VSK Sodba in sklep Cpg 163/2017

I. Pritožbam toženih strank zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba opr. št. VL 159793/2012 zoper nepremičnino parc. št. 801/56 k.o. Unec, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, nedopustna, in da se ustavi prodaja te nepremičnine.

II. Pritožba tožeče stranke glede pravdnih stroškov (točka III) sodbe se zavrne, pritožbam toženih strank pa se ugodi in se odločitev v točki III spremeni, tako, da mora tožeča stranka povrniti toženim strankam pravdne stroške postopka na prvi stopnji in sicer prvi toženi stranki 4.380,48 EUR, drugi do deseti in dvanajsto do štirinajsto toženi pa skupaj 8.872,00 EUR, vse v 15 dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

III. Pritožba tožeče stranke zoper dopolnilni sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženim strankam stroške pritožbenega postopka in sicer prvi toženi stranki 3.695,76 EUR, drugi do deseti in dvanajsto do štirinajsto toženi skupaj 3.695,76 EUR, enajsto toženi stranki pa 142,80 EUR, vse v 15 dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1465/2017 z dne 13.7.2017.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani (I) zavrnilo tožbeni zahtevek zoper 11. toženo stranko, (II) ugotovilo, da je izvršba opr.št. VL 159793/2012 na nepremičnini parc. št. 801/56 k.o. U., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, nedopustna, in ustavilo prodajo te nepremičnine, ter (III) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Z dopolnilnim sklepom pa je odločilo še o stroških 11. tožene stranke. Iz razlogov sodbe izhaja, da je se izvršba vodi na nepremičnino, v zvezi s katero je tožeča stranka uspela z izpodbojno tožbo, na podlagi katere je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na teh nepremičninah. Tožeča stranka ima torej pravico, ki preprečuje izvršbo.

3Zoper sodbo so se pritožile tožene stranke (razen 11. tožene) in tožeča stranka. Slednja se pritožuje le zoper odločitev o pravdnih stroških in tudi zoper dopolnilni sklep o stroških.

4Prva tožena stranka v pritožbi najprej ugovarja, da je tožeča stranka predmetno tožbo vložila na nepristojno sodišče in zato prepozno. V nadaljevanju pa se sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je s svojo pasivnostjo povzročila, da lastninske pravice ni pravočasno vpisala (oziroma vsaj zaznamovala izbrisne tožbe). Tožena stranka je zato hipoteko pridobila v dobri veri. V nadaljevanju pritožba razlaga pomen odločbe VSL I Cpg 1335/2011. V izpodbijani sodbi se sodišče njenih stališč ni dotaknilo, nedopustnost izvršbe pa je obrazložilo zelo pavšalno.

5Ostale tožene stranke v pritožbi očitajo kršitev postopka, saj izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o relevantnih dejstvih. Tudi one se sklicujejo na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

6V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

7Tožeča stranka v pritožbi zoper odločitev o stroških nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka na podlagi določbe 160. člena ZPP nosila svoje stroške, ker je vpis lastninske pravice nase predlagala šele v letu 2014. Pojasnjuje potek dogodkov in vztraja, da so tožene stranke za plombo izvedele 21.8.2014, predmetna tožba pa je bila vložena 2016.

8V odgovoru na pritožbo je prvo tožena stranka prerekala navedbe iz pritožbe, opozorila na načelo zaupanja in predlagala zavrnitev pritožbe.

9Tožeča stranka v pritožbi zoper dopolnilni sklep navaja, da je 11. tožena stranka predlog za izvršbo umaknila po tem, ko je bila predmetna tožba že vložena. Tega tožeča stranka ni mogla predvideti, zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov.

10V odgovoru na pritožbo je enajsto tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in poudarila, da ugovoru tožeče stranke v izvršilnem postopku ni nasprotovala.

11Pritožbi toženih strank sta utemeljeni, pritožbi tožeče (zoper sodbo in dopolnilni sklep) pa ne.

Glede pritožb zoper sodbo

12Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno. V predmetni zadevi namreč ni šlo za situacijo, ko bi tožeča stranka že od vsega začetka določila vrednost spora, za katero je pristojno okrožno sodišče, temveč je to storila šele na poziv krajevno pristojnega okrajnega sodišča po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Tožba je bila zato vložena na (po prvotnih tožbeni navedbah) pristojno sodišče pravočasno.

13Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Toženci so v izvršilnem postopku zoper dolžnika F.S. v letu 2012 na podlagi zakona pridobili hipoteko na predmetni nepremičnini. Nepremičnina je postala last F.S. v letu 2011 na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil s tožečo stranko. Ta pogodba je bila v postopku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika razveljavljena in odločeno je bilo, da se v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodbe vzpostavi prvotno stanje, to je vpis lastninske pravice na tožečo stranko. Sodba je postala pravnomočna 2014, tožeča stranka ni predlagala zaznambe izbrisne tožbe.

14Toženci so hipoteko pridobili na podlagi zakona, zato se v primeru, da bi tožeča stranka v času pridobitve hipoteke že imela (pričakovano) lastninsko pravico ali če je lastninsko pravico pridobila na originaren način res ne morejo sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Pričakovana lastninska pravica ima namreč prednost pred v izvršilnem postopku pridobljeno hipoteko. Tudi Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih¹ že večkrat odločilo v korist pričakovanega lastnika. V skladu z ustaljeno sodno prakso, izoblikovano na primerih nedopustnosti izvršbe, spada med pravice, ki preprečujejo izvršbo, tudi lastninska pravica v pričakovanju. V predmetni zadevi je zato treba odgovoriti na vprašanje, kdaj je tožeča stranka pridobila "pričakovano" lastninsko pravico - z vložitvijo tožbe na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika v letu 2011 ali šele s pravnomočnostjo odločitve v zadevi 2014² ali pa morda gre za originarno pridobitev lastninske pravice, ki bi v vsakem primeru imela prednost pred v izvršilnem postopku pridobljenimi hipotekami (kot to navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo). Iz izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje štelo lastninsko pravico tožeče stranke za tako pravico, ki preprečuje izvršbo in to ne glede na to, kdaj je sodba v postopku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika postala pravnomočna. Tako stališče je v predmetni zadevi materialnopravni napačno.

15S sodbo v postopku izpodbijanja pravnih dejanj tožnik izkoristi svojo oblikovalno pravico zahtevati razveljavitev posla (ki se lahko uveljavlja samo sodno). Sodno uveljavljanje oblikovalne pravice pa ne pomeni pridobitve lastninske pravice v smislu 42. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ker zahtevek vsebuje tudi izbrisno tožbo, se hkrati v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje stanje. Izbrisna tožba je le posebna vrsta vrnitvenega zahtevka, kar pomeni, da ne gre za način pridobitve lastninske pravice temveč za obliko varstva lastninske pravice³. Povedano pomeni, da se s sodbo v postopku izpodbijanja pravnih dejanja ne pridobi lastninska pravica na originaren način.

16Sodba zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je po pravni naravi oblikovalna, kar pomeni, da njeni učinki nastanejo šele s pravnomočnostjo. V letu 2012, ko so toženci pridobili hipoteko, zato tožeča stranka še ni bila niti lastnik niti pričakovani lastnik nepremičnine, to je postala šele s pravnomočnostjo sodbe v letu 2014. V taki situaciji je potrebno uporabiti določbo 170. člena ZIZ, po kateri upnik z zaznambo izvršbe pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi pravico (ali pričakovano pravico) na tej nepremičnini. Izvršba je zato dopustna. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbama tožencev ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II spremenilo, tako da je zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe in na ustavitev prodaje nepremičnine zavrnilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

17Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka je v pravdi izgubila, zato mora nasprotnim strankam povrniti njihove potrebne pravdne stroške. Prvi toženi stranki je tako sodišče v skladu z Odvetniško tarifo priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo in dveh pripravljalnih vlog, za pristop na tri naroke (od katerih so se na enem obravnavala le procesna vprašanja), za odsotnost iz pisarne (glede na podatke s spletnih strani o trajanju vožnje), za materialne stroške, za potne stroške in DDV na odvetniške storitve, skupaj 4.380,48 EUR. Po istih postavkah je priznalo nagrado tudi ostalim tožencem, ki so vložili pritožbo in je vse zastopal en odvetnik. Nagrado je zaradi zastopanja več strank povečalo za 100 %, skupaj to pomeni 8.872,00 EUR.

18Na koncu je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Te je v s sodbo priznalo glede na priglašene stroške (v obeh pritožbah zoper sodbo so bili priglašeni enaki stroški) za sodno takso za pritožbo, za sestavo pritožbe, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve.

Glede pritožbe zoper dopolnilni sklep

19Tožeča stranka med postopkom, kljub temu, da je enajsto tožena stranka umaknila predlog za izvršbo, ni umaknila tožbe zoper njo, zato je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu zavrnilo. To pa pomeni, da podlago za odločitev o stroških predstavlja le 154. člen in ni pomemben razlog, zakaj tožeča stranka ni uspela. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper dopolnilni sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

20Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora enajsto toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 142,80 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve).

¹ Na primer II Ips 284/2015, II Ips 60/2014, II Ips 328/2015,...
² Po 170. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) namreč z zaznambo izvršbe upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini, z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini.
³ Primerjaj določbo 92. člena Stvarnopravnega zakonika, po kateri je za vrnitveni zahtevek aktivno legitimirana oseba, ki je (že) lastnik in ki mora v postopku dokazati, da je lastnik.