VSC Sodba Cp 427/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvi toženec mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvi toženec oče tožnice, ki jo je 28. 10. 1972 v Celju rodila druga toženka M. N. (točka I. izreka) in prvemu tožencu naložilo dolžnost povrniti tožnici stroške pravdnega postopka 1.204,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila (točka II. izreka).

2Prvi toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa je predlagal njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi je navajal, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajal je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca urološke stroke (in po potrebi tudi porodničarja), ki je bil predlagan v zvezi s plodnostjo prvotoženca in njegovo spolno močjo v času spočetja tožnice. Neutemeljen in pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagan dokaz neprimeren. 213. člen ZPP določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, po 243. členu ZPP pa sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Vprašanje, kakšen vpliv je imel zatrjevani operativni poseg na plodnost prvega toženca, predstavlja strokovno vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril le izvedenec ustrezne stroke, sodišče samo ni kompetentno za podajo odgovora na predmetno vprašanje. Ta dokaz je bil predlagan pravočasno, prvotoženec je podal tudi ustrezno trditveno podlago, zato bi sodišče prve stopnje moralo angažirati predlaganega izvedenca, ki bi po preučitvi zdravstvene dokumentacije prvotoženca lahko podal odgovor na predmetno vprašanje. Sodišče prve stopnje je samo pri instituciji preverjalo zanesljivost testa DNK analize v primeru, da se preverja skladnost DNK v primeru polbrata in polsestre, o čemer je razpravljajoča sodnica poročala na naroku in je to zavedeno tudi v sami obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 17 in 20. V primeru dokaznega predloga prvotoženca glede angažiranja izvedenca pa je sprejelo zaključek, da je takšno mnenje nepotrebno, saj ni moč podati zanesljivega odgovora, pri čemer se o zanesljivosti tovrstnih pregledov predhodno ni pozanimalo, ampak je podalo zaključke na pamet, brez oprave ustreznih poizvedb. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo določbe pravdnega postopka, to pa je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj bi z angažiranjem predlaganega izvedenca bilo dokazano, da prvotoženec ne more biti tožničin oče, zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S takim postopanjem je kršilo tudi ustavno pravico prvotoženca do enakega varstva pravic in do enakosti pred zakonom, prvotoženca je obravnavalo neenakopravno v razmerju do tožnice in druge toženke. Na podlagi dejstva, da prvotoženec ni podal soglasja k odvzemu biološkega materiala za opravo DNK analize, sodišče ne more sklepati avtomatično, da je tožničin oče. V točki 19 obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo, da bi bilo angažiranje izvedenca urologa in porodničarja v nasprotju z načelom ekonomičnosti, da bi bil najbolj zanesljiv dokaz izvedba DNK analize. Taka odločitev sodišča prve stopnje predstavlja kršitev določb postopka in tudi ustavnih pravic prvotoženca. Ker ta ni želel sodelovati v postopku DNK analize, kar je njegova pravica in ne dolžnost, je sodišče odločilo, da drugih dokazov ne bo izvedlo, čeprav bi zgolj z izvedbo slednjih lahko ugotovilo dejansko stanje in bi bilo izkazano s strokovnim mnenjem, da prvotoženec ne more biti oče tožnici. Takšno izvedensko mnenje bi predstavljalo povsem ustrezen in zanesljiv dokaz, neutemeljen in pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je samo DNK analiza zanesljiva. Prvotoženec je želel dokazati, da ni tožničin oče, z angažiranjem ustreznega izvedenca, sodišče pa mu brez utemeljenega razloga tega ni omogočilo. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov, v okviru odločanja bi moralo skladno določbi 8. člena ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva štejejo za dokazana. Sodišče prve stopnje pa takšne dokazne ocene ni napravilo, s tem je bistveno kršilo 8. člen ZPP, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje se sklicuje na pismo, ki naj bi ga druga toženka napisala prvotožencu, in iz katerega naj bi bilo razvidno, da je tožnica njuna hči. Prvotoženec navedenega pisma vse do predmetnega sodnega postopka še ni videl, oziroma mu ni bilo vročeno, tudi z ničemer ni izkazano, da bi prvotoženec to pismo sploh prejel. Datirano je z dnem 22. 6. 1995, kar soupada s časom, ko so se pri drugotoženki pojavile hude psihične težave, da je morala poiskati strokovno pomoč in je že avgusta 1994, torej še pred nastankom spornega pisma, pristala na zdravljenju v P.A., nato pa se je zdravila tudi v P.B. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, jih je zanemarilo, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka, kar ima vpliv na pravilnost izdane sodbe. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sledilo izpovedi drugotoženke, ni upoštevalo dejstva njenega duševnega stanja, ki je izkazano, ne gre spregledati, da D. N. do zatrjevane najdbe spornega pisma nikoli ni posumil, da ni tožničin oče. Sodišče ne bi smelo spregledati dejstva, da je drugotoženka sama potrdila, da je v času spočetja tožnice njen zakonski mož prihajal v času dela v Nemčijo občasno domov, kar pomeni, da ni bil več mesecev skupaj odsoten, kot je to sam navedel v svojem odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje zanemari tudi, da je drugotoženka nedvoumno navedla, da je imela pred zanositvijo, kakor tudi med nosečnostjo in po porodu, intimen odnos z D. N., pri čemer je zanikala intimne odnose z drugimi moškimi, za katere je prvotožencu znano, da je imela z njimi razmerja. Drugotoženka je sama potrdila, da je imela razmerje še z drugimi moškimi, čeprav je slednje, očitno neresnično, omejila na leti 1970 in 1971. Da gre za neresnično izpoved, prilagojeno temu postopku, kaže dejstvo, da je sama priznala razmerja z drugimi moškimi tudi neposredno pred poroko z D. N. v času, ko naj bi prišlo do zanositve, pa naj bi s takšnimi razmerji nenadoma brez navedbe utemeljenega razloga prenehala. Navedba drugotoženke o domnevnem intimnem razmerju s prvotožencem je lažna in predstavlja sredstvo izsiljevanja, kar potrjuje dejstvo, da je tako pomemben podatek omenila šele, ko so se zaostrile razmere v službi in kljub temu, da je življenjsko logično, da bi v primeru, da bi bila njena navedba o domnevnem očetovstvu prvotoženca resnična, drugotoženka o tem le-tega obvestila že v času nosečnosti. Prvotoženec je prepričljivo izpovedal, da so razmerja drugotoženke z drugimi moškimi vplivala na njeno delo in je trpel delovni proces v družbi, drugotoženka je imela razmerja z zaposlenimi v družbi, ki jo je poslovodil vodil prvotoženec. Glede na navedeno se je prvotoženec seznanil z njenim osebnim življenjem, ki ni ostalo prikrito nobenemu v družbi. Navedel je osebe, s katerimi naj bi po njegovem vedenju imela drugotoženka razmerja, le-te je tudi sama priznala. Njihovih zaslišanj ni predlagal, saj ni želel vplivati na njihova osebna življenja, je pa podal ustrezne dokazne predloge, angažiranje ustreznega izvedenca, na podlagi katerih bi bilo izkazano, da ne more biti oče tožnice, potrebe po zaslišanju vseh moških ni bilo. Nenazadnje pa tudi samo sodišče priznava, da njihovo vpletanje v ta postopek ne bi spremenilo ničesar, saj jih ne bi napotilo na DNK analize. S tem sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka z vplivom na pravilnost sodbe, saj po eni strani očita prvotožencu, da ni predlagal zaslišanja vseh moških, na katere se je skliceval, po drugi strani pa že samo navede, da tudi izvedba tega dokaza ne bi vplivala na odločitev.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja ugotovljena dejstva:

- da je bil s pravnomočno delno sodbo prvotni drugotoženec D. N. na podlagi izvedenskega mnenja Instituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani po opravljeni analizi DNK odvzetih bioloških vzorcev tožnice, D. N. in M. N. - drugotoženke, izključen kot biološki oče tožnice,

- da je najdba pisma, v katerem je drugotoženka seznanila prvotoženca s tem, da je tožnica njun otrok, povzročilo razpad družinske skupnosti D. N. in drugotoženke, da so takšne okoliščine opisane v zadevi in sodbi P 108/1999 sodišča prve stopnje, ki je potekal zaradi razveze zakonske zveze med D. N. in drugotoženko,

- da sta drugotoženka in prvotoženec imela spolne odnose v službi od leta 1970 dalje, pred poroko drugotoženke (z D. N.) dva do trikrat mesečno, po poroki pa še enkrat in je takrat zanosila,

- da je po poroki 8. 1. 1972 drugotoženka imela spolne odnose z možem D. N., da je ta po poroki odšel v Nemčijo, občasno je prihajal domov in je drugotoženka imela tudi z njim spolne odnose,

- da je imela drugotoženka s prvotožencem spolne odnose okoli 20. januarja 1972 in po tistem ni več dobila mesečnega perila, spolni odnos sta imela v pisarni in prvotoženec pri tem ni pazil, da drugotoženka ne bi zanosila, da je drugotoženka pristala na spolni odnos s prvotožencem po poroki zato, ker je vedela, da bo sicer nesramen, da mu je povedala, da je noseča in tudi, da ji je rekel, da bi bilo najbolje, če bi splavila, s čimer se pa ni strinjala, ker jo je bilo strah,

- da je prvotoženec zanikal sleherni odnos z drugotoženko, razen službenega, da je prvotoženec zatrjeval, da je imela drugotoženka intimna razmerja v času službene odsotnosti D. N. tudi z drugimi moškimi, da pa ni podal nobenih dokaznih predlogov za take svoje trditve, da je opisoval predvsem razmerja, ki naj bi jih imela drugotoženka v letu 1971, oziroma z osebo N. V. in z električarjem P. pa naj bi imela razmerje še v letu 1972, da je opisoval promiskuiteto drugotoženke, ni pa podal nobenih dokaznih predlogov za zaslišanje potencialnih spolnih partnerjev drugotoženke v času spočetja tožnice,

- da glede na izpovedane podrobnosti o intimnem življenju drugotoženke njuno razmerje ni bilo zgolj službeno,

- da se prvotoženec ni želel udeležiti DNK analize, ni želel sodelovati z odvzemom svojega biološkega materiala, pri tem pa ni podal nobenih tehtnih razlogov za odklonitev in sodišče ni moglo pridobiti izvedenskega mnenja o morebitnem očetovstvu tožnice,

- da je priča A. K.l ml. (sin prvotoženca) izjavil pripraljavljenost sodelovati v DNK analizi, njegova mati K.l L. in domnevna polsestra tožnice (sestra A. K. ml.) L. L.K. pa sta sodelovanje v tem postopku zavrnili in se s pisnima izjavama opravičili na vabilo za pričanje,

- da je prvotoženec predlagal kot dokaz pregled listinskih dokazil o svojem zdravju izpred 50 let, teh listin pa ni predložil in tudi ni sodišču ponudil točnejših podatkov o zatrjevanem zdravljenju svojih težav s prostato,

- da je zavrnilo po prvem tožencu predlagan dokaz z izvedencem urološke stroke in porodničarjem v zvezi z njegovo plodnostjo in spolno močjo v času spočetja tožnice, ker je ocenilo, da je očitno neprimeren, ker je metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz in bi bilo izvajanje drugih dokazov v nasprotju z ekonomičnostjo postopka.

6Ob dejstvu, da je na podlagi opravljene analize DNK že pravnomočno ugotovljeno, da D. N. ni tožničin biološki oče, so povsem neupoštevne pritožbene navedbe, da je drugotoženka sama potrdila, da je v času spočetja tožnice njen zakonski mož - D. N. - prihajal z dela v Nemčiji občasno domov in je s tem ovrgla N.M. trditev, da je bil več mesecev odsoten.

Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje samo pri instituciji preverjalo zanesljivost DNK analize v primeru preverjanja skladnosti DNK v primeru polbrata in polsestre, s katero smiselno očita izvajanje dokazov brez dokaznega predloga.

Iz tožničine pripravljalne vloge na l. št. 177-179 izhaja, da je tožnica podala tak dokazni predlog in ga s trditvami pod točko IV vloge tudi utemeljila. Iz toženčeve pripravljalne vloge na l. št. 184-186 spisa pa izhaja nasprotovanje dokaznemu predlogu (tudi) s trditvijo, da ni podane zanesljivosti tovrstnega testa, da je dosti manj natančen ter obstaja večja možnost napake.

Sodišče prve stopnje je glede na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka s tem, ko je s telefonskim klicem pri Inštitutu za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani preverilo utemeljenost trditve prvotoženca in o tem napravilo uradni zaznamek (na l. št. 187 spisa). Sicer pa prvotoženec v pritožbi trdi, da je pri Inštitutu za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani pridobljeno informacijo (uradni zaznamek) sodnica poročala na naroku za glavno obravnavo. V takih okoliščinah je imel prvotoženec že na istem naroku možnost uveljavljati sedaj pritožbeno zatrjevano kršitev 7. člena ZPP in posledično storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato je ta pritožbeni razlog uveljavljan prepozno (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

7Prvotoženec je zaslišan kot stranka sam po predočenju pisma v prilogi A 5 izpovedal: "čez nekaj časa sem dobil od nje pismo." in še: "sodnica mi predoči prilogo pismo z naslovom g. K, zapisano v V. 22. 6. 1995, ki ga preberem in povem, da mislim, da je to to pismo."

Zato je neresnična in zavajajoča pritožbena trditev, da vse do predmetnega sodnega postopka prvotoženec pisma ni videl.

8Glede na v točki 12 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe navedene izvedene dokaze in ob neizpodbijani ugotovitvi, da prvotoženec ni podal nobenih tehtnih razlogov za zavrnitev sodelovanja z odvzemom njegovega biološkega materiala za izvedbo dokaza z DNK analizo, je sodišče prve stopnje pravilno in v skladu z 8. členom ZPP dokazno ocenilo izvedene dokaze. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zato neutemeljeno trdi, da je dokazna ocena v nasprotju z 8. členom ZPP in da je s tem uresničena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9Z zavrnitvijo izvedbe tega dokaznega predloga prvotožencu ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva, niti pravica do enakosti pred zakonom, ker mu je sodišče prve stopnje omogočilo (vsaj dvakrat) možnost sodelovati pri izvedbi primernega dokaza z DNK analizo, pa je to možnost izrecno zavrnil.

10Odločilno in sporno dejstvo v tej pravdi je bilo ali sta prvotoženec in drugotoženka imela intimno razmerje, oziroma spolne odnose v mesecu januarju 1972, kot je to trdila tožnica.

Torej ni pravno odločilno ali je imela drugotoženka v tem obdobju spolne odnose tudi še z drugimi moškimi, saj jo je vendar lahko oplodil le eden od vseh, s katerimi je imela spolne odnose.

Dejstvo je, da je drugotoženka v svoji izpovedbi to tožničino trditev potrdila in da je to trditev prvotoženec prerekal in jo v svoji izpovedbi zanikal.

Prvotoženec ni trdil, da bi kateri od zatrjevanih spolnih partnerjev drugotoženke potrdil njegovo trditev, da sam (prvotoženec) ni bil v intimnih odnosih z drugotoženko, temveč je zatrjeval in izpovedal le, da so navedeni moški imeli intimne odnose z drugotoženko.

Četudi bi prvotoženec podal dokazne predloge za zaslišanje navedenih oseb in bi te predlagane dokaze sodišče prve stopnje izvedlo, ne bi pridobivalo biološkega materiala teh oseb za DNK analizo za potrebe te pravde, kot je to pravilno zapisalo sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar pa ni pravilen naveden razlog, ko sodišče prve stopnje zapisuje, da "bi bilo takšno dokazovanje v tej pravdi nepotrebno". V pravdi za ugotavljanje očetostva namreč ni mogoče izvajati dokazov s ciljem ugotovitve očetovstva katere od prič, torej ni mogoče priči naložiti dolžnosti sodelovanja v dokaznem postopku z oddajo lastnega biološkega materiala za DNK analizo.

V razlogih sodišča prve stopnje pa ni nikakršnega nasprotja in pritožba neutemeljeno očita storjeno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Niti materialno pravo niti procesno pravo ne določata dokazov, ki morajo biti podani, da je nekdo lahko po sodni poti ugotovljen kot biološki oče. Vendar ob neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prvotoženec ni predložil nikakršnih listinskih dokazov o svojem zdravju in tudi ni podrobneje navedel dejstev v zvezi z zatrjevanih zdravstvenih težav s prostato, z zavrnitvijo izvedbe dokaznega predloga prvotoženca ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva, niti pravica do enakosti pred zakonom, ker mu je sodišče prve stopnje omogočilo (vsaj dvakrat) možnost sodelovati pri izvedbi primernega dokaza z DNK analizo, pa je to možnost (dvakrat) izrecno zavrnil.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v letu 2017 predlagan dokaz z izvedencem urološke stroke (ni jasno, čemu tudi z izvedencem porodničarjem) torej neprimeren dokaz za dokazovanje trditve prvega toženca, da ni oče tožnice in to iz razloga, ker v zatrjevanem času spočetja tožnice januarja 1972 (torej pred 45 leti) ni bil sposoben oploditve.

Pritožbeno sodišče se povsem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je ob v medicinski znanosti in v sodni praksi uveljavljeni metodi ugotavljanja očetostva na podlagi DNK analize biološkega materiala otroka, matere in domnevnega očeta ta metoda najzanesljivejša (in zato najprimernejša), saj je na njeni podlagi mogoče izključiti očetovstvo z verjetnostjo 99,999 %.

12Dokazno breme tožnice je bilo dokazati, da je prvotoženec njen oče in tožnica je skladno s tem predlagala izvedbo primernega dokaza z DNK analizo. Prvotoženca ni mogoče prisiliti v sodelovanje pri izvedbi tega dokaza, je pa z zavrnitvijo sodelovanja pri izvedbi tega dokaza tožnici onemogočil dokazovanje. Nesodelovanje prvotoženca pri izvedbi dokaza z DNK analizo ne pomeni avtomatično, da je prvotoženec oče. Je pa sodišče prve stopnje to okoliščino pravilno štelo v prid tožnici ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov in pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

13Pritožba ne izpodbija odločitve o stroških postopka, ta odločitev pa je v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno obrazložena.

14Glede na vse obrazloženo pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, pritožbeno sodišče pa ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

15Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene in upoštevanjem pravila o dokaznem bremenu pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in materialnopravno pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Pritožba je zato v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Prvotoženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).