26. člen OZ

Ponudba, dana odsotni osebi, v kateri rok za sprejem ni določen, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 26. člena OZ). Veže ponudba ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da poda odgovor o sprejemu ponudbe. To pa pomeni, da bi tožnik moral pisno sprejeti ponudbo v primernem roku (npr. 1 mesecu, eventualno zaradi odsotnosti 2 mesecih), ne pa po skoraj dveh letih. Ponudba po preteku primernega roka iz tretjega odstavka 26. člena OZ ne veže več oziroma je ni mogoče več sprejeti.

Upoštevaje ponudbo, ki izhaja iz predračuna, plačila v skupnem znesku 19.000,00 EUR ni mogoče obravnavati kot izjavo o sprejemu. S plačilom zneska 10.000,00 EUR in zneska 9.000,00 EUR niti z njuno vsoto tožeča stranka ni izpolnila ponudbenega pogoja, ki je določal, da ponudba šteje za sprejeto v primeru 20 % ponudbene vrednosti. Glede na ponudbeno vrednost predračuna 136.306,00 EUR, bi namreč tožeča stranka za potrditev naročila oziroma sprejem ponudbe morala plačati znesek 27.261,20 EUR (to predstavlja 20 % ponudbene vrednosti), in sicer do 17. 8. 2016. Ker sta bila tako višina nakazanega zneska kot tudi datum plačila izvršena mimo ponudbenih pogojev, katerih izpolnitev bi lahko predstavljala sprejem ponudbe, pa v konkretnem primeru pogodba (s sestavinami, ki izhajajo iz predračuna) med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem, da obravnavani listini predstavljata ponudbo. To glede na tožbene navedbe niti za tožnika ne more biti sporno. Ta pa prav gotovo ne bi bila podana, če toženka ne bi štela, da njena obveznost do tožnika obstoji. Zato ne more biti dvoma, da hkrati izkazujeta toženkino priznanje tožniku, da njena obveznost obstoji v smislu 341. člena OZ. Da je temu tako izhaja tudi iz dejstva, da je toženka tožniku za obravnavani zavarovalni primer plačala zavarovalnino v višini 3.406,21 EUR, kar med strankama, glede na njune v izpodbijani sodbi povzete navedbe, ni sporno.

Soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe daje ločitveni upnik, zato je njegova izjava o soglasju enostranski pravni posel. O podaji soglasja se odloča ločitveni upnik po svoji presoji in mu zanjo niti ni treba navesti nobenih razlogov. Dana izjava ločitvenega upnika veže le toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da sodišče odloči o o soglasju k prodajni pogodbi.

Drugačen je položaj v primeru, ko je pogodbo odpovedal najemnik. Četrti odstavek 29. člena ZPSPP določa, da sodišče takšno najemnikovo odpoved zgolj vroči najemodajalcu, ne da bi izdalo nalog. To pomeni, da oblikovalni učinek prenehanja pogodbenega razmerja ne nastopi v posledici oblikovalne odločbe sodišča, temveč zgolj v posledici vročitve izjave volje najemnika o odpovedi pogodbe najemodajalcu. Vloga sodišča je zato v tem primeru drugačna. To pa je tudi odločilna okoliščina za presojo dopustnosti drugačnega dogovora med pogodbenima strankama o načinu odpovedi najemne pogodbe s strani najemnika.

Materialnopravno nepravilna je odločitev prvostopnega sodišča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011 nezakonita. V tem delu izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvostopno sodišče je namreč samo ugotovilo, da je bil odpovedni razlog podan, in da nadaljevanje delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni bilo več mogoče, da je bilo tožnikovo delovno mesto dejansko ukinjeno, da so bili razlogi za odpoved utemeljeni, da tožnik ni užival varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR in končno, da je toženka dokazala utemeljenost poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato ni mogoče zaključiti, da je odpoved z dne 6. 12. 2011 nezakonita. Sodišče prve stopnje je po drugi strani pravilno zaključilo, da na podlagi te odpovedi tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ker je pravočasno sprejel ponudbo nove pogodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011 zavrnilo.

Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da predstavlja 26. 4. 2006 vložena tožba in postopek, voden v zadevi I P 374/2006, zavrnitev ponudbe za sklenitev prodajne pogodbe z 28. 12. 2005. Pri tem se je pravilno oprlo na določilo tretjega odstavka 26. člena OZ. Gre za ponudbo, v kateri veljavnost ni določena. Če ponudnik ne določi roka za sprejem, je treba upoštevati ali je ponudba dana odsotni osebi ali ustno. Ponudba, dana odsotni osebi, veže toliko časa, kolikor je normalno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči, o njej odloči in da odgovor o ponudbi prispe do ponudnika. Zaradi zavrnitve ponudbe ta neha veljati in ponudnik nanjo ni več vezan.

Za nastanek pogodbe je potrebno soglasje volj o njenih bistvenih sestavinah. V teoriji in sodni praksi velja, da je ugotavljanje volje pogodbenikov dejansko vprašanje, pravna presoja pa je, ali je sodišče to voljo pravilno upoštevalo. Kaj so stranke hotele, pomeni ugotavljanje njihove volje in torej pomeni dejansko vprašanje, prav tako tudi, ali je volja sploh obstajala. Revidentovo razlogovanje, da pomanjkanje predpisane obličnosti pomeni pomanjkanje soglasja volj in ima s tem za posledico neobstoj pogodbe, je napačno. Obstoj soglasja volj in s tem sklenitev obeh spornih pogodb je ugotovilo sodišče druge stopnje in je, kot je to pojasnilo revizijsko sodišče, na to ugotovitev vezano. Veljavnost in obseg učinka sklenjenih pogodb glede na predpisano obličnost in ugotovljeno pomanjkanje te predpostavke, pa je drugo vprašanje, ki ga revizija ne načenja.

