VSL Sodba in sklep I Cp 543/2017

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi:

- v II. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 8.341,87 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 570,47 EUR od 20. 1. 2009 dalje do plačila in od zneska 7.771,40 EUR od 19. 11. 2013 dalje do plačila (gre za del zahtevka, ki se nanaša na montažo podbojev oziroma vrat) in

- v III. točki izreka

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.059,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2013 dalje do prenehanja obveznosti, (II) zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka, da je toženka dolžna pri tožniku na naslovu skladišča P. prevzeti in odpeljati devet vrat, določno opredeljenih v 1. točki tožbenega zahtevka, da je toženka dolžna v primeru zamude s prevzemom plačati tožniku znesek 250,00 EUR za vsak dan zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 21.913,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter (III) tožniku naložilo, naj toženki povrne njene pravdne stroške v višini 1.381,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Priglaša tudi pritožbene stroške. Uvodoma navaja, da je bil podvržen hudim kršitvam določb postopka, ki predstavljajo popolno arbitrarnost pri odločanju sodišča. Ker tožniku ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, o njegovih pravicah pa ni odločalo neodvisno in nepristransko sodišče, sta podani kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS. Meni, da so stališča prvostopenjskega sodišča napačna. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni v ničemer vsebinsko opredelilo do navedb tožnika. Toženka je morala dobaviti in vgraditi predmetna vrata, ki jih je predlagala tožniku, na podlagi česar se je tožnik prav za ta vrata tudi odločil. Naročena in dobavljena vrata pa so dejansko neprimerna za vgradnjo v objekt tožnika oziroma jih ni mogoče pravilno zmontirati. Poleg tega je bila zaradi malomarnega monterja toženke montaža opravljena brez upoštevanja predpisanih tehničnih specifikacij proizvajalca. Navedenega sodišče ni ugotovilo. Pri tem je podalo odločitev o primernosti vrat za objekt tožnika, ne da bi postavilo izvedenca primerne stroke, kar pa bi moralo storiti, na kar je tožnik opozoril že tekom postopka. Tožnik je sicer napačno izbiro vrat toženke dokazal s svojimi trditvami in pričama Z. in arhitektom G. ter izvensodnim izvedenskim mnenjem. Ob dejstvu, da sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, bi moralo, ali šteti navedbe tožnika za resnične, ali pa postaviti izvedenca primerne stroke. Iz strokovnega stališča izhaja, da se predmetnih vrat ne da zmontirati v objekt tožnika, ker imajo tanek kovinski okvir, ki se montira v ravne, sorazmerno ozke stene, ki so enakih debelin. Tega predpogoja ni v stanovanju tožnika, kar bi toženka morala vedeti. Vprašanje, kakšna vrata bi se morala vgraditi glede na debelino sten, je nepomembno, saj je ogled in meritve opravila toženka, do sprememb na objektu pa ni prišlo. V objekt se morajo vgraditi samo taka vrata, ki so primerna. V primeru konkurence navedb izvensodnega izvedenca in proizvajalca vrat, bi sodišče moralo glede primernosti predmetnih vrat za konkretno vgradnjo postaviti izvedenca. Nepravilen in neobrazložen je zaključek sodišča, da je tožnik sam naročil predmetna vrata in jih po ponudbi toženke sprejel brez pripomb in brez meritev toženke. Sodišče se ni ukvarjalo z navedbami tožnika, da je bila toženka tista, ki je opravljala meritve in ogled