VSRS Sodba III Ips 97/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 5.087,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka (podizvajalka) je od tožene stranke (občine kot naročnice) vtoževala plačilo za vgrajen material in dela, ki jih je kot podizvajalka opravila na podlagi pogodbe z izvajalko. Izvajalka tožeči stranki v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, naj ne bi plačala 18. začasne situacije (529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi).

2Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da tožeča stranka (podizvajalka) toženi stranki (naročnici) ni podala (pravočasne) zahteve po direktnem plačilu ter da je obveznost tožene stranke do izvajalke prenehala s pobotom z obveznostjo izvajalke za plačilo pogodbene kazni; tožeča stranka zato na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) plačila za svoje delo ne more več zahtevati neposredno od tožene stranke. Opravilo je tudi presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na pogodbeni in obogatitveni podlagi. Tožeča stranka je v pritožbi nasprotovala zaključku o nedokazanosti zahteve po direktnem plačilu (631. člen OZ), nasprotovala je tudi zaključku o prenehanju toženkinega dolga do izvajalke s pobotom. Sodišče druge stopnje je v drugem sojenju v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo 529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni pravilno zahtevala direktnega plačila (631. člen OZ) od tožene stranke vse do aprila 2011, obveznost tožene stranke do izvajalke pa je že pred tem prenehala s pobotom.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- Tožena stranka (občina kot naročnica) je z družbo A., d. d. (izvajalko), 10. 12. 2007 sklenila pogodbo št. 2 za projekt C.- I. faza.

- Družba A., d. d. (izvajalka), je s tožečo stranko (podizvajalko) 16. 9. 2008 sklenila pogodbo št. 5, s katero je kot kooperant prevzela v izvedbo kompletno dobavo in montažo strojno tehnološke opreme ter dobavo in montažo elektro opreme za čistilno napravo C.

- 18. situacija tožeče stranke je bila zajeta v 29. situaciji izvajalke. Izvajalka je to situacijo tožeče stranke potrdila.

- Tožena stranka je izvajalki podala pobotno izjavo z dne 22. 2. 2011 o pobotanju obveznosti tožene stranke po 29. situaciji z obveznostjo izvajalke za plačilo pogodbene kazni. Obveznost tožene stranke po 29. situaciji je zapadla v plačilo 19. 2. 2011. Dogovorjena pogodbena kazen za zamudo v višini 10 % pogodbene vrednosti je bila dosežena 26. 12. 2010.

- Tožeča stranka je šele z dopisom z dne 4. 4. 2011 opredelila terjatve, katerih plačilo je zahtevala neposredno od tožene stranke.

Revizijske navedbe

6Tožeča stranka v reviziji v zvezi s posameznimi pravnimi podlagami (631. člen OZ in pobot, pravila javnega naročanja, odškodninska odgovornost zaradi pobota, bančna garancija, prevzem dolga, asignacija) zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma zmotno uporabo materialnega prava.

Presoja utemeljenosti revizije

7Revizija ni utemeljena.

8Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbe tožeče stranke preizkusilo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo 18. situacije (529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi) glede na določbo 631. člena OZ, ki ureja neposredno zahtevo podjemnikovih sodelavcev (podizvajalcev) do naročnika. Pojasnilo je, da je bilo med med tožečo stranko (podizvajalko) in družbo A., d. d. (izvajalko), vzpostavljeno obsežno poslovno razmerje oziroma da je šlo v obravnavanem primeru za obsežen gradbeni projekt, katerega investitorka je bila tožena stranka (občina kot naročnica). Glede na to je zavzelo stališče, da za zahtevo po direktnem plačilu iz 631. člena OZ ne zadošča, da tožeča stranka (podizvajalka) na splošno zahteva od tožene stranke (občine kot naročnice) neposredno plačilo. Nasprotno, glede na stališče sodišča druge stopnje bi morala zahteva iz 631. člena OZ vsebovati opredelitev terjatve tako po temelju kot po višini. Presodilo je, da niti splošne izpovedbe prič o pogovorih o neposrednih plačilih niti splošna korespondenca pred aprilom 2011 s toženo stranko o plačilu neopredeljenih terjatev, ki so nastale v poslovanju z izvajalcem, ne predstavljajo zahteve po direktnem plačilu iz 631. člena OZ.

9Tožeča stranka v zvezi z dokazovanjem postavitve pravočasne zahteve po neposrednem plačilu (631. člen OZ) na več mestih v reviziji uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, med drugim s tem, ko navaja, kaj naj bi nekatere priče izpovedale in kaj naj bi bila vsebina nekaterih dokumentov. Ker izpodbijanje dejanskega stanja ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), Vrhovno sodišče na tovrstne revizijske očitke ne odgovarja.

10Tožeča stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj iz sodbe ne bi bilo razvidno, katero predhodno splošno korespondenco med pravdnima strankama naj bi imelo sodišče v mislih in zakaj naj bi ta ne bila zadostna. Revizijski očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je del korespondence, ki je med pravdnima strankama potekala pred aprilom 2011 (dopis tožeče stranke z dne 30. 3. 2010, elektronsko sporočilo z dne 18. 11. 2010), konkretno obravnavalo v 13. točki obrazložitve sodbe. Do te in preostale predhodne korespondence med pravdnima strankama se je pred tem obširneje opredelilo že sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe. Sodišču druge stopnje ni bilo treba posamično naštevati vseh dokumentov iz korespondence, če to glede na vsebino pritožbenih navedb in glede na preizkus, ki ga opravi po uradni dolžnosti, ni bilo potrebno (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na to ni dvoma, katero predhodno splošno korespondenco med pravdnima strankama je (lahko) imelo sodišče druge stopnje v mislih v 16. točki obrazložitve sodbe. Prav tako ne drži revizijski očitek, da iz obrazložitve ni razvidno, zakaj naj predhodna korespondenca med pravdnima strankama ne bi bila zadostna. Sodišče druge stopnje je namreč obrazložilo, da korespondenca ni bila ustrezna zaradi svoje splošnosti.

11Revizijski očitek tožeče stranke, da naj bi bile nejasne in nerazumljive ugotovitve sodišča druge stopnje, da je predmet pogodbe med tožečo stranko (podizvajalko) in družbo A., d. d. (izvajalko), "obsežna dobava in vgradnja strojne tehnološke ter elektro opreme," ni utemeljen. S temi ugotovitvami je sodišče druge stopnje podkrepilo svoje stališče, zakaj je pomembno, da je zahteva po direktnem plačilu konkretna, in da zgolj zahtevanje neposrednega plačila na splošno (brez natančne opredelitve terjatve) ni zadostno, da bi ga lahko obravnavali kot zahtevo po direktnem plačilu iz 631. člena OZ.

12Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče M. M., zaposlene pri toženi stranki (občini kot naročnici), o tem, ali ji je tožeča stranka (podizvajalka) izročila v roke situacijo, oziroma ker se ni opredelilo glede pomena izročitve situacije v roke. Tožeča stranka v pritožbi tovrstnih navedb, kot jih podaja sedaj v reviziji, ni podala, sodišče druge stopnje pa na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in na neopredelitev do morebitnih navedb, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ne pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). V odsotnosti tovrstnih pritožbenih navedb in dolžnosti preizkusa po uradni dolžnosti tako ni obstajala dolžnost sodišča druge stopnje do opredelitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13V zvezi z določbo 631. člena OZ so revizijski očitki tožeče stranke o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP deloma povsem pavšalni, zato Vrhovno sodišče, ki na bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti, nanje ne odgovarja (prvi odstavek 371. člena ZPP).

14Revizijski očitek zmotne uporabe določbe 631. člena OZ ni utemeljen. Podizvajalec ima pravico do neposrednega plačila le, če postavi konkreten zahtevek, ki izpolnjuje kumulativno zahtevane pogoje iz 631. člena OZ (oziroma iz 631. člena OZ in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju; Ur. l. RS, št. 66/2007, v nadaljevanju Uredba). Revizijsko stališče tožeče stranke, da naj bi bilo jasno, da kakršna koli korespondenca med tožečo stranko (podizvajalko) in toženo stranko (občino kot naročnico) pomeni uveljavljanje neposrednih plačil po določbi 631. člena OZ, je zmotno. Podizvajalci in naročniki se lahko namreč pogovarjajo o marsičem in lahko na različne načine dosežejo "neposredno plačilo" naročnika podizvajalcu. Tako je pogosta komunikacija o asignacijah, možno pa je na primer tudi dogovarjanje o sklenitvi pogodbe o pristopu k dolgu ali o sklenitvi druge pogodbe.

15Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščema prve in druge stopnje. Več revizijskih očitkov tožeče stranke glede zmotne uporabe materialnega prava pa se navezuje na dejansko stanje, ki v pritožbi ni bilo izpostavljeno kot nepopolno ugotovljeno oziroma ki v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni bilo ugotovljeno; zato tožeča stranka že iz tega razloga s temi revizijskimi očitki ne more uspeti. Gre za revizijski očitek tožeče stranke, da naj bi bilo treba v zahtevi za sklenitev asignacije glede konkretne situacije prepoznati zahtevo podizvajalca za direktno plačilo v smislu 631. člena OZ; vendar pa v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bila podana zahteva za sklenitev asignacije konkretno glede 18. situacije tožeče stranke. Enako velja za revizijski očitek tožeče stranke, da bi bilo treba kot zahtevek za neposredno plačilo v smislu 631. člena OZ šteti tudi izročitev računa oziroma situacije tožeče stranke, katere plačilo se zahteva, toženi stranki; v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje namreč ni bilo ugotovljeno, da bi tožeča stranka (podizvajalka) izročila toženi stranki (občini kot naročnici) 18. situacijo tožeče stranke. Ker ti očitki zmotne uporabe materialnega prava tako niso odločilnega pomena za odločitev o reviziji, Vrhovno sodišče nanje ne odgovarja.

16Glede na obrazloženo tožeča stranka s svojimi revizijskimi očitki ni uspela omajati zaključka sodišča druge stopnje, da tožeča stranka pred aprilom 2011 ni zahtevala direktnega plačila v smislu 631. člena OZ. Posledično za presojo utemeljenosti revizije niso odločilni revizijski očitki v zvezi z vprašanjem (ne)zapadlosti terjatve podizvajalke niti revizijski očitki v zvezi z vprašanjem obstoja solidarne odgovornosti naročnika in izvajalca za plačilo podizvajalčeve terjatve.

17Tožeča stranka v nadaljevanju revizije nasprotuje zaključku sodišča druge stopnje, da je obveznost tožene stranke (občine kot naročnice) do izvajalke po 29. situaciji prenehala s pobotom, in sicer na podlagi pobotne izjave tožene stranke z dne 22. 2. 2011 o pobotanju z obveznostjo izvajalke za plačilo pogodbene kazni. Po presoji sodišča druge stopnje je pobot nastal dne 19. 2. 2011, kar je pred aprilom 2011, ko je tožeča stranka (podizvajalka) podala zahtevo za direktno plačilo v smislu 631. člena OZ.

18V tem delu tožeča stranka ne more uspeti z novimi revizijskimi navedbami o dnevu podpisa toženkine pobotne izjave, saj se ne nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP), temveč na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni dopustno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja predstavljajo tudi revizijske navedbe o datumu začetka stečajnega postopka nad izvajalko A., d. d., ter revizijske navedbe, da naj dokument, datiran 22. 2. 2011, ne bi vseboval izjave o pobotu.

