnem odseku K.;

2Toženi stranki se zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic tožeče stranke izreče civilna kazen, in sicer je dolžna plačati tožeči stranki znesek 593.746,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo." (I. točka izreka).

Ob tem je odločilo še, da je dolžna tožeča stranka v roku 15 dni plačati toženi stranki 10.903,75 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je v tem postopku kot bistveno zatrjevala:

- da je kot podizvajalec glavnega izvajalca S., d. d. za toženo stranko kot naročnika izvedla elektro strojne instalacije na predoru Š. in na predoru L. J.;

- da je za potrebe nadzora nad stanjem v predorih izdelala avtorsko delo, to je računalniški program "sistem avtomatske detekcije prometa" (v nadaljevanju ADP);

- da materialnih avtorskih pravic na tem programu ni nikoli prenesla na toženo stranko;

- da je tožena stranka v njeno avtorsko delo nezakonito posegala s tem, da je računalniški program ADP kopirala in spreminjala.

Zato je zahtevala, da se toženi stranki prepove nadaljnja uporaba, reproduciranje in distribuiranje računalniškega programa ADP¹ ter da se ji zaradi namerne kršitve avtorskih pravic tožeče stranke v plačilo naloži civilna kazen v znesku 593.746,29 EUR².

6Sodišče prve stopnje je v tem gospodarskem sporu prvič odločilo s sodbo IV Pg 4617/2014 z dne 4. 3. 2016. Takrat je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je to sodbo na pritožbo tožeče stranke s sklepom V Cpg 940/2016 z dne 3. 11. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložilo je, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava trditev pravdnih strank, ki se nanašajo na zakonski dejanski stan iz 114. in 115. člena ZASP, ni presojalo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na to je sodišču prve stopnje naložilo, naj v nadaljevanju presodi, ali je imela tožena stranka na podlagi navedenih zakonskih določb pravico do zatrjevanih posegov v računalniški program ADP, ali so bila ta dejanja opravljena nezakonito.

7V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- da je tožeča stranka za potrebe obratovanja predorov L. J. in Š. izdelala avtorsko delo, to je računalniški program ADP;

- da je bila izdelava avtorskega dela predmet pogodbe o naročilu avtorskega dela;

- da je imela tožeča stranka po pogodbah DARS št. 452/2001 in DARS št. 980/2007 položaj normiranega podizvajalca;

- da je bil računalniški program ADP izdelan individualno za vsak predor posebej, na podlagi individualnega naročila tožene stranke in za njene potrebe.

8Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila tožena stranka brez dovoljenja tožeče stranke (avtorja) upravičena izvršiti reproduciranje sestavnih delov ali celotnega računalniškega programa (ne glede na to, ali je začasno ali trajno ter s katerim sredstvom in v kateri obliki) oziroma upravičena program ADP prilagoditi, prirediti ali kako drugače predelati ter reproducirati rezultate teh predelav. Zato je odločilo, da zatrjevani posegi niso bili opravljeni nezakonito, ter tožbeni zahtevek tožeče stranke ponovno v celoti zavrnilo.

9Pritožnik sodišču prve stopnje uvodoma neutemeljeno očita, da ni sledilo zaključkom in napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa V Cpg 940/2016. V pritožbi namreč zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da sta bili na toženo stranko preneseni pravica do reproduciranja in predelave računalniškega programa. To ne drži. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je bila tožena stranka zakoniti pridobitelj računalniškega programa ADP,³ zaradi česar je bila brez dovoljenja avtorja, torej neposredno na podlagi 114. in 115. člena ZASP, upravičena izvršiti reproduciranje sestavnih delov ali celotnega računalniškega programa ADP oziroma ga prilagoditi, prirediti ali kako drugače predelati ter reproducirati rezultate teh predelav. Prav iz tega razloga je zaključilo, da zatrjevani sporni posegi tožene stranke v računalniški program ADP niso bili opravljeni nezakonito. S tem je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ravnalo povsem v okviru navodil pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa (prim. prvi odstavek 362. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10Pritožnik nadalje poudarja, da gre v tej zadevi za dva računalniška programa in s tem za dve avtorski deli, ki se glasita enako (sistem za avtomatsko detekcijo prometa; ADP), vendar se med seboj bistveno razlikujeta: eno je bilo izdelano za potrebe predora L. in J., v zvezi s čimer je tožeča stranka zatrjevala poseg v sistem avtomatske detekcije prometa, drugo pa za predor Š., v zvezi s čimer je zatrjevala poseg v sistem videonadzora prometa. Vendar zgolj izpostavljanje teh razlik ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

11Pritožnik nato podaja nekoliko nasprotujoče si navedbe: - da tožena stranka konkretnega avtorskega dela ni naročila tožeči stranki in tudi ne plačala kot avtorskega dela; - da je na osnovi naročila in plačila tožena stranka pridobila pravico do uporabe sistema ADP, o morebitnem prenosu drugih pravic pa se tožena stranka s tožečo ni nikoli dogovarjala; - da pogodba o naročilu avtorskega dela ni bila sklenjena; - da razmerje med pravdnima strankama sicer ni neveljavno in brez pravnega učinka, vendar pa se zaradi pomanjkanja pisne oblike razlaga v prid avtorju (80. člen ZASP); - da je tožeča stranka za oba predora izročila toženi stranki računalniški program ADP, vendar je preveč poenostavljen prvostopenjski zaključek, da je s tem podan avtomatizem prenosa pravic reproduciranja in predelave, češ da v pogodbi ni bilo drugače določeno; - da je v konkretnem primeru razmerje prenosa avtorskih pravic sicer ugotovljeno in tožeča stranka temu ne nasprotuje, nasprotuje le obsegu prenosa materialnih avtorskih pravic in zatrjuje, da je te pravice vsebinsko omejila, zato tožena stranka ni imela pravice, da bi reproducirala in preoblikovala oba avtorska programa.

12Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu V Cpg 940/2016 obrazložilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o naročilu avtorskega dela (prvi odstavek 99. člena ZASP).⁴ Vztrajanje pritožnika pri nasprotnem stališču je zmotno ter v nasprotju z nekaterimi od zgoraj povzetih pritožbenih navedb. Pritožnik želi prikazati, da je bila tožeča stranka v pravno veljavnem poslovnem razmerju s toženo stranko, predmet katerega je bil tudi računalniški program ADP, da pa je imela tožena stranka zgolj pravico do uporabe tega programa in nobenega drugega upravičenja, saj materialne avtorske pravice na računalniškem programu ADP niso bile nikoli prenesene oziroma je bil njihov prenos vsebinsko omejen. Zato meni, da tožena stranka ni imela pravice do dejanj, ki jih urejata prvi in drugi odstavek 114. člena ZASP.

13Z avtorsko pogodbo o naročilu dela se avtor zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar (prvi odstavek 99. člena ZASP). Pri naročilu avtorskega dela pridobi naročnik na naročeni stvari lastninsko pravico (prim. 632. člen Obligacijskega zakonika v zvezi s četrtim odstavkom 99. člena ZASP). Vendar pa je avtorska pravica neodvisna od lastninske in prenos lastninske pravice ne vpliva na prenos avtorske materialne pravice (prim. 40. člen in drugi odstavek 41. člena ZASP). Načelno velja, da avtor obdrži svojo avtorsko pravico v celoti, od tega načela pa so mogoče številne izjeme.⁵

14Določba 113. člena ZASP podrobneje opredeljuje materialne avtorske pravice, ki jih ima avtor na računalniškem programu. To so: 1. pravica reproduciranja, 2. pravica predelave in 3. pravica distribuiranja (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 113. člena ZASP).⁶ Izjeme od teh pravic določata 114. in 115. člen ZASP. V obravnavani zadevi je tožena stranka sporne posege v računalniški program ADP utemeljevala prav na podlagi teh izjem. Če ni v pogodbi drugače določeno, lahko zakoniti pridobitelj računalniškega programa izvrši dejanja iz 1. in 2. točke prvega odstavka 113. člena ZASP, vključno z odpravo napak, brez dovoljenja avtorja, če je to potrebno zaradi uporabe računalniškega programa v skladu z njegovim namenom (prvi odstavek 114. člena ZASP). Upravičeni uporabnik računalniškega programa lahko brez dovoljenja avtorja reproducira največ dva varnostna primerka programa, če je to potrebno zaradi njegove uporabe (drugi odstavek 114. člena ZASP).

15Pritožnik ne nasprotuje stališču sodišču sodišča prve stopnje, da sporni posegi spadajo v okvir upravičenj iz 114. člena ZASP. Prav tako za pritožnika očitno ni sporno, da je bila tožena stranka zakonita oziroma upravičena uporabnica računalniškega programa ADP. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da je takšen položaj tožena stranka pridobila s tem, ko ji je tožeča stranka izročila naročen računalniški program ADP. To pa (v odsotnosti drugačnega pogodbenega dogovora) pomeni, da je imela tožena stranka neposredno na podlagi zakona upravičenja, ki jih določa 114. člen ZASP (vsebinske omejitve avtorskih pravic), kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

16Pritožnik zmotno izpostavlja neobstoj dogovora o prenosu materialnih avtorskih pravic, saj tak dogovor ni bistven za izpodbijano odločitev. Ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je, da je imela tožena stranka kot zakoniti pridobitelj oziroma uporabnik programa ADP pravico do spornih posegov brez dovoljenja tožeče stranke kot avtorja že na podlagi zakona, torej brez kakršnegakoli dodatnega dogovora oziroma pogodbe. Drugačnega zaključka pritožnik ne more doseči niti na podlagi določbe drugega odstavka 80. člena ZASP, po katerem se v primeru kršitve obličnosti avtorske pogodbe sporne in nejasne določbe razlagajo v prid avtorju. Le na podlagi pavšalnega sklicevanja na vsebino te določbe, brez konkretiziranih dejanskih navedb, namreč ne more dokazati, da si je tožeča stranka kadarkoli pridržala izključno pravico do upravičenj po 1. in 2. točki prvega odstavka 113. člena ZASP. Takšna omejitev ne more izhajati niti iz zatrjevanega poziva tožeče stranke toženi stranki glede ureditve prenosa "drugih avtorskih pravic". Pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

17Utemeljen ni niti pritožbeni očitek glede kršitev pravic pravdnega postopka v zvezi s predlaganimi dokazi. Skladno z določbo 287. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Sodišče prve stopnje je v tem postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili relevantni in substancirano predlagani. Dokazni predlog z izvedencem računalniške stroke je skupaj z ostalimi nepotrebnimi dokazi zavrnilo na naroku za glavno obravnavo dne 4. 3. 2016 (l. št. 164). Zato ne drži pritožnikovo opozorilo, da se sodišče prve stopnje do tega dokaznega predloga ni opredelilo niti ga ni zavrnilo. Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.⁷ Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožnik pa ni niti obrazloženo pojasnil, kako bi lahko očitana kršitev z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

18Pritožnik neutemeljeno graja tudi prvostopenjsko odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da so bili toženi stranki med drugim priznani stroški nagrade za postopek s pravnimi sredstvi, čeprav tožena stranka pritožbe ni vložila. Pri tem pa spregleda, da je tožena stranka vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke, za kar ji je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nagradno skladno s tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT).

19S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške, in sicer 3.480,00 EUR za nagrado za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 4.270,00 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Prepovedni zahtevek po 167. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP).
² Po 168. členu ZASP.
³ Glej 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe: Z izročitvijo programa ADP je tožeča stranka na toženo stranko prenesla tiste avtorske pravice in v takšnem obsegu, kot je bilo potrebno, da je lahko tožena stranka kot naročnik avtorsko delo uporabljala za namen, kot je ustrezal poslovni podlagi pogodbe o naročilu avtorskega dela. Na podlagi pogodbenega prenosa sodišče prve stopnje šteje toženo stranko za zakonitega pridobitelja in hkrati upravičenega uporabnika računalniškega programa ADP.
⁴ Pritožbeno sodišče je takrat pojasnilo, da je subjektivni domet zakonite cesije po določbi 112. člena ZASP omejen, saj se nanaša le na razmerje med avtorjem oziroma programerjem kot fizično osebo in njegovim naročnikom. Zato pogodba o naročilu avtorskega dela med dvema pravnima osebama, za kar gre v obravnavani zadevi, ni zajeta s 112. členom ZASP. Glej dr. Trampuž: Obseg zakonite cesije pri naročenih računalniških programih, Pravna praksa, 2013, št. 48, str. 15.
⁵ Glej Trampuž, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 226.
⁶ Ne glede na določbe tega člena ima avtor tudi druge pravice, ki jih ureja splošni del ZASP.
⁷ Prim. odločbe VSRS II Ips 373/2011, III Ips 25/2012 in III Ips 84/2015.