VSM Sodba I Cpg 271/2017

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati tožeči stranki 15.847,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), ter da ji je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe poravnati stroške pravdnega postopka v višini 888,81 EUR, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Vztraja na stališču, da je uveljavljena terjatev tožeče stranke zastarala, zato je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo,da je zahtevek po temelju utemeljen. Nasprotuje tudi višini prisojenega zneska. Sodišču prve stopnje očita, da se v obrazložitvi sodbe sploh ni opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi s terjatvijo po 18. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), niti ni pojasnilo, zakaj meni, da le-to ni potrebno, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter se po mnenju tožene stranke ne more preizkusiti. Pri tem tožena stranka izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do njenih ugovor, ki niso povezani s strokovnim znanjem, s katerim sodišče ne razpolaga, ter bi zato potrebovalo strokovno pomoč izvedenca. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo modelu in programu izračuna višine terjatve, povsem nekritično pa je ocenilo tudi izjavo priče A., saj je tudi iz njegove izjave na mnogih mestih izhajal pomislek o pravilnosti predloženega izračuna, pojasnila priče pa se tudi ne nanašajo na konkreten primer. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki tudi nepravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 12. 6. 2015 dalje, čeprav je vlogo, s katero tožeča stranka zahteva od tožene izpolnitev obveznosti, prejela šele 23. 6. 2015. Tožeča stranka pa od tožene stranke zahteva povračilo bodoče škode, zato tožena stranka še ne more biti v zamudi, saj ta škoda tožeči stranki sploh še ni nastala. Po pritožbenem stališču pa je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi kršitev določb pravdnega postopka, saj bi v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) moralo po razveljavitvi sodbe opraviti novo glavno obravnavo, le-te pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločilo o zatrjevanjih tožeče stranke, ki jih je le-ta podala prepozno, šele v pritožbenem postopku. Navedena kršitev pa je po mnenju tožene stranke nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Pritožuje se tudi glede stroškov postopka in predlaga povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeva po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

6V obravnavanem gospodarskem sporu, potem ko je bila terjatev tožeče stranke iz naslova povrnitve škode zaradi izplačanega nadomestila za delno invalidnost za leto 2013, 2014 in 2015 v višini 8.661,39 EUR pravnomočno zavrnjena, tožeča stranka uveljavlja še terjatev iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od 22. 5. 2010 do 17. 2. 2033 v višini 15.847,45 EUR. Sodišče prve stopnje je o tem zahtevku enkrat že odločilo in tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. V novem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da zahtevek za plačilo iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni zastaran in je po temelju utemeljen. Glede višine vtoževane terjatve pa je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbam tožeče stranke, ki je za izračun škode po določbi 18. člena ZOZP izhajala iz predpostavke, da če ne bi bilo škodnega dogodka, bi zavarovanka ostala neprekinjeno v obveznem zavarovanju vse do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V tej smeri je tožeča stranka za izračun škode uporabila model, ki ga je nazorno obrazložila in dokazno podprla.

7Po presoji sodišča druge stopnje tožena stranka neutemeljeno vztraja na stališču, da je uveljavljana terjatev zastarala. Sodišče prve stopnje je v smeri presoje utemeljenosti ugovora zastaranja pravilno upoštevalo dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. To dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno. Prvi odstavek 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa posebne zastaralne roke za odškodninske terjatve, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem in če je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega iz 352. člena OZ. V skladu s prvim odstavkom 353. člena OZ odgovorna oseba ni le storilec kaznivega dejanja (povzročitelj škode), temveč tudi vsaka druga oseba, ki s povzročiteljem (storilcem) za škodo solidarno odgovarja (tako tudi sodba VSK Cpg 305/2014 in sodba in sklep VSL III Cp 970/2016). Nenazadnje je opozoriti tudi na dejstvo, da OZ v prvem odstavku 965. člena določa, da lahko pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti. V petem odstavku 357. člena pa OZ določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Njegov zahtevek zastara torej po pravilih 352. člena OZ za odškodninske terjatve oziroma po pravilih 353. člena OZ, če gre za odškodninsko terjatev, povzročeno s kaznivim dejanjem. Zavarovalnica je namreč v primerih zavarovanja pred odgovornostjo, torej tudi pri obveznem zavarovanju v motornem prometu, odgovorna oseba iz prvega odstavka 353. člena OZ (tako tudi sklep II Ips 250/2010). Stališče tožene stranke, da ni odgovorna oseba in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tri letni zastaralni rok iz 352. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je zato zmotno.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo prvi odstavek 336. člena OZ, po katerem začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti in v skladu s katerim je presodilo, da je šele z odločbo z dne 12. 8. 2010 postalo dejstvo nastanka škode tožeči stranki znano oziroma je na podlagi te odločbe tožeča stranka pridobila ustrezne podatke, relevantne za izračun obsega nastale ji škode.

9Trditveno in dokazno breme za presojo ugovora zastaranja je bilo na toženi stranki. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka za škodo izvedela najkasneje z izdajo odločbe, in ker naj bi tožeči stranki škoda nastajala mesečno oziroma sukcesivno od 22. 5. 2010 dalje, tožbo z zahtevkom po členu 18 ZOZP pa je vložila šele 15. 6. 2015, je po zatrjevanjih tožene stranke, podanih s pripravljalno vlogo z dne 5. 5. 2016, sklicujoč se na tri letni zastaralni rok, terjatev tožeče stranke zastarala. Drugih trditev glede začetka teka zastaralnega roka tožena stranka ni podala. Tožeča stranka tako zatrjevanih dejstev res ni izrecno zanikala, vendar tudi ni imela kaj zanikati. Tožena stranka je namreč sama navedla, da naj bi tožeča stranka za škodo izvedela najkasneje z izdajo odločbe, pri čemer ni navedla, katero odločbo je imela v mislih, dejstvo pa je, da je edina odločba, ki je oškodovanki priznala pravico do delne invalidske pokojnine, bila izdana dne 12. 8. 2010. Dne 22. 5. 2010 ni bila izdana nobena odločba, pač pa je bilo prav v odločbi z dne 12. 8. 2010 določeno, da se pravica oškodovanki prizna od dne 22. 5. 2010.

10Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da tožeča stranka trditev oziroma dejanske podlage, kot jo je podala v pritožbi glede začetka teka zastaralnega roka, pred sodiščem prve stopnje ni podala in so predstavljale nedopustne pritožbene novote, zaradi česar je sodišče prve stopnje, ko je odločilo o zatrjevanjih tožeče stranke, ki jih je le-ta podala prepozno, šele v pritožbenem postopku, zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Takšno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno. Tožeča stranka je v pritožbi zoper prvo odločitev utemeljeno nasprotovala materialnopravni presoji ugovora zastaranja sodišča prve stopnje. Slednje je namreč zelo površne trditve tožene stranke o začetku teka zastaralnega roka z vidika materialnopravnih določb o tem, kdaj oškodovanec lahko izve za škodo, napačno presodilo. Pritožbene trditve tožeče stranke so predstavljale zgolj pritožbeno grajo napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok pričel teči z dnem 23. 5. 2010, ker so od tega dne dalje na strani tožeče stranke bili zmanjšani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

11Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sedaj pravilno obrazložilo, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja. Pri tem se šteje, da je oškodovanec vedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Odškodninska obveznost namreč zapade, ko je znan obseg škode. Vedenje o škodi pa pomeni, da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v zvezi s tem bistveno, da je škoda na podlagi znanih okoliščin določljiva in da je o tej pravici bilo odločeno šele z odločbo z dne 12. 8. 2010. Pred izdajo te odločbe dejstvo, ali bo ta pravica zavarovanki tožeče stranke priznana in kolikšna bo višina delne invalidske pokojnine, še ni bilo znano. Nenazadnje pred izdajo te odločbe tudi ni bilo znano, od kdaj bo oškodovanki ta pravica tudi pripadala. Šele s to odločbo je bilo namreč ugotovljeno, da oškodovanki pravica pripada od 22. 5. 2010. Tožeča stranka tako pred izdajo odločbe z dne 12. 8. 2010 terjatve zoper toženo stranko tako ni mogla uveljavljati. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja, da je imela tožeča stranka možnost škodo ugotoviti že z izdajo odločbe z dne 3. 5. 2010, pa predstavljajo nedopustne pritožbene navedbe, ki ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

12Pritožbenemu stališču, da bi sodišče v novem sojenju moralo opraviti glavno obravnavo, ni mogoče slediti. Glavna obravnava je bila izvedena pred odločanjem višjega sodišča o prvi sodbi sodišča prve stopnje, tako da je bilo zahtevi po odločanju na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja zadoščeno. V novem sojenju izvajanje nove glavne obravnave ni obligatorno. Glavno obravnavo sodišče obvezno izvede v primeru, ko se spremeni senat, v drugih primerih pa takrat, ko je glede na kršitve oziroma razloge, zaradi katerih je bila sodba razveljavljena, to potrebno. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Temu ustrezno zahtevka ni presojalo po temelju in višini, pri čemer pa je dokazni postopek izvedlo tudi glede obstoja temelja in izkaza višine uveljavljane terjatve. Tožena stranka v pritožbi ne navaja razlogov, zakaj bi bilo v novem sojenju glavno obravnavo potrebno opraviti, zato je v smislu obrazloženega očitek postopkovne kršitve, ker sodišče prve stopnje glavne obravnave ni opravilo, neutemeljen.