Sodišče odloča o sklenitvi zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla glede kmetijskega zemljišča, tak pravni posel pa velja pod odložnim pogojem odobritve upravne enotes. Vprašanja, ali in kakšna ponudba je bila dana, kako dana ponudba veže, kaj pomeni sprejem ponudbe, so civilnopravno vprašanja, zato se glede umika ponudbe ne upoštevajo predpisi o upravnem postopku. Tožnik kot povprečen udeleženec v pravnem prometu ni ravnal dovolj skrbno, ko je podajal ponudbo. Okoliščina, da prodajalec za postopek ponudbe pooblasti osebo, ki naj bi bila strokovnjak, ne pomeni, da ponudniku ni treba ničesar več storiti. Dejstvo, da je bil primarni tožbeni zahtevek zavrnjen šele v četrtem sojenju in je sodišče šele v petem sojenju pričelo z obravnavo podrejenega zahtevka, je potrebno upoštevati pri ugotavljanju uspeha v pravdi.

Sodišče mora pri odločanju upoštevati trditveno podlago obeh strank. Slednji morata svoje trditve tudi dokazati. Ugovori, s katerimi tožena stranka izpodbija navedbe in dokaze tožeče stranke, spadajo v trditveno in dokazno breme tožene stranke. To velja tudi za nesamostojne ugovore – tiste, ki imajo svoj pomen le v zvezi z dejanskim stanjem, ki ga je tožnik navajal v tožbi, in kakršnega je podal toženec v obravnavani zadevi.

Kadar sodišče odloča o nasprotujočih si trditvah nasprotnih strank in obe stranki predlagata dokaze, sodišče ne more odločiti na podlagi večje verjetnosti navedb. Na tak način onemogoči stranki, ki v postopku ne uspe, da bi s predlaganjem dokazov dokazovala pravno odločilna dejstva.

Pogoj ponudbe, da se zemljišča prodajajo izključno skupaj, ni v nasprotju z ZKZ oziroma njegovim namenom. Tožnica je ponudbo sprejela le za zemljišče s parc. št. 167/5, ne pa za vse nepremičnine iz ponudbe, to pa pomeni bistveno spremembo ponudbe in posledično njeno zavrnitev. Prvostopenjski organ zato pravilno tožnice ni obravnaval pri ugotavljanju vrstnega reda predkupnih upravičencev. Glede na v pretežnem delu ugotovljeno katastrsko rabo - gozd - ponujenih zemljišč je treba pri ugotavljanju prednostne pravice uporabiti določbe ZG, ki glede prednostne pravice pri nakupu gozda določa drugačna prednostna upravičenja, kot jih določa ZKZ, in na podlagi katerih je G. kot lastnik – mejaš gozdnih zemljišč na prvem mestu predkupnih upravičencev.

Ugotovitev pravočasnosti sprejema ponudbe je poverjeno upravni enoti in torej neizpolnitev zahteve iz prvega odstavka 21. člena ZKZ (da se izjava o sprejemu ponudbe pošlje tudi ponudniku) nima materialnopravnih posledic.

S sprejemom ponudbe (predračuna) je bila sklenjena podjemna pogodba, s katero je bila dogovorjena tudi končna cena. Če je izvajalec v resnici mislil ponuditi le ceno na določeno količino, bi moral to v predračunu jasno formulirati, ali pa dokazati takšen ustni dogovor.

Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil (smiselno: postane brezpredmeten), je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen, zaradi česar pridobi upnik pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev. Ponudba v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika le do izteka tega roka.

Tožnik je bil s pozivom upravnega organa pozvan, da zahtevek za izplačilo sredstev dopolni tako, da predloži zapisnik o izbiri in najmanj tri primerljive ponudbe za opremo. Glede na navedeno vsebino dopis tožniku ni bil poslan v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP, da bi se ta po zaključku ugotovitvenega postopka in pred odločitvijo v zadevi mogel izjaviti o relevantnih dejstvih in okoliščinah, pač pa kot poziv k odpravi pomanjkljivosti nepopolne vloge.

Za pravno naravo ponudbe iz 20. člena ZKZ ne velja domneva iz 3. odstavka 22. člena OZ, da se (če iz okoliščin ne izhaja drugače) predlog, naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine, šteje kot vabilo k dajanju ponudb. Iz določb 3. poglavja ZKZ, ki je glede prometa s kmetijskimi zemljišči specialnejši od OZ, namreč izhaja, da objavljena ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča ni vabilo k dajanju ponudb, temveč ponudba.

Pogodba je nastala na podlagi tožničine izjave, da ponudbo sprejema. Učinek oblikovanja je nastopil že z enostransko izvršitvijo oblikovalnega upravičenja in ne šele z oblikovalno sodno odločbo. Tej pravovarstveni potrebi po svoji vsebini ustreza ugotovitvena tožba, ki se glasi na ugotovitev nastopa oblikovalnega učinka.

29. člen ZVKSES izrecno dovoljuje in priznava aktivno legitimacijo upravnika, ki lahko in mora za račun kupcev oziroma etažnih lastnikov izvajalca tako obvestiti o napakah na skupnih delih stavbe, kot tudi proti njemu uveljavljati posamezne zahtevke.

Tožnik je v letu 2007 podpisal fotokopijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto merilni asistent, ki mu je bila ponujena v letu 2004, pa je tedaj ni sprejel. Ker tožena stranka v letu 2007 ni bila več pripravljena skleniti ponujene pogodbe o zaposlitvi in ker je ponudba, ki je tožnik ni pravočasno sprejel, ni več vezala, pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena.