VSRS Sodba III Ips 63/2016

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v točki I.2. izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi tudi v preostalem delu in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 5.476,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 1.395,90 EUR stroškov celotnega pravdnega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 105731/2012 z dne 17. 7. 2012, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo najemnine za poslovne prostore za mesec marec 2012. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 675,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je citirani sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo, toženi stranki pa naložilo plačilo 5.476,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje. Na ta način je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo glede naložene obveznosti plačila tožeči stranki. Nosilni argument v sodbi sodišča druge stopnje je, da je bila najemna pogodba v obdobju, za katerega je vtoževana najemnina, še v veljavi, saj tožena stranka najemne pogodbe ni odpovedala sodno, kot je predpisano v prvem odstavku 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP).

3Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 28/2016 z dne 29. 3. 2016 dovolilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da je določba 26. člena ZPSPP prisilne narave, zaradi česar naj dogovor o sporazumnem načinu odpovedi najemne pogodbe za poslovne prostore za nedoločen čas med pogodbenima strankama sploh ne bi bil možen.

4Tožena stranka je v pravočasni reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožeča stranka odgovora na revizijo ni vložila.

Relevantno dejansko stanje

6V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila dopuščena revizija:

- Pravdni stranki sta 3. 1. 2008 sklenili najemno pogodbo za najem poslovnih prostorov na naslovu S. Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas. V 12. členu pogodbe je bilo določeno tudi, da najemnik lahko odpove pogodbo s pisno odpovedjo pogodbe kadarkoli z odpovednim rokom šestih mesecev.

- Tožena stranka je 31. 8. 2011 tožeči stranki poslala obvestilo, da s 1. 9. 2011 odpoveduje najemno pogodbo in s tem dnem prične teči šestmesečni odpovedni rok.

Glede dopuščenega revizijskega vprašanja

7Pogodbeno razmerje, ki je podlaga vtoževanemu zahtevku, je obligacijskopravne narave, v katerem tudi tožena stranka nastopa kot civilnopravni subjekt in ne kot organ oblasti (iure imperii). Za ta razmerja veljajo splošni predpisi obligacijskega prava.

8Na področju obligacijskega prava je uveljavljeno temeljno načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, ki je omejeno zgolj s prepovedjo urejanja teh razmerij v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.¹

9Drugo načelo, ki ga je ob iskanju pravilnega odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje treba upoštevati, je načelo dispozitivnosti zakonskih določb o urejanju obligacijskih razmerij.² To načelo pomeni, da pogodbene stranke lahko pogodbeno razmerje uredijo tudi drugače, kot je določeno v OZ, če posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega. Ker je to pravilo umeščeno med temeljna načela, velja tudi v pogodbenih razmerjih, ki so (deloma ali v celoti) urejena v drugih zakonih, če v teh predpisih načelo dispozitivnosti ni drugače urejeno.

10Na naravo kogentnosti posameznega (zakonskega) splošnega pravila je torej mogoče sklepati iz samega pravila. Takšno sklepanje pride v poštev takrat, ko je iz samega pravila razvidno, da je izključena dispozicija (drugačen način ureditve z dogovorom med strankama). Če pa samo pravilo ne daje jasnega odgovora v tej smeri, ga je potrebno poiskati v smislu samega pravila in na ta način presoditi, ali bi drugačen dogovor pogodbenih strank od splošnega pravila pomenil neupravičeno poseganje v pravni položaj, ki ga je zakonodajalec želel zavarovati s splošnim pravilom. Samo v takšnem primeru je mogoče drugačnemu pogodbenemu dogovoru pripisati sankcijo ničnosti in s tem upoštevnost zgolj predpisanega splošnega pravila.³

11Prvi odstavek 26. člena ZPSPP določa, da se pogodba o najemu poslovnih prostorov odpoveduje sodno. Takšna zakonska določba pomeni odstop od splošnega pravila iz 333. člena OZ, ki ureja način prenehanja trajnega dolžniškega razmerja z odpovedjo. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je tako predpisana obličnost uveljavljanja enostranskega oblikovalnega upravičenja namenjena varstvu obeh udeležencev pogodbenega razmerja in s tem dodatni utrditvi trajnih pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas.⁴

12Vendar zgolj iz tako zavzetega stališča v sodni praksi še ni mogoče sklepati na naravo kogentnosti takšnega določila o predpisani obličnosti odpovedi najemne pogodbe. Pomen obličnosti izjave volje o odpovedi pogodbe je namreč razviden iz različne ureditve položaja v 29. členu ZPSPP, ko gre za primer, ko pogodbo odpove najemodajalec, od položaja, ko odpove pogodbo najemnik.

13V primeru, ko je najemno pogodbo odpovedal najemodajalec, ustvarja oblikovalen učinek nalog o izpraznitvi poslovnega prostora, ki ga sodišče izda na podlagi drugega odstavka 29. člena ZPSPP. V tem primeru je logično, da lahko nastopi učinek prenehanja pogodbenega razmerja le na podlagi sodnega postopka⁵, pričetega na predlog najemodajalca.

14Drugačen pa je položaj v primeru, ko je pogodbo odpovedal najemnik. Četrti odstavek 29. člena ZPSPP določa, da sodišče takšno najemnikovo odpoved zgolj vroči najemodajalcu, ne da bi izdalo nalog. To pomeni, da oblikovalni učinek prenehanja pogodbenega razmerja ne nastopi v posledici oblikovalne odločbe sodišča, temveč zgolj v posledici vročitve izjave volje najemnika o odpovedi pogodbe najemodajalcu. Vloga sodišča je zato v tem primeru drugačna. To pa je tudi odločilna okoliščina za presojo dopustnosti drugačnega dogovora med pogodbenima strankama o načinu najemnikove odpovedi najemne pogodbe.

15Pogodbeni dogovor med pravdnima strankama, ki izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v sodbah sodišč prve in druge stopnje, da lahko najemnik odpove pogodbo s pisno odpovedjo, se od pravila iz prvega odstavka 26. člena ZPSPP razlikuje zgolj po načinu posredovanja izjave najemnika najemodajalcu. Takšen dogovor ne posega v odločilni pomen določbe četrtega odstavka 29. člena ZPSPP, da oblikovalni učinek ustvarja vročitev izjave najemnika najemodajalcu. Zato določbe prvega odstavka 26. člena ZPSPP ni mogoče razlagati kot kogentno določbo, ki izključuje drugačen dogovor pogodbenih strank o obliki izjave najemnika najemodajalcu o odpovedi najemne pogodbe. To pa pomeni, da je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pritrdilen. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta zavzeli stališče o kogentnosti določbe 26. člena ZPSPP.

16Sodišče druge stopnje je pri tem neutemeljeno oprlo svoje stališče tudi na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v odločbi III Ips 95/2014 z dne 9. 12. 2015.⁶ Predmet presoje Vrhovnega sodišča v navedeni zadevi je bilo zgolj odločanje o tem, ali za veljavno odpoved najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, pridejo v poštev določbe Zakona o izvrševanju proračuna RS za leto 2006 in 2007 ali določbe ZPSPP. Vrhovno sodišče se v navedeni odločbi zato ni moglo opredeljevati do vprašanja kogentnosti 26. člena ZPSPP. Zato odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne nasprotuje že zavzetemu stališču v sodbi III Ips 95/2014.

O utemeljenosti revizije

17Glede na navedene materialnopravne razloge je Vrhovno sodišče upoštevalo dejansko ugotovitev, na katero je vezano in sicer, da je tožena stranka 31. 8. 2011 toženi stranki poslala pisno odpoved najemne pogodbe, kar je skladno z 12. členom najemne pogodbe. Glede na stališče, zavzeto v odločbi III Ips 40/2014, bi bil sicer za pričetek teka odpovednega roka odločilen datum vročitve izjave o odpovedi pogodbe tožeči stranki. Vendar tožeča stranka obstoja takšnega neskladja glede pričetka teka odpovednega roka v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni izpostavljala. Ker je tožena stranka neposredni proračunski porabnik, je pogodbeno določilo o šestmesečnem odpovednem roku iz pogodbe, sklenjene 8. 2. 2008, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2008 in 2009 (UR. l. RS 114/2007), ki določa, da so najemne pogodbe lahko sklenjene za nedoločen čas z odpovednim rokom, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Najemno razmerje med pravdnima strankama je zato prenehalo pred začetkom obdobja, za katerega tožeča stranka v tem postopku uveljavlja najemnino. Zaradi odpadlega pogodbenega temelja je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka

18Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka uspela z revizijo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti potrebne stroške celotnega pravdnega postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list RS 76/2015) in sicer nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100) v znesku 284,70 EUR, nagrado za pristop na narok (tar. št. 3102) v znesku 262,80 EUR, materialne stroške pred sodiščem prve stopnje (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, nagrado za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v znesku 350,40 EUR, materialne stroške pred sodiščem druge stopnje (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v znesku 438,00 EUR in materialne stroške v postopku z revizijo (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR. Skupni stroški, do povrnitve katerih je upravičena tožena stranka, tako znašajo 1.395,90 EUR.

¹ 3. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ.
² 2. člen OZ.
³ N. Plavšak, M. Juhart in R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 375 do 380.
⁴ Sodba III Ips 1/2011 z dne 20. 3. 2013.
⁵ Ta postopek je glede na določbo tretjega odstavka 29. člena ZPSPP po svoji naravi (skrajšan) pravdni postopek, ki se v primeru ugoditve konča z oblikovalno sodno odločbo.
⁶ Odločba III Ips 95/2014 v bazi odločb ni objavljena. Je pa bilo na isti seji glede enakega dopuščenega revizijskega vprašanja odločeno v zadevi III Ips 89/2014. Obrazložitev glede dopuščenega vprašanja je v obeh primerih enaka.