13Neutemeljena je tudi pritožbena graja višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izračunu škode, ki ga je predložila tožeča stranka. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzelo podatek tožeče stranke o skupnem seštevku škode, ki naj bi jo predstavljal znesek 32.390,76 EUR, čeprav matematičen izračun zneskov škode po posameznih obdobjih (7.932,73 EUR, 126,00 EUR in 23.636,55 EUR) daje seštevek 31. 695,27 EUR. Tega dejstva ni mogoče opredeliti kot zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pač pa zgolj kot računsko pomoto, saj sicer tožbeni zahtevek, ki predstavlja 50 % delež skupnega zneska škode, znaša 15.847,65 EUR, kar pa pomeni polovični delež zneska 31.695,27 EUR (kolikor znaša pravilna vsota zneskov iz posameznih obdobij) in ne polovični delež (napačnega seštevka) zneska 32.390,76 EUR.

14Sicer pa je sodišče prve stopnje izračunu tožeče stranke utemeljeno sledilo, saj je tožeča stranka izčrpno pojasnila, kako je ob upoštevanju zakonske dikcije prvega odstavka 18. člena ZOZP naredila izračun. V skladu s tem zakonskim določilom so namreč z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih poškodovancev in do višine zavarovalne vsote.

15Glede na zakonsko določene kriterije sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da izračunu škode, ki ga je pripravila tožeča stranka, nedvomno strokovnjak na področju obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (škodo po prvem odstavku 18. člena ZOZP predstavlja prav izpad teh prispevkov), ne bi sledilo. Še toliko bolj zato, ker tožena stranka svojih (nasprotnih) trditev ni z ničemer dokazno podprla (npr. predložila drugačnega izračuna ali vztrajala pri tem, da izračun napravi ustrezen izvedenec). Dokazno breme glede višine zatrjevane škode je res na tožeči stranki in sodišče druge stopnje ocenjuje, da mu je s predloženim izračunom, ki ga je strokovno utemeljila, tudi zadostila. V tem kontekstu ni odveč omeniti, da so vsi ugovori tožene stranke usmerjeni predvsem v izbiro metode izračuna, kar je vprašanje strokovne narave, z znanjem iz tega področja pa sodišče ne razpolaga. Tudi oziroma predvsem zato tudi ni utemeljen očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke in je zato podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve nazorno obrazložilo, na čem temelji višina uveljavljane terjatve tožeče stranke in katere parametre je tožeča stranka upoštevala v modelu za izračun odškodnine. Kot že obrazloženo, tožena stranka svojih ugovorov in pomislekov o ustreznosti kriterijev, uporabljenih za izračun odškodnine, ni z ničemer dokazno podprla, zato njenih ugovor tudi ni bilo moč presoditi z vidika utemeljenosti. Pri tem tudi ni zanemariti okoliščine iz pisne izjave priče A., da so v zvezi z modelom za izračun odškodnine kontaktirali zavarovalnice in jim tudi ponudili možnost, da predlagajo svoj način izračuna, vendar niso prejeli odgovora. Iz njegove pisne izjave še izhaja priznanje priče, da pri obravnavanem modelu potencialna umrljivost oškodovancev ni upoštevana, ter da se zavedajo, da so s tem šli nekoliko v škodo zavarovalnic, vendar so za to pri ostalih predpostavkah šli v škodo ZPIZ-a, da bi izravnali morebitne razlike. Takšna izjava priče nedvomno kaže na ustrezen in kritičen odnos oziroma pristop tožeče stranke pri uporabi modela oziroma metode izračuna škode, ko nasprotno s strani tožene stranke ni bilo dokaznih predlogov za ugotovitev neprimernosti oziroma neustreznosti samega modela tožeče stranke oziroma predpostavk, na katerih ta model temelji. Sodišče prve stopnje zato ni imelo prav nobenih razlogov, da izračunu tožeče stranke, ki ga je strokovno in argumentirano utemeljila, ne bi sledilo.

17Neutemeljena je tudi pritožbena graja obrestnega dela zahtevka, ki je povezan s tako imenovano bodočo škodo (sodišče je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od postavitve zahtevka - od razširitve tožbe dalje). Ker zakon (ZOZP) daje tožeči stranki možnost, da bodočo škodo iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje terja v enkratnem (kapitaliziranem) znesku, ni več govora o zahtevku iz naslova bodoče škode in je odločitev tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

18Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Tožena stranka, neuspešna s pritožbo in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP).