VSRS Sodba II Ips 113/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 102.779,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve človekovih pravic. Podrobno pojasnjuje postopke nacionalizacije, v katerih je bila njenemu očetu odvzeta mehanična delavnica, njenemu dedku, materi in teti pa nepremičnine, na katerih je stala, ter postopke, v katerih je zahtevala odškodnino za odvzeto premoženje. Državi tako v postopku nacionalizacije kot v postopku denacionalizacije očita kršitev človekovih pravic zaradi posega v lastninske pravice in pravico do nepristranskega sojenja in poštenega odločanja. Trdi, da je bil s sklenitvijo sporazuma dne 26. 6. 1998 razveljavljen ukrep nacionalizacije, četudi v njem to ni bilo izrecno zapisano. Ne drži, da sta odločba o podržavljenju in odločba Državnega sekretariata za finance "jasni, obrazloženi in sami s seboj nista v nasprotju." Ta trditev s formalnega vidika morda deloma drži, toda obe odločbi sta z razveljavitvijo ukrepa ostali brez pravne podlage. Treba bi bilo izhajati iz zakonodaje, ki je veljala za pridobitev lastninske pravice od 1912 dalje. Šele z uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi, torej šele 1995, je bila namreč pridobljena lastninska pravica z vpisom v zemljiško knjigo, v času fašistične Italije in kasneje med vojno pa se zemljiškoknjižna stanja niso urejala, pa tudi po vojni ne. Zato je ostajal v zemljiški knjigi vpisan A. A., četudi je svoje premoženje še v času Avstro-Ogrske izročil svojima hčerkama. Tožnica se sprašuje, čemu je njej naložena obveza, da mora dokazovati prenos lastnine izpred 100 let, v tem času pa tri države, ki jim je pripadala Primorska, tega niso uredile. Dejanska solastnica 1/2 deleža parc. št. 242 k.o. ... je bila tožnica oziroma njeni pravni prednici, niti sodni niti upravni organi pa ji niso dopustili, da bi to dokazala. Zato je ostalo predhodno vprašanje lastnine v času nacionalizacije nerešeno, tožnici pa je zaradi tako grobega posega kršena z ustavo in EKČP zagotovljena pravica do lastnine in do poštenega sojenja. Stališče sodišč o vezanosti na pravnomočno odločbo iz upravnega postopka ne vzdrži; to bi le v primeru, če bi upravni organi in sodišče odločali in odločili o predhodnem vprašanju lastnine, kar pa niso. Odločilno dejstvo v sodbah obeh sodišč - lastninska pravica - je ostalo neraziskano. Pravnomočnost sanira napačnost, pomanjkljivost in ničnost odločb le načeloma. Pri predhodnih vprašanjih upravnopravne narave je treba razlikovati med razlogi za nezakonitost odločbe. Če je odločba sama s seboj v nasprotju ali nima jasnega izreka, je ni mogoče upoštevati. Tudi ničnih upravnih odločb civilno sodišče ni dolžno upoštevati. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče o strogi vezanosti pravdnega sodišča na upravni akt, za kar ni osnove v pravnem redu, navedb tožnice pa ni vsebinsko obravnavalo in ni podalo argumentov za svoje odločitve. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi s priposestvovanjem. Država je posegla izven meja nacionaliziranega podjetja, torej tudi v premoženje tretjih oseb. A. A. ni imel nič z nacionalizacijo in dejansko ni imel lastninske pravice na nepremičninah. Tožnica je obširno utemeljevala, da so njeni pravni predniki nepremičnino priposestvovali, preden je začel veljati ZNZGP in Ukaz Prezidija, s čimer se sodišči nista ukvarjali zaradi zgrešenega tolmačenja načela prirejenosti postopkov. Nepremičnina ni bila last osebe, na katero se nanaša postopek, saj je A. A. pred odhodom v ZDA nepremičnino odsvojil v korist svojih hčera, ki sta jo imeli v dobroverni posesti nad 50 let. V takih okoliščinah ni mogoče vztrajati na vezanosti sodišča na upravno odločbo, ampak bi moralo sodišče opraviti vsebinsko presojo. Tožnica nadalje kot pomembno poudarja še, da je bila nacionalizacija v direktnem nasprotju tudi s tedaj veljavnimi predpisi; da ni bilo ugotovljeno državljanstvo A. A.; da ni dobil odškodnine, ni zaprosil in tudi ni mogel vedeti zanjo; da je bil pritegnjen v postopek na podlagi neveljavnega predpisa oziroma predpisa, ki je bil s priznanjem odškodnine solastnici B. A. očitno razveljavljen; da se ni upošteval in ocenjeval sporazum z dne 26. 6. 1998, s katerim je bila priznana odškodnina za celotno premoženje C. in s tem v celoti odpravljen ukrep nacionalizacije; da tožnica svojih pravic ni mogla uveljaviti na drug način; da parcela 242 k.o. ... ni bila del nacionalizirane delavnice in ne bi mogla po nobenem predpisu ostati nacionalizirana kot "podjetje, pomembno za republiško ali zvezno gospodarstvo", kar je bilo kasneje potrjeno s popolno satisfakcijo ostalih zemljiškoknjižnih lastnic. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožničinim pravnim prednikom je bilo po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP) nacionalizirano podjetje C. V premoženje, ki je pripadalo temu podjetju oziroma ga je uporabljalo, je spadal tudi 1/2 solastniški delež A. A. (dedek tožnice) in 1/2 solastninski delež B.A. (teta tožnice).¹ Tožnica je vložila zahtevo za vrnitev tega premoženja pri Upravni enoti E., njena zahteva pa je bila v delu, ki se nanaša na 1/2 delež A. A. zavrnjena na podlagi ugotovitve, da je bil A. A. državljan ZDA, kot ameriški državljan pa je imel tudi pravico uveljavljati v ZDA odškodnino za nacionalizirano premoženje. Tožnica s pravnimi sredstvi zoper to odločbo in s tožbo v upravnem sporu ni uspela.

7Po končanih postopkih denacionalizacije in končanem upravnem sporu je tožnica vložila tožbo, ki se obravnava v tej pravdni zadevi. Zahteva odškodnino v višini 102.779,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila kot odškodnino za 1/2 solastninski delež A. A. na parceli 242 k.o. .... Višina zahtevane odškodnine ustreza odškodnini, ki bi ji pripadala v denacionalizacijskem postopku za to podržavljeno nepremičnino. Zahtevek je utemeljevala - pri teh podlagah pa vztraja še tudi v reviziji - z nezakonitostjo na podlagi ZNZGP izdanega Ukaza Prezidija Ljudske skupščine LRS in odločbe z dne 3. 6. 1959, s katero se je ugotovilo premoženje, ki je prešlo na državo; s tem, da premoženje dejansko ni bilo nacionalizirano A. A., ampak M. C. in B. A. (hčerkama A. A.), katerima je A. A. pred odhodom v ZDA v letu 1912 podaril kasneje nacionalizirane nepremičnine, v času do nacionalizacije pa sta jih tudi že lahko priposestvovali; in s tem, da sta bila s sklenitvijo sporazuma 26. 6. 1998 oba akta in ukrep nacionalizacije dejansko odpravljena.

8Vračanje krivično odvzetega (podržavljenega) premoženja kot obliko poprave krivic je zakonodajalec uredil v Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Po prvem se vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v ZDen (1. člen ZDen), po drugem se vrača premoženje, ki je bilo odvzeto obsojencem s kaznijo zaplembe premoženja, ki je bila kasneje razveljavljena (145. člen ZIKS). Zakonodajalec je v obeh zakonih predvidel pogoje za vračanje premoženja in postopke, v katerih se premoženje vrača. Vračanju nacionaliziranega premoženja po ZNZGP je namenjen upravni denacionalizacijski postopek (8. točka 3. člena ZDen in 54. člen ZDen), ki ga je tožnica izkoristila, a v njem glede tu spornega dela premoženja ni uspela. Z vsebinsko identičnimi tožbenimi navedbami, kot so bile že obravnavane v upravnem denacionalizacijskem postopku in njemu sledečemu upravnemu sporu, tožnica želi naknadno v pravdnem postopku doseči uspeh s tistim delom zahteve za denacionalizacijo, s katerim je v upravnem postopku propadla. Sodišče prve stopnje, katerega razloge je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi potrdilo kot pravilne, je tožnici pojasnilo, da je njena tožba v delu, kolikor tožnica svoj zahtevek utemeljuje na določbah ZDen, nedovoljena (točka 7 obrazložitve), pri čemer je očitno menilo, da v tem delu ni pristojno za odločanje. Pravilno je nadalje pojasnilo, da v pravdnem postopku ne more posegati v upravne odločbe. Sodišče namreč ne more v pravdnem postopku znova odločati o tistem, o čemer je že odločil pristojni upravni organ, prav tako ne more v pravdnem postopku preizkušati pravilnosti izdanih upravnih odločb. Nasprotno, po načelu prirejenosti je sodišče vezano na upravno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije. Vprašanje, kdo je bil lastnik premoženja ob podržavljanju oziroma komu je bilo premoženje podržavljeno, je z vidika denacionalizacijskega postopka res predhodno vprašanje. Kolikor tožnica trdi, da je bilo v upravnem postopku to vprašanje napačno rešeno ali pa je ostalo celo nerešeno, je to lahko - in tudi je - uveljavljala v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper izdane odločbe. Zaradi vezanosti na upravno odločbo o denacionalizaciji z neizvedbo dokazov, ki naj bi potrdili zatrjevano priposestvovanje, ni bila storjena upoštevna kršitev določb pravdnega postopka, saj ti dokazi niso bili predlagani za ugotovitev relevantnih dejstev v zadevi. Vrhovno sodišče tudi ne odgovarja na grajo drugih vprašanj, od katerih je bila sicer odvisna odločitev o zahtevi za denacionalizacijo, niso pa pomembna za odločitev v tem pravdnem postopku (glede državljanstva A. A. in glede možnosti zahtevati odškodnino v ZDA za nacionalizirano premoženje).

9Tožnica nadalje zatrjuje, da je bila nacionalizacija nezakonita in v nasprotju celo s tedaj veljavnimi predpisi. Tudi tu je utemeljeno sklicevanje na načelo prirejenosti postopkov. (Ne)pravilnost in (ne)zakonitost odločbe o nacionalizaciji ne more biti (niti kot predhodno vprašanje) stvar presoje v tem pravdnem postopku. Nacionalizacija je originarni način pridobitve lastninske pravice v korist države in z njo so lastninske pravice (vseh) drugih oseb na nacionaliziranem premoženju prenehale. Dejstvo, da je bilo podjetje C. z Ukazom Prezidija Ljudske skupščine LRS 28. 4. 1948 razglašeno za podjetje, pomembno za zvezno ali republiško gospodarstvo, pomeni, da je prešlo v državno last že po samem zakonu, in sicer z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZNZGP 28. 4. 1948, ki je določil, da se nacionalizirajo tudi tista podjetja (industrijska, trgovska, prevozna, gradbena, hoteli in podobno), ki jih prezidij ljudske skupščine ljudske republike s svojim ukazom, ki ga izda v treh dneh po izdaji tega zakona razglasi za podjetja, pomembna za gospodarstvo ljudske republike, ki pa nimajo značaja obrti. Za prehod premoženja v državno last niso bile potrebne odločbe o ugotovitvi obsega premoženja, zapisniki o popisu premoženja, inventuri in primopredaji ali drugi akti in ukrepi; ti akti so bili zgolj deklaratornega značaja in izdani v postopku (zlasti tudi) zaradi izvedbe ustreznih vpisov v zemljiški knjigi in sodnem registru. Nepravilnost in nezakonitost v tem postopku izdanih odločb je bilo mogoče izpodbijati zgolj v teh postopkih s predvidenimi pravnimi sredstvi, kar je tožnica (kot skrbnica A. A.) tudi izkoristila, v odločbi, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, pa je bilo med drugim ob opozorilu na 4. člen ZNZGP navedeno, da nacionalizacija podjetij obsega premično in nepremično premoženje ter vse premoženjske pravice, ki pripadajo podjetju ali jih podjetje uporablja, pri čemer ni odločilno, kdo je bil lastnik tega premoženja. Odločba je torej obrazložena v skladu s tedanjimi predpisi in jasna, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa njegovo odločitev potrdilo. Izpodbijano sodbo je torej mogoče preizkusiti in uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljeno.

10Neutemeljene so tudi trditve, da naj bi bili akti nacionalizacije razveljavljeni s sklenitvijo sporazuma 26. 6. 1998 oziroma s priznanjem odškodnine za solastninski delež B. A.. Pravdni stranki sta se s sporazumom dogovorili za odškodnino za škodo v zvezi s kazenskima sodbama, izdanima zoper tožničina starša M. U. in N. U., iz sporazuma pa sta izrecno izključili škodo za nepremičnine, za katere se vodi denacionalizacijski postopek pred upravnim organom v E. Sporazum se tako niti veljavnosti predpisov o nacionalizaciji niti nacionaliziranih nepremičnin sploh ne tiče. Tudi dejstvo, da je bila B. A. (oziroma tožnici kot njeni pravni naslednici) nato priznana odškodnina za njen solastninski delež na teh nepremičninah, ne potrjuje razlage, da je bil predpis, na podlagi katerega je bila opravljena nacionalizacija, neveljaven ali ("očitno") razveljavljen. Celoten sistem denacionalizacije je namreč vzpostavljen tako, da se niti pravna veljavnost zakonov niti pravna veljavnost posamičnih aktov, ki so bili na njihovi podlagi izdani kot akti, s katerimi je bilo premoženje podržavljeno, v postopkih denacionalizacije ne preizkuša. ZDen teh predpisov in posamičnih aktov ne razveljavlja niti tega ne predvideva v postopkih denacionalizacije, ampak z naštevanjem (3. člen ZDen) in opisno opredelitvijo predpisov (4. člen ZDen) ter pravnih poslov (5. člen ZDen) določa načine podržavljenja premoženja, ki so lahko podlaga za denacionalizacijo. V skladu s tem tudi priznanje odškodnine v upravnem denacionalizacijskem postopku za solastninski delež B. A. na nacionaliziranih nepremičninah ne posega v veljavnost predpisov in aktov, na podlagi katerih je bil izvršena nacionalizacija.

11Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

¹ Solastninski delež 1/4 M. A. (mame tožnice) je bil že prej odvzet na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila M. A. izrečena kazen zaplembe premoženja.