VSRS Sodba III Ips 58/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama nosi svoje revizijske stroške

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 194432/2013 z dne 5. 12. 2013 v naložitvenem in stroškovnem delu in s tem toženi stranki naložilo plačilo 6.394,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 271,00 EUR (II. točka izreka sodbe).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 165/2015-8 z dne 12. 1. 2016 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sme sodišče skladno z določbo 488. člena ZPP o sporu odločiti brez glavne obravnave tudi v primeru, ko ugotovi, da dejstva, na katera opira svojo odločitev, niso bila prerekana v smislu določbe drugega odstavka 214. člena ZPP¹.

4Tožena stranka v pravočasni reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. Zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje preširoko razlagali določbo 488. člena ZPP. V reviziji zastopa stališče, da mora sodišče v primeru, ko relevantna dejstva postanejo nesporna na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, kljub temu opraviti glavno obravnavo, saj bi sicer šlo za kršitev 22. in 24. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, tožečo stranko pa obsodi na povračilo nastalih stroškov revizijskega postopka.

5Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

6V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantna naslednja procesna dejstva, razvidna iz sodb sodišč prve in druge stopnje:

- pravdni postopek je bil začet na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ);

- tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikala pogodbeno razmerje s tožečo stranko in zatrjevala, da je kot njen podizvajalec nastopala družba K., d. o. o., ki je s tožečo stranko sklepala dogovore o izvedbi in plačilu storitev;

- tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da je izvedena dela tožeči stranki ustno naročil I. Z., ki je podpisal tudi vročilnico o prevzemu gradbenega dnevnika, gradbene knjige, obračunskih listov in potrdil prevzem računa;

- sodišče prve stopnje je pripravljalno vlogo tožeče stranke vročilo v odgovor toženi stranki z opozorilom iz drugega odstavka 286.a člena ZPP, da se o njej izjavi v roku osmih dni;

- tožena stranka se v naloženem roku o navedbah tožeče stranke ni izjasnila;

- sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, brez glavne obravnave, sklicujoč se na določbo 488. člena ZPP.

O utemeljenosti revizije

7Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZPP odloči sodišče o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Načelo javnosti sojenja je dvignjeno na raven ustavne pravice iz 24. člena Ustave, ki pa dopušča ureditev izjem od tega načela z zakonom. V gospodarskih sporih je ZPP določil izjemo od načela obvezne javne obravnave v 488. členu v primeru, ko je med strankama nesporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo sodbe. Enaka izjema je bila v postopkih za gospodarske spore uveljavljena že v 496. členu prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku.² Z uveljavitvijo ZPP je bila tovrstna izjema le razširjena tudi na spore majhne vrednosti (prvi in drugi odstavek 454. člena ZPP).

8Iz besedila 488. člena ZPP sicer navidezno izhaja, da naj bi izjema dopuščala izdajo sodbe brez opravljene javne obravnave zgolj v primeru, ko nespornost dejanskega stanja izhaja že iz navedb strank v tožbi in odgovoru na tožbo. Vendar tudi sama revidentka v reviziji ne oporeka stališču (zavzetem v sodni praksi višjih sodišč, na katero se sklicuje), da lahko dejansko stanje postane nesporno tudi kasneje po izmenjavi pripravljalnih vlog. Do takšnega položaja lahko pride predvsem v primerih, ko se stranki šele z naknadnimi vlogami opredelita do pravno relevantnih dejstev ali v primeru, ko posamezna stranka spremeni trditveno podlago in naknadno prizna trditve nasprotne stranke o posameznih dejstvih.

9Trditveno in dokazno breme o pravnorelevantnih dejstvih je praviloma na strani tožnika, ki uveljavlja tožbeni zahtevek (prvi odstavek 7. člena ZPP), razen v primerih, ko je glede posameznih dejstev na podlagi materialnega prava dokazno breme prevaljeno na nasprotno stranko. Zatrjevanje vseh relevantnih dejstev je predpostavka sklepčnosti tožbe. V primeru nevložitve obrazloženega odgovora na tožbo tožena stranka tvega, da bo sodišče ob izpolnjenih predpostavkah iz 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, ki temelji na načelu afirmativne litiskontestacije, to je na domnevi o toženčevem priznanju dejstev, ki jih tožeča stranka zatrjuje v tožbi. Tudi zamudna sodba zato predstavlja eno od zakonsko urejenih izjem od načela obvezne javne obravnave pred odločitvijo o tožbenem zahtevku.

10V primeru pravde na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ je procesni položaj strank ob nastopu pravde drugačen v toliko, da predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki se šteje kot tožba, (praviloma) ne vsebuje potrebne trditvene podlage za popolnost tožbe (prvi odstavek 180. člena ZPP), kar narekuje postopanje sodišča po 273. členu ZPP. S prvo pripravljalno vlogo zato tožnik šele napravi tožbo za popolno, saj trditve o dejstvih in predlagani dokazi postanejo del procesnega gradiva, o katerih se mora izreči tožena stranka.³

11Dolžnost stranke, da se izjavi do trditvenega in dokaznega gradiva nasprotne stranke (212. člen ZPP), je predpisana, da bi sodišče lahko presodilo, ali bo moralo glede dejstev, ki jih je zatrjevala posamezna stranka, izvajati dokaze. Dejstev, ki so priznana, namreč ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP).

12Z uveljavitvijo novele ZPP-D (Ur. l. RS 45/2008) je bila v tretjem odstavku 214. člena ZPP uveljavljena (neizpodbojna) domneva, da se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

13Dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša zgolj na pravilno uporabo materialnega prava pri uporabi določbe 488. člena ZPP. Revident v reviziji zastopa stališče, da določbe 488. člena ZPP ni mogoče uporabiti v primeru, ko je dejansko stanje postalo nesporno na podlagi domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP. To naj bi izhajalo iz potrebne restriktivne razlage 488. člena ZPP kot izjeme od načela javnosti sojenja. Drugačna razlaga naj bi pomenila kršitev 22. in 24. člena Ustave.

14Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Predpostavka za uporabo 488. člena ZPP je nespornost dejanskega stanja. To pomeni, da sodišče pri odločitvi o zahtevku zgolj opravi conclusio, to je vrednotenje nespornega dejanskega stanja na zakonski dejanski stan. Domneva iz drugega odstavka 214. člena ZPP je umeščena v splošni del zakona, zato predstavlja splošno pravilo, katerega ni mogoče izključiti za posamezno procesno situacijo, če zakon izrecno ne ureja takšne izjeme. Zgolj okoliščina, da je nespornost dejanskega stanja nastopila v posledici učinka domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP, ne more predstavljati ovire sodišču za odločitev o sporu na podlagi 488. člena ZPP. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato pozitiven. Zato se izkažejo kot neutemeljeni očitki revizije, da je sodišče v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem zmotno uporabilo določbo 488. člena ZPP, oziroma da je storilo bistveno kršitev postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Glede na omejitev revizijskega preizkusa iz drugega odstavka 371. člena ZPP pa se Vrhovno sodišče ni dolžno opredeljevati do revizijskih navedb in očitkov izpodbijanima sodbama sodišč prve in druge stopnje, ki presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje. To velja tako glede očitkov o nepravilnem upoštevanju prekluzije v 286. in 286.a členu ZPP, kakor tudi glede neupoštevanja okoliščine, da je pri nastopanju tožene stranke v pravdi šlo za prava neuko stranko.

16Glede na navedene materialnopravne razloge je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

17Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela z revizijo, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS 26/99 s spremembami.
² Ur. list SFRJ 4/77 s spremembami.
³ Sodba VSRS III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013.