VSL Sodba I Cpg 965/2016

I. Pritožba zoper točki III in IV izreka prvostopenjske sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep v teh delih potrdita.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 767,14 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Spor se je vodil glede plačila kupnine za prodane terjatve.

2Postopek se je začel kot postopek za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe in je razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku izreka. S sodbo je ugodilo tožbenim zahtevkom, in sicer na plačilo glavnice v višini 19.000,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti. Plačilo stroškov pravdnega postopka je naložilo toženi stranki.

3V svoji sodbi je prvostopenjsko sodišče presodilo, da sta stranki sklenili Pogodbo o prodaji terjatve 5. 11. 2012 (r. št. 12; v nadaljevanju: Pogodba). Tožeča stranke je bila prodajalec, tožena stranka pa kupec terjatve. Predmet te pogodbe je bila terjatev tožeče stranke do tretjega dolžnika (B. d. o. o.) v višini 23.776,44 EUR s pripadki. O tej terjatvi je bilo odločeno v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 546/2008 z dne 10. 4. 2009, terjatev pa je bila predmet izvršilnega postopka opr. št. In 29/2010. Terjatev je prodajalec prodal za kupnino v znesku 24.000,00 EUR. Tožena stranka naj bi plačala kupnino v 22 zaporednih mesečnih obrokih, in sicer prva dva obroka v višini po 2.000,00 EUR, 20 obrokov pa v višini po 1.000,00 EUR. Stranki Pogodbe sta se dogovorili, da bo terjatev na toženo stranko prešla šele po plačilu celotne kupnine. Med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka obrokov kupnine ni poravnala v skladu z dogovorom. Četrti obrok je zapadel v plačilo 10. 2. 2013. Tega in pa vseh nadaljnjih obrokov tožena stranka ni plačala. Dne 30. 10. 2013 se je začel nad B. d. o. o. (tretjim dolžnikom) stečajni postopek. Do takrat so v plačilo zapadli še 4. do 12. obrok po Pogodbi. Ugovor tožene stranke, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ni utemeljen. Tožena stranka namreč ne more uveljavljati, da so se okoliščine bistveno spremenile z ugovorom, temveč le z nasprotno tožbo. Tega tožena stranka ni storila. Poleg tega okoliščine niti niso bile bistveno spremenjene. Tožena stranka je z opustitvijo plačil sama preprečila nastop pogoja (kot je zapisan v 5. členu Pogodbe), ker ni več plačevala obrokov kupnine. Takšen pogoj se zato šteje za uresničen (4. odstavek 59. člena OZ).

4Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja, da naj bi bilo iz 5. člena jasno razvidno, da je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem popolnega in pravočasnega plačila kupnine. Causa pogodbe naj bi bila razvidna iz nadaljevanja tega člena, in sicer, da se prodajalec zavezuje po plačilu zadnjega obroka kupnine priskrbeti notarsko overitev svojega podpisa na predmetni pogodbi. Če bi bil pogoj plačila izpolnjen, bi bila pogodba veljavno sklenjena. Ker pogoj ni nastopil, naj bi pogodba ne bila sklenjena, in naj bi niti ne bilo treba, da bi tožena stranka sploh uveljavljala spremenjene okoliščine z nasprotnim tožbenim zahtevkom. Jasno naj ne bi bilo, v breme katere stranke je bil odložni pogoj določen. Tožena stranka naj ne bi preprečila nastopa odložnega pogoja zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja, ampak zgolj zaradi spremenjenih okoliščin. 6. člen Pogodbe naj bi jasno kazal na špekulacijo tožeče stranke in da dejstvo, da se tožeča stranka ni odpovedala aktivni vlogi pri izterjatvi odstopljene terjatve. Sodišče naj ne bi obrazložilo, kako naj bi tožena stranka sploh kršila načelo vestnosti in poštenja.

5Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev. Opozorila je na to, da sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba tožene stranke, nima takšne vsebine, kot jo zatrjuje tožena stranka. Pritožba podaja svojo razlago Pogodbe in njenih določil. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

7Za odločitev bistvenih dejstev pritožba sploh ne izpodbija. Nesporno tako ostaja, da je bilo sestavljeno besedilo Pogodbe, koliko kupnine je tožena stranka že plačala in koliko še ne. Pritožba se nanaša zgolj na razlago Pogodbe same in pa samega ravnanja tožene stranke v zvezi z njenimi pogodbenimi obveznostmi.

85. in 6. člen Pogodbe sta se glasila takole:

"5. člen

Pogodba je sklenjena pod odložnim pogojem pogojem popolnega in pravočasnega plačila kupnine. Prodajalec se zavezuje takoj po plačilu zadnjega obroka kupnine zagotoviti notarsko overitev svojega podpisa na predmetni pogodbi, s čimer bo kupcu omogočeno, da bo lahko vstopil v izvršilni postopek opr. št. In 29/2010 kot upnik namesto prodajalca.

Prodajalec se zaveže, da bo v primeru ko bo kupec pravočasno in v dogovorjeni višini izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti predlagal odlog izvršbe opr. št. In 29/2010 do 10.08.2014.

6člen

Ta dogovor ne pomeni spremembe zapadlosti odstopljene terjatve. V kolikor bo dolžnik prodajalcu karkoli plačal do izpolnitve odložnega pogoja, se tako prejeto plačilo odšteje od dogovorjene kupnine.

Kupec bo dolžnika odstopljene terjatve o dejanskem prehodu terjatve na kupca obvestil bodisi s pisnim obvestilom."

9Odložni pogoj zgolj odloži nastop določenih pogodbenih učinkov, ne vpliva pa na samo sklenitev pogodbe. Če pogodba (ki vsebuje tudi odložni pogoj) sploh ne bi bila sklenjena, potem ne bi v ničemer zavezovala nobene stranke. To pa očitno ne drži, saj 4. odstavek 59. člena OZ določa, da sta iz takšne pogodbe stranki že zavezani. Dolžni sta namreč ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja (4. odstavek 59. člena OZ). Stranka, v katere breme je bil dogovorjen pogoj, ne sme v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečiti njegovega nastopa. Če to stori, velja pogoj za uresničenega. Če pogodba sploh ne bi bila sklenjena, potem stranki ne bi mogli imeti obveznosti ravnanja v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Zakonska formulacija 1. odstavka 59. člena OZ je zato očitno zavajajoča, saj je takšna, kot da pogodba, ki vsebuje dogovorjeni pogoj, sploh ni sklenjena.

10Kot pogoj je bilo postavljeno plačilo kupnine. Kupnino je morala plačati tožena stranka. Ta pogoj je torej postavljen v breme tožene stranke; če bi namreč ona ne izpolnila pogoja, bi nosila negativne posledice sama. Prvostopenjsko sodišče je tako že odločilo samo (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 15). Plačevanje kupnine je t. i. hotni (potestativni) pogoj. To je pogoj, ki je povsem odvisen od ravnanja same stranke. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je nastop pogoja preprečila sama tožena stranka s svojo opustitvijo plačila obrokov kupnine, ki pa jo je bila dolžna plačati (2. in 4. člen Pogodbe). Preprečitev nastopa pogoja s kršitvijo pogodbenih obveznosti pa je v resnici nevestno in nepošteno (1. odstavek 5. člena OZ), saj je temeljna dolžnost pogodbene stranke prav izpolnitev pogodbenih obveznosti (1. odstavek 9. člena OZ). Nobena od obeh sodnih odločb, na kateri se sklicuje tožena stranka, se ne nanaša na podobno dejansko stanje in zato ne more vplivati na presojo pritožbenega sodišča. Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila pravilna že iz teh razlogov.