19Tožeča stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita, da ni preizkusilo, ali je toženkin ugovor izvenpravdnega pobota sklepčen, ter navaja, da tega preizkusa ni opravilo niti sodišče prve stopnje. Očitek tožeče stranke ni utemeljen. Prvič, s tem ko sta sodišči prve in druge stopnje ugotavljali dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabili materialno pravo glede izpolnjevanja pogojev za pobot, sta implicitno sporočili, da sta izhajali iz predpostavke, da je toženkin ugovor izvenpravdnega pobota sklepčen (i.e. da iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost ugovora). Če bi menili, da je ugovor nesklepčen, bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja odveč. Drugič, ob tem, da tožeča stranka v pritožbi ni uveljavljala nesklepčnosti ugovora, je še toliko bolj jasno, da se sodišču druge stopnje s tem vprašanjem v obrazložitvi niti ni bilo treba izrecno ukvarjati.

20Revizijski očitek tožeče stranke ni utemeljen niti v obsegu, v katerem meri na to, da naj sodišče druge stopnje ne bi opravilo preizkusa, ali so podani pogoji za pobot obveznosti tožene stranke (občine kot naročnice) po 29. situaciji z obveznostjo izvajalke za plačilo pogodbene kazni. S presojo pogojev za pobot se je ukvarjalo že sodišče prve stopnje (glej 8. točko obrazložitve na 11. strani sodbe), ki se je še posebej izjavilo glede pogoja likvidnosti oziroma resničnosti terjatve izvajalke do naročnice za plačilo pogodbene kazni, kar je bilo za tožečo stranko v postopku pred sodiščem prve stopnje sporno. Sodišče prve stopnje je med drugim pojasnilo, da je bila višina pogodbene kazni ugotovljena v postopku, ki je določen s pravili FIDIC, za uporabo katerih sta se dogovorili pogodbeni stranki (izvajalka A., d. d., in tožena stranka), v skladu s pravili FIDIC pa sta odločitev v takem postopku dolžni upoštevati obe stranki. Ker je tožeča stranka v pritožbi glede (ne)obstoja pogojev za pobot zgolj ponovila navedbe, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in na katere je že dobila odgovor v sodbi sodišča prve stopnje, je bila obrazložitev sodišča druge stopnje (15. točka obrazložitve), ki se je zgolj sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje kot pravilne, zadostna.¹ Izpolnjenosti pogojev za pobot pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, ki glede na skopost revizijskih razlogov v tem delu pojasnjuje le to, da možnost pobota ni omejena zgolj na terjatve, ki so ugotovljene s pravnomočno sodbo.²

21Tožeča stranka v nadaljevanju revizije sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presodilo neposredno na podlagi Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-2) in na njegovi podlagi sprejete Uredbe. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V času sklenitve pogodbe med toženo stranko (občino kot naročnico) in izvajalko je veljal Zakon o javnem naročanju v prvotni verziji (Ur. l. RS, št. 128/2006, v nadaljevanju ZJN-2). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ZJN-2 in na njegovi podlagi sprejeta Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil naročnika podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ.³ Tako naročnik tudi v primeru, ko pridejo v poštev pravila o javnem naročanju, plača neposredno podizvajalcem le, če so izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ oziroma pogoji iz OZ in Uredbe. Zahteva po direktnem plačilu naročnika podizvajalcu v smislu 631. člena OZ mora biti podana tudi v primeru javnega naročanja, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen (glej 16. točko obrazložitve zgoraj).

22Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker naj se ne bi izreklo o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka spregleda, da v tej pravdi ni uveljavljala odškodninske odgovornosti tožene stranke in ni navajala dejstev, ki bi jo utemeljevala. Glede na to ni obstajala dolžnost sodišča prve stopnje, da bi se opredeljevalo do predpostavk odškodninske odgovornosti. Vendar pa bi tudi v primeru, ko bi tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje podala tovrstne navedbe, sodišče prve stopnje pa se do njih ne bi opredelilo, obstajala dolžnost sodišča druge stopnje, da se opredeli do njih, le v primeru pritožbene graje v tej smeri, saj sodišče druge stopnje na kršitev pravice do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Očitek protipravnega ravnanja tožene stranke, ki naj bi bilo v tem, da naj bi s pobotom preprečila tožeči stranki uveljavljanje njenega zahtevka na podlagi Uredbe, je tožeča stranka prvič podala šele v reviziji, to pa je prepozno (372. člen ZPP). Glede na obrazloženo tožeča stranka ne more uspeti niti z revizijskim očitkom zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da tožbenemu zahtevku ni bilo ugodeno na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke.

23Tožeča stranka prav tako ne more uspeti z revizijskimi navedbami, da je tožeča stranka v obravnavanem sporu utemeljeno pričakovala, da jo bo tožena stranka poplačala z zneskom, ki naj bi ga pridobila z unovčenjem bančne garancije izvajalke za dobro izvedbo del. Revizijske navedbe tožeče stranke o vsebini bančne garancije izvajalke in o njeni unovčitvi so nedovoljene revizijske novote (372. člen ZPP; glej tudi tretji odstavek 370. člena ZPP), na katere Vrhovno sodišče ne odgovarja. Tožeča stranka v dosedanjem postopku svojega tožbenega zahtevka ni utemeljevala v povezavi z unovčenjem bančne garancije.

24Tožeča stranka nadalje v reviziji meni, da bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati izjavo tožene stranke z dne 9. 12. 2010 in ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku na podlagi določbe 432. člena OZ o pristopu k dolgu. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V zvezi z izjavo oziroma dopisom tožene stranke z dne 9. 12. 2010 je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da predstavlja zgolj odgovor tožene stranke na izjavo SKB banke z dne 2. 12. 2010. Banka je v dopisu z dne 2. 12. 2010 pogojevala vezavo depozita za tožečo stranko s sporazumom med toženo stranko in izvajalko glede prenosa plačil na toženo stranko, tožena stranka pa je z dopisom z dne 9. 12. 2010 banki odgovorila, da sporazum ni podpisan, in najavila plačila, ne da bi navedla komu (8. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Upoštevaje naslovnika in vsebino dopisa tožene stranke z dne 9. 12. 2010 Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ta dopis ne predstavlja niti prevzema dolga, ki se opravi s pogodbo med dolžnikom (izvajalko) in prevzemnikom (naročnico), v katero je privolil upnik (podizvajalka), niti pristopa k dolgu, ki se opravi s pogodbo med upnikom (podizvajalko) in tretjim (naročnico). Če pa obveznost ni bila prevzeta, tudi ni mogla biti realizirana. Vrhovno sodišče še dodaja, da drugačne ali dodatne navedbe tožeče stranke o vsebini izjave z dne 9. 12. 2010 predstavljajo nedopusten revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na katerega Vrhovno sodišče ne odgovarja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

25V zvezi z asignacijo kot pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožena stranka v reviziji očita bistveno kršitev določb postopka, ker naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na s to pravno podlago povezane pritožbene očitke. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen, saj tožeča stranka očitkov glede asignacije, ki jih navaja v reviziji in na katere naj ne bi dobila odgovora, v pritožbi sploh ni podala. Tožeča stranka ne more uspeti niti z revizijskim očitkom zmotne uporabe materialnega prava glede asignacije, saj tožeča stranka ta očitek deloma navezuje na dejansko stanje, ki v pritožbi ni bilo izpostavljeno kot zmotno ali nepopolno ugotovljeno oziroma ki v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni bilo ugotovljeno.

Odločitev o reviziji

26S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

27Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka, 378. člen ZPP).

28Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP mora tožeča stranka upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) toženi stranki povrniti nagrado za postopek (4.150,00 EUR, Tar. št. 3300), pavšalni znesek stroškov (20,00 EUR, Tar. št. 6002) in davek na dodano vrednost (22 %, Tar. št. 6077), kar skupaj zanaša 5.087,40 EUR (II. točka izreka).

¹ Primerjaj sklep US RS Up-199/02 z dne 13. 7. 2004.
² Glej sodbo VS RS II Ips 68/2016 z dne 25. 8. 2016, sodbo in sklep VS RS III Ips 27/2014 z dne 18. 2. 2015 ter sklep II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005.
³ Glej sklep VS RS II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016, sodbo VS RS II Ips 283/2014 z dne 9. 6. 2016 in sklep VS RS III Ips 85/2015 z dne 9. 12. 2016.