objekta ter na tej podlagi ponudila predmetna vrata. Navedene trditve so sicer izkazane z zaslišanjem prič G. in Z. Ne gre torej za situacijo, ko naj bi tožnik sam izbral vrsto, širino, debelino in višino vrat, ampak je ta vrata ponudila toženka sama kot možen in mogoč izdelek za vgradnjo v sam objekt. Tožnik se drugače za ta vrata sploh ne bi odločil. Toženka bi morala ponuditi vrata, ki omogočajo normalno vgradnjo v sam objekt, česar pa ni storila. Glede na opravljen ogled in meritve so bile toženki znane oziroma bi ji morale biti znane posebne lastnosti objekta tožnika. Ponudba in sprejem ponudbe sta bila mišljena v smislu cene na kos blaga in kot vrste blaga, česar sodišče ni zaznalo. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ponovno ugotavljati voljo strank. Navaja še, da je protipravnost ravnanja toženke podana zaradi napačne izbire vrat. Pri tem je lahko tožnik takšno napako ugotovil šele ob sami montaži vrat. Tožnik je dokazal, da arhitekt nikoli ne potrjuje montažnih načrtov izvajalca glede na širino vrat, zaradi česar tudi ni njegova naloga, da bo opozarjal na tehnično neustreznost vrat. Arhitekt je v konkretnem primeru določil le pričakovano estetsko podobo vratnih odprtin. Sodišče je ignoriralo navedeno vlogo arhitekta in arbitrarno zavzelo stališče, da se ob dejstvu, da G., ki mu je bila dana tehnična dokumentacija proizvajalca vrat, ni grajal neprimernosti vrat, šteje, da je sprejel ponudbo toženke. Arhitekt v tem primeru tudi ni nastopal v vlogi tožnika. Navedeni zaključek sodišča temelji tudi na nasprotujočih si dejstvih, in sicer, da je naročilo dal sam tožnik, na drugi strani pa naj bi toženka arhitektu G. pošiljala v potrditev tehnično specifikacijo vrat, ki jo je sama pridobila. Sodišče je nadalje zagrešilo postopkovno kršitev s tem, ko ni navedlo, zakaj šteje G. za neverodostojnega. Kontradiktorna je nadalje navedba sodišča, da sodišča ne prepriča izjava arhitekta, da vrata niso primerna za vgradnjo, na drugi strani pa bi se moral prav arhitekt opredeliti do ponudbe in opozoriti na neustreznost vrat. Teza, da je v Predračunu zapisano, da toženka ne sprejema odgovornosti od odstopa mer zidov in odprtin, je irelevatna, saj se odprtine v smislu mer niso spreminjale, pri tem pa si je toženka mere tako ali tako sama pridobila pred izdajo Predračuna. Četudi bi bile odprtine potrebne sanacije, kar je sicer sodišče napačno ugotovilo na podlagi enostranskega dokaza toženke, je tudi to nepomembno, saj je stanje na objektu irelevantno glede na neprimernost vrat oziroma to ni v vzročni zvezi z možnimi bistvenimi spremembami na objektu. Nadalje navaja, da je predmetna tožba vložena pravočasno. Rok za vložitev tožbe se mora šteti od 20. 3. 2013, ko je tožnik ugotovil strokovno napako z zapisnikom, ki ima podlago v poročilu gradbenega nadzornika. Pri elektronskih sporočilih z dne 7. 2. 2013 in 15. 2. 2013 ne gre za notifikacijo po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je tožnik takrat le posumil v obstoj napake. Šele po 18. 2. 2013, ko je monter Š. zapustil objekt, je lahko tožnik strokovno ugotovil napake. Montaža podbojev je bila opravljena nestrokovno in neprimerno. Tudi navedeno napako je tožnik pravočasno grajal toženki, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni upoštevalo, da sta imeli pravdni stranki ves čas postopka pouk v smislu 286.a člena ZPP. Ker bi toženka to, kar je navajala na prvem naroku, lahko navedla v predhodnih pisnih vlogah, je napačen zaključek, da gre za pravočasne navedbe.