11Drugi stavek 1. odstavka 5. člena Pogodbe je bila po svoji vsebini pogodba o odstopu terjatve. Med strankama tega spora sklenjena Pogodba je torej združevala prodajno pogodbo (2. odstavek 435. člena OZ) in pogodbo o odstopu terjatve (1. odstavek 417. člena OZ). Prvi stavek 1. odstavka 5. člena Pogodbe se je torej po svojem smislu lahko nanašal le na odstop terjatve, saj je v istem odstavku istega člena kot pogodba o odstopu terjatve.

12Odstop terjatve sam niti ni bil pogojen, pod pogoj je bila postavljena le overitev prodajalčevega (hkrati odstopnikovega) podpisa. Takšno je namreč besedilo samega 1. stavka 1. odstavka 5. člena Pogodbe.

13Ker je tožeča stranka zahtevala plačilo kupnine, ta pa niti ni bila vezana na pogoj, je njena terjatev v vsakem primeru utemeljena še iz tega razloga.

14Prvostopenjsko sodišče je povsem v skladu s 1. odstavkom 112. člena OZ (in sodno prakso VS RS, ki jo je navedlo), odločilo, da bi tožena stranka lahko uveljavljala spremembo bistvenih okoliščin le s tožbo. Tega pa ni storila. Poleg tega stečaj nad tretjim dolžnikom B. d. o. o. niti ni spremenjena okoliščina. Prodajalec je namreč izrecno jamčil kupcu, da je bila prodana terjatev v trenutku podpisa pogodbe obstoječa (3. člen Pogodbe). Za izterljivost terjatve ni jamčil. To je povsem v skladu s 423. in 424. členom OZ. Tveganje za neizterljivost terjatve torej praviloma prevzema prevzemnik terjatve, le v primeru posebnega drugačnega dogovora njen odstopnik. Če bi lahko prevzemnik terjatve uveljavljal neizterljivost terjatve kot spremenjeno okoliščino (112. člen OZ), potem bi to nasprotovalo zakonski ureditvi prerazporeditve tveganja med odstopnikom in prevzemnikom terjatve. Tej ureditvi pa v celoti sledi Pogodba. 424. člen OZ torej že sam po sebi izključuje, da bi, če ni posebnega dogovora, lahko prevzemnik terjatve uveljavljal neizterljivost terjatve kot spremenjeno okoliščino.

15V ravnanju tožeče stranke bilo ničesar špekulativnega, nevestnega ali nepoštenega, saj je v celoti temeljilo na določilih Pogodbe, ta pa na določilih OZ. Jasno pa je, da tožena stranka svojih poslovnih koristi ne more varovati tako, da zaradi stečaja tretjega dolžnika preprosto začne zanikati svoje obveznosti iz Pogodbe.

16O odstopu terjatve obvešča odstopnik, torej bivši dolžnik (1. odstavek 419. člena OZ). Kupec (novi upnik), v tej zadevi tožena stranka, tretjega dolžnika sploh ne more sam obvestiti o odstopu terjatve. Kaj sta stranki želeli doseči z 2. odstavkom 6. člena Pogodbe, ni mogoče ugotoviti. Očitno se je nanašalo na obvestitev tretjega dolžnika o odstopu. Vsekakor pa je jasno, da zaradi odstopa terjatve tožeča stranka ni bila več upravičena do plačil s strani tretjega dolžnika. Povsem razumljiv je bil zato dogovor v 1. odstavku 6. člena Pogodbe, da bi vsako morebitno dolžnikovo plačilo odstopniku terjatve zmanjšalo njegovo terjatev iz prodajne pogodbe nasproti toženi stranki. V tem ničesar špekulativnega, temveč gre za dogovor o vračunavanju po tretjem dolžniku opravljene izpolnitve (271. člen OZ).

17Tožena stranka ni plačala kupnine, skupaj 19 obrokov po 1.000,00 EUR ob zapadlosti, pa bi jih morala. Poleg tega dolguje tudi zamudne obresti (1. odstavek 299. člena in 1. odstavek 378. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je tudi o tem odločilo pravilno.

18Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožnica pa mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer nagrado za delo odvetnika (628,80 EUR, tar. št. 3210 ZOdvT), zvišano za DDV. Povrniti mora 767,14 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.