3Toženka je na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in naložitev njenih stroškov pritožbenega postopka tožniku.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik v pritožbi uvodoma uveljavlja kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS, ki naj bi bili podani zaradi hudih kršitev določb postopka. Ker zatrjevanih postopkovnih kršitev pri tem ne konkretizira, v nadaljevanju pritožbe uveljavljane kršitve določb ZPP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa niso podane, z navedenimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve sodišča prve stopnje podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Prav tako tožniku ni bila kršena pravica do izjave, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh njegovih pravno relevantnih navedb.

O zahtevku v zvezi z dobavo vrat

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za prevzem vrat in vrnitev plačane kupnine, ki ga je obravnavalo na podlagi pravil o odgovornosti prodajalca za stvarne napake, (primarno) zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni dokazal, da bi imela dobavljena vrata stvarne napake, saj je dobil tista vrata, ki jih je sam naročil pri toženki, in da ni dokazal dogovora o tem, da bi morala vrata imeti posebne lastnosti. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča je po presoji pritožbenega sodišča pravilna, vendar deloma iz drugih razlogov.

8Tožnik je v tej pravdi trdil, da mu je toženka dobavila vrata, ki jih ni mogoče pravilno vgraditi v njegovo stanovanje ter da je bila ona odgovorna za izbiro primernih vrat, saj je pred izdelavo ponudbe oziroma Predračuna z dne 21. 12. 2006 (v nadaljevanju Predračun) opravila ogled in meritve njegovega stanovanja in na tej podlagi zatrdila, da so izbrana vrata primerna za vgradnjo v njegovo stanovanje. Toženka je navedeno zanikala. Trdila je, da je tožniku dobavila tista vrata, ki jih je naročil, ter da je bil podlaga za izdelavo Predračuna izročeni arhitekturni načrt stanovanja, temu pa izročena vrata ustrezajo.

9V obravnavani zadev je bilo torej sporno, ali so bila tožniku dobavljena dogovorjena vrata, oziroma, ali je toženka dobavila tožniku tisto stvar, ki se jo je zavezala izročiti, zaradi česar je treba tožbeni zahtevek v zvezi z dobavo vrat obravnavati na podlagi določbe 282. člena OZ, po kateri je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti. Ni veljavne izpolnitve, če tisto, kar je dolžnik izročil kot dolgovano stvar in jo je upnik kot takšno sprejel, to v resnici ni. Upnik ima zato pravico vrniti tisto, kar mu je bilo izročeno, in zahtevati dolgovano stvar. Glede na citirano zakonsko ureditev je treba za presojo, ali je bila obveznost po vsebini pravilno izpolnjena, odgovoriti na vprašanji, katero izpolnitveno ravnanje je bilo predmet obveznosti toženke in katero izpolnitveno ravnanje je toženka dejansko opravila. S primerjavo značilnosti dogovorjenega in dejansko opravljenega izpolnitvenega ravnanja se ugotovi, ali je bila obveznost izpolnjena pravilno ali nepravilno.¹ V pritožbenem postopku ostaja sporno vprašanje, katero izpolnitveno ravnanje je bilo predmet toženkine obveznosti oziroma ali je bila pogodbena obveznost toženke, da izbere vrata glede na dejanske izmere v tožnikovem stanovanju. Ker je takšno obveznost toženke zatrjeval tožnik, bi jo on moral dokazati, kar pa mu (tudi) po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo.

10Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja:

- da je toženka tožniku na podlagi predračuna z dne 21. 12. 2006 in računa z dne 18. 2. 2009 dobavila devet vrat X², različnih dimenzij, stekleno drsno krilo, pavilion različnih dimenzij ter se dogovorila za montažo slepih podbojev, krilnih vrat in drsnih panelov,

- da vrata, ki jih je toženka dobavila tožniku, niso bila primerna za vgradnjo,

- da razlog, da se vrata niso mogla vzidati, ni bila v tehničnih lastnostih vrat, ampak v različni debelini sten,

- da je tožnikov arhitekt G. opravil izbiro vrat na podlagi tehnične dokumentacije proizvajalca vrat in toženi stranki za pripravo predračuna izročil načrt arhitekture stanovanja, iz katerega izhaja število vrat, širina zidanih odprtin za vrata in debelina sten, pri čemer so vse predelne stene debeline desetih cm,

- da je višino vrat, ki iz arhitekturnega načrta ni razvidna, potrdil arhitekt (G.) sam,

- da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za nakup vrat za stene debeline 10 cm oziroma, da je toženka dobavila tožniku vrata, ki ustrezajo arhitekturnemu načrtu tožnikovega stanovanja,

- da je bilo dejansko stanje sten v tožnikovem stanovanju drugačno od stanja, ki je izhajalo iz arhitekturnega načrta,

- da je toženka (po izvedbi naročila) zahtevala pripravo oziroma izvedbo zidarskih odprtin za vrata, kar potrjuje sporočilo omenjenega arhitekta z dne 7. 6. 2012, iz katerega izhaja, da je imela toženka pripombe na izvedene zidarske odprtine oziroma je zahtevala njihovo korekcijo.³

11Tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil toženki pred izdelavo Predračuna s strani tožnikovega arhitekta G. predložen arhitekturni načrt tožnikovega stanovanja, iz katerega so izhajali potrebni podatki za vgradnjo vrat (razen višine vrat, ki jo je toženki naknadno potrdil arhitekt). Izročitev arhitekturnega načrta tudi ne potrjuje trditve tožnika, da je bila toženkina naloga, da sama opravi meritve stanovanja ter da je te dejansko opravila in na tej podlagi izbrala sporna vrata. Glede na izročen arhitekturni načrt je tudi logičen zapis v Predračunu, da toženka ne prevzema odgovornosti za vsako odstopanje mer zidov in zidnih odprtin na gradbišču od predane specifikacije, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Pritrditi je treba tudi navedbi toženke v zvezi z njeno nesporno kontrolo gradbene izvedbe odprtin za vrata 17. 2. 2009, kar kaže na to, da se je šele po tem, ko je tožnik prevzel stanovanje v posest, ugotavljalo dejansko stanje odprtin in da te v času naročila še niso bile izvedene.

12Tožnik je dokazoval dogovor, da se je toženka zavezala izbrati vrata, ki bodo primerna za vgradnjo glede na dejansko (obstoječe) stanje v tožnikovem stanovanju, z okoliščino, da je toženka opravila ogled stanovanja preden je naredila predračun. Toženka je to okoliščino zanikala. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme te trditve, jo je dokazoval z lastnim zaslišanjem, zaslišanjem arhitekta G., ki naj bi bil navzoč pri zatrjevanem ogledu in meritvah in zaslišanjem Z. Tožnik se vabilu na zaslišanje ni odzval. Tudi omenjeni arhitekt v svoji izpovedi ni potrdil, da bi bil navzoč na toženkinem ogledu in meritvah. Iz njegove neprepričljive izpovedi ni mogoče zanesljivo zaključiti, da se je toženka zavezala, da bo izbrala vrata oziroma jih ponudila, po tem, ko bo opravila ogled in izmere v stanovanju in da je te pred izdelavo ponudbe tudi opravila,⁴ kar toženka odločno zanika⁵. Izpovedoval je predvsem v smislu, kaj naj bi naredil dober izvajalec, preden da končno ponudbo, kar pa ne zadošča oziroma še ne dokazuje zaveze toženke, da bo izbrala vrata glede na svoje podatke, sploh glede na predani arhitekturni načrt z merami oziroma debelino zidov ter že omenjeno izključeno odgovornost toženke, ki izhaja iz Predračuna. Prvostopenjsko sodišče pa je v razlogih izpodbijane sodbe pri oceni izpovedi omenjenega arhitekta tudi utemeljeno opozorilo na njegov interes za izid pravde, s čimer je merilo na njegovo morebitno odgovornost. Izpovedba Z. o tem, kakšna je bila zaveza oziroma naloga toženke v zvezi z izbiro vrat, nima posebne dokazne vrednosti, saj sama ni sodelovala pri naročanju spornih vrat, kar ni bilo sporno. Da je toženka opravila meritve na stanovanju, naj bi ji povedal tožnik, ki pa se, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, vabilu na zaslišanje ni odzval, ter arhitekt G,, ki pa, kot že pojasnjeno, ni vedel prepričljivo povedati o pogodbenem dogovoru in ali je toženka opravila zatrjevani ogled pred naročilom vrat.

13Tožnik torej ni dokazal, da je toženka pred izdelavo Predračuna opravila zatrjevani ogled in meritve stanovanja oziroma da je bila predmet pogodbene obveznosti toženke po prodajni pogodbi izbira in izročitev vrat glede na dejanske izmere v stanovanju in ne glede na arhitekturni načrt.⁶ Toženki, ki je tožniku izročila vrata, ki so razvidna iz Predračuna, izdelanega na podlagi predloženega arhitekturnega načrta, tako ni mogoče očitati nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti.⁷ Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik iz tega naslova nima zahtevkov, je zato pravilen.

14Ker sodišče prve stopnje, ko je odločalo o zahtevku v zvezi z dobavo vrat, ni upoštevalo trditev toženke glede višine zahtevka, ki jih je podala na prvem naroku za glavno obravnavo, saj je zahtevek zavrnilo že po temelju, so v tej zvezi brezpredmetne pritožbene navedbe, da je šlo za nepravočasne trditve.

15Do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zahtevek v zvezi z dobavo vrat (gre predvsem za navedbe, s katerimi tožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, kaj je bil razlog za to, da vrat ni bilo mogoče vgraditi v tožnikovo stanovanje), se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Ker toženki ni mogoče očitati nepravilnost izpolnitve pogodbenega dogovora (protipravnosti), tudi odškodninska podlaga tožnikovega zahtevka ni podana (drugi odstavek 239. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ).

17Pritožbeni očitki, s katerimi tožnik izpodbija prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede prevzema vrat in vrnitve kupnine, torej niso utemeljeni. Ker glede te odločitve prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je bilo treba v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo pa zavrniti (353. člen ZPP).

O zahtevku v zvezi z montažo vrat oziroma slepih montažnih podbojev

18Tožnik uveljavlja tudi toženkino odgovornost za nepravilno montažo vrat. Tudi če toženki ni mogoče očitati odgovornosti za dobavo neustreznih vrat (ker je bila njena izpolnitev v skladu s pogodbenim dogovorom) ni razbremenjena odgovornosti za nepravilno montažo. Če je ugotovila, da se vrata ne dajo pravilno montirati, bi morala o tem obvestiti tožnika (prvi odstavek 625. člena OZ). Če jih je vseeno montirala mu je povzročila nepotrebne stroške. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnikova pravica iz tega naslova ugasnila. Tožnik uveljavlja svojo pravico iz naslova odgovornosti za napake in tožnikove odškodninske odgovornosti.

19Skladno z določbo 635. člena OZ naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Na podlagi citirane določbe in ugotovitve, da je tožnik grajal toženki izvedena montažna dela slepih podbojev že 7. 2. 2013, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na montažo podbojev, vložen 14. 3. 2014, kot prepozen. Navedena odločitev je materialnopravno zmotna.

20Tožnik, ki je pri toženki naročil tudi montažo spornih vrat, je potrošnik, toženka pa podjetje, ki opravlja pridobitno dejavnost, kar ni bilo sporno, zaradi česar je treba odgovornost toženke za nepravilno opravljeno storitev (primarno) presojati na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot; primerjaj 1. člen), ki je v razmerju do OZ specialen zakon.

21ZVPot v prvem odstavku 38. člena določa pravice potrošnika v primeru, ko je bila storitev opravljena nepravilno - med drugim določa pravico do vrnitve plačanega zneska, ki jo tožnik tudi uveljavlja v tej pravdi. V drugem odstavku istega člena predpisuje, da se roki, ki so določeni za odgovornost prodajalca za stvarne napake, smiselno uporabljajo tudi za izvajalca storitve, če ni s posebnim zakonom določen daljši rok. Skladno s tretjim odstavkom 37.c člena ZVPot pa pravice potrošnika (kupca) iz naslova stvarnih napak iz prvega odstavka istega člena, kjer je našteta tudi pravica do vrnitve plačanega zneska, ugasnejo s potekom dveh let od dneva, ko je o stvarni napaki obvestil prodajalca.

22Ker lahko torej potrošnik v roku dveh let uveljavlja pravice po 38. členu ZVPot, tožnikova pravica do vrnitve plačanega zneska do 14. 3. 2014, ko je bila vložena tožba, ni ugasnila niti v primeru, da je tožnik obvestil toženko o napaki že 7. 2. 2013, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, niti v primeru, da je bila notifikacija opravljena "šele" 20. 3. 2013, kot vztraja pritožnik.⁸ Tožbeni zahtevek za vračilo plačanega zneska tako ni bil vložen prepozno.

23Tožnik v zvezi z nepravilno montažo vrat uveljavlja tudi pravico do povrnitve škode. Ker ZVPot navedene pravice naročnika storitve ne ureja, za uveljavljanje pravice do povračila škode kupca od prodajalca pa tudi ne določa posebnega roka,⁹ je treba upoštevati določbe OZ, kjer je določena pravico naročnika do povračila škode (drugi odstavek 637. člena in peti odstavek 639. člena OZ), ki jo je treba tako kot ostale jamčevalne zahtevke uveljavljati v enoletnem roku (635. člen OZ). Ne glede na navedeni, krajši rok pa tožnikova pravica do povračila škode ni ugasnila pred vložitvijo obravnavane tožbe, saj je tožniku uveljavljana škoda po njegovih trditvah nastala šele 18. 11. 2013, ko je poravnal strošek demontaže, kar izhaja tudi iz predloženega dokaza (glej prilogo A11). Rok za uveljavljanje pravice do povrnitve škode namreč že pojmovno ne more začeti teči, dokler ta pravica ne nastane oziroma dokler ne nastane škoda.¹⁰

24Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno - sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ostalih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za odgovornost izvajalca storitve za stvarne napake (predvsem, ali je toženka opravila montažo vrat z napako). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, izpodbijano odločitev razveljavilo v II. točki izreka glede zahtevka, ki se nanaša na montažo vrat, v višini 8.341,87 EUR (570,47 EUR¹¹ + 7.771,40 EUR¹²) z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Poleg tega bo sodišče prve stopnje glede na že zbrano dokazno gradivo lažje in hitreje odpravilo ugotovljeno pomanjkljivost.

25V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj navedeno in ugotovi pravno odločilna dejstva. Če bo ugotovilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka v zvezi z montažo vrat, naj pri presoji višine tožbenega zahtevka ponovno oceni, ali so bile trditve toženke, podane na prvem naroku za glavno obravnavo, ki se nanašajo na višino zahtevka, ob upoštevanju določbe 286. člena v zvezi z določbo 286. a člena ZPP, na katero opozarja pritožnik, pravočasne.

O stroških

26Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 137.
² Gre za dobavo tipskih vrat in ne za izdelavo po naročilu.
³ Med strankama ni bilo sporno, da je toženka 17. 2. 2009 opravila meritve zidnih odprtin (po toženkinih trditvah je takrat prvič opravila meritve), da je o tem naredila poročilo in da bi morala tožeča stranka zagotoviti, da se vratne odprtine izvedejo v dimenzijah, ki ustrezajo dimenziji dobavljenih vrat. Tožnik je navedel, da je bil namen toženkinega ogleda seznanitev s trenutnim izvedenim stanjem in priprava navodil izvajalcu gradbenih del, kako naj pripravi stene za vgradnjo vrat. Navedena okoliščina, ki je prvostopenjsko sodišče ni presojalo (brez posledic za končno odločitev), bi kazala na odvisnost vgradnje vrat na predhodno zidarsko pripravo odprtin s strani tožeče stranke.
⁴ Iz njegove izpovedbe ni jasno, ali se navedba toženkine oprave meritev nanaša na čas pred predračunom ali na čas, ko je dala navodila izvajalcu, kako naj gradbeno pripravi odprtine za vgradnjo vrat, kar je toženka storila 17. 2. 2009 oz. že po dobavi vrat.
⁵ To je potrdil njen takratni zastopnik A. K., ki je zaslišan izpovedal, da so se z omenjenim arhitektom dogovarjali za naročilo tako, da so mu posredovali kataloge opreme, da se je ta na podlagi teh odločil in jim posredoval tloris stanovanja. Pred pripravo predračuna niso bili na objektu in niso naredili izmer vrat.
⁶ Za ugotovitev navedenih okoliščin ni bilo potrebno strokovno znanje izvedenca.
⁷ Ker tožnik ni dokazal zatrjevane pogodbene obveznosti toženke, ji na tej podlagi tudi neutemeljeno očita malomarno izbiro vrat kot element odškodninske odgovornosti.
⁸ Glede na navedeno ni bistveno, ali je bila notifikacija opravljena 7. 2. 2013 ali 20. 3 2013. Pritožbeno sodišče se zato ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na datum notifikacije (prvi odstavek 360. člena ZPP).
⁹ Rok dveh let velja zgolj za pravice iz prvega odstavka 37.c člena ZVPot, kjer pravica do povračila škode ni našteta (primerjaj tretji odstavek 37.c člena ZVPot, na uporabo katerega napotuje že omenjeni drugi odstavek 38. člena ZVPot).
¹⁰ Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 878.
¹¹ Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku glede montaže vrat v višini 1.059,46 EUR (ugotovilo je, da toženka ni montirala 9 krilnih vrat in 3 drsnih panelov, zaradi česar mora tožniku, ki je odstopil od podjemne pogodbe za navedeno montažo, na podlagi 190. člena OZ vrniti znesek, ki ji ga je za to delo plačal na podlagi Predračuna), kar ni izpodbijano. Zavrnjen pa je bil zahtevek v zvezi z montažo 9 slepih podbojev v višini 570,47 EUR (525,78 EUR + 8,5 % DDV - glej Predračun (prilogi A2 in B4)).
¹² Zatrjevan strošek demontaže.